Frančišek Vodlan

12.04.1912 - 00.06.1945

Več ->



  • Anton je prižgal/-a svečko.
    Besede v spomin



  • Anton
    Kako grozno grozljivo in v vesolje vpijoče krivično je moralo biti v tistih breznih, kjer je PO drugi svetovni vojni bilo usmrčenih na desettisoče nedolžnih Slovencev! Seveda se ne morem izogniti misli na ubogega strica – brata moje mame Franceta Vodlana, za katerega še vedno ne vemo, v katerem breznu gnijejo njegove kosti. Mama mi je njegovo zgodbo skrivala tja do mojih 15 let, kot je podobne zgodbe skrivalo še na tisoče drugih slovenskih staršev. Če bi otroci nevede kaj od tega povedali v šoli ali med prijatelji, bi lahko ostali zaznamovani in dodatno onemogočeni za vse življenje. Poznam žensko mojih let, kateri mama do svoje smrti (pred nekaj) leti ni povedala nič o tem, kdaj, kako in zakaj je bila ubita njena sestra. Vso bolečino je nosila v sebi in logično je, da jo je hčerka velikokrat zalotila, kako na samem joka… Franceta je imela moja mama najrajši od vseh šestih bratov. Bil je še najbolj rahločuten in pokroviteljski do sestrice, ki se je morala boriti za svoje mesto kot edina v moški družbi. Izučil se je za čevljarja, se ukvarjal s telovadbo, se nekajkrat nesmrtno zaljubil in bil na vrhuncu svoje mladosti, ko je napočila (2. svetovna) vojna. Ta del Slovenije – okolica Domžal - je bil okupiran od Nemcev in kmalu se je rodil tudi odpor. Kakšen od bratov je bil mobiliziran v nemško vojsko, drugi deportiran v Avstrijo, France pa je leta 1943 prostovoljno in zavestno odšel v partizane. Ker se je zadrževal v okolici doma, ga je sestra večkrat obiskala (mu nosila hrano in obleko) in sta se tudi iskreno pogovarjala, tako da je lahko zasledovala tako razvoj v tem odporniškem gibanju, kot tudi v bratovem razpoloženju in mišljenju. Kmalu se je pokazalo, kako zlorabljani so »navadni« partizani, saj so imeli vse vajeti v rokah dobro organizirani komunisti, katerim ni bila prvenstvena osvoboditev od okupatorjev, temveč izvedba revolucije in prevzem oblasti. Tako so se že zelo kmalu začeli zelo oholo in nasilno obnašati ter niso niti dovoljevali nobene druge oblike odpora proti tujim okupatorjem. Tiste rojake, ki se jim niso podredili, so enostavno likvidirali. Če so na začetku partizani še vsi spali in jedli v enakih pogojih, je kmalu prišlo do diferenciacije in lonci, kjer so bili vodilni, so bili dosti bolj polni mesa, kot pri ostalih. Franceta je to vse bolj begalo, posebno še, ker je bil tako naiven, da komunistične zarote dolgo niti ni spregledal. Zelo so me pretresle njegove besede, kot jih je dobesedno izrekel moji mami: »Več Micka, čutim, da bo Slovenija še svobodna! Samo jaz te svobode ne bom užival. Čutim, da bom umrl.«. Pa je doživel konec vojne! Ne pa tudi svobode, temveč kruto smrt! Zgodaj spomladi 1945 mu je bilo končno jasno, kaj imajo za bregom komunisti in je zato partizane zapustil. Ni sicer imel posebne želje, da bi se pridružil nasprotni vojaški formaciji domobrancev, saj so bili ti tedaj v ne preveč zavidljivi situaciji, vendar se je moral zaradi zaščite lastnega življenja (partizani bi ga sicer ubili) povezati tudi z njimi. Gotovo pa je, da ni v teh zadnjih dneh vojne (kot tudi ne prej) nikomur naredil nič slabega, kaj šele da bi koga ubil (mama misli, da se je tega morda izognil tudi v prejšnjih dveh letih). In ko je v začetku maja prišla »svoboda«, je bil France takoj aretiran in odpeljan v Šentvid pri Ljubljani, v taborišče, ki je bilo zbiralnica za množične poboje. Ob oddaljenih burnih zvokih zmagoslavja se je tukaj v nečloveških razmerah nahajalo na tisoče žrtev državljanske vojne, ki je potekala v Sloveniji znotraj svetove