Pisma varuhov spomina

Draguška iz Kopra, 6. december 2017

Ne morem se spomniti, ali sem v tisti obrazec za Vseposvojitev navedla tudi ime Marijan Primc. Hodil je v gimnazijo v Novem mestu. Moja babica je skrbela zanj in ga šolala skupaj z dedkom. Še vedno imam njegov knjige. "Izginil" je med vojno, ko je bil mobiliziran v Kočevski Reki. Prav te dni sem ponovno vzela v roke njegovo knjigo iz leta 1917, prva izdaja Ptičkov brez gnezda - F. Milčinski. Bila je obletnica, pa sem se Milčinskemu posvetila na tak način, da ga berem. In obenem imam v mislih svoje sorodnike.

V arhivu v Kopru imam spravljena spričevala Marijana Primca iz gimnazije v Novem mestu. Tudi knjige nosijo njegov Priimek. Naredili so mu tudi štampiljko zanje. Dedek ga je imel zelo rad. Učil ga je igrati violino. Hranim sliko njiju dveh ob reki Krki v Novem mestu.

Bil je babičin nečak, Marija Globevnik Lilija. Njegova mama, babičina sestra Jožefa Globevnik je kmalu po rojstvu umrla in babica ga je vzela k sebi v Novo mesto. O izginotju se je malo govorilo ali zelo zelo po tiho in še to sem izvedela šele, ko smo prišli v Koper (1970) in sem brskala po očetovem arhivu in našla slike in eno kuverto z datumom, ko je Marjan pisal iz Gotenice (ali Kočevske Reke?). Pisma ni bilo več notri. Ata Bogomil Lilija mi je povedal le to, da je babica, njegova teta, zelo žalovala za njim. Bil je njen drugi sin.

Še naprej bom molila k svojim angelom varuhom, ki nas v nebesih varujejo :). Pravkar (pet do sedmih) poslušam misli matere Terezije (Alenka Felc). Govori o teh naših priprošnjikih.

Sedaj, ko ste mi ponudili prst, bom zagrabila celo roko: mi lahko pošljete podatke tudi za Melhiorja Lilija?  Zanj vem le to, da je bil duhovnik. V našem arhivu sem našla podobico o posvetitvi, menda na Rakovniku. In enkrat, že davno tega, sem v Družini videla spisek vseh pogrešanih duhovnikov. Med njimi je pisalo tudi Melhior Lilija. O njem se ni nič govorilo pri nas doma. Morda je bil brat dedka Lilija (Alojzij Vekoslav Lilija)? Ali njegov nečak?

Almira Štrukelj, 23. november 2017

Almira Štrukelj

O predstavitvi spominov na posvojence, 21. november 2017

Jožica Planinc: Skrbno sem prebrala vse o razstavi PRETRGANE NITI ŽIVLJENJA v Kranju. Oseben pristop pri prikazu posameznih pretrganih življenj v drugi svetovni vojni se dotakne vsake človeške duše in ohranja dostojanstvo človeškega življenja po smrti. Pravico do pokopa, do spomina. Opomina iz roda v rod.

Velika je moja želja, da bi se spomin na mojo posvojenko, mojo babico Ivano Požar, ohranil -- morda zapisan v knjigi, saj mi je ondan mlajša domačinka rekla: "Napišite, da se bo vedelo, da se je to v naši vasi med nami zgodilo, sicer se bo spomin zabrisal ... izbrisal." -- A kaj, ko ni ohranjenega nič materialnega, ker je tistega 17. aprila 1943 pogorela domačija in kar je bilo v njej. Ni fotografij družine, ni pisem, ni dokumentov niti kamna domačije ni več-- zgolj spomini še živečih pričevalcev, in potovanje spomina iz roda v rod -- in vklesano ime IVANA POŽAR kar na štirih mestih (na skupnih spomenikih ljudi v Podgradu pri Vremah, v Vremskem Britofu in v Matavunu, ki jim je konflikt - druga svetovna vojna pretrgala niti življenja). Že to, da je njeno ime kar na štirih mestih, nas nagovori: kako je bila klena kmečka gospodinja na domačiji v Brkinih svoji družini v trdno oporo, tudi v drugi vojni, ko so ji moža odpeljali, sina in tri hčere v internacijo, ko se je drugi sin izpisal iz fašistične stranke, je še vedno dostojanstveno prenašala posledice. -- Pretrgali so nit njenega življenja in požgali dom. Vojna ji je vzela dostojanstvo, razvrednotila jo z "mučenjem" (odrezali so ji glavo, jo za "strah" in grožnjo vozili po naselju, nedostojno zagrebli, domačini jo prekopali in svojci prekopali, ... (Ali zgodovinarji lahko ugotovijo, kdo je odgovoren za to, ali je kje v italijanskih arhivih to zapisano? Je dostopno?)

Šele pred leti je v njen spomin na mojo pobudo in željo in z velikim razumevanjem in tenkočutnostjo domači župnik opravil mašo -- in s svojo udeležbo so sovaščani in drugi in sorodniki lahko povrnili dostojen spomin na kmečko ženo Ivano Požar.

Lojze Zalesnik: Poskušam pridobiti več podatkov in slik o mojih posvojencih. To sta moja strica Janez in Alojz Zalesnik iz hribov nad Radmirjem, ki sta preminula novembra in decembra leta 1944. Janez je padel kot partizan na Dolenjskem in je pokopan v skupinskem grobu pri Mirni na Dolenjskem. Alojza (po njem sem menda dobil ime, saj sem se rodil tri mesece po njegovem odhodu) pa so ustrelili Nemci v okolici Radmirja, ker se ni vrnil na prisilno delo v Nemčijo. Če bom dobil kaj več podatkov in slik, bom o njima kaj napisal.

Roman Oberč: Vesel sem vaše pobude. O svojem stricu, ALBINU REBOLJ, mojem posvojencu, sem že napisal, kar mi je o njem pripovedovala moja mama, njegova sestra in še ena sorodnica.. Lahko napišem še to, da imam njegovo fotografijo ob koncertnem klavirju. Prav pred kratkim pa sem pridobil note iz župnijskega arhiva v Horjulu, z njegovim avtogramom. Zame so velika svetinja.

Trudim se pripovedovati svojim otrokom, sorodnikom in drugim o naši pobudi, gibanju, o mojem stricu.

Njegovo fotografijo s posvojitvenim listom mi je na Brezjah blagoslovil p. Polikarp. Ponovno ju bom prinesel s seboj k sv. maši 2. decembra in tudi notni zapis z avtogramom.

17. november 2017, Peter Kolenc

Najlepše se zahvaljujem za redno pošto varuhov spomina. Čeprav se dogodkov ne udeležujem, sem z vami v mislih in toplo mi je pri duši, da resnica ne bo zadušena. Vse dobro vsem varuhom spomina!

31. oktober 2017 Ob dnevu vseh svetih

Maksimilijan Matjaž: Čeprav se bolj redko oglašam, sem hvaležen za vsako spodbudo in obvestilo, ki mehča otrdela srca, budi spomin – in vest! Nebeške dušice hvaležno mahajo.

Lojze Čemažar: Gotovo so nam ti dnevi dani za molitev in razmislek. Molitev tudi zanje, katerih dejstvo sicer "pretrganih niti," nas z njimi na tem svetu in v večnosti ne more ločiti. Potem pa tudi razmislek o tem trenutku in stanju duha. Bog daj nam vsem prepotrebnega spoznanja za na pot sožitja in miru!

Martina Jurjevec: Zaradi domačih razmer se ne morem udeleževati dogodkov, pač pa v molitvi in Duhu spremljam naše duše, ki v občestvu Svetih bdijo nad nami ... naj nam izprosijo milosti in miru in zdravo pamet …

23. avgust 2017 Ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Mirjam K.: Kako sem hvaležna za duhovno popotnico, da se spominjamo s srcem in razumom in neomajno voljo. Vseh trpečih. Tako ohranjamo spomin tudi na svoje najbližje in njihovo prestano gorje. Ne bomo pozabili!

Ajda Cvelbar ob nastajajočem spomeniku "Žrtvam vseh vojn", 14. junij 2017

Že odkar sem slišala za ta spomenik, ga nekako nisem mogla osmisliti - zdelo se mi je namreč skrajno čudno in neprimerno, da imamo v državi prej spomenik sprave kot pa spravo samo..

Pismo iz Argentine, Franci Tomazin, 24. maj 2017

Bral sem pošto, ki jo je poslala hčerka moje sestrične, Polona Švigelj, in se oglašam iz Argentine. Sem sin gospe FRANCKE TOMAZIN. Mi smo bežali čez Ljubelj maja 45 v Vetrinj. Pozdrav!

Po romanju v Vetrinj, 22. maj 2017

Marko Fink: Hvala, da ste šli po poteh moje družine in veliko drugih Slovencev, tudi tistih, ki so mučeniško odšli iz tega sveta. Boglonej!

France Korošec: Naslednje leto, če bomo še živi, se bom pridružil ali na romanje Celje-Teharje, sem si dejal zjutraj, ko berem člančič o tem v pismih bralcev v Reporterju, ali pa temu dogodku, lepo!
 
Helena Novak: Hvala za poročilo o romanju v Vetrinj. Se bom kdaj spet udeležila. Enkrat sem bila tam v devetdesetih. Morda bi vzela sina - 23 let - s seboj. Zelo ga zanima vse to in nič kaj dosti ne ve. In me sprašuje.
 
Lojze Grojzdek: Prisrčna hvala za vsa sporočila, vabila, ki jih z zanimanjem preberem in sem v mislih vedno

z vami in vsemi, ki srčno skrbite za osvetljevanje slovenske Resnice. Čestitam vam! Žal se ne morem udeleževati srečanj, kar me včasih precej boli. Le vztrajajmo korajžno naprej in nimamo se kaj strahovati, saj nas povsod spremlja Božja milost. Prisrčen pozdrav in srečno, naj živi Slovenija!

s. Polona Švigelj: Poti v Vetrinj se zaradi starostnih težav ni mogla udeležiti moja mama, je pa bila ona in jaz v mislih in molitvi z vami. Poslala mi je pa kratek opis te poti njene tete Francke Tomazin, rojene na Brodu v Logatcu, od koder izhaja tudi moja mama. Pošiljam skeniran dokument, sicer pa ima doma še celo "knjigo" v slovenščini in španščini vseh njenih spominov, ki jih je zapisala njena vnukinja ga. Sonja ... AVE

" SOLI DEO GLORIA ! "

     " Que votre principal recours soit
         aux pieds de Jésus-Christ
"
 
                        
( ste Angèle )

Vertinjska cerkev

 Vetrinj

  

Fanika Ozimič, 16. maj 2017: Bi šli po poteh beguncev?

Že dalj časa razmišljam, da bi bilo dobro, da bi si varuhi spomina "ogledali"

pot, po kateri so naši predniki bežali ob koncu vojne v Avstrijo, kjer so živeli v Vetrinju

in drugih krajih. Seznaniti se moramo, kje je ta kraj, kako so tam živeli.

Dogodke bi nam opisal dober poznavalec te zgodovine.

Sprašujem Vas, ali bi lahko organizirali ‘pohod po poteh beguncev v Vetrinj’

Mirjam Kopše: Hvala gospe Faniki za predlog! Kdo, ki bi z nami potoval na avtobusu, bi bil res dober uvodničar. Na nek poseben način je to romanje za izgubljenim narodom in njegovimi dušicami.

Moram opozoriti na nekaj posebnega! Z društvom Lonka((iz Stare loke), ki pripomore vsako leto z župnikom g. Snojem za slovesnost ob Matjaževi jami) sem bila letos na postnem romanju -ogledu postnih prtov na Koroškem, v okolici Spittala.

Vodila nas je gospa Ivanka Kronawetter Starman, hči beguncev. Njene starše sem srečala po maši v Hudi jami. Oba sta tudi med Pričevalci g. Možine. Žive v Spittalu. 

Gospa ima avstrijsko licenco turističnega vodiča (samo taki lahko vodijo turiste). Mislim in menim, da bi si želela, z njo na ogled taborišč in drugih spominskih krajev trpljenja naših sorodnikov. Begunci so bili po očetovi in mamini strani.

Hvala Bogu, niso bili vrnjeni. Eno od njih je rešil zdravnik dr. Janeš z vlaka, ki se je že premikal.

Bo iz prve roke povedala tudi čutenja in razmišljanja, delovanja Korošcev po vojni. To bo šele poučno za vse nas. Nekaj malega nam je že pripovedovala, na kar mi na tej strani Karavank nismo niti pomislili. Njen kontakt: Kronawetter info.nakul     http://www.nakul.biz/ info.nakul@aon.at

Koroško romanje smo začeli smo z jutranjo mašo že na Koroškem. Jedli pozno popoldne pri Miklavžu Ogrisu, v Bilčovsu. Bilo je nadvse okusno, za zmerno ceno. Upam, da nisem prevsiljiva z mojim predlogi.

Doroteja Emeršič: Včeraj ob 20.39 je bil na HRT1 dober dokumentarni film Naličje pobjede - Bleiburg. O eksodusu in poboju hrvaške vojske. Če si ga lahko pogledate za nazaj, priporočam.

Marko Fink: Z idejo gospe Fanike se strinjam. Društvo Slovenija v svetu je v zadnjem letu priredilo razstavo fotografij Gospoda Marjana Kocmurja, ki je UMIK ČEZ LJUBELJ, kot fotograf na begu, dokumentiral ta eksodus. Izšla je tudi knjiga.

Martina Mužar: Oglašam se prvič, kot čisti laik, podpiram predlog g. Fani, da bi poromali po poteh bega naših prednikov po drugi vojni. Hvala vsem, ki se trudite. Naj vas vse spremlja Božji blagoslov.

Ana Kos: Ja, mene bi zanimalo. Ko sem brala Otroke s Petrička, sem kar naprej razmišljala, da sta tam verjetno hodila moja strica, mamina brata. (Nekdo je rekel, da ju je videl na tem transportu ... ampak kje??) Z vlakom, potem pešačila čez gore ... Nekateri so skušali zbežati, streljali so ... Kako daleč sta prišla, sta prišla do Teharij ...? In kje je končal svoje življenje očetov oče? Nekdo ga je videl v Škofovih zavodih ...

Branko Cvelbar: Dober predlog. Podpiram.

Roman Oberč: Zelo podpiram ta predlog. Osebno sem že bil v Vetrinjah pod vodstvom in v organizaciji Nove slovenske zaveze. Prav bi bilo, da gremo tja, da bi imeli sv. mašo v cerkvi nekdanjega cistercijanskega samostana. Poraja pa se mi še ena misel: povabilo predsedniku Pahorju, da bi bil z nami isti dan na tem mestu slovenske žalosti, kjer so naši ljudje zvedeli za tragedijo vrnjenih v domovino. Znano je, kakšna žalost jih je zajela in kako so noč in dan molili v omeneni cerkvi.
Gospod predsednik Pahor je bil z nami na Sv. Gori, zakaj ne bi prišel - če mu dopuščajo dejavnosti in protokol - tudi z nami in tako najlepše dokazal, da je za resnično SPRAVO med Slovenci, ki jo tako nujno potrebujemo.

Marija Stanonik: Zamisel je dobra, toda pohod bo za redke člane krepkih korakov. Nekateri smo se na veliko krajih usodnega spomina že ustavili. A treba jih je vedno znova obnavljati.

Alenka H. Felc: Zamisel je sijajna. Vsekakor se bom z veseljem udeležila takšnega pohoda. Kakšnih dodatnih predlogov zaenkrat nimam, zato naj vas le pozdravim in hkrati dodam, da mi je v čast in veselje, da sem tudi sama del gibanja Vseposvojitev.

Franc Zabukošek: Nič nimam proti, čeprav ne vidim smisla v duhu svetosti življenja in smrti, ki se ju moramo navaditi spoštovati in ceniti, tudi ljubiti. Ljubezen razrešuje zadeve za nazaj, zlasti pa za naprej. Z ljubeznijo predlagam, da se odločite za obisk edinstvenega koncentracijskega taborišča (v izginotju), ki so ga pripravili slovenski boljševiki in ima danes veličasten spravno naravnan spomenik-opomnik državnega pomena, ki ni dokončan in kot tak ne more služiti za sporočilo o katarzi, ki je v  odpuščanju in ljubezni, da se ne bi več ponovilo kaj takega. TO JE TEHARJE-BUKOVŽLAK. O tem se lahko prepričate v monografiji Edvard Kovač: Park spomina Teharje, arhitekt Marko Mušič, 2011 in diplomskem delu Fakultete za družbene vede, Tjaše Kaluža: Etika svetosti življenja, 2007. Obogateni s to literaturo je vredno obiskati ta kraj in njegovo okolico, da začutite  svetost življenja in smrti. Sveto je tisto, kar je neodrešeno, prekrito s tvojim  trpljenjem. (Leonard Cohen: Sveto je tvoje ime) Pripenjam dve sliki iz Vetrinja, iz cerkve, kjer je edini dokaz prisotnosti Slovencev na vetrinjskem polju.

Mitja M. Ponikvar: Mene bi to načeloma zanimalo. Tudi zato, da bi spoznal ostale varuhe spomina. To bi vplivalo tudi na intenzivnost molitve. 

Tatjana Poklukar: Prosim, pojdimo.

Mateja Ipavec: Tudi jaz bi šla v Vetrinj.

Marija Podobnik: Zahvaljujem se vam za zvesto obveščanje o delovanju vseposvojitve. Tudi sama spremljam vaše delo, vendar mi zaenkrat čas ne dopušča, da bi se udeleževala srečanj. Vsak večer pa se spomnim vseh, ki so darovali svoja življenja za Boga, dom, domovino. Želim veliko Božjega blagoslova pri vaših prizadevanjih in ostajam z vami.

Jožica Friedrich: Hvala za povabilo varuhom spomina na romanje v Vetrinj z Novo Slovensko zavezo. Sama sem se tega romanja udeležila že nekajkrat. Poteka pa običajno takole: Za avtobusni prevoz se je potrebno prijaviti v pisarni NSZ, ki je odprta vsak delovnik med 10. in 12. uro: tel. 01 425 15 37 ali poslati e-sporočilo na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.. Cena romanja je 30 €, ker vključuje tudi kosilo.

Avtobus odpelje s parkirišča v Tivoliju ob 8.00. Če je kdo od prijavljenih z Gorenjske, ga lahko pobere tudi med potjo. Med potjo kaj zmolimo in kdo kaj pove ali prebere. Vodila bo gospa Meta Velikonja.
Ko smo čez mejo, če je čas, obiščemo pokopališče v Borovljah, kjer so v skupnem grobu slovenski partizani in domobranci. V Vetrinju bo sv. maša v samostanski cerkvi ob 11. uri. Maševal bo g. Andrej Poznič. Po obredu je krajše druženje z zamejskimi Slovenci pred cerkvijo. Sledi kosilo v eni od gostiln v lasti slovenskih rojakov in odhod domov. 
Nova Slovenska zaveza romanje v Vetrinj organizira vsako leto v maju, občasno pa tudi romanja v druge kraje koroških begunskih taborišč, kot sta Špital in Peggetz pri Lienzu.
 
Majda Žužek: Hvala za povabilo, ki nosi v sebi močno sporočilo. Žal sem odsotna, bom v molitvi z vami. Naj Gospod sprejme to vašo žrtev za mir in blagoslov naše domovine.
 
Lojze Čemažar: Hvala za posredovano obvestilo. Na romanje v Vetrinj ne bom mogel iti. Lepo in blagoslovljeno pot želim.
 
Anton Razpotnik: Hvala za pobudo! Vsekakor bi bilo potrebno, da se izpostavi tovrstna spominska pot in primerno spominsko srečanje s kulturnim programom  na "vetrinjskem polju".
Pred časom sem končal prepis spominov mojega pokojnega očeta Antona Razpotnik, pod naslovom "Spomin preteklih dni". Spomini se navezujejo tudi na njegovega pogrešanega brata Franceta Razpotnik, katerega grob ni znan. O njem ste mi tudi dali informacijo v elektronski obliki. Omenjene spomine sem pripravljen v kopiji izročiti, v kolikor bi bili zainteresirani!
 
Ana Kos: Zanimivo, lepo! Morda se kdaj udeležim. Ampak zame bi bli poseben izziv iti peš po poti, po kateri so poslali naše ljudi ... ali pa tako, kot so recimo romali tisti, ki so jih poslali v Teharje ...
 
