Pismo posvojiteljem

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel:
»Prepeljimo se na drugo stran!«

(Markov evangelij 4,35)

Zamislimo si, da listamo po velikem starem albumu, ki ima naslov »Trpljenje Slovencev med drugo svetovno vojno«. Kaj vse lahko vidimo ali slutimo na orumenelih slikah? Nasilje. Grozo. Razdejane domove. Smrt ljubih ljudi. Krivico. Bolečino najmanjših. Lakoto. Krivdo. Sovraštvo. Brezizhodnost. Obup. Raztrganost teles in duš.

Neizmernosti vsega trpljenja se tiho in globoko poklonimo.

Kaj smo v sedemdesetih letih naredili s tem trpljenjem? Kaj se sploh naredi s trpljenjem? Majhno buško popihamo, rano očistimo in obvežemo, prestrašenega objamemo in z jokajočim jokamo, dokler se ne potolaži. Slovensko trpljenje pa ni bilo potolaženo. Ni bilo objeto, izjokano, izkričano, odžalovano, preboleno. Vsega celo biti ni smelo. Ljudje niso smeli izpovedati vseh svojih žalosti, bolečin, svoje resnice. Zatrto trpljenje je le še rastlo ‒ navznoter ‒ in se skozi vse mogoče špranje raztegnilo v sedanjost.

Vzemimo zdaj v roke album z naslovom »Iz hudega v dobro« in si oglejmo v njem tri podobe.

Kanonik Rafko Lešnik pripoveduje: »Trikrat sem bil v arestu. Prvi arest me je utrdil, da se jih nisem bal in v tem pomenu je bil zame žegen … Na sveti večer sem moral v arest. Udbovcu, ki je vprašal: 'Kako pa je bilo na sveti večer v arestu?' sem rekel: 'Veste, tako lepega Božiča še nisem imel v svojem življenu. Pri slamnjači, na tleh, na kolenih … ' In sem rekel, ko je bilo aresta konec: 'Ne vem, koliko bi vam plačal za arest. Teh izkušenj ne bi dobil nikjer, na nobeni šoli in nobeni fakulteti!' ... Človek je skozi te preizkušnje zorel za odločnost in nepopustljivost.«[1]

Prelat Jože Mavsar, ki so mu pobili deset članov družine, se spominja, kako je pisal enemu izmed morilcev: » … Danes bom z veliko večjim veseljem obhajal 25-letnico mašništva, če se s tabo spravim. Zato bom molil, da se tudi ti spraviš z Bogom, da boste enkrat skupaj z našo družino slavili v veselju in sreči za vedno …' V istem pismu sem tudi zagotovil temu človeku, da bom ob prvi priliki, ko imam možnost, da se vrnem v domovino, spil kozarec vina in mu s tem po stari dolenjski navadi zagotovil, da mislim tako, kot sem napisal. Hvala Bogu, sem čez nekaj let imel tako priložnost. Bil sem v Šentrupertu na pogrebu. Ta človek, ki ni prihajal v cerkev, prihajal pa je na pogrebe na pokopališče, je bil tam. Ob tej priliki me je sestrična nagovorila, naj povabim tega človeka k srečanju. Stopila je k temu človeku in mu rekla: 'Jožko je pri mojem bratu in bi rad s teboj govoril.' Tako je prišel k meni in sva storila, kot sem v pismu sporočil: spila sva kozarec vina v znamenje sprave. In to je bilo zame v veliko zadoščenje.«[2]

Pot med Zagrebom in Ljubljano 7. februarja 1986. Marko Godina, 43-letni znani mikrokirurg, se vrača iz tujine z ženo Vesno domov. V njun avto se zaleti mlad voznik, ki je prehiteval v megli. Nesrečo preživi nepoškodovan, ker ga je obvaroval velik in varen avtomobil. Zakonca Godina v miniaturnem P-126 sta na mestu mrtva. Na glavni obravnavi, kjer sodijo povzročitelju, oče pokojnega zdravnika, pisatelj in partizan Ferdo Godina, prosi sodišče, naj storilcu izreče blago kazen.[3]

Čaka nas še tretji album. Na njem piše »Dejanja ljubezni«. Predstavljajmo si sebe čez kakih deset ali dvajset let, kako skupaj z vnučki ogledujemo slike v tem albumu. Pripovedujemo jim zgodbe iz svojega življenja. O radostih in zmagah, pa tudi o izgubah in razočaranjih, ki so nas oblikovala. Obujamo spomine na srčne vezi, ki so varovale naš svet pred razpadom. Govorimo jim o hudih preizkušnjah, ki pa so nam prinesle globino in smisel. Pričujemo za drobna dejanja prijaznosti, za pozornost in potrpežljivost, ki so le navidezno preblaga zdravila za podivjani svet. Sebi in otrokom prebujamo tankočutnost za sledi svetosti v našem vsakdanu.

Morda v albumu najdemo tudi podobo o svoji posvojitvi žrtve druge svetovne vojne. Le kaj bomo lahko takrat povedali o tem? Morda kaj o miru, ki ga širi blag spomin na vse pokojne. Pa o naših vezeh z njimi, ki so globoke in trajne. In kako z negovanjem teh vezi utrjujemo občutja skupnosti in navezanosti. In o tem, da so predniki naš tesen stik s preteklostjo, pa tudi z večnostjo. In korenina prihodnosti.

Da bi se na drugi strani ‒ preden se povsem stemni ‒ približali skrivnostim, ki spajajo svetlobo in temo v veličastje človeškega življenja.


[1]Rafko Lešnik, http://audio.ognjisce.si/oddaje/Nas_gost/2012 (dostopno 8. aprila, 2012).

[2] Jože Mavsar, Odpustil sem tistim, ki so mi pobili družino, v: Marija Stanonik, Odpuščam in prosim odpuščanja, Ljubljana: Založba Družina, 2007, str. 99.

[3] Dragan Petrovec, Kult žrtve, Ljubljana: GV založba, 2005, str. 17.