vihre. Sestra je bila z njim v stikih še ves maj in do polovice junija. Preko uslužnih znancev mu je pošiljala pozdrave. Od njega je dobila le pozdrave, kaj več si tudi ni upal povedati. In potem se je začela velika morija, brez primere v zgodovini našega naroda! Med vsemi petimi leti vojne ni bilo takšnih pobojev, kot po vojni, ko je šlo le še za politični obračun z drugače mislečimi (komunisti so se tako odkrižali večine tistih, ki bi lahko ogrozili njihov prevzem oblasti)! Brez kakršnegakoli sojenja ali ugotavljanja krivde so (sedaj že) oblastniki pobili več deset tisoč domobrancev in drugih poltičnih nasprotnikov ter njihovih družinskih članov, med njimi tudi veliko otrok. Tragično in ironično je, da se je največji skupini že uspelo rešiti in se preko mejnega predora prebiti do Avstrije ter se tam prepustiti zmagovitim zaveznikom, nakar so jih angleške vojaške oblasti zvijačno (z obljubo, da bodo šli v Italijo) spravile v živinske vagone in transpotrirale nazaj v Jugoslavijo, kjer so jih prevzeli partizani. Mojemu stricu je bil prihranjen ta izlet v Avstrijo, likvidiran pa je bil tako kot drugi, gotovo na enem od (sedaj že znanih) množičnih morišč. In kako nečloveško surovo so opijanjeni likvidatorji ravnali z obupanci, kot je bil gotovo tudi France! Potem ko je bila sprejeta odločitev – na vsak način na najvišjem vrhu – je operacija predstavljala le še velik logistični problem. Kam s tisoči trupel? Spomnili so se, da v nekaterih delih Slovenije zaradi geografskih posebnosti obstajajo globoke vrtače, jame in tja noter se jih bodo znebili. Ker bi bil prevoz trupel dosti težji od živih teles, so jih s posebnimi transporti, vlaki in kamioni na desettisoče in v točno razporejenih terminih vozili na morišče. Da bodo tam dočakali smrt, je moralo biti vsakomur povsem jasno, saj so jih pred vkrcanjem do golega slekli in po dva in dva zvezali z ostrimi žicami. Marsikomu so tudi še izbili kak zlat zob, da o drugih malenkostih, katere so jim pobrali in o poniževanjih niti ne govorimo. V gozdovih Kočevskega Roga so svoje sonarodnjake nagnali iz kamionov, jih postavljali v vrsto pred nekaj desetmetrov globokimi jamami in jih pokosili s strojnicami, tako da so se mrtvi ali ranjeni zvračali v globino. Padali so drug na drugega, marsikdo še živ. Hlastali so po zraku, pili in pljuvali kri ter se z odrivanjem trupel skušali držati pri vrhu gomile in pri zraku. Njihovi rablji so si vsakih nekaj ur vzeli malo časa za počitek in obnovo municije in takrat so se nekateri v strahu in smrtni tišini med seboj tudi pogovarjali. Kako vse to vemo? Ker se jih je nekaj kljub zelo strogim »varnostnim ukrepom« le uspelo rešiti, pobegniti v tujino in pričevati o strahotnem zločinu. Tisti z največ sreče in spretnosti, so se namreč prikopali na vrh stotin trupel, se potuhnili, zaščitili s tujimi udi in celo uspeli preživeti zaključna večerna miniranja, s katerimi so hoteli izvršitelji zasuti trupla in za vedno skriti dokaze. Po nekaj dneh, ko se je na poletni vročini že razširil neznosen smrad gnijočega mesa in krvi in se je pozornost stražarjev nekoliko zmanjašala, je trojici ali četverici uspelo iz brezna splezati ponoči s pomočjo naslonjenega debla podrtega drevesa in se golim ter ranjenim odplaziti v noč. Kako neprimerno bolj od narave, je lahko hudoben in krut človek in kako neprimerno bolj grozno ter od vseh zapuščeni in pozabljeni so se morali med stotinami sotrpinov počutiti tisti nesrečniki takrat v osrčju domovine Slovenije. Šlo je za eno samo sovraštvo in hudobijo! Sedanji oblastniki v Sloveniji niso mogli povsem prikriti informacij o teh velikih madežih v Slovenski zgodovini, čeprav se zelo