Aleš Čerin: Od kod bi se štartalo, je kakšna ideja? Če bi želeli iti po poteh ljudi, ki so bežali po vojni, potem bi morali verjetno uporabiti glavno cesto, kar pa se mi zdi precej neprimerno in nevarno. Če bi se dalo najti kake druge poti ... Od Tržiča do Ljubelja gre ob glavni cesti stranska, na Ljubelju bi se šlo lahko čez Stari Ljubelj, potem bi bilo nekaj km (do Dajčpetra) po glavni cesti, naprej bi bile spet možnosti za markirane poti do Borovelj. Preko Drave naprej do Vetrinja. 

Nekdo bi se moral potruditi, da bi našel te poti. Da se ne bi množica ljudi izgubljala. Se da, seveda ... in bilo bi lepo.

MeršolIMG 1313

umik cez ljubelj kocmur

valentin mersol x250 yCorsellis

Jože Bartolj o "spominskem šopku", 15. maj 2017

Na dušek sem pogledal film vašega potovanja v Mauthausen.
Tam je tudi posnetek, ki sva ga imela z Jožefovo mamo.
Lepo in zdravilno se mi je zdelo. Po svoje pretresljivo.
In nato navezava na nove generacije ...
Tako rastemo.

Hvala za vaše vtise.

Darja J., 2. maj 2017

Na radiu Vatikan sem včeraj zvečer naletela na homilijo mojega škofa ob blagoslovu ‘kapelic’ s podobo Marije, kot se je pred 100 leti prikazala pastirčkom v Fatimi, ki bodo, razdeljene po vseh dekanijah, šle od družine do družine, od molitve do molitve. Že ves dan nosim v sebi te močne (celo težke) besede za popotnico temu romanju skozi škofijo.

In ker so močne in ker gre za nekaj, kjer pogosto padamo (skoraj nemogoče, da ne bi vsaj kdaj) in ker se mi zdi, da imajo (mnogo)kaj povedati tudi pod to temo, vam izsek ponujam v branje:

“… Marija je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti vedno znova naročala, naj molijo za grešnike, naj zadostujejo za grehe, naj delajo pokoro za grehe.

Veste, kako težko je to naročilo?

Ne zaradi tega, ker bi bilo težko zmoliti en rožni venec. Ali pa 100 rožnih vencev. Za grešnike.
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko darovati svoje trpljenje za grešnike.
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko delati pokoro za grešnike.
Ne zaradi tega.

To naročilo je tako strašno težko zaradi tega, ker ne moreš, pravzaprav skoraj ne smeš moliti za grešnike, doker se jih ne naučiš ljubiti. Dokler grešniki ne postanejo Božji otroci kakor ti. Dokler v njih gledaš samo grešnike in se imaš za boljšega od njih, dokler govoriš o njihovih padcih, o njihovih grehih, o njihovi nevrednosti, toliko časa jih ne ljubiš in je tvoja molitev prazna, je tvoja molitev farizejska hinavščina, ne prizadevanje za spreobrnenje grešnikov.

In zato, dragi bratje in sestre, moramo vedno, ko sklenemo roke v molitvi za grešnike, vedeti, da najprej molimo zase.

Jaz … za svoje spreobrnenje.

Da bi jaz dvignil oči k Bogu.
Da bi jaz odprl srce za Boga. Za Njegovo ljubezen.

In da bi jaz, kakor Jezus Kristus tam, v grešnici, ki so mu jo pripeljali, da bi jo obsodil, On pa ji je vrnil dostojanstvo, da bi v Judu, ki je prišel, da bi ga s poljubom zatajil, On ga je pa nagovoril kot prijatelja,
da bi v razbojniku, ki se zaveda, da je križan zaradi svojih grehov, v resnici videl nekoga, ki je vreden raja zaradi svojega kesanja.

Moliti za grešnike pomeni to!

In zato naj nas srečevanje, zbiranje, sklepanje rok, drsenje jagod rožnega venca skozi naše dlani pred Marijinim kipom uči ljubezni.
Tiste prave ljubezni do sebe – grešnika.

Kajti jaz – grešnik sem bil vreden Jezusovega učlovečenja,
vsake Njegove besede,
predvsem pa Njegovega trpljenja,
Njegove smrti
in Njegovega vstajenja.

Vsega tega istega je vreden tudi vsak drug grešnik na tem svetu.

In kot takšen je nekdo, za katerega moram po naročilu Fatimske Marije moliti, zadoščevati in delati pokoro.
Za nekoga, ki ga ljubim.
Ker je moj brat.
Ker je moja sestra v Jezusu Kristusu … ”

(odlomek iz homilije ljubljanskega nadškofa Staneta na Rakovniku, ob blagoslovitvi ‘kapelic’ Fatimske Marije. Zapisano po zvočnem zapisu. Vir: http://sl.radiovaticana.va/news/2017/05/01/msgr_stanislav_zore_na_rakovniku_blagoslovil_kapelice_fatimske_marije/1309421 )

Darja J., 30. april 2017

Mislim, da je bila vseposvojitev zastavljena prav. Da so se je ustanovitelji lotili prav. Da je vseposvojitev, kot je bila zastavljena, torej VSEposvojitev žrtev druge svetovne vojne, nekaj iz nabora najboljšega, kar se je pri nas v zadnjih letih zgodilo na temo odnosa do tistega časa.

Je pa že dalj časa moje mnenje tudi (pravzaprav sem se te možnosti zavedala že v začetku, še preden je bila posvojena prva žrtev), da bo (v našem raztrganem prostoru-času) vedno v nevarnosti, da si jo prisvoji le ena stran.

Da je v veliki nevarnosti, da v njej tekom časa vse bolj prihaja do izraza nekakšna segregacija žrtev (na vseh straneh zelo prisotna v našem obzorju): da bi bili eni bolj žrtve kot drugi. Oz. da je ene moč posvojiti kot ‘žrtve’, druge pa le kot ‘morilce’ in še to samo zato, ker je za kristjana dobro moliti za grešnike. Toda take segregacije žrtev imamo že vsa leta več kot preveč. Že vseh dobrih 75 let. (ena segregacija žrtev ni boljša od druge)

Vseposvojitev ravno stoji NASPROTI TEMU. Z isto močjo, kot je ta, ki hrani evangelij, se ravno POSTAVLJA NASPROTI temu, za kar ima Cerkev izraz ‘logika tega sveta’. V konkretnem primeru je to logika, ki še v smrti človeku ne pusti dostojanstva človeka, ampak skuša ‘naše poveličati’, ‘one druge’ pa človeško izničiti (pa kdorkoli že so za nekega posameznika ‘naši’ ali ‘oni drugi’).

Žal je ‘v veliki sliki’ (večnosti – z Njegove perspektive torej) povsem nepomembno kdo so tisti ‘naši’, ki smejo biti žrtve, kdo pa tisti drugi, ki bodo za nekatere vedno le morilci ali pa izdajalci. Za isto logiko zla namreč gre. In kdor tako razmišlja, kdor v to smer deluje, se zares bori na ISTI strani kot kdorkoli drug, ki uporablja isto logiko, pa čeprav se s politično-ideološkega stališča zdi, da se borita drug proti drugemu.

Z večnostnega stališča sta žal na isti strani. Ne zavedata se tega in se z vso silo borita drug proti drugemu, a na isti strani logike zla. Borita se za nekaj neprimerno manjšega, kot je človek (zaradi Njega, ki ga je ustvail, zaradi Njega, ki je zanj postal prav človek). Borita se oba za nekaj neprimerno manjšega, kot je človekovo najgloblje dostojanstvo, ki je vedno večje od njegovega greha in zla, saj ima (malo poenostavljeno, pa vendar) Bog samo eno željo: da bi se vsak človek rešil in zaživel, zaživel življenje, ki je res vredno življenja (in bi zato zaslužilo veliko začetnico). Zaživel vsaj odblesk tega Življenja že tostran večnosti. Vsekakor pa vsaj tam, v tem, kar ta nepredstavljiva beseda ‘večnost’ označuje.

Ko se kak človek bori proti temu, ko bratu to odreka (še v smrti), takrat se (pogosto nezavedno, kot so pogosto nezavedne naše izbire zla) pravzaprav bori proti Bogu. Tudi če se nanj morda z vsem svojim osebnim (toda malim, omejenim, kratkovidnim) prepričanjem sklicuje.

Ne razumite me narobe: zelo človeško je, da človek initimno bližje doživlja tiste, ki so bili v času svoje smrti na isti strani kot predniki posvojitelja, ali kot je njegovo lastno sedanje politično/nazorsko obzorje. Zelo človeško, da z njimi lažje sočustvuje. Se z njimi lažje poistoveti in zato lažje moli zanje.
Nihče od nas ne prizna prav rad svojega zla toliko, da bi se lahko poistovetil in sočustvoval tudi s tistimi, ki so – ali v trenutkih, ko so – postali žrtve zla tako, da so mu podlegli v svoji notranjosti. Toda čudovito odrešilno bi bilo, če bi to zmogli. Ta resnica bi nas namreč osvobodila. Odvobodila predvsem našega lastnega zla.

Vseposvojitev, kot je bila zastavljena, je v vseh svojih obikah večja od teh naših malih, zelo človeških in – ja – tudi ranjenih preferenc do žrtev.

Vsaj v začetku je velika večina vseposvojiteljev prepustila izbiro ‘posvojenca’ naključju računalniškega algoritma (a gre morda za več kot naključje. Ne pozabimo, da je 11 preživelih apostolov za naslednika Juda Iškariota žrebalo in so v tej prepustitvi videli izbiro Svetega Duha (!) )
Mnogi nikoli ne bomo vedeli, kakšnih političnih prepričanj so bili naši ‘posvojenci’. In to je dobro. To dejstvo nas na prav poseben način osvobaja tistih naših zelo človeških ‘preferenc’, o katerih sem pisala zgoraj.

Teh posvojiteljev prvih mesecev ni bilo zelo veliko (a po drugi strani spet ne tako malo). Kot pač ni zelo veliko tistih v Sloveniji, ki so res pripravljeni verjeti v logiko VSEposvojitve. (Toda podobi semena in kvasa sta zelo govoreči in sta del logike evangelija.)

Da bi spodbudili k ‘posvojitvam’ tudi tiste, ki te svobode molitve za neznanca, ki je bil morda nasprotnih političnih prepričanj, še niso sposobni, ali se jim celo zdi pohujšljiva (ali drugače ‘sumljiva’), so začeli v javnosti bolj spodbujati tudi to, kar je v samo posvojitev sicer vgrajeno že od začetka. Posvojitev osebno izbranega človeka. Največkrat je bil to dolga leta zanikani svojec. ‘Segregirana’ žrtev uradne povojne zgodovine.

Kot slišim in berem, jim je to ogromno pomenilo. Blagodejno. Jim je prineslo tudi določen občutek osvoboditve. Da sme biti tudi tisti del njih, ki (zavedno ali ne) dolga leta nekako ‘ni smel biti’.

A vseposvojitev je prav to, kar pove ime: VSEposojitev.
Vseh žrtev, ne glede na eventuelno politično prepričanje in/ali vključenost v to ali ono vojaško ali paravojaško formacijo.
Žrtev, ki je – slečena vsega manjšega – preprosto človek, ki ga je pomendralo zlo tistega časa v tej ali oni preobleki.
Le človek.

Če kdo mislii, da je ta ‘vse-‘ nevaren (recimo nekakšen ‘vsegliharski’) in zato nezaslišan koncept in na prav poseben način ‘krivoverski’ za ‘naše’ (vem, da takih ni malo), naj se ustavi!

Naj ne skuša svojega pogleda vsiliti v pobudo, ki je njihovim lastnim pogledom nasprotna (kot je enako (pozor enako !) nasprotna pogledom tistih, ki enega dela žrtev še danes ne znajo imenovati drugače kot ‘izdajalci’) .
Naj ne skuša preoblikovati pobude po svoji (še preveč ranjeni) meri.

Če ne zmore posvojiti neznane žrtve, naj mirno posvoji žrtev, ki jo pozna in moli zanjo. Prav ta žrtev mu bo morda skozi to njegovo molitev zanjo lahko prenesla tudi nekaj tiste ‘velike slike’, ki jo ta žrtev onkraj te smrti zdaj že vidi bolj jasno. (Lahko sprejme to tveganje? Molitev je namreč vedno ‘dvosmerna’.)

Toda naj ne skuša pritiskati na tiste, ki jim je bila pobuda vseposvojitve položena v srce in hrepenje, da so jo spočeli, rodili v ta svet za nas. Naj ne skuša vplivati nanje, da bi prevzeli dele njegovega ranjenega zla v samo pobudo. Ker Vseposvojitev je nekaj večjega.

Pobuda namreč pravi:
‘Glejte: človek’

Ranjen, včasih raztrgan, včasih oblaten, kdaj krivično oblaten, eden oblaten v tem času, drugi v drugem,
toda: človek (!).

Vseposvojitev je namreč večja tudi od teh, ki jim je zaupana. Večja od vseh njihovih (naših) človeških omejenosti in (še) ranjenosti.
Kot vsako čudovito Božje delo, ki je zaupano v človeške roke, ki so (vedno) zares premajhne zanj.
Bog svoja velika dela med nami vedno spočenja prav na tak način: nekaj, kar je nepredstavljivo večje od nas, nam zaupa v roke in skrb.

… lepota Boga .

(In čudovita, čeprav pogosto ‘zamolčana’, lepota krščanske antropolgije – pogleda Cerkve na to ‘kdo je človek’.)

Vida Šubic: Hvala za objavo teh misli, "podpišem" prav vsako besedo v teh zapisih. Očitno je v našem narodu začel vzhajati dober kvas za resnično spravo. Prosimo Gospoda, da bi skrajšal čas, ki je potreben, da bo vse testo prekvašeno in pripravljeno, da se "kruh sprave speče". Hvala vam za vse delo in vztrajnost. Mir vam bodi!

Gospa Tončka, 21. april 2017
 
Vedno samo sprejemam in se veselim emailov.
Naj se vam še zahvalim za vašo skrb, da nam pošiljate novice, vzpodbudne informacije in obvestila o dogodkih.
Hvala!

Franc Zabukošek, 3. april 2017

Včeraj smo se zbrali v Bukovžlaku in molili Križev pot žrtev Hude jame do sv. Ane, od koder so zaporniki taborišča poslušali večerni zvon v tolažbo. Predvsem želim izpostaviti misli iz prve postaje, obsodbi Jezusa na smrt.

Vir zla je vedno obtožba in obsodba človeka, bližnjega, še zlasti krivična, kar pogosto tudi je."Oh, ta resničnost!"

A vendar ljudje znova in znova s takšno lahkoto izrekamo in ponavljamo obtožbe, privoščljivo in nepremišljeno ... Obsojamo sebe, bližnje, ljudi, ki jih sploh ne poznamo ... Kaj je vendar v nas, da so sodbe in obtožbe postale tako rekoč naš vsakdanji kruh? Oh, ta resničnost!"

IMG 0326

 

Draguška iz Kopra, 31. marec 2017

Že navsezgodaj sem poslušala Križev pot žrtev Hude jame.

Med njimi sta moja dva posvojenca: Melhior Lilija, duhovnik, brat mojega dedka Alojzija Lilija in babičin nečak Marjan Primc, dijak novomeške gimnazije (bil je od malega pri moji babici Mariji Globelnik Lilija, ker je njegova mama mlada umrla).

Bogu hvala za vse, kar lahko storimo dobrega in plemenitega.

Knjižico bom naročila pri Mohorjevi.

Fani Ozimič, 21. marec 2017

Predstavitev Križevega pota žrtev Hude jame sem poslala mnogim mojim sorodnikom in prijateljem, da vidijo, kaj delamo varuhi spomina v prizadevanju za spravo slovenskega naroda.

Tudi našemu gospodu župniku in sestram-nunam Frančiškankam, ki so v našem mestu.

Ob tem so moja razmišljanja takšna:

Ko ne bi bili pobiti nedolžni ljudje med vojno in po njej,

ko se ne bi takrat  izselili mnogi Slovenci po tujih državah po svetu,

ko bi se rodili njihovi potomci v Sloveniji,

bi danes res živeli v eni kulturni in bogati državi Sloveniji, v drugi "Švici".

Tako pa bomo rabili še veliko let, da drugi spoznajo, da je največje bogastvo

naroda v njegovi različnosti in spoštovanju drug drugega.

Draguška iz Kopra, 1. marec 2017

Hvaležna sem vam za vsa obvestila, ki mi jih pošiljate. Tako vem, kaj se dogaja. Žal se različnih predavanj, srečanj in podobnega ne morem udeleževati. Ali je mogoče dobiti kakšen posnetek, link ali zapis?

Stanujem v Kopru, imam 70 let in skrbim za moža invalida. Bogu hvala, je še toliko pokreten z berglami, da lahko vozi prirejen avto, se sprehaja v Strunjanu. Raje sem ob njem in zanj. Oba skupaj pogosto skrbiva za tri vnučke. To je takrat, ko njihovi starši delajo popoldan, ponoči, itd.

Mož je toliko star, da je kot otrok doživel vojno in vse, kar se je v njegovi vasi po vojni dogajalo. Jaz sem rojena po vojni in sem šele po smrti mojih staršev izvedela marsikaj novega, predvsem pa začela odkrivati tančico skrivnosti, ki so bile v obeh družinah, mamini in očetovi. Prav z vašo pomočjo, z oddajami na radiu Ognjišče, s poslušanjem Možinovih Intervjujev, s pogovori z možem in njegovimi sorodniki sem dopolnila svoje "luknje" v zgodovini moje družine.

V veselje mi je, da sem v stiku z vami. Mir in dobro!

Bojan Zadravec, 22. januar 2017

Preko prijateljev sem izvedel za Vašo skupino Vseposvojitev in takšno akcijo zelo podpiram.
Izbral sem si človeka, ki so ga ubili v času druge svetovne vojne. Gre za šestletnega otroka Vladeka iz Murske Sobote. Spominjam se ga v molitvah.
Sveti Duh mi je dal navdih, da sem o njem napisal knjigo, ki bo predstavljena v torek, 24. januarja, v prostorih Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti. Knjiga je resnična zgodba Vladeka in njegove družine. V knjigi so tudi fotografije njega in njegove družine. Vljudno Vas vabim na predstavitev.
Hvala Vam, da ste ustanovili Vseposvojitev. Slovenija je te potrebna.

Pogled nazaj in naprej, ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, 26. december 2016

Silva Matos: Vedno se s hvaležnostjo spomnim Vseposvojitve, kako lepa spodbuda, prekrasni način, da se povežemo v Dobrem. Mislim, da Dete iz jaslic dela čudovite stvari, ni to samo čas, ko si zaželimo miru, radosti, medsebojne povezanosti, ampak da začutimo blagoslov, ki nam pomaga do sočutja, do odpuščanja, do razločevanja, kaj je bistvo moje, naše naloge. Kako živeti Ljubezen v vsem, do vseh, tudi do svojih pravih ali "namišljenih" nasprotnikov. Na poti do čiste ljubezni, ki je, pač zato, ker sem človek, nikoli ne bom mogel doseči, a težim k njej, nam pomaga, da se povezujemo, molimo, se spodbujamo in smo predvsem dobrotljivi in usmiljeni. V mislih, besedah in dejanjih.

J. D.: Temeljno poslanstvo je, da vrnemo svet mrtvih na svoje mesto. Tako, da Slovenija postane država, ki spoštuje Ženevske konvencije, da se živi zmenimo, kako se bomo obnašali do pravice do groba in spomina za vsakogar, ki ga je pokosilo človeško nasilje. Potem pa se dogovorimo, kako se bomo bolj odpuščajoče in sožitno obnašali med seboj in tudi s sosedi in človeško skupnostjo.

Zorka: Vesela sem da pripadam skupini. Z mojo molitvijo in priprošnjo za mojo posvojenko spremljam vaše delo. Vztrajajte na tej poti! Želim, da bi ljudje spoznali resnico, ker le-ta nas bo osvobodila.

