Janez Rožman, 28. februar 2020
Zamolčani biseri slovenske zgodovine ...
Mirjam Kopše, 26. februar 2020, pepelnična sreda
O Bog,
daj, da v globini naših src in duš
ugledamo dobro bridkosti naših življenj!
Franc Zabukošek
Tvoj sveti Duh, o Bog, naj nas razsvetli, razvname in očisti, prepoji s svojo nebeško roso in stori rodovitne v dobrih delih.
Po Kristusu, našem Gosodu, amen.
Jože Bartolj
O SPOMINU
Moj spomin je kot nahrbtnik, napolnjen s tisočerimi stvarmi,
ki jih nosim s seboj, kot popotnik skozi življenje.
Spomini mi pomagajo, da se v trenutku preizkušnje ustavim in zamislim.
Da se spomnim in me preplavijo občutki.
Dobri in manj dobri.
Zatem ugotavljam, da je pomembna pot,
duhovna rast, ki me dela močnejšega.
Sekunde se hitro vrstijo.
Kopičijo se v minute, ure, dneve, tedne, mesece in leta ...
Merim jih lahko z uro v roki, se pa sekunde skoraj ujemajo z bitjem mojega srca.
Ura in srce me nenehno spominjata,
da je življenje dar in da nam čas „teče“.
Zato je treba živeti in okušati vsak trenutek, ki mi je dan!
Premalokrat rečem hvala ...
za dobrote in milosti, ki jih prejemam,
za vsako novo juto,
za čas, ki mi je namenjen,
za ljudi, ki mi prihajajo naproti,
za ljubezen, ki jo z njimi delim,
za trenutke tihote in zbranosti,
za tiste, ki jih med nami več ni,
za blagost noči, ko vse potihne in ostane le spomin ...
Če še imaš očeta ali mater, ju nikar ne zanemarjaj.
Četudi imaš doktorski naslov, če si visok uradnik ali uspešen poslovnež, se ne sramuj svojega ostarelega očeta ali matere.
Če je nekdo osamljen, če trpi, zlasti če sta to tvoj oče ali tvoja mati, pozabi na vsa nesoglasja, pobotaj se in jima spet prinesi rože spomina.
Naklanjaj jima svojo pozornost, ljubezen in pomoč v težkih dneh njune starosti.
Nikoli ni prepozno za dejanje sprave.
Kakšen je tvoj prvi spomin?
Gre bolj za vtis, za barve, občutke?
Je spomin povezan s starši ali z naravo, okolico?
Stare fotografije nam lahko olajšajo spominjanje.
Spomnijo nas na čase, ki jih več ni,
na ljudi, ki so igrali pomembne vloge v našem življenju.
Urejanje fotografij nas usmeri v lastno zgodovino, h koreninam.
Prav nič ne bi bilo narobe, če bi se koga s starih fotografij danes posebej spomnil, ga poklical, z njim spregovoril.
Če pa ga več ni, mu naklonim vsaj mesto v molitvi ...
Z jesenskim dežjem in uvelim listjem prihaja dan,
ko se spominjamo tistih, ki smo jih imeli radi, a jih ni več med nami.
Spominjamo se staršev in otrok, bratov in sester, prednikov, s katerimi smo bili povezani.
Spominjamo se tudi množice tistih, ki je odšla po krivici,
ki jim je bila nasilno odvzeta prihodnost.
Žalost ob spominu je naravna, je človeška, vendar Sveti Pavel pravi,
da naj se ne žalostimo kakor drugi, ki nimajo upanja v vstajenje.
Tam vsaka krivica dobi svoj pomen!