trudijo, da bi bili ti dogodki čimbolj minimizirani in relativizirani. To vem iz lastnih izkušenj, ko sem bil nekaj let vodja posebne komisije za razislavo povojnih pobojev v moji lastni občini Domžale. Predstavniki strank kontinuitete so si nenehno prizadevali, da bi kaj prikrili ali vsaj delali nekakšne posmrtne klasifikacije: ta je vreden spomina, ta pa je bil »narodni izdajalec«. Le stežka smo naredili seznam okrog 280 imen z imeni lokalnih žrtev, pri čemer sem spoznal veliko prav tragičnih usod. Zanimiv je primer, ki ilustira, kako neusmiljeni so bili oblasniki celo do običajne posmrtne pietete, ki se v vsaki družbi predpostavlja že tisočletja. Partizani so (mislim, da leta 1944) ubili nekega narodno (desno) usmerjenega fanta iz sosednjega naselja ter njegovo truplo zagrebli na travniku v bližini gozda. Ko je nastopila »svoboda« so starši in bratje želeli kosti prenesti na pokopališče v Dob, vendar jim oblasti več let tega nikakor niso dovolile. Pet let po koncu vojne so se bratje končno toliko opogumili, da so neke noči odkopali kosti in jih skrili v domači kleti. Ko je čez nekaj let umrl oče ubitega, so izkoristili fizično okoličino, da je bil oče brez ene noge in so k truplu na tisto mesto, kjer bi bila sicer noga, podtaknili bratove kosti ter oba skupaj končno pokopali. Zaupali so mi, da so na sedmini prav zadovoljno spili še kak dodaten kozarček, da so tako uspešno prelisičili oblast, ki jim ni dovolila niti najosnovnejših civilizacijskih dejanj. Ti strahotni dogodki, ki so nastali v pijani evforiji slučajnih zmagovalcev, so po krivici v svetu še premalo poznani, tudi zaradi slabega občutka (sokrivde) angleških oblasti, ki (še) ne priznajo, da so tudi oni naredili usodno napako. Gotovo je tudi njih že tedaj preslepil zvijačni Tito, ki je nato še desetletja igral spretno vlogo nekakšnega (simpatičnega) prosvetljenega diktatorja in na svoj pogreb zbral ves cvet svetovne politike. Dejstvo pa je, da je maja in junija Tito imel v celotni Jugoslaviji oblast trdno v svojih rokah in da je bila organizacija tako vojaških kot civilnih struktur povsem centralistična. Nemogoče si je zamisliti, da bi (drago) operacijo likvidacije desettisočev (vojnih) ujetnikov izvedli brez njegovega izrecnega soglasja in ukaza. Seveda je prav tako gotovo, da je o slovenskem delu pobojev bilo seznanjeno (in se je s tem strinjalo) tudi celotno slovensko komunistično vodstvo na čelu z Edvardom Kardeljem. Pri sistematičnem nasilju in teptanju človekovih pravic pa ni šlo le za burno kratko obdobje po vojni, temveč za večletni proces. Tito je še dolgo v petdeseta leta vzdrževal najzahodnejše koncentracijsko taborišče v Evropi, za svoje politične nasprotnike – na Golem otoku, ki je bil, tudi paradoksalno, pravi pekel sredi prelepega Jadrana. Žalostno je, da še danes v velikih slovenskih mestih obstajajo ulice in trgi s Titovim imenom in da se v prestolnici Ljubljane košati Kardeljev spomenik. Sicer bo pa zgodovina še vse postavila na svoje mesto, če ne takoj, pa malo pozneje. Tito bo takrat imel svoje zasluženo mesto le v družbi Hitlerja, Musolinija, in Stalina. Prepričan sem, da bo v Sloveniji povsem očiščeno tudi še domobranstvo, za katerega mislim, da je bilo eno najbolj veličastnih in plemenitih gibanj v naši zgodovini (tak pa je seveda tudi Demos). Jasno je, da se v vsaki vojni formaciji znajdejo tudi posamezniki, ki brezpravno okolje vojnega časa izkoristijo za izživljanje nizkotnih čustev in takšni posamični zločini so se zgodili tako pri domobrancih, kot pri partizanih. Povojna propaganda je nekaj takšnih primerov uspela odlično izkoristiti za posplošeno pravilo sprevrženosti nasprotne politične