Lojze Grojzdek: Ko so naša srca v tem božičnem času bolj močno "osladkana-obogatena" z ljubeznijo, se vas rad spominjam z najboljšimi željami, ki so bile po božji ljubezni položene v skromne jaslice z Rajskim Detecem. Obenem so tu, poleg vsega stvarstva, ki nam je darovano, položeni temelji človeštva: mir in zadovoljstvo je povito v Ljubezen. Ali se sploh zavedamo teh vrednot?  Mogoče malo bolj v teh prazničnih dneh, potem pa vse to zbledi ... In prisotna so zopet obsojanja, nesoglasja, egoistična dejstva cvetijo. Tudi zelo pomembni spomini trpljenja SLO-naroda niso pomembni, sprejemljivi. Tako prav na to temo kot varuh spomina polagam na srca vseh poštenih, odkritosrčnih, pogumnih rodoljubov: vztrajajmo naprej za odkritje SLO-Resnice, ki leži v nedolžni krvi neodkritih grobišč, od koder se iz zemlje stegujejo roke umrlih in prosijo odrešenja. Prav to stegovanje rok iz zločinskih neodkritih grobišč mi je lansko leto izpovedal dobri znanec, ko je sušil travo v Vrbini na Krškem polju: na lastnem telesu je občutil prijemanje, objemanje rok pobitih žrtev na njegovem travniku. Občutil je kot prošnjo: usmili se me, reši me! 

To naj bo samo dodaten poziv, da se zločinski genocid čimprej popolnoma razjasni, osvetli in obsodi. Lažni zmagovalci nas vodijo in vladajo še naprej, o narodni spravi nočejo slišati, pa vendar: roke nedolžnih žrtev se bodo vedno bolj izražale in prosile za razjasnitev Resnice, ki je samo ena.

Ostanimo v duhu povezani in vztrajajmo naprej tudi v molitvi, kar bo omehčalo prvega SLO-zločinca, da bo krivico obžaloval in se osvobodil sovraštva. Mi imamo čas in z nami je Rajsko Detece, ki povsod razodeva mir in zadovoljstvo.

Majda in Tone Zupan: Kot varuha spomina sva vesela, da se je uresničila moralna obveznost do žrtev vojne. Hvaležen spomin  nas vsako nedeljo povezuje v molitvi med seboj in z našimi varovanci.
Naša srečanja nas bogatijo in združujejo, še posebej se naju je dotaknilo romanje v Kočevski Rog in na Sveto goro.
Podobnih srečanj bi si želela v prihodnjem letu. (Huda jama, Teharje, Dobrava, Kamniška Bistrica, Krimska jama ...)

Lučka Langerholc: Hvala, hvala za vsa obvestila. Moj dedek Jože Zabukovec je eden od svetlih zvezdic na nebu mojega spomina, naj počiva v miru, nekoč se srečava med zvezdami!

Pogreb prve skupine žrtev iz Hude jame na Dobravi, 27. oktober 2016

Maksimilijan Matjaž: Ganjen sem, da sem lahko v imenu Vseposvojiteljev pokropil in spremljal telesa mučencev k zemeljskemu počitku! Smo Občestvo!

MM pogreb umorjenih hudajama17

Spominski večer pred pogrebom skoraj osemstotih žrtev iz Hude jame na Dobravi, 26. oktober 2016

Majda Žužek: Današnji večer je bil resnično nekaj posebnega. Križev pot, ki smo ga molili na Jurščah, je vsem vtisnil globoko sočutje do vseh žrtev, vseh izvajalcev in tudi režiserjev tega genocida nad cvetom slovenskega naroda. Molili smo tudi rožni venec, peli pesem Kraljevo znamenje križ stoji. Ob koncu smo kot prvi kristjani imeli majhen agape in prijateljski pogovor. 

Naj Gospod sprejme naše molitve. Vsem pobitim bratom  in sestram naj da prostor v nebeškem kraljestvu. Jutri bo dan, o katerem smo lahko samo sanjali. Verjamem, da tudi zaradi našega prizadevanja. Molitev dela čudeže! Povezani v Gospodu!

Urška Florjančič: Danes smo imeli zelo lep križev pot v naši domači cerkvi sv. Jurija v Stari Loki. Besedilo je bralo šest bralcev, župnik pa je prebral uvod in napovedoval postaje. Sledila je redna večerna maša, ki pa je bila obarvana kot spokorniško bogoslužje, ko smo se spomnili vseh žrtev v naši domovini, trpinčenih in tistih, ki so trpljenje povzročali, in jih v naši molitvi izročili Očetu. Pretresljivo in zelo globoko doživeto. Hvala za pobudo. Naj naša mala dejanja ljubezni prinesejo mir in spravo našemu narodu!

Darja J.: Na Teharjah sem bila. Bilo nas je malo, morda komaj kakšen več, kot deset. A bilo je globoko, osebno, ganljivo in zelo močno ...

Romana B.: O, pridite, stvari, kaj, glejte, se godi, smo ob tiho drsečih Dušicah peli pri Frančiškanih na Tromostovju in premišljevali Kristusovo pot čez Golgoto. Odkrivamo svojo vlogo ob trpljenju naših ljudi – komu smo podobni? Učencem? Ki spijo? Pilatu? Judu Iškariotu? Veroniki? Simonu iz Cirene? Mariji? Izbira je še vedno naša.

Angelcek

Odmev iz Begunj pri Cerknici, France D. Korošec, 25. oktober 2016

Imeli smo Srečanje o Krimski jami in imeli smo Razstavo in imeli smo Pogreb revežev iz Krimske jame. Velikansko dogajanje.

Ja, priprava srečanja na temo "Ali je skrivnost Krimske jame razkrita ali ne?", v okrilju "Združeni pod lipo sprave", je bila zahtevna. Trajalo je več tednov, bilo je za odnehat, vendar so me do konca pripeljali ravno in nihče drug kot nedolžne pobite žrtve krvave revolucije, nedoumljivega zločina nad Človekom in nad Življenjem, torej žene in otroci Krimske jame ter nič krivi mladi partizanski borci. Ko sem obupal nekje na sredini, so me vzdignili ravno oni in nič me ni moglo ustaviti do zadnjih ur pred začetkom, ko nisem vedel, ali bo prišlo poslušat utrinke in trda dejstva Resnice 20 ali 500 ljudi. Spil sem pol stekleničke baldrijana in tri kozarce borovničevca in tako ustavil vibriranje srca, ki je grozilo, da bo počilo. Izšlo se je z nabito dvorano z blizu 300 poslušalci in veliko poročevalci ... itd. Velik odjek, veliko sporočilo - končno! Dali smo jim nazaj za 70 let ubiti glas, tako da jim ne bo treba tuliti o krivici iz smrdljivo zatohle in mrzle jame nikoli več! Od zdaj naprej bodo peli iz častnega mesta na begunjskem pokopališču, iz mesta polnega rož in svečave za dolge čase!

Peli bodo povzdignjenim, sprenevedavim kmeclom in zlobcem, ki so si puhlo zahoteli in drznili zamolčevati bolečino in krivico, storjeno premnogim, pod blagoslovom pošastne laži v peklenskem naklepu narcisoidnih fikcijskih obljub, brez kakršnihkoli zagotovil in ob nični odgovornosti, v brezpravju do Človeka in brez trohice spoštovanja do Stvarnika.

Tako nam Bog pomagaj, ki bomo varovali njihov spomin in govorili o njihovem neizpetem poslanstvu, dokler ne prispemo v njihove Kraje! Prižigali bomo ogenj svečave in prinašali bomo najlepše cvetje tega sveta. Tudi prošnje in svoje jokanje! Vsem, ki še ne dojemajo sporočila časa pa bomo ponujali vse, kar jim ponujajo oni in naš Stvarnik s svojim Vstajenjem. Njihovo novo, ozaljšano zemeljsko bivališče pri Sv. Jerneju, ko so spet med sestrami in brati, pa je krasen kraj srečevanja zemeljskosti in Večnosti, stičišče Življenja in prostor zajemanja Božje Milosti za vse, ki bodo prosili, trkali in postali tam za trenutke Iskanja. Tako nam Bog pomagaj!

Svetloba mučencev

Mučeniki iz Krimske jame 2016

Pred pogrebom žrtev iz Hude jame na Dobravi, 20. - 25. oktober 2016

Tvoj brat

Darja J.: Danes sem se malo bolj poglobila v mail z naslovom 'Spominski večer', preklikala povezave, od katerih sem sicer večino že poznala, a zadnja me je zvabila ven.

Odpeljala sem se v Senovo na obisk tega, kar je v prispevku imenovano 'pavilijon sočutja'.

Namesto zaprtih vrat, ki sem jih nekako vnaprej vzela v zakup, sem našla župnijo, v kateri so ravno danes imeli dan celodnevnega češčenja, župnika, ki je bil ves dan v spovednici, čakajoč, čakajoč - tam sem ga tudi našla in me je popeljal v ta 'pavilijon',  ki je pravzaprav komaj kaj drugega, kot nekakšna veža župnišča. Toda kakšna veža :-) !!!

Zelo 'zares' sva se pogovarjala v tisti 'skoraj kapeli', ob vseh tistih imenih, ki so bila kot osebna nebeška bližina tistih deklet in žena. Potem mi je bilo dano tam še malo sama ostati z njimi, med tem ko se je on vrnil v spovednico, gospodinja pa je v sosednjem prostoru kuhala kosilo.

20161023 123914

Za 'češnjo na torti' pa sem lahko brez skrbi za uro ostala še nekaj časa v senovski cerkvi ob Najsvetejšem.

In nedeljskega romanja še ni bilo čisto konec ...

Darjina

Franc Zabukošek: V Civilni pobudi T-B MGK smo se dogovorili, da bomo pripravili spominski večer na Teharjah pri spomeniku v sredo ob 17. uri z branjem spominskih meditacij, molitvijo, pesmijo Teharska legija in molitvijo Križevega  pota.

Kar se tiče Maribora smo vse premalo povezani in dogovorjeni, veliko je neznank in to ni dobro.

Moj prispevek v Časniku je kar odmeven in v marsičem neodgovorjen. Moj predlog je jasen in povsem dobronameren. V pismu predsedniku države in škofovski konferenci sem podal pobudo za mašo zadušnico, toda brez pogreba, ki lokacijsko ni dokončen. Vesel sem, da bo maša v stolnici, žalosten pa, da bo pogreb, ki se ga iz CP T-B MGK ne bomo udeležili. Ne iz protesta, ampak v duhu Božje besede: “Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru.” (Mdr3)
Da se iz najhujšega trpljenja začne svetlikati tudi že upanje, je arhitekt nakazal z notranjo osvetlitvijo Kapelice. Iz nje prihaja svetloba. Pomenskost notranje svetlobe, ki prihaja iz srca, pooseblja tudi povabilo iz Psalma, ki je vklesano kot talni napis: ”Bodi tu in čuj zdaj z menoj.”

F. O.: To mi je najlepše darilo ob okroglem rojstnem dnevu, da bomo končno pokopavali žrtve druge svetovne vojne. Če ne bi bilo srčnih ljudi, se to še ne bi zgodilo. Hvala vam vsem.

Lepo mi bo pri srcu, ko bom slišala na Radiju Ognjišče in prebrala v Časniku.si objavo in povabilo, da bomo tudi v Slovenski Bistrici molili za žrtve v Hudi jami in tudi za vse ostale žrtve. To je le moj majhen delež k temu velikemu dogodku.
Zato ga prosim kar objavite.
Pogrešam pa sodelovanje večjega števila ljudi.  
V četrtek bi rada bila prisotna ob pogrebni slovesnosti v Mariboru na pokopališču na Dobravi.
Vse dobro vam vsem želim!
 
M. Ž.: Zelo me je nagovorila pobuda za skupno molitev in nemudoma sem šla v akcijo. Dogovorila sem se z župnikom, da bo vabilo, ki sem ga napisala sama, dal v oznanila. Torej varuhi spomina bomo imeli molitev s prebiranjem pisem  nesrečnih žrtev zla v sredo, 26. 10. ob 18 uri v vasi Juršče.

M.M.: Hvala za Dušice! So mi postale dragocen »ohranjevalnik zaslona« in ohranjevalnik ljubezni in spomina!

R. O.: Kdor se iz protesta ne bo udeležil tega slovesa, mislim da ni pravi. To je razumeti: še enkrat pustiti žrtve same ... Ne vem, če je moj stric med omenjenimi žrtvami, vendar grem. Upam, da bom nekoč dobil trdne podatke o tem, kje počiva. Dokler pa ne vem, ne smem stvari prepuščati slučaju ali pa iz protesta ignorirati vsa prizadevanja  in tudi žrtve.
Vprašujem: kaj vse te žrtve res zaslužijo zdaj še protest iz naše strani?

Darja J.: Z vsem spoštovanjem, tudi veliko obzirnostjo do ljudi, ki v sebi nosijo bolečino krivic … Moram to napisati, zaradi nas vseh in zaradi vseh naših pokojnih:

Pokop je pravica umrlega in ne svojca.

Zato ima družba (in v njeni funkciji država) dolžnost pokopati mrtve!

Tudi takrat, ko pokojni tako ali drugače ni ‘v skladu’ s trenutnimi političnimi smernicami države, in ko bi jih trenutni oblatniki najraje pozabili in celo ‘izničini’ – kot da jih nikoli ni bilo. To je dolžnost (!) družbe in v njeni funkciji države.

Ima pa to dožnost tudi, ko se morda svojci ne zmorejo dogovoriti kje in kako, ali njihovih želja ni možno upoštevati.
In tudi takrat, ko so svojci (zaenkrat še) neznani.
Tudi takrat, ko so krivci za smrt še neznani, ali morda le še ne pred zakonom obsojeni, celo če se to ne bo nikoli zgodilo.
Celo takrat, ko je skupnost ob njihovi smrti zaradi tega ali onega razloga razdeljena.
Takrat je to še prav prav posebej dolžnost prav države !!!

Zločin je zadrževati pokop pokojnih iz kateregakoli od zgornjih razlogov.

Bili so časi, ko država te svoje dožnosti ni opravila in je pokop celo preprečevala svojcem.
A tudi nam danes naša bolečina ne daje pravice, da bi pokop preprečili do takrat, ko bo (morda nekoč) naša bolečina izmita.
Pokop pokojnih (tudi ubitih, celo umorjenih in od mnogih preziranih) je del izmivanja naših bolečin. Ni pa to glavni namen pokopa mrtvih.

Pokop je preprosto pravica pokojnega, umrlega.

Ker tudi umrli ostane človeška oseba.
Njegovo telo postaja prah, a človek ne postaja prah. Nikoli ni bo postal prah.
Ko ‘gremo za progrebom’, pričamo tudi o tem, morda predvsem o tem!

Prosim, prosim … ne preprečite tega. Kar želite doseči, lahko dosežete tudi drugače. Preprečiti pokop ni naša pravica. Spoštovanje do umrlega človeka pa je tudi iti za pogrebom. Tudi če (še) niso izpoljnene vse naše zahteve živih.

Jaz bi za tem pogrebom želela iti, tudi če bo morda kdo dovolj pritisnil na škofe, da bodo ta drugi del krščanskega pogreba odpovedali.
Mislim, da nisem edina…

Pogreb je točka, na kateri se v običajnem vsakdanu srečajo tudi raztrgane družine, celo deli družin, ki drug za drugega niso vedeli in celo taki, ki se med seboj ‘videti ne morejo’. Je boleč prostor, pogreb je vedno boleč prostor.
Toda to pot moramo iti. Vsemu navkljub.

In pri naslednjih pokojnih, ki jih bodo izkopali, spet. In spet. In spet. Dokler ne bomo vsi mi v njih zagledali ljudi – živih in ne mrtvih.

‘Sem in bil sem in bom! … ‘Nikoli ne bom prenehal biti, nikoli. Amen.‘

Odmevi na začetek pogreba žrtev iz Hude jame, 3. in 4. oktober 2016

V. Š.: Čutim, da je današnje dogajanje pri Hudi jami prelomno za naše nadaljnje prizadevanje za spravo in morda ne bo več treba "kamnom kričati" o nezaslišanih zločinih in strahotah, ki so se dogajale širom naše domovine. Naj bo Usmiljeni Jezus milostljiv sodnik in bogat plačnik, mi pa ostanimo zvesti in ponižni molivci za vse prizadete in kakorkoli vpletene. Mir in dobro vam želim!

Darja J.: Zelo sem si želela biti tam, pa sem žal zbolela.

Toliko truda ob tolikšnem naspotovanju z različnih strani. V globoki hvaležnosti za ljudi, ki so pripravljeni prenesti vse blatenje in se ne glede nanj (ki je žal stalnica našega postora) truditi za to, da bi nekoč šli lahko dalje skupaj, kot ljudje, kot bratje, kot sestre. Za vse, ki se učijo ljubiti človeka ne glede na njegovo politično prepričanje.
Ker človek je dragocen - mali cvet v roki Božje dobrote. Vse drugo je prazno ...
Danes je bil lep dan. Majhen, a lep :-)

M. C.: Nedvomno je tudi Vseposvojitev pripomogla k temu, kar se dogaja. Prav tako pa tudi molitve in prošnje vseh mučenikov in žrtev, ki so bili vkleščeni v to temno liso naše zgodovine.

Z najinima posvojencema tudi vsaj občasno ob nedeljah skupaj molimo angelsko češčenje. To nedeljo je bilo še posebej zanimivo. Bila sem v kuhinji, ko se je bližala 12. ura in sem na tihem v mislih poklicala oba posvojenca, I. N. in F. W. Ob tem pa sem prosila, da bi se nam pridružila tudi hči V. in mož J., ki sta bila vsak pri svojem delu – J. v galeriji, V. pa v svoji sobi pri učenju. Kmalu nato so se odprla  vrata iz kleti in prišel je J., nato pa vrata iz "igralnice" in prišla je V. Vmes se je ravno oglasil zvon na radiu Ognjišče. Stopila sem med podboje kuhinjskih vrat in pričela moliti angelsko češčenje, onadva sta obstala vsak na svoji poti na hodniku, se naslonila na zid, sklenila roke in smo bili postavljeni v krog in molili … zakaj sta prišla ravno takrat, jima ni bilo jasno.

B. K.: Resnično Bogu hvala! Sem ujela nekaj prenosa na Ognjišču - ravno besede predsednika Pahorja in sem že včeraj zavriskala Bogu od hvaležnosti in od veselja.
Že nekaj dni prej sem slišala ob obisku Nicka Vujičića v Sloveniji, da je pohvalil prizadevanja predsednika in Slovenije za human pokop ostankov tragično pobitih ljudi in ker bolj malo sledim politiki, nisem vedela prav dobro, na kaj natanko se ta pohvala nanaša. Nick je tudi povedal, da je molil s predsednikom države za modrost vodilnih in nasploh za Slovenijo.

Mir in dobro na praznik našega očeta Frančiška Asiškega!

N. J.: Hvala Bogu za to dejanje, a vseeno se mi ne zdi prav, da se bodo te žrtve, oprostite mojemu občutku, spet začasno tam pokopavale. Na vsak način bi to moralo biti naTeharjah. Upoštevati bi morali želje in zahteve svojcev.

F. K.: Vesel sem, da so prvega Reveža pospremili tako, kot se Človeku spodobi.
Veliko delo smo opravili vsi po vrsti in slovenski narod je, upam, dojel, da je prav tako!
Takrat sem se bal, da jih bodo tovorili kot material in prenašali kot odvečno materijo.
Tako so Reveži vsi sprejeti nazaj v občestvo.

D. in M. B.: Naj nam bo Bog na vsakem koraku bližje. Vsi smo hvaležni za ves trud - za sadove, ki jih vidim, smo molili pred tremi leti. In danes se uresničuje, tudi zaradi naše vere in dejanj.

P. K.: Bogu hvala za vse, ki delate dobro! Mir v duši vsem trpečim! Bog z Vami!

M. J.: Spremljam ves čas dogodke in se Bogu zahvaljujem ...

S. P.: Ob tako močnem dogodku je človek kar brez besed.

M. P.: Sem z vami, prijazen pozdrav!

R. O.: Dragi somišljeniki, sotrpini! Veliko sem prebral, kaj in kako razmišljate. Vse ima svojo težo! Dodajam le še to kar mene boli: Uradna oblast mora narediti tisto, kar še ni in bi morala ob prekopavanju in pokopu naših ljudi, Slovencev:

VRNITI VSEM POBITIM, BREZ IZJEME, DOBRO IME, PREKLICATI OZNAKE ZA IZDAJSTVO DOMOVINE!
ZAHTEVAJMO!
 
M.J.: Čeprav se redko oglašam, sem v molitvi in v duhu z vami vsemi. Ob tem vedno čutim izjemno razsežnost Božjega občestva, v katerem smo združeni z vsemi našimi Mučenci. Dobri Bog naj jim da večni mir in pokoj. Tudi mi ga potrebujemo tukaj in zdaj. Vedno v molitvi izrekam besede ... Vsemogočni Večni Bog, ki z modrostjo vodiš naša pota ... ne zapusti nas in nam pomagaj, vsem nam in naši Domovini nakloni mir in spravo ...
 
