Lojze Grojzdek, Grünwald, 29. februar 2020

"Gledam te, Zveličar mili, ves krvav si, smrtno bled,
tja na križ so te pribili, ker si ljubil grešni svet!"

Tako poje pesem primorskega mučenca Filipa Terčelja, ki nam jo je daroval na križevem potu svojega življenja. S polno mero sočutja, upanja, spoznanja in odpuščanja je potrpežljivo nosil težki križ in šel Ljubezni naproti.

Naša mlada domovina Slovenija je imela in ima še danes mnogo močnih in izjemnih osebnosti, ki so z vso srčnostjo krepile domovinsko rodoljubje na področjih kulture, gospodarstva in politične odprtosti za dobrobit svetlejše, srečnejše domovine, osnovane na človeško-krščanskih temeljih. Vse te humane kreposti pa so bile in so še danes spotika ateističnimu enoumju, ki je že 75-let vsiljen našemu narodu z uničujočimi "vrednotami laži in zločina". To je brezmejni slovenski križev pot, ki ga še vztrajno nosimo, branimo in ne obupamo, saj je z nami Jezus. Zato: na bojmo se, sovraštvo bo premagano z Ljubeznijo, ki gre skozi temačen tunel, na koncu katerega sije Luč zmagoslavja.
Čisto aktualno: to Luč nam je pred dobrim tednom prižgala zmagovalka letošnje EME, radostna pevka Ana Soklič - njene izrečene besede in solze sreče so že močno posijale v slovenska srca in odstranjujejo temne oblake nad našo deželico.

Tu se vprašam, kje stojim in kako spremljam ta križev pot slovenstva? Sem samo opazovalec-firbec in mi je vseeno, kaj se dogaja, saj meni gre dobro ... Ali se posmehujem, obsojam, se obesim na križ, da mi je lažje ... Ali pa vztrajno hodim za Njim in z Njim, sočustvujem, spoznavam, obžalujem lastne pregrehe ... Kje stojim in kaj me spodbuja: sovraštvo ali Ljubezen?

"Tudi jaz sem z grehi križal in prebadal ti srce,
ves skesan Te srčno prosim, daj, odpusti mi dolge!"

In izrekel je zadnje besede: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!"

Hvala Ti Jezus, Tvoj sem in Tvoj hočem ostati!

 

Vinko Kos o pisanju litanij, 29. februar 2020

V začetku je bila Beseda. In brez nje ni nič nastalo, kar je (nastalega).
Troedinost misli, besed in dejanj je zakonitost. Slabo drevo ne more roditi
dobrega sadu, zato moramo najprej (poskusiti) posvetiti misli, prazniti
jih tega, kar smo spoznali kot neplodno, škodljivo (za kogarkoli).
Potem pa izrekati spoznano resnico, ki je prišla do izraza
ob očiščenju, prilično ali neprilično, če je všečna
okolitebcem ali ne. Neskladje med besedo
in dejanjem je nadvse kancerogeno.

Reči množičnim pobojem "napaka" je simptom
duševnega stanja tega, ki je to izgovoril. Zmedeno.
Ko je beseda "na svojem mestu", je tudi človek.

Litanije pa so polne poezije. Najbližje so mi
LMB, hvalospev Ženski, ne samo Materi Božji.
Sicer pa - ustvarjeni smo po božji podobi,
torej je vsaka mati tudi božja, najbližje
ste Stvarniku, velika teža in čast!
Rojevamo pa fizično in duhovno.
Kdor se je odrekel starševstvu iz
višjih razlogov, je mati ali oče mnogih,
ker je Duh, ki oživlja, fiziologija funkcionira
šele v vzdušju ljubezni, sicer ugasne.

Janez Rožman, 28. februar 2020

Zamolčani biseri slovenske zgodovine ...

 

Mirjam Kopše, 26. februar 2020, pepelnična sreda

O Bog,
daj, da v globini naših src in duš
ugledamo dobro bridkosti naših življenj!

 

Franc Zabukošek

Tvoj sveti Duh, o Bog, naj nas razsvetli, razvname in očisti, prepoji s svojo nebeško roso in stori rodovitne v dobrih delih.
Po Kristusu, našem Gosodu, amen.

 

Jože Bartolj

O SPOMINU

Moj spomin je kot nahrbtnik, napolnjen s tisočerimi stvarmi,
ki jih nosim s seboj, kot popotnik skozi življenje.
Spomini mi pomagajo, da se v trenutku preizkušnje ustavim in zamislim.
Da se spomnim in me preplavijo občutki.
Dobri in manj dobri.
Zatem ugotavljam, da je pomembna pot,
duhovna rast, ki me dela močnejšega.
Sekunde se hitro vrstijo.
Kopičijo se v minute, ure, dneve, tedne, mesece in leta ...
Merim jih lahko z uro v roki, se pa sekunde skoraj ujemajo z bitjem mojega srca.
Ura in srce me nenehno spominjata,
da je življenje dar in da nam čas „teče“.
Zato je treba živeti in okušati vsak trenutek, ki mi je dan!

Premalokrat rečem hvala ...
za dobrote in milosti, ki jih prejemam,
za vsako novo juto,
za čas, ki mi je namenjen,
za ljudi, ki mi prihajajo naproti,
za ljubezen, ki jo z njimi delim,
za trenutke tihote in zbranosti,
za tiste, ki jih med nami več ni,
za blagost noči, ko vse potihne in ostane le spomin ...

Če še imaš očeta ali mater, ju nikar ne zanemarjaj.
Četudi imaš doktorski naslov, če si visok uradnik ali uspešen poslovnež, se ne sramuj svojega ostarelega očeta ali matere.
Če je nekdo osamljen, če trpi, zlasti če sta to tvoj oče ali tvoja mati, pozabi na vsa nesoglasja, pobotaj se in jima spet prinesi rože spomina.
Naklanjaj jima svojo pozornost, ljubezen in pomoč v težkih dneh njune starosti.
Nikoli ni prepozno za dejanje sprave.

Kakšen je tvoj prvi spomin?
Gre bolj za vtis, za barve, občutke?
Je spomin povezan s starši ali z naravo, okolico?
Stare fotografije nam lahko olajšajo spominjanje.
Spomnijo nas na čase, ki jih več ni,
na ljudi, ki so igrali pomembne vloge v našem življenju.
Urejanje fotografij nas usmeri v lastno zgodovino, h koreninam.
Prav nič ne bi bilo narobe, če bi se koga s starih fotografij danes posebej spomnil, ga poklical, z njim spregovoril.
Če pa ga več ni, mu naklonim vsaj mesto v molitvi ...

Z jesenskim dežjem in uvelim listjem prihaja dan,
ko se spominjamo tistih, ki smo jih imeli radi, a jih ni več med nami.
Spominjamo se staršev in otrok, bratov in sester, prednikov, s katerimi smo bili povezani.
Spominjamo se tudi množice tistih, ki je odšla po krivici,
ki jim je bila nasilno odvzeta prihodnost.
Žalost ob spominu je naravna, je človeška, vendar Sveti Pavel pravi,
da naj se ne žalostimo kakor drugi, ki nimajo upanja v vstajenje.
Tam vsaka krivica dobi svoj pomen!