opcije, kar se skuša ohranjevati še v današnje dni. Resnica o bistvenih vprašanjih pa sicer počasi vendar neizprosno prihaja na dan. Kakšno gibanje oziroma ideja je lahko bolj legitimno in hvalevredno, kot domo-branstvo? Vsakdo ima pravico braniti svoj dom, svoje imetje, svoje najbližje in svojo domovino! In prav to in samo to so imeli za svoje poslanstvo slovenski domobranci! Nobene tuje, fašistične, nacistične, večrasne ali kakršnekoli druge ideologije, razen obrambe Slovenije in njenih tradicionalnih vrednot. Seveda so že od samega začetka imeli kot glavne nasprotnike komuniste, ki so Slovenijo hoteli povsem spremeniti in jo zapeljati pod tuje vode komunistične internacionale. Saj so komunisti tudi bili – že pred drugo svetovno vojno – glavna navarnost za Slovenijo. To so daljnovidno ugotovili mnogi slovenski politiki, a žal niso uspeli sorojakov o tem dovolj prepričati in jih animirati v močno politično delovanje proti tej vzhodni nevarnosti. Saj je bilo potem zgodovinsko dokazano, da je bil komunizem največja nevarnost za slovensko družbo! Nobena druga tiranija ni v zadnjih primerljivih stoletjih tako zasužnjila našo domovino in ji povzročila toliko duhovne in materialne škode, kot komunizem. Če bi bila ideja domobranstva uresničena (za kar pa niso bili dovolj močni), bi leta 1945 v Sloveniji zares napočila svoboda (jasno je, da bi desna politična opcija omogočila demokracijo), ne pa štirideset let diktature. Danes domobrancem najbolj očitajo tako imenovano »kolaboracijo« z okupatorjem, kot da je bilo to bistvo gibanja. Glavni motiv velike večine prostovoljcev v tem gibanju je bil gotovo globoko patriotičen, pri mnogih pa enostavno praktičen – da bi se z orožjem ubranili pred naraščajočim nasiljem komunistov (in preko njih partizanov). Dokaz za to so besedila v lepih domobranskih pesmih, katera bi vsak iskren (in veren) domoljub lahko še danes z veseljem zapel. Verjetno so njihovi politični in vojaški voditelji naredili tudi kakšno taktično napako, vendar to ne spremeni in ne bo spremenilo bistva domobranstva, ki je in ostaja eden (tragičnih) vrhuncev slovenske samobitnosti. Prepričan sem, da bo nastopil tudi še čas, ko se bo tej veliki ideji odvzela večdestletna krivično negativna oznaka, kar se bo moralo manifestirati tudi navzven, na primer s kakšno (uradno) svečano akademijo, v prisotnosti najvišjih predstavnikov slovenske državnosti. Morda sem zaradi osebne družinske prizadetosti – nepotrebne smrti strica Franceta – neobjektiven, vendar si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal kako krivično je komunistično (sedaj pa levičarsko) očitanje domobrancem, da so kolaborirali z okupatorjem, ko pa je prav pri komunistih šlo za eno samo kolaborantsvo. Že pred vojno so delovali izključno po navodilih in napotkih mednarodne komunistične internacionale, med vso vojno pa so predvsem izvajali direktive in ukaze iz Beograda in Moskve. Tradicionalno hlapčevskih odnos do srbskega vodstva se je potem pri slovenskih politikih nadaljeval še vse do devetdesetih let, ko smo jih tako grdo odrezali od njihovih patronov. »Omen is nomen« - ni slučaj, da je celo v imenu dokaz, da pri partizanstvu ni šlo v prvi vrsti za boj proti okupatorju, temveč za revolucijo: beseda pomeni: »pripadnik stranke«. Če bi temu ne bilo tako, potem bi se lahko borili pod tradicionalno slovensko trobojnico, ne pa pod rdečo rusko zvezdo! Pri tem seveda izrekam veliko spoštovanje in občudovanje do vseh tistih poštenih partizanov, ki so se tako kot moj stric temu gibanju pridružili v sveti veri, da se borijo za svoj narod. Iz knjige – Anton Tomažič: Drugi kraj rojstva: Nevis 2016-08-24 08:51:02