L. Č.: Včeraj sem se vrnil s poti. Dogodke prenosa naših dragih mučencev iz jam in brezen na kraj(e) njihovega zemeljskega počitka spremljam, tako kot morem.
Predvsem z molitvijo usmiljenja, tudi za tiste, ki so in one, ki niso vedeli, kaj delajo. Že dolgo sem v duhu z njimi pri svojem osnovnem delu.
Sami pa veste in čutite, koliko tihe žalosti je v srcih zlasti najbližjih svojcev žrtev revolucije, ker so jih odgovorni akterji sedanjih, sicer hvalevrednih dejanj pri dokončnem pokopu nasino umorjenih sester, bratov, mater in očetov stricev in tet ..., obšli. Imajo svoje razloge.
Huda jama slika
 

Lojze Grojzdek, 28. september 2016

Spoštovani iskalci in podporniki SLO-RESNICE!

Z velikim zanimanjem sem si ogledal in poslušal zbrane resnicoljube za mizo v Rovtah in seveda vse navzoče govorce. Tako se najprej prav vsem zahvaljujem za vzpodbudne misli in besede, da bi prišlo končno do tako zaželjene sprave na človeski ravni, z božjim navdihom. Čestitam prav vsem!

Zelo bi bil rad z vami, saj sem zelo zainteresiran za to končno razsvetljeno in naj-uradno potrjeno krivično največjo tragedijo SLO-naroda, ki se ne more rešiti komunističnega, zločinskega jarma teh samozvanih, lažnih odrešiteljev. Temu je treba narediti konec, zato pa moramo ne samo prositi, ampak ZAHTEVATI nujne odgovore, z ustreznimi dejanji in ne z obljubami. Nekaj spodbudnih misli, da se bi začelo premikati:

- Kolikor mi je znano, se je SLO-Cerkev že dvakrat javno opravičila za vsa hudodelstva, ki so bila odgovor-obramba, za začetne poboje zavednih Slovencev-Slovenk, celotnih družin ... Cerkev je prva ponudila roko sprave!  

- Druga stran, ki je storila še po vojni najhujši genocid, še vedno gospoduje v najvišjih krogih in prav povsod ignorira nas vse: od sodstva, častihlepnih-nepoštenih politikov, tajkunov na vseh področjih gospodarstva, šolstva, kulture, športa … In prva roka še čaka drugo roko. Do sedaj ena roka te strani še ni zbrala poguma (najbrž zaradi prisege Titovu ali stricem), da bi se opravičila na najbolj preprost način: "Storil sem zločin, oprosti - odpusti mi!"

- Naša oblast je oblast zase, za lastne potrebe, ne za narod. Tako tudi ni in NE SME BITI potrebne volje za priznanje krivde in seveda za spoštljivo žalno slovesnost na najvišji državni ravni.

- Enostransko medijsko poročanje množično zavaja SLO-narod, sploh tiste - tudi kristjane, ki nočejo slišati in se pogumno zavzeti in braniti RESNICO, ki je bila in bo za vedno ostala samo ena. Več resnic ni, kakor mnoge poučuje sivi Milan … Hvala Bogu, da imamo tednik Družino, Demokracijo, Iskreni.net,  Reporter, tu v zdomstvu Našo Luč ...

- Poimenovanja mnogih ulic, parkov, šol, ki so imenovane po raznih zločinskih herojih, se MORAJO spremeniti-preimenovati!

 - Rdeče zvezde pa na odpad ... Ali je možno, da so bili v Ajdovščini prvošolcki-pionirčki v titovkah ... slišal sem! Vsepovsod, kjer se porajajo, so taki simboli povezani z dejanji enoumne diktature, in treba je narediti nujen konec.

- V šolstvu je potreben demokratičen sistem, sprememba - obnova na raznih področjih v učbenikih, sploh lažnih zgodovinskih, kjer ni smelo biti prostora za ime BOG z vsemi božjimi vrednotami, ki so najmočnejše smernice za življenje.

- Glede sprave: kot sem omenil, ne moremo in ne smemo več prositi napihnjenih političnih despotov, ki nočejo in NE SMEJO (zopet prisega!), ki branijo zločin z več resnicami. Nujni so ukrepi, odstopi teh parazitov, da se bodo končno v javnosti napisala imena le-teh, ki so pokojninsko poplačani - nagrajeni za ta hudodelstva in jih obsoditi, soditi!

- Posebna elita, ki brani sploh v temi ali pod mizo to partijsko botrijo, je nevidna UDBA. To je zvesta pomagalka, ki skrbi nevidno in neslišno za "svoj red" med nami Doma in po svetu. Te je treba tudi nagrajevat za "pogumna dejanja, ki so tekovine Jugovine". 

- Moje mnenje o pokopu:  Kraj Teharje je najbolj primeren, spoštovanja vreden skupen kraj MIRU za vse žrtve. Tu naj bi bila središčna, po možnosti veličastna zahvalna kapela ali cerkvica z ustreznim pokopališčem vseh identificiranih žrtev, ostalih pa simbolično. Da je to neprimeren kraj, je samo izgovor tistih, ki nočejo/ne smejo pristopiti k Resnici. V vseh najdenih grobiščih pa se MORA postaviti znamenje, vsaj križ ali majhna kapelica v spomin in opomin na te nedolžne žrtve, ki so vredne najvišjega spoštovanja, da mi živimo v miru.

- Tu v Nemčiji sedaj obsodijo vsakogar, ki je sodeloval z nacisti, ali pa se hoče danes nacionalno izpostavljati s kljukastim križem.

In še in še bi bilo za povedati. ... Eno je važno: SLO-RESNICO moramo braniti povsod, javno, pogumno, z vsem spoštovanjem, ki ga druga stran sploh ne čuti ali pa ga ne sme. Smo na pravi poti, ki je trnjeva in je zahtevala mnogo nedolžne krvi. Zato smo dolžni, da to branimo, da bo domovina zopet veselo zadihala in bo dajala zavetje nam, starejši generaciji, posebno pa mladim, ki bežijo, žal, iz domovinskega gnezda v tujino.

Komunizem nam je zasejal sovraštvo  (kardinal g. Rode v Šentjoštu) in seje brezmejno katastrofo, pogubno smrt.

Kjer je sovraštvo, ni Ljubezni, srce je brez Boga!

In kjer je Ljubezen, tam je mir, sožitje, prijateljstvo  -  tam je Bog!

Hvala vam vsem v vaši skupnosti za vse dobre drobtinice, da bi vsi jedli najboljši slovenski kruh in od njega živeli!

Za novo, zdravo domovino Slovenijo -  Bog jo varuj!

Prisrčen pozdrav!   

Vas zvesti bralec in rodoljub  Lojze Grojzdek iz Günwalda z družino

F. D. K. o načrtovanem pokopu žrtev iz Hude jame v Mariboru, 19. september 2016

Kar so nam skuhali, bomo morali nekako pogoltniti.

Je nekaj post festum izboljšav. Je boljše, ne rečem, ampak "tako se to ne dela" ostaja.

Ni nikakršnih zagotovil, mislim, da so le obljube in niti obljubodajalcem ni jasno kako, s čim in kdaj bodo izpeljali.

Spet se bo vleklo v nedogled, bo nedorečeno, nedodelano, en kup novonastalih težav in ovir bo, morda še novi amandmaji bodo

potrebni, jara kača brezplodja-rečem temu.

Okrogla miza v Rovtah te dni ponuja možnost za iskanje odgovorov.

V Maribor pa "simbolično" in niti slučajno , nas svojcev NE BO.

Moja mati, ki je preživela Teharje in ima brata v jami, pravi tako. In tako je prav. Dovolj poniževanja in dovolj kimajoče Cerkve!

Kako do Sprave, če jo sami z ritjo nesmislov in nedodelanosti podirajo kar sproti?

Paradoks, absurd in dejstvo: od 2009 leta je preteklo toliko vode in zdaj naenkrat vse na kupu - in rompompom, ker ni bilo priprav, ne

načrtov, ne vem. Pač, godlja.

Ker ne deluje Država, se ustanovi Komisija. Komisija mora imeti podlage, zakone, botre in ukazovalce, interesente....

In vse teče, tako, kot je predvideno za komisijo, da teče ... zapleteno, ne hitro, itd.

F.O., 17. september 2016

Hvala za e-pokopališče. Našla sem svoje sorodnike in posvojence.

Prižigam jim svečko in molim za njih, kakor tudi za vse njihove rablje.

Menim, da bi morali v naši domovini določiti dan spomina na vse te naše žrtve, ko jih

bomo pokopali in se vsi zjokati  nad to tragiko. Vsa Slovenija bi morala jokati.

Vem, da imamo dan spomina na vse žrtve totalitarnih sistemov, ampak mi bi še ga

posebej rabili, ker so se pri nas dogajale res  nepojmljive žalosti. Nastopil je brat proti bratu.

Imam sorodnike, ki še ne morejo urediti te zadeve in se ne vključujejo v ta proces, ker jim je preveč hudo.

Poskušala jih bom spomniti, da je to tudi naša dolžnost, ne samo pravica.

Odmevi iz Svete Gore, 24. avgust 2016

Ana Kos Plestenjak: Zelo rada hodim in v zadnjih letih praviloma grem enkrat ali dvakrat na leto peš z Mosta na Soči na Sveto Goro ... več lahko preberete na blogu.

Aleš Čerin: Hvala za tole gesto. Žal nisem mogel priti.
Pozdravljam tudi korake predsednika Boruta Pahorja, ki gredo v pravi smeri. Sem pred časom takole zapisal na Časnik.si (http://www.casnik.si/index.php/2014/06/26/predsednik-pahor-se-enkrat-hvala-za-obljube): "O, kako veliko bi predsednik naredil, če bi simbolno, morda kar na sami proslavi, posvojil žrtev iz druge svetovne vojne (in v času po njej), se ji v tihem spominu poklonil in tako simbolno začel spravni proces!"
Še tole sem dodal: "Dragi predsednik Republike Slovenije, zavezujem se, da bom spremljal vaše besede in še bolj vaše delovanje v vseh treh smereh vaših zavez izrečenih na proslavi. Vesel sem, da dobro presojate znamenja časov, o njih ste pripravljeni govoriti in za reševanje dati zaveze. Sedaj pričakujem še dejanja." Se mi zdi, da je predsednik tole izpolnil. Cenim.

B. in J. C.: Naš šepet oziroma poltih glas je več kot kriki žrtev, je tudi glas ustahovanega žalovanja svojcev, je moč nemoči, da bi smeli imeti spomin na svojce, ki so jih zgodovinarji zamolčali in polivali z blatenjem in jemanjem imena, ne le dobrega imena. Gre za preseganje naših in nenaših stisk in bolečin, gre pravzaprav za odpiranje vrat duha naroda, ki je skoraj povsem zavozil ...

Velike milosti se zgodijo, ko je odločenost za dobro večja od strahu, da se ne da in ne sme, ko ni nobene preračunljivosti ...

Na tej poti, po kateri gazimo z nenajvečjo skupino sočutnih, je žarek milosti, ki greje vse dušice, ne glede na barvo in razloge, ne glede na to, zakaj so ranjene.

Ta žarek je najbrž Božje usmiljenje, ki se srečuje s sočutjem na zemlji. Brez vere bi bilo to nemogoče, z vero in silnim zaupanjem je mogoče...

N. F.: Na Sveti Gori mi je bilo tako lepo in bila sem deležna tolikšne topline, da imam občutek, da sem več prejela kot podarila. Hvala za zaupanje in priložnost, da sem bila lahko zraven duhovno tako močnega dogodka.

Še zdaj se mi vrstijo vtisi ..., ki jih je kar težko opisati z besedami. 

Tudi moji kolegi pevci so bili veseli, da so bili zraven in da so bili tako toplo sprejeti (jim bom čimprej sporočila pohvalne besede), pa tudi z go. Vlasto ter g. Finkom in g. Ostercem smo se lepo ujeli, po pevski in človeški plati.

Glede pogostitve pa moram reči, da sem jo pripravila z veseljem kot priložnost, da se še malo ustavimo in podružimo (so bile večinoma domače reči, tako da brez skrbi). Breskvice in piškoti so nas prijetno presenetili in prav želim povedati, da kar nismo mogli pojesti, smo podarili našemu pevcu, ki ima 7 otrok. 

M.Ž.: Ob tem, ko sem prvič v življenju spregovorila, da sem varuh spomina za mojega starega očeta, se je v meni prebudila vsa tista bolečina in žalost, ki so jo moji predniki zamolčali in skrili v svojo najglobljo notranjost.

Kako prav ima psihologija, ki trdi, da neizjokane bolečine staršev pridejo na njih otroke. Moj stari oče je sedaj ne le v spominu, marveč v mojem srcu. Kako čudovito darilo mi daje Bog.

B. P.: Obiskala sem e-pokopališče in prižgala svečko pri moji varovanki! Kako lepo! Danes sem tudi ugotovila, da je bila rojena istega dne kot moj tast, a žal, premlada umrla!

A. Š. Z.: Včeraj sem se udeležila svete maše za med in po vojni pobite na Sveti Gori. Vsako leto hodim prvega novembra na pokopališče in tudi večkrat čez leto, pa svete maše darujem zanje, tudi za mojega posvojenca. Ampak takšne bližine pokojnih še nisem čutila. Bilo je, kot bi bili tu med nami. Svečano smo nesli gorečo svečo pred oltar, povedali ime posvojenca in med mašo so tiste svečke gorele. Občutek sem imela, da te lučke oddajajo posebno svetlobo in žar. Tako sem začutila posebno radost kot še nikoli, bilo mi je prečudovito lepo. Pozdrav in Bog naj bo z vami.

M. in T. Z.: Sedaj, ko sva prižgala lučki na e-pokopališču žrtvam, želiva s simbolno sliko pesmi “Družina”, ki jo je napisal Tone Kuntner, še enkrat reči hvala …

Majda in Tone

Natalija Fabčič, 15. avgust 2016

Danes praznujem. Z rahlo zamudo.

25. rojstni dan naše domovine je namreč spolzel mimo mene kar tako, v brezobčutju, brez vznesenosti, še slovenska zastava na balkonu našega doma je nekam osamljeno plapolala v vetru. Brez ponosa, brez notranjega smisla, brez Besede.

Šele povabilo na romanje Varuhov spomina me je zdramilo, da sem začutila svojo notranjo praznino in prešinila me je globoka slutnja, da so mnogi ljudje, s katerimi smo danes povezani v najintimnejšem občestvu, čutili domovino drugače. In da so mnogi umrli z rožnim vencem v rokah in z molitvijo na ustnicah. V slovenskem jeziku.

V našem omejenem spoznanju ne moremo osmisliti njihovega Križa, le v spoštovanju se jim lahko poklonimo. In le dobri Oče ve, v koliki meri so nam duše, za katere danes molimo, izprosile državo. Saj je bil njen nastanek pred 25. leti skoraj čudežen.

Zato praznujem danes. In se v občestvu z rajnimi lahko končno prešerno veselim, da lahko pišem, pojem, molim in ljubim v slovenščini in da svoje otroke vzgajam v slovenski državi.

Zato: vse najboljše, Slovenija, moja domovina.

E. P.: Hvala enako... Občudujem vaš prispevek k temu, da nihče ni pozabljen ...To zmorejo le veliki ...

R. G.: Tako lepo ste napisali, kot bi sam, če bi znal, hvala. Tudi vam vse lepo in ostanite tako pokončni.

F. D.K.: Prečudovito Življenje! Krasne besede. Prekrasno hrepenenje. Bivanje, tudi za druge. Fantastično vedenje, ljubi človek, kdor koli že si!

M. K.: Dragi varuhi spomina! Po ozki poti KRIŽA pridemo bližje Ljubezni kot po največjih radostih sveta.

S. M.: Kako čudovite besede, izraženo občutje, v katerem se mnogi ljudje lahko najdemo. Hvala v imenu vseh, spoštovana Natalija.

R. A.: Lepooo

Pozdrav iz Lurda, 19. julij 2016

Pozdrav in blagoslov iz Lurda, iz romanja z bolniki in invalidi.

Naj vas objame Ljubeče Usmiljenje Lurške Marije!

Vanja K.

24. junij 2016, Bog živi Slovenijo!

Pesnik Tone Kuntner pravi:

"Prišla je, prišla je

tista pomlad,

ko zemlja ne kliče

le po imeti,

ampak predvsem

po imeti rad."

Bog živi našo domovino in vse, ki jo imamo radi!

Z. K.: Ko je stiska največja in smo najbolj nemočni, ljubimo najbolj. To je naš trenutek. Trenutek, ko smo s Teboj, ki si z nami vse dni, in ko Ti izročimo sebe in vse naše ljubezni.

Pogosto vas imam v mislih.  Pripravljam se na srečanje treh Slovenij avgusta na Sv. Višarjah. Obljubim, z nami bo tudi četrta, Slovenija naših rajnih.

Domovina

20. april 2016, Kam iz Hude jame?

N. J.: Nasprotujem pokopu Žrtev iz rova Barbara v Maribor, te žrtve bi želela in še mnogi, ki se pogovarjamo o teh žrtvah, želimo in prosimo, da jih lepo pokopljemo na Teharju.
Sežigu pa ostro nasprotujem. Prosim vas, da to prenesete tistim, ki o tem odločajo. Pravzaprav bi pa bilo pomembno dobiti s peticijo in podpisi, kaj in kako bi želeli svojci in sorodniki svoje drage pokopati.

R. O.: Sprašujem, zaskrbljen, ali bo res prekop iz Hude jame in prenos na Spominski park Dobrava v Mariboru? Kaj imajo pomorjeni ljudje skupnega z Mariborom? Zakaj ne v spominski park TEHARJE, kjer so bili trpinčeni in od tu odpeljani na morišča? Nenazadnje, a spomenik Rdeči komunistični armadi Sovjetske zveze bo pa stal v Ljubljani - na Žalah?? V glavno mesto Slovenije. Domobrance in civiliste pa nekam na obrobje, da bi se čimprej pozabilo in čimbolj oddaljilo od Osrednje Slovenije.

Moj predlog: če ne na Teharje pa naj bo prenos in pokop pomorjenih na ŽALE v Ljubljano. Tam so že pokopane žrtve raznih vojska, tudi Domobranci so bili vojska, slovenska narodna vojska, zato spadajo vsaj na Žale, če že ne na TEHARJE.

Morda bi bilo potrebno začeti zbirati podpise (a ni žalostno, pa vendar!) da se pokop pomorjenih , ki so nazadnje bili v TABORIŠČU Teharje, tudi opravi v Teharjih. Če evropska komisija zahteva izvesti dela sanacije, je DOLŽNOST republike Slovenije, da to naredi in s tem na najprimernejši način PRIZNA in tako na pietetni način obžaluje storjen zločin v maju in juniju 1945! Denar ne bi smel biti vprašanje!

Naj se vladni organi zavedajo, da se edino na ta način lahko pride do prepotrebne sprave v Sloveniji. In za ta cilj NI ŠKODA  PRORAČUNSKEGA DENARJA!

Predlagam , da če Teharje ne morejo priti v poštev, naredimo vse, res VSE, da pomorjene pokopljemo na ljubljanskih ŽALAH! Tudi spomenik SPRAVE naj bi stal v Ljubljani. Treba je stati na stališču :

DOMOBRANCI SO BILI VOJSKA SLOVENSKIH FANTOV IN MOŽ  NEPREMAGANA, VENDAR POMORJENA!

Spadajo v Ljubljano! Brez pokopa v Ljubljano NE POTREBUJEMO SPOMENIKA V LJUBLJANI.

NE DOVOLIMO ŠE DODATNEGA ZASMEHOVANJA Z NAČRTOVANIM POKOPOM V MARIBORU!

F. K.: Ste brala prispevek g. Žajdele o ideji pokopa žrtev Hude jame v Teharjih? Resnično dobra ideja in misli v pravo smer, ne vem pa, kaj storiti …, da bi bila sprejeta pametna rešitev in bi bil pokop žrtev v Teharjih ...

6. april 2016, Bi se pridružili žalnemu zboru, ki bi pospremil prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame?

F. K.: Izkopavajo in bodo pokopavali mučenike Hude jame in Krimske jame. Ali imamo kako idejo, da bi nekako pospremili vse te reveže nazaj med nas s kakim procesom molitve ali petja in sveč, mogoče s cerkvenim obredjem, na kratko. Mislim na same trenutke iznosa njihovih zemeljskih ostankov, preden jih prenesejo na pogrebne slovesnosti ... Skratka, da izrazimo: »Pozdravljeni spet med nami, ko ste morali zatolčeni, pozabljeni, zasramovani, razčlovečeni, pod obtožbami laži trohneti, brez pravice do slovesa od Zemlje ...«

Dejan Flašker: Gre vsekakor za prelomen trenutek v novejši zgodovini Slovenije. Menim, da bi morali dogodek obeležiti tudi pred spomenikom sprave v LJ, kakor tudi z posebno žalno komemoracijo v Cankarjevem domu. Predlagati bi bilo potrebno tudi dan žalovanja. Vse našteto bi pripomoglo k dolgotrajnemu procesu narodne sprave.

J. R.: Če na ravni države načrtujemo pokop, ali to ne pomeni, da bomo imeli ob tem resničen obred pokopa? Sicer bi bil to samo prenos kosti. Če pa bo pogreb, potem je s strani Cerkve primeren obred Krščanskega pogreba. Ali želimo počakati na ugodnejši trenutek in to narediti takrat? No, resda ne poznam podrobnosti, ampak to je moja bolj spontana reakcija.

A. P.: Jaz bi se, in upam, da datum ne bo sovpadel s kakšnim našim dopustom.

K. S.: Nimam nobenih zadržkov, zakaj se ne bi pridružila žalnemu zboru. Te žrtve si zares zaslužijo poklona. Ker je pokop predviden "enkrat" poleti, je to edino vprašanje, ki se mi postavlja. Torej, če ne bomo nekje na dopustu, lahko računate name.

V. K.: Če bo le mogoče, bom prišel - a datum, če prav vidim, še ni določen.

R. B.: Da, pripravljena sem se pridružiti žalnemu zboru ob pokopu posmrtnih ostankov iz Hude jame.

F. O.: Menim, da bi se posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame moralo prenesti na Dobravo tako, kot da bi šlo za pravi pogreb. Strinjam se z g. F. K. in sem pripravljena sodelovati oz. se udeležiti žalne slovesnosti.

D. E.: Upam, da se bo zgodil spoštljiv izkop in pokop. Pravzaprav bi moral biti pospremljen s cerkvenimi in državnimi častmi. Tolkšen del narodnega telesa, po tolikih letih molka in bolečine. Zdaj se lahko pokaže, če smo sposobni stopiti skupaj. Seveda sem tudi sama pripravljena sodelovati pri tem, da jim damo čast in spoštljiv spomin.

R. O.: Zelo podpiram, zagotovo bi se udeležil predlaganega žalnega spremstva! Upam, da bo cerkveni obred takoj, ko bo iznos pokojnikov, ne šele enkrat v bodočnosti, kdo ve kdaj in kje. Skupaj so umrli, skupaj morajo biti počaščeni, upam da bodo prisotni NAJVIŠJI CERKVENI dostojanstveniki VSEH slovenskih škofij, tudi KARDINAL! Da se ne bi zgodilo, da bo več Hrvatov, kot nas! Če bo organiziran pevski zbor, sem pripravljen sodelovati pri zboru.

M. S.: Odvisno od datuma in možnosti dostopa.

M. K.: Seveda se pridružujem, saj to je bil naš namen, da molimo za njih do njihovega groba.

M. F.: Hvala za misel o dostojnem odnosu do mučencev iz Hude Jame. Najbolje je, da se obrnete na gospoda Petra Sušnika NSZ, ali pa na lokalnega župnika, morda tudi na celjskega škofa, da bi aktiviral domače pevske skupine.

T. M.: Jaz se, se pripravljen pridružit, če bom le imel takrat čas. Poleti sem namreč kar precej zaseden z duhovnimi vajami za mlade.

M. C.: Načeloma sem vsekakor pripravljen, sem pa ta semester izrazito zaseden.

A.P.: Na žalost se žalnega zbora ne bom mogel udeležiti, ker mi težave z nogami tega ne dovolijo. Z mislimi na nedolžne umorjene vam sporočam svojo hvaležnost.

D. Ž.: Sporočam, da se tega ne nameravam udeležiti, saj se me to tako osebno dotakne, da imam potem velike težave. Vsi ti pogrebi …

K. Z.: Če bi bila bližje, bi se z veseljem udeležila, vendar sem doma pri A., imam tri otroke ter kup dodatnih obveznosti, zato (realno gledano) to možnost trenutno vidim kot zelo težko izvedljivo. Bom pa gotovo prisotna v duhu.

M. A.: Upam in želim, da bo pogreb cerkven, tako kot je treba in bi se ga iz pietete in za izkazaje dostojanstva tem mučencem, ki jim je bilo nasilno odvzeto vsako človeško dostojanstvo, rad udeležil (tudi pripravljen na morebitno pomoč pri organizaciji). Tako da se priporočam za nadaljnje obveščanje o tem.

H. R.: Z veseljem bi se pridružila takemo zboru oz. spremljanju pokopa, če mi bodo to le omogočale obveznosti. Bi pa se potrudila …

F. R.: Sigurno bova z ženo tam.

D. Š.: Ja, jst bi se pridružil, res dobra ideja ...

K. C.: Načeloma bi se rada pridružila zboru, je pa to odvisno, kje, kako in kdaj bo zbran itd. Me je pa razveselila ta novica, da se bo končno začelo s pokopavanjem.

P. Ž.: Osebno menim, da je udeležiti se pogreba najmanj, kar se lahko naredi za te uboge ljudi. Planiral si bom ta dogodek in samo višja sila me lahko odvrne od tega.

A.K.: Meni bi bilo zanimivo se udeležiti česa ob tem ... sploh nisem še bila v Hudi jami ... vse je pa odvisno od termina, predvsem od tega ...

T. E.: Tole je lepa in pogumna ideja, žal sem trenutno v ZDA in se ji ne bom mogel pridružiti. Moram pa reči, da je to, kar se je v zadnjem času naredilo v Sloveniji izjemno v svetovnem merilu.

K. S.: Pridružila bi se žalnemu slovesu, pobuda je hvalevredna. Pokojni si to zaslužijo.

Franc Zabukošek: Seveda sem za sodelovanje in tudi že sodelujem kot vseposvojitelj in v Civilni pobudi, Teharje muzej genocida in katarze.

Ravno danes smo imeli tiskovno konferenco (brez vednosti o Večerovem zapisu !?) in z uglednim zgodovinarjem dr. Milkom Mikulo in pravnikom Janezom Lampretom ugotovili, da je to dejanje neprimerno.

Dejstvo je, da je na Teharjah veličasten spomenik v spominskem parku državnega pomena, ki ni dokončan. Ob odprtju spomenika 2004/2005 je pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek izjavil, da mora to biti osrednji spomenik-opomnik povojnim revolucionarnim žrtvam.

Dejstvo je, da je tu bilo koncentracijsko taborišče revolucionarjev, ki so ljudi mučili, zlasti pa matere, ki so jim jemali otroke in odvažali na bližnji lokal Petriček.

 Vse to mora biti razlog, da se pri spomeniku na Teharjah uredi pokopališče in tako spominski park postane muzej za vzgojo za mir in sožitje, torej trajen državni opomnik in dokaz katarze državljanov Slovenije.

V ponižnosti vas prosim za skupen premislek in v logoterapevtskem po Franklu smislu uredimo Teharje za sprejem žrtev Hude jame.

Mislim, da moramo resnično začeti moliti za zdravo pamet in prositi za milost usmiljenja, da pridemo do soglasja za katarzo v resnici.

Vse dobro in sodelujmo za nujno spravo v narodu !   

M. P.: Jaz lahko pridem, če bom časovno mogla. Podpiram.

A.H.F.: Vsekakor želim biti obveščena o dogodku oziroma dogodkih, saj kaže, da bo potrebnih več žalnih slovesnosti oziroma več prenosov posmrtnih ostankov žrtev pobojev. Čutim dolžnost, da se vsaj katerega teh dogodkov udeležim in se tako na simbolen način poklonim spominu vseh pobitih žrtev v želji, da bi naš narod začutil enost v pripadnosti tej zemlji, temu rodu, da bi presegli razdeljenost in končno začutili moč v povezanosti in složnosti.

G. P.: Vprašanje je, kdaj bo pogreb, šele potem lahko kaj odgovorim.

A. K.: Žalnemu zboru se bom rad pridružil, če bom takrat v Sloveniji. Predvidoma v prvi polovici junija bom namreč za dalj časa odšel v tujino. Priporočam se za nadaljnja obvestila.

P. R.: Bog. Vse to spremlam z eno veliko žalostjo.

Nihče od svojcev po krvi ni bil ubit, toda v kraju, kjer sem, so jih pobili 125, če bi ne blo mene, spomenika še danes ne bi blo. Postavili smo ga leta 2000, pa do danes ni blo besede o njem …

Ko so odprli enga od "grobov", v katerem naj bi blo vsaj trideset pobitih, kot so rekli ljudje, so priznali le dva …

Vse je zamešano in pomešano, poleg pa še to, da edini, katerim bii morda lahko potožil Nova Zaveza in stranka NSi, ne štimata.

Vsemu navklub z dobro volo, radostnih ...

M. I. F.: Jaz vas spremljam z molitvijo pri vseh vaših delovanjih! Seveda molim tudi za vse umrle ...!

H. N.: Pripravljena sem se udeležiti pokopa žrtev iz Hude Jame. Sporočite mi, ko bo pokop, menda poleti.

P. K.: Če bo le mogoče bi se želel udeležiti te žalne slovesnosti.

P. Z.: Pripravljen sem se pridružiti žalnemu zboru in pospremiti posmrtne ostanke pobitih iz Hude jame. Seveda pa se je treba prej pametno odločiti, kje jih pokopati!

J. F.: Osebno sem pripravljena sodelovati pri žalni slovesnosti. Odvisno je le od termina, če bom takrat v Sloveniji.

M. M. P.: Če bom mogel, bi se rad udeležil.

A. I.: Sporočam vam, da sem se pripravljen udeležiti žalnega zbora, vendar v tem trenutku še ne vem, če bo to mogoče. Več bom lahko povedal, ko bo znan datum prenosa posmrtnih ostankov iz Hude jame v Maribor.

M. Z.: Preveva me nek domoljubni občutek in čutim dolg, da prispevam k obeležitvi tega pogreba. Sem za nekakšno osrednjo (pogrebno) slovesnost, ki se naj dotakne čim večje množice Slovencev, tudi preko medijev, prenosa. Gotovo bo šlo za največji pogreb v zgodovini Slovenije. Morda lahko prispevam tudi kot glasbenik in nastopimo s skupino DMP s kakšno izbrano skladbo. Vseposvojitev bi lahko bila motor te slovesnosti ali vsaj tesen partner. Kdaj bo pogreb?

M. P.: Po možnosti bi bil pripravljen sodelovati.

K. Š.: Vesela sem, da bodo ti naši bratje dobili zemeljski poslednji dom. Samoumevno se mi zdi, da bo tu žalna slovesnost z udeležbo cerkvenih in državnih vrhov in seveda pogreb z verniki, svojci, ki smo nekako vsi ... Sicer kot vedno trdim: oni tega ne rabijo, so Božjem naročju od prve minute slovesa ...

N. N.: Žal, srčno rada bi bila zraven, vendar še doma ne smem k sv. maši, kadar je le-ta pri križu za po vojni pobite žrtve. Namreč moj mož je bil pri Udbi, ne po svoji želji, sprva še sploh vedel ni, za kaj gre, tudi nobenga ni izdal,vendar je bilo veliko groženj in ima še vedno nek strah v kosteh. To je očitno. Še vedno se boji, da bo do nečesa prišlo in kaj bo potem..... jaz se ničesar ne bojim, ker je vedno Bog z menoj. Življenje mi lahko vzamejo, duše mi ne morejo. A pri teh letih potrebujeva drug drugega vedno bolj in se pač prilagajam ter nočem drezati v žerjavico. V mislih bom z  molitvijo prisotna.

A.T.: Vsekakor se bom žalnemu zboru pridružil, če bom le tedaj v Sloveniji.

V. K.: Zame je to nekako predaleč, da bi se tega udeležila. Vsekakor pa podpiram to idejo, da duše najdejo mir. (Kar je zelo pomembno!!)

J. B.: Pridem.

M. K.: Tudi sama bi se pridružila, če bo le mogoče ... Se pa pridružujem misli, da se mi zdi bolj smiselen pokop teh žrtev v Teharjih. 

K. K.: Tudi jaz sem pripravljena sodelovati, kakorkoli; v sprevodu, lahko tudi kaj preberem, pojem ... Pridružujem se tudi mnenjem, da bi moral to biti krščanski pokop in sicer za mučence. Lahko bi tudi prebrali nekaj kratkih zgodb ljudi, ki bodo pokopani; tako iz kosti bolj vstane živi človek. Lepo bi bilo. če bi pogrebna slovesnost vključevala tudi poudarek o Božjem usmiljenju, ki je tudi za eksekutorje,da bi po Jezusovem zgledu odpuščanje odprlo pot k spravi. Ne zavedamo se, kako močno prikrivanje resnice, pomanjkanje sočutja in volje za spravo zaznamuje slovenski narod. Molim, da nam ne bi bilo vseeno.

F. O.: Glede pokopa žrtev iz Hude jame menim, da bi res bilo bolj primerno, da se jih pokoplje v Teharjih. Ali je to še možno spremeniti? In to iz več vidikov. Zanima me tudi, ali boste pisma Varuhov spomina tudi izdali v knjižni obliki, da bi to imeli v trajen spomin in ohranjeno v skupni obliki. In tudi vsi drugi dogodki, ki so povezani s temi žalostnimi dogodki. Za takšen zgodovinski dogodek bi si morali ljudje vzeti čas, vse drugo lahko počaka. To bi moralo doživeti čimveč ljudi.

M. Z.: Strinjam se z mislijo, da morajo biti žrtve pokopane z največjimi državnimi in cerkvenimi častmi, podpiram  tudi idejo, da bi si prizadevali v njihov spomin v Sloveniji uvesti dan žalovanja.  Prav tako se strinjam s predlogom, da bi dogodek pokopa pospremili z žalno komemoracijo v Cankarjevem domu. Prenosa in pokopa žrtev se bom udeležila, če bom na dan dogodka le v Sloveniji - saj me misel na trpljenje vseh teh strahotno pobitih ljudi   preganja in spremlja vsak dan, kljub temu, da sem se rodila  mnogo po njihovi smrti (in kljub temu, da je moj dedek bil partizan). Pri tako strahotnih zločinih čas ne izbriše ničesar, zato se mi zdi primerno ravnati enako občutljivo in pietetno, kot bi bili ti ljudje pobiti včeraj.

S. P.: Vsekakor sem tudi jaz pripravljena kakorkoli pomagati, prisostvovati .....

V. K.: Kakorkoli bo pogreb izveden - podpiram misel o cerkvenem in državnem vrhu - zelo je zaželeno čimprej vedeti datum, da uskladimo, premaknemo svoje manj nujne načrte! V Pesmi za Nagasaki - berite! - človek, ki mu je ob eksploziji zoglenela ljubljena žena, v slovesnem govoru označi Nagasaki kot "žgalno daritev za mir"! Vabljeni vsi še živi! Naj nas povezuje v sebi in med seboj. Za karkoli dobrega narediti potrebujemo (notranji) pokoj . . .

Franc Zabukošek: Zamisel o žalnem zborovanju ob prekopu Hude jame je dobra, toda jaz bi predlagal, da jo izvedemo kot tradicionalno krščansko poslovilno navado, da se opravljajo te molitve na pokojnikovem domu.

Veliko mučencev Hude jame je nazadnje bivalo v koncentracijskem taborišču Teharje, ki je danes blagoslovljen spomenik državnega pomena in ima tudi zametek kostnice. Mislim, da bi bilo primerno, da se varuhi spomina v času prekopa Hude jame kdaj zberemo pri molitvi in spominjanju na Teharjah-Bukovžlaku. Mislim, da bi se z zadovoljstvom pridružil tudi teharski župnik, ki se zelo trudi v negovanju spomina z molitvami ob prvih sobotah v mesecu pri večerni maši.

Z. K.: Z možem se bova srčno rada pridružila varuhom spomina ob prenosu posmrtnih ostankov iz Hude jame. Če bo datum znan vsaj nekaj dni pred dogodkom, bova skoraj gotovo lahko poskrbela, da ne bova imela kakih drugih obveznosti.
Hvaležna sva vam za vaše prizadevanje in hkrati zaskrbljena, ker se več ljudi ne odloči za posvojitev. Velikokrat ob tem pomislim na Abrahama in njegovo pregovarjanje z Bogom o tem, koliko pravičnih bi bilo dovolj, da bi mesta ne pokončal ... in potem pomislim, važno je vztrajati, kajti vsakdo, ki odneha pomeni enega manj.

IMG 6229

 

Fanika Ozimič, 10. februar 2016

Opisala bom, kako negujem kulturo spominjanja kot "posvojiteljica" žrtev med in

po drugi svetovni vojni:

1) Najprej vsako nedeljo opoldan molim v njihov spomin, tako kot smo se dogovorili.

2) Gledam Pričevalce od g. Jožeta Možine na TV Slovenija.

3) Sedaj je tudi g. Janez Lomberger posnel pogovore - Spomine in jih gledam na TV Slovenija ali Maribor. Nazadnje z advokatom Rudijem Šelihom iz Slovenskih Konjic. Res pretresljiva življenjska zgodba.

4) Sestavljam tudi družinsko drevo mojih prednikov, kjer pri vsakem rodu mojih staršev omenjam, da sem združena z "vseposvojitelji" in da molimo v ta namen vsako nedeljo opoldan in da se nam lahko tudi drugi sorodniki pridružijo. 

Upamo in si želimo, da bi prišlo pri našem narodu do odpuščanja in sprave čimprej. Ta medsebojna zamera ne more večno trajati. Treba je "pokaditi pipo miru"!

Darja Jakofčič, 5. december 2015

Tako ljube so mi Dušice na spletni strani.

Spomnim se prostora v Yad Vashem blizu Jeruzalema, z milijoni zvezd, lebdečih v temi okoli mene in sredi tišine recitiranja imen otrok, zmletih nekje v čeljustih tega, kar Judje poimenujejo Šoah, v istem podivjanem času v katerem so umrle naše žrtve.
Spomnim se, kako so mi bili blizu ... Kako sem po tistih glasovih, ki so nekatere sopotnike stiskali v duši, slutila nebesa. Nepreklicno stvarnost nebes!
Od tedaj so zame nebesa stvarnost.

Dušice so prav to: da čutimo, da so nam blizu.
In da še vedno so.
In da tam, kjer so, ni več bolečine, ni več sovraštva, ne zamer, ne groze.
In to kljub temu, da je večina od njih zapuščala to našo stran stvarnosti v bolečini in strahu, celo v grozi.
A pri mnogih je bila ta groza presijana z upanjem, celo z nezlomljivim zaupanjem Vanj, ki je šel prav to pot pred njimi.
Z vero, da zlo nikoli ni konec. Nikoli!!!

Njihova vera umiva tudi nas, ki bolečine, sovraštva, zamere, celo groze včasih, še nismo pustili za seboj, ki vse to kdaj še vedno doživljamo.

A v isti svetlobi že sijejo tudi tisti, ki tega upanja, te trdnosti v času svojega odhoda še niso poznali. Ki so Ga spoznali onkraj.
Njegova ljubeča, vseprežemajoča svetloba greje tudi njih. Greje ledeno meso in dušo, tali led, v katerem so odšli. Tudi oni postajajo del te luči in zato blagoslov tudi za ta svet.

In po njih, katerih imena drsijo med milijoni zvezd po ekranu, ta nepremagljiva (a včasih očem skrita) svetloba umiva in greje tudi nas.
Morda nas počasi umije tako zelo, da zajočemo kot otroci. Da postanemo kakor otroci.
Kot otrok in povsem iz srca lahko joče le tisti, ki se na poseben način počuti  varnega. In to kljub bolečini, ki mu trga srce.
Nihče nikoli ne joče sam. Nihče ne joče, če ni nikogar, ki bi mogel ljubeče slišati njegov jok.

Ti naši bratje in sestre, matere in očetje, sinovi in hčere, katerih imena nam drsijo skozi oči in srce, to varnost že poznajo.
Mi jo šele iščemo.
Molimo zanje.
A mnogo bolj smo deležni njihove ljubeče molitve.
Tista žareča ljubeča svetloba je v tej njihovi molitvi za nas!
Hvala za Dušice!
Hvala Ti, Gospod, zanje ...

Kako molimo, november 2015

 

Zorka Lavrenčič

Milojko spremlja v večnosti moja molitev Oče naš in Zdrava Marija.

Kako pa drugi molite?

 

Kristina Škibin

Zdaj, v nedeljo opoldne, bova z mojim posvojencem zmolila Angelovo češčenje. Naj počivajo v miru, naj vse, kar so morali prestati, pripomore za mir na svetu.

 

Maksimilijan Matjaž

Trenutno sem v posebno vroči delovni fazi, zato je tudi moja molitev k svetnikom in mučencem vroča in kratka. Po devetdnevnici k JPII sem sedaj v devetdnevici k JFGnidovcu. »Naše« tri+ pridružujem tem velikanom ponižnega Pastirja! Tudi vi ste poleg!

 

Ljudmila Treven

Jaz molim vsak dan desetko, ki je za nas križan bil za dušo, ki mi je dodeljena, in hkrati za spravo. Če kdaj pride tako, da tega ni, nadomestim naslednji dan. Res pa je, da ob nedeljah opoldne pozabim na angelovo čaščenje.

Pa tudi pri maši se večkrat spomnim nanjo. Mislim, da si bom počasi zbrala še eno dušo.

Vse dobro živim in mrtvim!

 

Majda Žužek

Moj posvojenec Jože Bernard je vsak dan v mojih molitvah. Pa ne le to, nanj se obračam s prošnjami, ker verjamem, da je pri Bogu. Najina bližina je že zelo domača in mi prinaša veliko zadovoljstvo. Zdi se mi, da se vsak dan bolj poznava. Naj počiva v miru pri Bogu in njegova priprošnja naj prinaša blagoslov slovenskemu narodu, sedaj pa še posebej družini, ki jo rušijo. Smo povezani v molitvi.

 

Peter Ženko

Priznati moram, da večkrat pozabim na posvojenca. Lahko pa rečem, da sem sklenil darovati sv. mašo zanj enkrat na leto. In ravno jutri se bo za mojega posvojenca Franca darovala sv. maša.

Naj ne zveni neskromno, ko rečem, da sem ponosen, ko se po mojem varovanju ohranja v spominjanju en človek.

Prosim vas, preberite si v zadnji št. revije Ognjišče rubriko "Gost meseca" in spoznajte, kakšno zlo se skriva za poskusi izbrisa spomina.

 

Mojca Kastelic

Za mojega posvojenca darujem pripravo vsakdanje Božje sledi na spletni strani vrtnicejms.net.

Božja sled išče sled vsakdanjega datuma v psalmih in evangeliju, spodbude papeža Frančiška in spodbude iz bogoslužnega branja brevirja.

Hvala vsem, ki se trudite za Božje kraljestvo med nami.

 

Alojz Zalesnik

Moje in tudi naše skupne molitve (četudi jih je premalo in često tudi s prešibko poglobljenostjo) se osredotočajo na zahvale in prošnje našemu Stvarniku. Zahvale, v prvi vrsti za dar življenja, za zdravje, za vse talente ipd. Prošnje pa za zveličanje duš vseh naših pokojnih in tudi vseh tistih, za katere molimo v namen varovanja spomina ter za ugodno razreševanje raznovrstnih težav, ki so pred nami. V molitvah se priporočamo tudi našim krstnim patronom in vsem blaženim, da bi dosegli krono svetništva. Ob posameznih praznikih pa so molitve skladne tudi s temi nameni. Občasno se molitev nadgradi še s petjem kakšne primerne nabožne- često Marijine-pesmi. Molimo tudi  k sv. Duhu za "zdravo pamet oz. za razsvetljenje". Pozdrav z "Božja pomoč naj bo vedno z nami vsemi!"

 

Janez Rozman

V znamenje hvaležnosti, tudi sam zmolim Oče naš in Zdrava Marija za "mojega" heroja, zjutraj ko začnem nov dan z molitvijo.

Iskreno pa priznam, da mi včasih uide iz spomina.

ZBogom!

 

Katja Ceglar

Ob nedejah ob dvanajstih sem običajno s čim zaposlena in redko uspem zmoliti ob angelovem češčenju. Kadar nisem, tudi to naredim. Sicer pa sem vsak dan pri maši in takrat se spominjam mojega varovanca. In kadar molim, delam, to običajno namenim za ''vse svoje'', med katerimi je tudi on in vsi povezani z njim.

 

Lojze Čemažar

Tudi v naši družini smo se z njim in njimi, do katerih nas med drugim obvezuje tudi obljuba spomina in molitve, še na izrazitejši način v teh novemberskih dneh na krščanski način, v veri da smo v enem občestvu, povezovali.

Osebno se Jožeta in množice v našem narodu pozabljenih vsak dan spominjam in se zavedam svoje majhnosti, kajti mučenci so resnični priprošnjiki sredi naših in mojih dni.

Z Bogom!

 

Hedvika Lamovšek

Jaz pa takole molim za mojega "strička " Florjana:

Pri vsakem rožnem vencu molim eno desetko za moje najdražje in k njim prištejem tudi strička Florjana. Na koncu, ko molim za vse verne duše, ga še enkrat omenim. Pri sv. maši, ko moli gospod za vse naše rajne, se ga tudi v mislih spomnim in za praznik vseh Svetih sem tudi v njegov spomin prižgala svečko, ki je gorela za moje drage rajne - poleg spada tudi on! Na seznam, za katere moli naš gospod na pokopališču in v cerkvi za vseh vernih duš dan, sem poleg mojih rajnih napisala tudi Florjana Leskovar. Ko bo imel rojstni dan, mu bom poskrbela za sveto mašo. Prav lepo mi je ob misli nanj!

Ob nedeljah pa ob dvanajstih molim zanj in za vse po vojni pobite žrtve angelovo češčenje.

 

Janez Juhant

Spomin vsak dan pri Angelovem češčenju, praviloma zvečer. Sicer pa mi je velikokrat pred očmi njegova od vaščana sosednje vasi s puško pretolčena in potem obvezana glava na teharskem dvorišču in podobna pot v smrt. Ob tem se mi zdaj ponuja tudi misel na nujno molitev za tega njegovega rablja.

 

Branko Cvelbar

"Moj posvojenec" je moj stari ata Viktor Cvelbar, ki ga nisem nikoli videl in tudi slike še nimam.

Včeraj in v soboto je bil z nami, ko sva z ženo vodila dve skupinici v hribe.
Odkar je moj stari ata moj posvojenec, ga večkrat vključim v pogovor, saj ga včasih sploh nismo omenjali. V zadnjem letu je naš pogostejši sopotnik.
Posebno srečanje sva doživela s hčerko Ajdo, ko sva bila pri njegovih vrstnikih v Barbara rovu. Takrat sva za najina posvojenca prižgala svečki.
Tudi ta doživetja deliva z znanci in prijatelji. Vsi niso navdušeni, a se ne dava, saj je potrebno ogreti srca, ki so v mnogih primerih hladnejša od kosti v rovu ...
Bog blagoslovi ene in druge!

 

Metka Brinjšek

Mojega starega ata Ivana imam večkrat v mislih. V nedeljo pa Angelovo češčenje njemu namenim. Takrat sva povezana na poseben način.

 

Jožica Žagar Muhič

Moja molitev je naslednja: Vsako jutro molim rožni venec božjega usmiljenja za najrazličnejše potrebe ožje in širše družine, drugih družin po imenih, bratov in sester v molitvenih skupinah in mojega naroda. V ta rožni venec vključujem mojega dragega varovanca Miha Krištofa in vse druge žrtve druge svetovne vojne. Gospodu rečem: Naj ta rožni venec objame Miha in vse druge žrtve vojne. Molitev se nadaljuje spontano z besedami po Svetem duhu - prosim, naj Jezus položi svoje sveto ime na vse, ki so odšli od nas in verujem, da so že deležni večne slave, ali naj jih sprejme v večno slavo, naj ozdravi še morebitne nezaceljene rane in jim podeli mir in podobno. Vse prednike našega naroda prosim, da molijo za nas v nebesih. Tudi Marijo prosim - spontano!

Vse dobro in obilo BOŽJEGA BLAGOSLOVA!

 

M.

31. oktobra sem bila v Zagrebu z Društvom Huda jama. Bilo je javno sojenje etičnega in moralnega sodišča J. B.Titu. Eden najmočnejših dokazov je bilo pričevanje Leljaka, ki je našel dokumente, ki nedvoumno pričajo, kdo je odgovoren za umor mladega Stjepana Crnogorca, kdo vse je bil obveščen. Stjepan Crnogorac je bil nadarjen študent glasbe v Salzburgu, doma iz Grude v Hercegovini. Udba ga je ugrabila in umorila v Lj neznanega dne v juniju 1972!!.

Njegovi sestri in brat zaman iščejo in prosijo, da se razkrije, kje je njegov grob. A sedaj vsaj vedo, da je bil umorjen.

V prekrasen oktobrski dan sem izstopila iz avtobusa pred dvorano Vatroslav Lisinski. Na sebi sem imela majico Jaz sem Stjepan Crnogorac. Čakali smo, da se vsi zberemo. Malo stran je stala starejša ženska. Gledala me je tako žalostno, začele so ji teči solze. Stopila sem k njej in jo brez besed objela. Močno me je stisnila in rekla: "Jaz sem sestra Stjepana Crnogorca." Solze so tekle tudi meni. Brez besed sva bili. Stali sva in se držali za roke. Ne znam opisati ne občutij ne misli.

To pišem zaradi nepotrebnih pomislekov, celo bojazni, kaj bodo rekli svojci naših nepokopanih žrtev. Lahko samo rečem, da vedo, zakaj to delamo, da vedo, da niso sami, da vedo, da je tako prav, da vedo da bomo samo skupaj lahko pokopali vse naše mrtvece.

Ko je predsednik razsodišča, profesor dr. emeritus Zvonimir Ščeparovič pozdravljal posamezne udeležence, je omenil tudi člane Društva Huda jama iz Slovenije. Nisem se takoj ovedela, kaj se dogaja. Ljudje so ploskali in začeli spontano vstajati. 3000 ljudi je stalo, ne nam posameznikom, nam Slovencem, ki vemo in pričamo, da moramo pokopati vse mrtve!

Prvič sem v živo slišala pričevanja, videla ljudi, ki jih je mučila, poskusila ubiti Udba.

Prav gotovo je bilo pričevanje Romana Leljaka eno ključnih in najbolj pretresljivih. Dvorana je umolknila v grobno tišino, ko smo gledali film o Hudi jami. Grozljive slike, kako so napredovali skozi vse pregraje, slike iz sedaj zaprtega jaška, groza mrtvih, živih vrženih v jamo, ni potrebovala nobenega komentarja.

Kako molim? Težko, zelo težko. Kdaj lahko molim samo kot otrok Sveti angel varuh moj za Franca Forška in za Stjepana Crnogorca. Drugič samo stojim pred veliko grozo storjenega. Nikdar nočem zmanjšati tega zla v vsakdanjost. Hočem zreti v grozo prave resnice. Čutim, da je tako prav. Dostikrat kličem Boga v stari hebrejščini, hudega starozaveznega Boga Izraelcev. Niti izreči ne morem. Nema molitev.

In potem je prišla na oder velike, prelepe koncertne dvorane sestra Stjepana Crnogorca, prava i časna sestra Bernardina. Govorila je svojo molitev. V njej je bila vsa ljubezen, leta molitev do tega dne in mnogo več. Nikoli ne bom pozabila, segla mi je najgloblje v dušo, v srce, izrekla tudi moje stiske, molitve. Skoraj fizično se je čutilo, kako množica v dvorani prosi z njo. Sama sem čutila njeno molitev kot božjo milost, kako lahko, smem moliti.

Po koncu smo se zbrali za skupno fotografijo s sorodniki Stjepana Crnogorca. Sestra Bernardina mi je podarila izvod molitve, da jo molimo tudi pri nas. Molitev vedno združuje. V dobrem proti zlu. Mrtve in žive.

Tiste ki prihajajo in one, ki odhajamo. Časi so hudi.

 

Molitva za umorenu hrvatsku braću

O Bože!
Kako te moliti za našu usmrćenu i otetu braću
a ne pomisliti na ubojice,
koji su mržnjom uništili njihove živote zore,
proljeća, htijenja i nadu njihovu?

O, Bože! O, Bože, Bože!
Kako te moliti za naše očeve, majke, sinove,
našu braču, a razdire me jauk njihov,
dok gledam kako im se u očima trnu posljednji životni gledi?

Kako ću ti se moliti, a tamo, negdje,
zemlja se, nad njihovim kostima, pomiče, viče, zove:
Dođite! Čekamo vas, mnogo godina: četrdeset, pedeset,sedamdeset!
Kako ću moliti, jer me njihov jauk, iz strahotnih jama, zove?

Kako ču se za te moliti, brate Stjepane,
dok, sa snimaka, slušam kako te Udbini zločinci muče, udaraju, žeđu more?!
Ugrušci tvoje muke i moje su rane.

Udbaški ubojice još i danas gmižu, zemljinim zaliscima,
viseći o svojim zlodjelima, puni umorene krvi, ko boce zatorne kuge.
Kako više mogu, o svojim ramenima, vucarati svoje krvave zločinačke ruke?!

Bože!
Stojim pred tobom, osnažena Duhom tvojim.
Sklapam ruke i molim te: usliši molitvu moju,
koju mi tvoj Duh, iznad svih jama i neznanih grobova pronosi,
u kojima braća naša, jaucima svojim, imena nam svoja ostavljahu.

Bože!
Molim te za njih i za sve povorke njihove nijeme,
čije tragove, bez sijena, i sada gledam,
oblijevane majčinim mlijekom i vriskom nejači,
koji nas boli, žeže i peče, ko žerava vrela.

Molitva ova neka im duši svijetli,
neka ih ona, vječnom milinom, grije!
Ti ih, Bože, čudom svoje ljubavi,
ovjenčaj slikama slobodne Hrvatske nam drage,
u kojoj se neutrnjivi stijeg vije i sa svima nama,
za sve njih, zauvijek se plamti!
Braću našu, usmrćenu i otetu,
Bože, ti obveseli životom i veseljem svojim vječnim!

Makarska, 21. listopada 2015

Mila, s. Bernardina Crnogorac
rojena i časna sestra Stjepana Crnogorca, ki ga je ugrabila, mučila in likvidirala SLO Udba.

Na prošnjo podarjeno, da se bere tudi v Sloveniji, v Zagrebu 31. oktobra 2015,
ko je s.Bernardina prebrala pesem na 4. srečanju Hrvaškega nacionalnega etičnega razsodišča (etična in moralna obsodba J. B. Tita in naslednikov, Zorana Milanovića) v dvorani Lisinski.

 

Ana Kos

Jaz največkrat zmolim ali zapojem Angel Gospodov, včasih moliva skupaj z možem, ki ima tudi svojega "varovanca". (Včasih tudi pozabim.)

Marsikdaj sem ob nedeljah po maši še pri naši cerkvi (v pogovorih s sofarani) in tako večkrat začne tedaj zvoniti angelovo češčenje, pa me spomni.

Mi je to prav všeč!

Sicer pa kar velikokrat pomislim na vojne in povojne žrtve ...... sama vedno bolj čutim, kako zelo sem povezana s svojimi predniki ...

 

Dorica Žuber

Rodil se je 24. novembra leta 1924, ANDREJ,
rodil se je 29. januarja leta 1923, JANEZ IVAN.
Bila sta moja strica. Mlada, v rosnih letih sta omahnila v smrt ...
Rodil se je 20. aprila 1898, JURIJ.
V zrelih letih se je končalo njegovo zemeljsko življenje ...
Naj njihova zemeljska smrt ne bo zaman.
V spomin nanje molim Angelsko češčenje.

 

Roman Oberč

Za svojega strica pogosto molim in ga prosim za pomoč moji družini in vsemu slovenskemu narodu.

Moje vprašanje pa je: s kom bi se lahko dogovoril za preiskavo na podlagi DNK testa. Čeprav izkopi še niso narejeni, ne bi bilo nič narobe, da bi pričeli z ustreznimi preiskavami med sorodniki žrtev.

 

44 copy

Silva Matos, 23. september 2015

V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk.

Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.

Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.

Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.

Bogdana Počivavšek, 23. september 2015

Marec 2009: "Glejte nocoj poročila!" mi je dejala dr. Dežmanova po predavanju na OŠ Podčetrtek in res sem jih. Šokantne slike iz rova svete Barbare in primitiven odziv sodelavca naslednje jutro: "Saj to so bili Hrvati" še danes odzvanjajo v moji notranjosti.

"Kajn, kje je tvoj brat Abel?", vprašanje, ki celo človeško zgodovino odmeva, pa nas ničesar ne nauči!

Nisem čutila potrebe, ali pa nisem želela priznati, da nisem vredna stopiti na sveto zemljo….

September 2015:                                                                                                                                             Spoštovani varuhi spomina, v soboto, 19. septembra ob 10h, bo v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Mašo bo daroval duhovnik Jošt Snoj. Ker je prostora v jami malo, je število ljudi zelo omejeno. Zato se čim prej oglasite, če bi se želeli dogodka udeležiti. Vse dobro želim, Romana

In se odločim - moja hči namreč razmišlja drugače. Že od odkritja želi videti kraj zločina.

19 september, Laško

Na parkirišču trgovine TUŠ srečam preostale udeležence svečanosti. Kar nekaj jih poznam, čeprav so Ljubljančani. Z mano je brat, ker ima hči druge obveznosti. Vesela sem tega, saj menim, da je tako bolje za obe.

Prižiganje svečk pred kapelico in izgovarjanje imen zadene bolj brata, kot mene, saj sem podobno doživela na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava.

Vstopimo v rov. Rudniški tir in čelne svetilke, korakam brez misli.

Kita las udeleženke pred mano oživi spomin na slike, ki so pred leti pretresle vse dobromisleče prebivalce Slovenije. Kako se je lahko zgodilo kdaj kaj takega? Misli zaplavajo, domišljija slika trume golih romarjev (baje so se morali sleči pred vstopom) in pride misel: "Le kaj so doživljali v gotovosti, da se tu njihovo potovanje konča." Ali lahko ohranjaš vero in upanje tudi v takih trenutkih, ki se prav gotovi zdijo večnost?

Sveti Pavel pravi takole:  

Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.

Verjetno takrat ne moreš razmišljati tako, a mi, ki imamo možnost udeležiti se najsvetejše daritve nad jaškom, kjer ležijo trupla več kot tisoč še neizkopanih žrtev, se moramo zavedati, kakšen potencial milosti za narod je tu, če se jim le priporočimo! Žrtev, četudi neprostovoljna, rodi milost, saj se -kot energija- ne more izgubit, lahko se le pretvori.

Rov lepo počiščen, urejen, kot se spodobi, le iz podzavesti vstajajo slike gomile mumificiranih trupel, ki so vsaj dobili strel v tilnik in tako hitro končali trpljenje. Kako umiraš pod težo nekaj tisoč sotrpinov, ki padajo nate? " Moj Bog, zakaj si me zapustil?" Kako lahko živiš z zavestjo, da si pri takem grozodejstvu sodeloval, pa čeprav neprostovoljno? Vprašanja, na katera ne bo nikoli odgovorov.

                                                                                                                                                Vračam se z zmedo v glavi. Zavijemo še levo, kjer zaboji s kostmi ponavljajo večno vprašanje: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?" Kot Dachau v primerjavi z Auschwitzem! Relikvije nagovarjajo!

Sedaj vem, zakaj so bili Jobovi prijatelji ves teden tiho, ko so videli njegovo bolečino!

"Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti!" je dejal moj brat in strinjam se z njim!

Emilija Kladnik Sorčan, 23. september 2015

Nisem več mlada, in hkrati ne dovolj stara, da bi se me dogodki sredi prejšnjega stoletja neposredno dotikali. V srečnem otroštvu se je v našo družino, podprto z neizmerno očetovo ljubeznijo, kdaj pa kdaj ob večerih prikradla zgodba o stricu, ki ga nismo poznali. Ime mu je bilo Marko, v dvanajstem letu je odšel v večnost tik pred koncem zmage nad nacizmom. Pripoved so pogosto spremljale očetove solze in jeza nad krvniki, ki so utrnili mlado življenje. So to storili v gorečnosti za "našo stvar" ali so bili preprosto do konca podivjani? Tega nihče ne ve, precej drugih okoliščin pa je očetu v dolgoletnih prizadevanjih uspelo sestaviti v zgodbo s kar banalnim začetkom: Kmečka družina s Harja nad Laškim je imela v delu pri čevljarju v Zgornji Rečici za tisti čas pomanjkanja precej dragoceno stvar - čevlje. Iskat bi jih naj šel moj oče, pešačiti bi moral precej kilometrov, se vmes registrirati pri okupatorjih v mestu in srečno prestopiti na partizansko ozemlje v Rečici. Za skoraj petnajstletnega fanta bi to pomenilo veliko nevarnost, saj bi bil eni in drugi strani sumljiv, zato mu ded ni pustil na pot. Vmešal se je mlajši Marko, neugnan fantek z izjemno voljo, češ, naj grem jaz, saj sem še otrok in se nimam česa bati. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Mater, ki je drugi dan odšla za njim, so ustrahovano spodili nazaj, da je ostala živa, je zaslužna dobra gospodinja hiše, kjer so imeli partizani štab. S pravo besedo je pomirila zasliševalce, mami pa povedala kruto resnico, da je prišla prepozno. Družina je po koncu vojne postala žrtev montiranega procesa, razseljena po zaporih, moj mladoletni oče in najmlajši brat pa sta medtem morala z lastno iznajdljivostjo preživeti. Zgodbo bi lahko z zanimanjem poslušala in nato pozabila, a kaj ko ji je umanjkal konec: Oče ni smel z resnico na dan, breme, ki ga je nosil globoko v sebi, ker je šel v smrt bratec namesto njega, mu je zasejalo usodno bolezen in moji otroci so se morali še čisto majhni posloviti od (pre)zgodaj umrlega dedka.

V soboto sem odšla na kraj zločina namesto pokojnega očeta, ne vem točno, ali je Marko na dnu rova ali pod smreko v bližnjem gozdu. Moj oče je hodil z mano in skupaj sva prosila za mir, ki ga sedaj najbolj potrebujem jaz. Lahko bi rekla kot mnogi drugi - kaj me to briga, a preden izustiš zadnji glas te floskule, že veš, da to ni res. In ko te od glave do pet obide spoznanje, da je usodna zamenjava, ki se je nekoč tako po neumnem zgodila, pogoj, da ti obstajaš, ti ostanejo samo solze, ki si same utirajo svojo pot.

Marko, lahko bi živela oba, jaz in ti, če bi bil svet drugače narejen.

Hvala vsem znanim in neznanim ljudem, ki ste me spremljali na tem romanju.

Karmen Smodiš, 22. september 2015

Po obhajilu v Barbarinem rovu sem zaznala blago prisotnost tistih, ki so tukaj ostali. Nič srhljivega, obupnega, ali sovražnega. Ne. Četudi že doumejo vsepresegajočo ljubezen Najvišjega, sem čutila, da se je v rov naselila hvaležnost in tihi spokoj, da smejo ostanki teles biti deležni svete daritve.

 

Ariana Libertin, 22. september 2015

V boju za lagodno življenje kričimo: »Pustite, kar je bilo, je bilo! Vsaka vojna je kruta!«  In potiskamo nazaj v rov ostanke mladih življenj, neizpolnjene sanje, neizpeto ljubezen do domovine …

S plastenkami vode in slovenskimi jabolki podpiramo reke beguncev na poti v lagodno življenje.

Toda, strma je pot …

Karmen Kristan, 22. september 2015

V soboto sem se udeležila svete maše v Hudi jami. Želim si, da bi se zmogli odpreti resnici, sprejeti jo v sočutju in odpuščanju do vseh, da se postavijo osnovni pogoji za spravo in bi dali prostor Bogu, ki tudi najhujše stvari lahko uporabi za dobro. Še vedno me spremlja ... Pretresljivo podoživljanje hoje teh mučenikov po rovu. Vedeli so, da poti nazaj ne bo. Pogled v jašek, kjer je še 2500 okostij. Žive so zmetali vanj in so več dni umirali v kupu teles. Moja stiska je smešna napram temu. Jokala sem ob kostnici z več sto zaboji, v katerih so kosti, lobanje ... Vsi ti mučeniki so že v Očetovem objemu, takoj so bili, verjetno že med umiranjem ...TE KOSTI SO ZA NAS, V OPOMIN, KAJTI BRATSKA MORIJA SE LAHKO KAJ HITRO PONOVI ... NAŠA RAZDVOJENA SITUACIJA JE ZRELA ZA TO.

Miran Prnaver, 21. september 2015

V soboto, 19. septembra, je bila v Hudi jami maša v spomin na vse preminule v Barbarinem rovu, kjer je bilo ob koncu druge svetovne vojne pomorjenih več kot 3000 ljudi. Približno polovico naj bi bilo Slovencev.

Del rudnika, kjer so bili izvršeni poboji, je bil zaprt leta 1942 in po pobojih leta 1945 zazidan, zabetoniran z 11 pregradami. Preostali del rudnika je bil zaprt leta 1992. Leta 2008, ob odkritju tega grobišča, so del žrtev (okrog 460) našli v samem rovu, kje so bili nametani in posuti z mrtvaškim voskom. Ti so bili vsi pobiti s streli v tilnik. Vse ostale žrtve so bile zmetane žive v rov, ki je globok 45 metrov. Od odkritju so odkopali 13 metrov globoko in v globini med 8 in 13 metrov so odkrili 380 žrtev. Vse ostale žrtve (2500) so še zasute, zakrite v jašku v globini od 13 metrov naprej do približno 45 metrov globoko.

Današnjo sveto mašo petih duhovnikov je vodil duhovnik in akademski slikar Jošt Snoj. Med duhovniki, ki sem jih poznal, sta bila Franci Alič (nekdanji župnik v Šentvidu v Ljubljani) in Janez Cerar (nekdanji direktor študentskega doma Vincencij v Ljubljani). Somaševala sta tudi Maksimilijan Matjaž (profesor biblicistike na TF) in p. Bogdan Rus OFM (duhovni pomočnik v župniji Šiška), diakoniral pa je Ferdo Rus.

Najprej smo se zbrali pred rovom pred kapelico, kjer je lahko vsak ob veliki sveči prižgal svojo svečko in povedal ime tiste žrtve, ki smo jo v okviru vseposvojitev.si posvojili ali pa smo povedali, koga se spominjamo od današnjem dogodku.

Sveta maša je bila pri jašku, kjer so žrtve. Po maši nam je spregovoril rudarski inženir Ivan Kenda, ki je sodeloval pri prebijanju pregrad in odkrivanju ostankov povojnih žrtev.

Potem smo šli mimo prostora (kostnice), kjer je shranjeno okostje približno 800 žrtev. Okostja so zložena v plastične zaboje. Približno 2500 žrtev pa je še vedno v jašku.

Sam sem imel to priložnost, da sem v jamo, v rov nesel oltarček (sicer preprosto mizico), na katerem se je darovala spominska sveta maša tako za žrtve kot za njihove krvnike.

Današnje srečanje z nepojmljivim, pa tudi z vero, da smrt in zlo nimata zadnje besede, smo končali s pogostitvijo in druženjem pred Hudo jamo.

Marija Stanonik, 21. september 2015

Srečanje v Hudi jami ...

Rada bi ohranila besede gospe iz Begunj na Notranjskem: Meni je pa zdaj odleglo!

Povedala je, da je (kot mladoletna?) prestala Teharje in da še zdaj ne verjame (kaj, pravzaprav nisem upala spraševati).

Svoje vtise bom lahko spravila na dan šele čez dolgo časa. Če kdaj!

France D. Korošec, 21. september 2015

Moja mami je pri skoraj devetdesetih v soboto dočakala zvezni trenutek, ne samo vstop, celo sveto mašo na kraju umora svojega brata Tončka Debevec. Kako je to zmogla, tako psihično kot fizično, niti sama ne ve, saj je prejšnji dan zaradi šibkosti hotela odpovedati pot. V Hudo jamo jo je ponesel Oče naš. Ko sem hodil tik za njo, sem že obupaval, češ, saj ne bo zmogla. To bitje pa je na glas molilo in kar brzela je po tistih tračnicah. Bal sem se, da jo bo strlo na kraju, nad jaškom, pa je šla in gledala dol v globino kot mladenka v tistih letih, ko so ji ubili in hoteli izbrisati iz spomina očeta in brata. Za očeta hodi na domnevni kraj umora, na Hrastniški hrib, zase pa na kraj spominov groze, v Teharje, od koder jo je rešila nenavadno čudežna poteza.

Spominskega križa nisem vzel s seboj, ker sem ugotovil, da moram z obema rokama skrbeti za mami.

Vse to gre v zgodovino. Ne gre vsem v glavo, zato in marsičemu navkljub bom na ogled postavil nekaj fotografij o tej sveti maši v naši župnijski cerkvi.

Smo Varuhi spomina in g. Jošt ima še kako prav, da nas spominja, da posvojenim žrtvam posodimo svoj glas. On, ki ustvarja vrhunske barvne podobe njihove brezdušne mrtvaškosti ostankov njihovega telesja, je moral priti do tega, da jim nekaj manjka, glas torej. Zavedno in radostnoživo jim, obnemelim revežem, zdaj po mnogih letih posodimo še glas, da bodo lahko še dolgo pripovedovali zgodbe, ki so nam jih občudovalci zlatih boljševiških telet prepovedovali desetletja dolgo in nam jih poiskušali brisati v trajno pozabo.

Svoj glas posojam stricu Tončku, po katerem imam njegov osebni slikovni album, v katerega je, nepolnoleten, nekje leta 1944 zapisal sebi preroške besede: "Oropajte življenja me krvniki. V skodelo boste si krvi nalili, ki upirala se je vaši sili!" Iz sovraštva in v spirali neslutene zlobe so mu nočni tatovi in morilci njegove generacije po vasi, zažgali dom in ga hoteli vzeti s seboj v gozdove pri šestnajstih. Ni bil ne izdajalec in ne zločinec, samo borec za svoje vrednote in za svoje čisto golo življenje.

Vedel je, da nima izbire in ne velike možnosti preživetja. Komaj je začenjal svojo mladost, ko jo je udušilo neznosno izdajstvo, laž in podivjano pijano zlo v totalno izdivjanem mehaničnem nasilju in zasula jo je neznosna teža pobitih in pol živih, zalila sta jo kri in znoj raztreščenih sotrpinov v Hudi jami.

Posojam mu glas, saj mu niti niso dali možnosti, da brani svojo nedolžnost in da se ubrani norokrivih fikcijskih obtožb. Enostavno so ga pretepali kot izdajalca lastnega naroda, kot steklega psa, niso mu dali niti vode, dodelili so ga v skupino za takojšnji uboj. Enako so naredili njegovemu očetu, ki so ga odgnali kot klavno živino na Hrastniški hrib, kjer so na njih prežali jarki razklane rudniške zemlje. Niti ni vedel takrat, da v eni od sosednjih barak taborišča pobesnele krvoločne boljševiške smrti za življenje trepeta mladoletna, ničesar kriva sestra Bernardka.

Posojam mu glas, ker si v mislih predstavljam, v kakem trpljenju so končali, kajti nekaj preživelih iz gozdov Roga je desetletja sporočalo iz drugega konca planeta, kaj so jim storili.

Posojam mu glas, ker ni mogel tuliti v grozi obupa in prihajajoče smrti toliko močno, da bi ga mogla slišati trpeča mati, ki ga je potem čakala še najmanj do konca šestdesetih let, ko je še upala da bosta in sin in mož amnestirana, ko bodo končali z gradnjo udbovsko navrženega "podzemnega letališča, tovarn municije in orožja na Kočevskem ...". Meni, otroku, ki me je čuvala, je pripovedovala, največkrat v polsnu, ko spati ni mogla, bolečina sama pa je govorila iz njenega izsušenega trpljenskega telesa.

Zdaj še kako vemo, da so končali v orgijah pijanske nadutosti in velemoči zmagovalcev, gradnikov Novega rdečega razreda, polni domišljave nalagane fikcijske prihodnosti v zlatih prividih materialne nagrmadenosti zastonjkarsko užitkarskih dobrot preobložene boljševiške mize. Niso vedeli, da s pomočjo ostudne laži postajajo žrtve lastnega verjetja pohotni psihopatski poblaznelosti, ki je prihajala iz veledežele vseobširnega rdečega kulta in kulture smrti skozi mrliško zmaličeno čudovito Sibirijo.

Razčlovečili so jih do brezčutnosti za bolečino, do ravnodušnosti do telesne smrti in jih stolkli na nivo paničnega hlipanja za brezbolnim in sivim Onostranstvom, ki se jim zaradi neznosnega razočaranja, bolečin in v strahu posušenih solz obupa ni hotelo svitati na nobeni valovni dolžini še neznane odrešujoče svetlobe, ki jim je Jezus Nazareški ni prižgal do trenutka zemeljske smrti telesa in doklej ga niso videli prihajati v nevidenih žarkovjih Nebes.

V istem hipu je bil rešen vseh muk in izginilo je peklensko mrcvarjenje udarcev in oranje morilske krogle v njegovem tilniku in izprhnel je vonj vroče klokotajoče krvi v njegovem dušečem se grlu, ki je bila v bistvu kri njegove matere. Zginili so vonji po krvi in znoju smrtnih strahov in zginil je smrad pijanih sap podivjanih slovenskih Kajnov in zamrli so besi nadutih zlikanih morilskih oficirjev v zloščenih jahalnih škornjih naivnega Novega zlaganega in bolano shizofrenega razreda Črtomirovega rodu izpod Triglava.

Po tem, ko ga je zaobjela zatrdno obljubljena Svetloba Večnosti pred samimi vrati Novega Jeruzalema, je bil Tonček na dokončno svojem cilju za vse čase Večnosti v slavljenosti, v barvitosti in v angelskih glasovih ob Stvarniku vseh vesolij in Nebes.

Tako je v soboto njegova sestrica Bernardka in moja mati lahkotnega koraka in s težkimi Očenaši hitela med tistimi ukrivljenimi tračnicami do silnega ubijalskega jamskega jaška, da bi videla samo točko, kjer je Tonček prenehal trpeti nesrečo, izdajstvo, bolečine vseh vrst, žlehnobo zla in prask ubijalske pištole pijanega krvnika, ki je v tisti sekundi sam postal huda žrtev. In Bernardka, zdaj pri oseminosemdesetih letih, je brez strahu hotela videti kraj konca svojega objokovanega brata Tončka. Stopila je na rešetko in se zazrla dol v nemo globino, da sem se bal, da bo zgrmela za njim tja, kamor so jih nametali v smrtni koktajl mrtvih in stolčenih umirajočih človeških trpinov. Seveda ni padla, saj se ni bala, ko se je soočila z nečim, po čemer je hrepenela desetletja.To sem vedel, zato je nisem niti poiskušal prijeti, da ne pade.

Bilo nam je podarjeno, morda zasluženo in usojeno, doživeti Božjo daritev na kraju nepojmljivega ubijanja bratov in sester. Dano mi je bilo, da 70 let po njihovem tajnem izginotju in po strogi prepovedi spraševati sostanovalce Novega rdečega razreda karkoli v zvezi z njihovim izničenjem in z njihovim zradiranjem iz spomina občestva, končno pridemo na kraj velikega zločina in se zazremo v globino skalnega jaška smrti in se soočimo z njihovim prisilnim in brezsodnim kazenskim masovnim grobom, ki je morišče iz katerega je med slovenski narod v deviški vodi odtekla kri mučencev in tam ostaja dokler ne bo izprošena velika Milost razumljene in sprejete ter izjokane Sprave čistih src Slovenk in Slovencev.

"Koliko let kakšnega trpljenja, ki ga ti ne moreš doumeti", mi je rekla, ko jo je po maši v Hudi jami vsega slovenstva zaobjelo nekaj kot izjasnjenje, soočenje zmagovitega Dobrega z hinavskim zlom in milostna vseponižnost in predanost, v spravljenosti z vsem Stvarstvom in z vsemi, ki jih ima rada. Malo pozneje, po Hudi jami, ko sem bil prvič skupaj z njo v Teharju na kraju groznega spomina, sem skrušeno, ponovno in silovito in v polni odločenosti spoznal, kako imamo Varuhi spomina še kako prav, da moramo posojati svoj glas žrtvam tistih podivjanih časov. Še naprej jih hočejo skrivati. Še jih ubijajo, ponovno in kar naprej. Še naprej ležijo kruto zmesarjeni in pobiti kot ničeva ničeta, tam, pod milijoni kubikov odpadkov, strupov in usmrajene vode. Za kratek čas smo jih iztrgali ven med nas pred petindvajsetimi leti. Na hitro so jih spet pribili nazaj in jih zadelali pod brezizrazni in na silo izrezani marmor.

Brezdušni spolirani liki in umetelna lesena zavijugano begava pot, ki te blodi čez brezdušni in grdo mrtvi brezizrazni park, ki ga je oblikovala hči taglavnega poveljnika špijonov in zalezovalcev iz Novega razreda malikovalcev zločina. V kamen niso vklesali bistva. Niso zapisali niti kaj se je zgodilo tam, komu in kdo je zakaj tisto naredil. Niso imenovali ne časa, ne zločina, ne zločincev in niso zapisali, kdo so bili žrtve. Bili so nekdo, ki je nihče, torej ničevi nič, ki kakor da nikoli niso bili!

Nad njimi štrleče visi zvijugani beton, ki tuli v nebo, da je to kraj, ki da je končni Omega za ničeva ničeta, ki da so enkrat bila nekje. Krutost neskončne spirale pošastnega zla odmeva iz zlohotnega in nikakor spokojnega parka, ki ga hočejo Kajnovci in Kajnovke raztegniti še na nič krive prihajajoče rodove. Do onemoglosti tajijo Resnico, ki pa bije na dan z vso silovitostjo. Ne bo jim uspelo, ker bomo vsem tukaj izničenim, ki zdaj živijo tisočkratno bolj radoživa življenja v Večnosti,  posojali glasove zemeljske slišnosti na vseh kanalih in frekvencah Dobrega, Resnice, Pravice in Sočutja. Tako, da bo tudi Teharski park sijal v barvah in v etru čutenja, ki mu pripadno, po Božji volji in po naravi bivanjskosti ter na ničelni sredini edine in svete Resnice edino pritiče.

IMG 6262

Stanislava Knez, 13. avgust 2015

S skupinico mladih smo imeli v naravi meditacijo ob Božji besedi po DMŽ. Iskala sem miren, samoten kraj, da bi v tišini razmišljali. Odšli smo na Bloke v vas Ravnik. Ko so mladi dobili navodila za delo, smo se porazgubili po travnikih ob vasi. Mene je vleklo na planjavo, kjer je bil zelenjavni vrt in ob njem grm potonk, ograjenih s tanko žičnato mrežo. Uživala sem ob pogledu na zelenino smrekovih gozdov, v daljavi se je izrisaval Snežnik.

Za hrbtom me nenadoma ogovori moški glas. Počutim se nelagodno, saj sedim ob bogato obloženem zelenjavnem vrtu. Ko spregovoriva nekaj besed, se pozanimam za grm potonk, ki je bil ves obdan z žično mrežo, meneč, da bi ga sicer najbrž obžrle srne. Lastnik vrta pa mi razloži, da je bi tam, kjer sedaj sedim, nekoč skedenj. Leta 1941 se je nanj zatekel obstreljen partizan. Po spopadu so Italijani skedenj in vso vas zažgali in razen ene hiše je vse pogorelo. Njegovi stari mami je bilo za mladim partizanom tako hudo, da je na tistem mestu v njegov spomin posadila rožni grm potonik. Ker se njeni nasledniki bojijo, da bi rože kdo s kosilnico ali traktorjem uničil, imajo ograjene.

Ta pripoved me je zelo ganila. Torej je res, da je vsak košček slovenske zemlje prepojen s krvjo nedolžnih žrtev. Pretresena sem razmišljala, od kje je bil fant, kje je za njegovo življenje trepetala in molila njegova mati in ga nema pričakovala, ali ga je po vojni poiskala na pogorišču in mu prižgala svečo … Globoko ganjena sem začutila božjo bližino in potrebo po vseposvojitvi, saj je vsak košček slovenske zemlje zaznamovan in še poln neodkritih grobov. Dvignimo iz prsti zakopana človeška bitja, nekdaj ponosne, vesele in delavne Slovence, vredne vsega spoštovanja in časti!

Po licih so mi še dolgo polzele solze žalovanja in posvojila sem neznanega mladega fanta, katerega duša mogoče rabi molitev. Ob sebi sem čutila njegovo prisotnost. Moja duša je blodila po svetu umrlih tistih dni, ki se jih še malokdo spominja. Nekateri celo hočejo, da jih pozabimo.

Vzela sem Sveto pismo in brala. Bog je rekel: »Ne hôdi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja« (2 Mz 3,5). Stresla sem se od joka in božje zapovedi. »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov« (2Mz 3, 6a). On ni samo moj Bog, je Bog belih in rdečih in črnih ... Zemlja, po kateri hodimo, pa je SVETA ZEMLJA. Kako drugače bi bilo, če bi po zgledu mame z Ravnika na sveto zemljo posajali grme potonik, ne pa sovraštva!

Kristina Škibin, 31. maj 2015

SLIKA IZ ALBUMA

Kakšno bogastvo je bil stari album fotografij moje stare mame Marije. Vsake počitnice sva si vzeli kakšen večer za listanje po njem. Črno-bele slike iz njene mladosti, nekaj od starega ata, par njunih poročnih slik, potem pa že slike njunih otrok. Pa sorodniki in prijatelji, med temi pa nekaj fotografij, na katerih niso bili »naši«. Ko sem staro mamo spraševala po njihovih imenih, ni rekla več kot »znanci«.Vedno so bili nasmejani, vedno jih je bilo veliko na slikah, nekje v naravi, s kitaro, cvetjem, knjigami, na malici… Fant z violino se mi je še posebej vtisnil v spomin. In bili so zelo lepi …

Tako sem gledala te fotografije neznancev kot otrok. Kot mladostnica sem bila bolj radovedna, a sem lahko izvedela le to, da so morali ti lepi mladi bežati in da so bili od drugje ter da so pri njih doma skrili te slike. Ti lepi mladi so morali bežati, ker so verjeli drugače.

So bili mojih let? In če bi jaz morala od doma? Zakaj se še niso vrnili po slike? Vprašamo koga? Stara mama? … O tem ni rada govorila, to so bile hude, nevarne reči. Bilo je toliko hudega, bilo je pretežko. Tudi zanjo, ki je bila vsega vajena. »Oh, dragi otrok,« je rekla in s tem zaključila.

Ko sem odrasla, sem že sama odstrla ta skriti del zgodovine svoje domovine. K sreči domovino nosimo v srcu in je ponavadi vse lepo okoli nas, narava, domači, dvorišče, prijatelji, spomini in ne le to, kar kdo napiše. Vedno sem si želela, da so ti lepi mladi, ki se niso vrnili po slike k moji stari mami, nekje zaspali z domovino v srcu. Mogoče so padli pod streli, mogoče so zasuti jokali v kakšni jami in se nemočni oklepali rožnega venca in spominov. Želela sem si, da jih ne bi mučili, a tisti čas je bil čas mučencev.

Ne vem, od kod so bili (Domžale? Gorenjska?), ne vem, kdo je jokal za njimi, kdo je ponoči bdel, in jih čakal. Ne vem, če je danes kje kdo, ki jih še čaka.

Vem pa, da tam, kjer ti lepi mladi zdaj so, ne rabijo več fotografij, ne potrebujejo ničesar več, imajo VSE.

In tja si želimo tudi mi. Vsaj jaz.

IMG 6967

Fanika in Rudi Ozimič, 29. maj 2015
 
S prijateljico in z možem smo bili pri sv. maši in v Filharmoniji na koncertu.
Zelo se nas je dotaknilo.
Še eno posebnost  sva doživela. Zraven moža je sedela gospa, ki se nama je predstavila kot Jožejka Debeljak - Žakelj, ki je prišla s svojima vnukinjama iz Argentine. Imam  knjigo o njenem očetu oz. njihovi družini.
Pa veliko drugih znanih osebnosti smo videli.  
Verjamem, da si vsi želimo sprave med Slovenci.
Res sem žalostna, kaj so morali naši sorodniki in drugi pretrpeti v svojem 
življenju. Samo človeku nič ni dano samo po sebi. Za vse dobro se moramo
truditi in prizadevati. Zato sem vesela, da se lahko enakomisleči družimo
in podpiramo. Z Božjo pomočjo nam je vse lažje.
 
 
Urban Bitenc, 28. maj 2015
 
Tole že ves čas hočem napisati, pa si nikoli nisem utrgal časa - super je, da ste se tega lotili in krasno delate!
Mogoče zdaj organizirajte še en piknik za vse tiste posvojitelje, ki ne hodijo k maši, da se ne bodo počutili izključene ;)
 
 
Natalija Fabčič, 27. maj 2015
 
Pravkar sva z možem prispela iz Ljubljane ... še vedno pod vtisom vsega lepega, dobrega, vrednega...
Nepozabno!
 
DSC 1784a

 Helena Novak, 18. maj 2015

SERGEJ                                                                                                           

Bila sta dva fanta, mamina brata in bil je maj 1945. Eden je bil star 19 let, drugi 15 in pol. Prvi je bil domobranec, drugi je bil še premlad za to. Peš sta se odpravila iz Most v neko šolo blizu vojašnice za Bežigradom nasproti stadiona, kjer je bilo zbirno mesto za domobrance. Kar dolgo sta morala hoditi. Danes vojašnice ni več, tam je naselje Bežigrajski dvor. Pred vrati sta se poslovila in pri tem se je mlajši razjokal. Starejši je odšel noter, mlajši pa se je vrnil domov v podnajemniško stanovanje v Mostah. Kmalu se je izkazalo, da je eden odšel v smrt, drugi pa v življenje. Zgodba je znana, domobranci so se morali umakniti na Koroško, od tam pa so jih zavezniki – predvsem Angleži vrnili v Slovenijo, kjer so oblast že prevzeli partizani – komunisti. Kje so ga ubili, kam so ga vrgli, kako je pred tem trpel, kje ležijo njegove kosti – pojma nimamo. Tako smo izgubili Sergeja.

Meni pa je za celo življenje ostalo prepričanje, da so vsi partizani ljudje s puškami, ki streljajo in mečejo druge v jame. Včasih še žive. Nobeno objektivno razmišljanje, češ, vsi pa že niso bili taki, ne more pregnati tega občutka. Kot da bi se pri nekaterih od nas, ki smo bili rojeni po veliki moriji, strah pred komunisti zapisal v dedno zasnovo, v DNA bi danes rekli. Saj jih nisem poznala, domobrancev, saj so mi pri šolanju ravno tako prali možgane kot vsem drugim. Tudi doma nismo dosti govorili o tem, oče je včasih kaj rekel, mama je bila pa tiho. In vendar je bil njen molk še najbolj zgovoren. Danes tudi vem, da se političnih nasprotnikov ne pobija, ampak se z njimi tekmuje na volitvah. To je vsakomur jasno, revolucionarji pa so mislili in delali čisto drugače. To je bilo strašno 20. stoletje s komunistično revolucijo v Rusiji, z idejami svetovnega komunizma, ki so jih uresničevale partije po različnih državah. Ponekod je uspelo, drugje ne. Pri nas je uspelo tako dobro, da se jih še danes bojim, mnogo let po padcu Berlinskega zidu in nastanku države Slovenije. Kot da bi nas še vedno držali za vrat, kot da smo še vedno manj vredni od njih, čeprav imamo prav, oni pa ne. Čeprav se mi identificiramo z žrtvami, oni pa z morilci, ki so imeli roke krvave do komolcev, kaj do komolcev, do ramen. Zraven pa njihovi sinovi in vnuki govoričijo o miru, svobodi, nas učijo demokracije in so sploh zelo mehkega srca. Pri tem pa se nikakor ne distancirajo od dejanj svojih prednikov, tako krvnih kot političnih, ampak nadaljujejo z njihovimi idejami v na videz demokratičnem okolju.

Dorica Žuber, 16. maj 2015

Dorica Žuber

 

Anica Krnc, 4. maj 2015

Jaz, Anica Krnc, sprejmem v posvojitev svojega starega strica Tomaža Knavsa, ki je padel kot žrtev (verjetno partizanov) avgusta ali septembra 1942. Vse, kar mi je znano o njem, sem izvedela iz knjige Kokrški odred I. Ker je bil rojen v Ameriki, sem težko prišla do podatkov o njegovem rojstvu, saj je bilo, kot da ne bi obstajal. Ker je zaradi hudih obtožb kot komandant zapustil odred in se šel borit drugam, verjetno na Dolenjsko, so ga sami ustrelili. Namigi so bili o mučenju, a o tem se v prejšnjem sistemu ni govorilo, sedaj pa verjetno ni več ljudi, ki bi kaj vedeli?

Elda Viler, 21. april 2015

O RUSKI KAPELI IN HUDI JAMI

Leto za letom padle soldate ob Ruski kapeli nad Kranjsko Goro

vse počastimo, jih pokropimo,

z molitvijo, govori tem sirotam se priklonimo.

Iz daljne dežele naši sobratje v zemlji naši našli so smrt.

Televizija, časniki jih razglasijo, mediji vsi prisotni so tu.

Kulturni program je lep in predan.

Po tem sledi žur te noči v Kranjski Gori, v hotelu Martuljku in kje drugje.

Ob letu dni podobno vse se ponovi.

Vse lepo in prav je tako.

Toda kako je tam bilo v Hudi jami,

kjer so še živi ljudje bili vanjo pometani, v Barbarin rov?

To bili so Slovenci, mladi in stari, pa tudi Hrvatje in drugi sobratje.

Še vedno tam čakajo že toliko let na svoj pokop, na svojo kapelo in na razpelo,

da jih počastimo, jih pokropimo, da vsi zadoščenje spet pridobimo.

Hermina Blanka Kumer Garbajs, 24. marec 2015

Bog daj dober dan! Hvala za posvojitveni list. Bogomir Hirsch. Podatki. Zrem, nemo strmim, oči so se zarosile. Misli so v Račah, vidim veličastno Pohorje. Gozd, samo gozd, nobenih zgradb. Pa so, le mogočnost gozdov jih odeva s svojim zavetjem.

Nostalgija. Nekaj bi rada nazaj, samo tisto. Proč s tistim, kar se je zgodilo. En sam poboj. Sumničenja, domneve, indici … s ciljem, pobiti čim več Slovencev. Hirschevi so bili zavedni Jugoslovani in razumljivo tudi Slovenci, kljub sch v priimku. Gospod je bil orožnik, gospa gospodinja. Moj oče je bil šolski upravitelj, mama učiteljica. Učitelj na vasi in orožnik sta bila pomembna poklica, še posebej, ko gre za zavednost, domoljubje.

Da smo vsi šli v boj proti okupatorju - partizane – Štajerska … za domovino, za kralja, je jasno. Ne za Stalina in ne Tita! Zato je bil tak masaker. Boljševizem. A to je bila stroga konspiracija!

Pošljite mi, prosim, še posvojitveni list za Karlija. Zanj molim že od 2004. V reviji Ampak je Mitja Ribičič izjavil, da je bil umor Karla Hirsch napaka … Do takrat sem mislila, da je padel. Moj Bog, iz zveze prek naše hiše je šel v partizane, star šestnajst let. Visoke rasti, čeden … in tako so ga pretepali. Groza. Pustil se je ubiti, moral bi povedati tudi naš priimek. Bil je rad v naši družbi, lep nasmeh in pogled za mojo sestro.

Za resnico in sočutje!

Anica Koler, 24. marec 2015

Zahvaljujem se vam za pošto in podatke o mojem stricu Jožetu Šimnovcu! Njegov stari oče je bil iz Vogelj, zato so verjetno v tistem okolišu tudi ti priimki. To je bil brat moje mame, ki je vedno žalovala za njim. Prvič sem o njegovi smrti izvedela pri svojem petnajstem letu, ko mi je mama pokazala Črne bukve. Vendar se o tem takrat ni smelo govoriti. Sreča je bila, da so ga lahko že po letu dni prekopali! Na pokopališče! Meni je to vseskozi ostalo v srcu in vedno sem se vpraševala … Zakaj … ?

Romana Bider, 22. marec 2015

Draga moja posvojenka, prvič sva se srečali tik pred lansko tiho nedeljo, ko sem v pobudi vseposvojitev sprejela vlogo varuhinje spomina nate. Večkrat se sprašujem, ali je zate to prav. Ne vem, zanašam se na božjo previdnost. Povezal naju je naključni računalniški izbor. Tvoje ime je na seznamu skoraj sto tisoč žrtev zla druge svetovne vojne in časa po njej med slovenskim prebivalstvom. Ko ti prižigam svečko, ko se priklanjam tvoji kalvariji, ko v molitvi zate tipam proti večnosti, sem bliže tudi vsem drugim na žalostnem spisku. V občestvo se varuhi spomina in posvojenci posebej povežemo v nedeljah opoldne ob angelovem češčenju.

Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol (Jer 11,19).To je tudi tvoja zgodba. Grozljiva nedoumljivost tvojega nedolžnega trpljenja naj bo položena v molk tihe nedelje, zraščena s Kristusovim križem in osmišljena v velikonočnem jutru. Mislim na tiste, ki so povzročili tvoje trpljenje in jih skupaj z mojimi slabostmi izročam božjemu usmiljenju. Odkrivam, kakšno je sporočilo tvojega življenja in tvoje smrti zame, za nas. Ob tebi se moja merila za pomembno in nepomembno spreminjajo in balast odpada. Imam te za svojo nebeško zaveznico, ki me spremljaš in navijaš, da bi s tvojo pomočjo izbirala boljše poti. Opominjaš me, da je smrt blizu. Za vse svete je bilo med mojimi dragimi rajnimi napisano tudi tvoje ime, ki je zazvenelo tudi pri prvi sveti maši za varuhe spomina v Šentvidu. Pesnik bi rekel, da obe skupaj hodiva nekje, kjer še ni bilo sveta.

Ida Meglen, 27. februar 2015

Pišem Vam v zvezi s posvojitvijo Marije Pugelj.

Jaz in vsa moja družina smo bili skupaj z Marijo na Teharjah, v sobi barake št. 4.

To je žal trajalo le nekaj dni, saj so Marijo poklicali iz skupine zapornic, ob dveh ponoči, naj se hitro javi. Marija je rekla, da je daleč v vrsti. »Ja, pa še dlje boš šla.« In res je šla v jamo, skupaj z domobranci.

Marija je bila dekle domobranca Vinka Levstika, s katerim je ponoči romala iz Slovenj Gradca, pod močno stražo, v Teharje. Med potjo se je Vinko odločil za pobeg. Skočil je iz vrste in zaklical: »Marija, zbogom!« Ona mu je zaklicala: »Zbogom, Vinko!« Te stavke je kar naprej ponavljala in vsa srečna govorila: »Glavno, da se je Vinko rešil, jaz nisem pomembna.«

Še bi lahko pisala o grozovitem trpljenju naših ljudi.

Lepo Vas pozdravlja nekdanja teharska zapornica.

Fanika Vodopivec, 26. februar 2015

Res sem bila žalostna, da nisem prejela posvojitvenega lista za mojega tasta Ivana Vodopivca ... Ni ga na seznamu?!

Mojega moža  je v nočnih morah preganjala rdeča zvezda, saj so tisti, ki so sredi noči odpeljali očeta, njemu in sestri grozili s puškami, na kapah pa so imeli rdeče zvezde. Oba otroka, mali Ivan star šele dobrih pet let, sta potem bosa tekla za vklenjenim očetom po snegu, pa so jima spet zagrozili s puškami.

Potem so čakali in čakali, a očeta niso videli nikoli več. Mama je sicer izvedela, da so ga, kakor še mnoge druge, tisto noč odgnali proti Dramljam, kjer so dobro živeli v neki hiši, hrane in vsega so imeli dovolj, saj so ropali po okoliških vaseh. Ko so pozneje tisti z rdečimi zvezdami na kapah gonili izgnance mimo njihove hiše v Bukovžlaku v teharsko taborišče, je mali Ivanček skrit za grmom gledal, ali bo morda med ljudmi zagledal očeta. Videl je tudi, kako grdo so ravnali z njimi. Kar s konj so jih suvali s puškinimi kopiti.

Ko je prišla tako opevana 'svoboda', je moral Ivanček v šolo, a hodil je nerad. Rdeča zvezda nad tablo, ter stalno zmerjanje učiteljev, da je otrok izdajalca, ga je ubijalo. Neke noči so se odločili štirje fantje, še ne trinajst let stari, da pobegnejo v Avstrijo, peš. Več noči so tavali po gozdu, pa jih je zajela patrulja. Zaprli so jih v zapor – Stari pisker. Po enem letu, s štirinajstimi leti, se je zaposlil, dobil je nočno delo na neki žagi. Večkrat se je poškodoval in zbolel, nekajkrat so ga komaj rešili.

Z materjo sta večkrat poskušala kaj izvedeti, kje je ostal oče. S sliko sta hodila po Dramljah in spraševala, če bi ga kdo prepoznal. Naletela sta na nekega gozdarja, ki je očeta spoznal. Povedal je, da ga je on našel v neki kotanji v gozdu ob potoku, ki teče mimo Dramelj, golega, ustreljenega, obgrizenega. Tu so potem skrivaj postavili križ, ki pa je večkrat izginil.

Midva z Ivanom sva se spoznala še ne stara 20 let, ko sem jaz zaključevala učiteljišče v Celju. Takoj se je porodila med nama velika ljubezen. Bil je moj prvi fant, za mene najlepši na svetu – visok, svetlolas, modrih oči in vedno tako resen. Še pred poroko mi je povedal vso zgodbo svojega težkega življenja. Uredila sva skromen grobek tam v gozdu in ga obiskovala vsako leto ter nadomestila odstranjen križ, če je bilo potrebno. Večkrat sva načrtovala, da bova naredila prekop. Veliko nama je pomagal gospod Janez Črnej, ki je prav takrat raziskoval ta prikrita grobišča. Mož je tako dobil status žrtve vojnega nasilja. Življenje se mu je počasi umirilo, dobila sva hčerko in si zgradila lep domek. Sam se je tudi došolal – končal osnovno šolo, naredil ekonomsko in v Mariboru diplomiral na VEKŠ. Bil je srečen, jaz pa z njim. Bil je izredno čustven človek. Pisal je pesmi, mnoge tudi že v zaporu, največ pa o najini ljubezni. Vse hranim.

Dočakala sva upokojitev. Med nama je le šest dni razlike. Potem pa se je začela pojavljati bolezen. Tri leta je preživel v Domu sv. Jožefa v Celju. Lepo so skrbeli za njega, bila sem vsak dan pri njem. Noči pa so postale neprespane. Ko sem odhajala, je jokal. Pa sem se odločila, da ga vzamem domov. Bila sem lahko 24 ur ob njem. Bil je srečen. Klical me je. »Moja, moja mamka.« Ponoči je iskal mojo roko in jo stiskal. Alzheimerjeva bolezen pa je napredovala kljub skrbni negi in neizmerni ljubezni. Meni ni bilo nič težko narediti zanj. Počutila sem se zdrava in močna. Sama sem ga hranila po trebušni sondi, mu previjala rane – preležanine, zapela sem mu njegove najljubše pesmi (nekoč je pel v zboru). 1. februarja letos pa je zjutraj po prejemu zdravil in hranjenju mirno zaspal in se ni več zbudil kljub takojšnji zdravstveni pomoči. Tudi maziljenje je opravil naš župnik g. Hren.

Ob urejanju njegovega groba želim izpolniti njegovo željo, da bo počival z očetom in materjo skupaj. Tu bom pozneje legla tudi jaz, moje telo, srce pa je itak odšlo z njim, kakor sem zapisala:

Vse prezgodaj si odšel,

nisi mene s sabo vzel,

moj dotik več ne doseže te,

s teboj pa vedno moje bo srce.

Prosim, pomagajte mi, da bom posvojitelj mojega tasta, ki mi je dal svojega sina.

Zbogom in hvala, če ste prebrali moje pismo.

 

IMGa

 Jožica Žagar Muhič, 21. februar 2015

Bila je božja volja, da sem poslušala radio Ognjišče, ko je bila predstavljena pobuda vseposvojitve. Zapisala sem si telefonsko številko poklicala in se tako odzvala na pobudo. Klic je bil jasen in močan.

Naj vam povem nekaj o sebi. Rojena sem bila leta 1947 - torej po vojni - na Planini pri Sevnici. Da bi bil kdo pogrešan iz mojega ožjega sorodstva, nisem nikoli slišala. Pri 16. letih sem iz mojega rojstnega kraja odšla v Ljubljano - za kruhom, kot smo rekli, saj se nas je v naši družini rodilo deset otrok, hvala Bogu. Moja dobra starša sta bila globoko verna kristjana. Kar me je kot otroka včasih begalo, je bilo vzdušje v osnovni šoli, ko so nam govorili, da Boga ni. To je bilo v popolnem nasprotju z družinsko vzgojo.

Iz Ljubljane sem se pogosto vozila v rojstni kraj z avtobusom. Na tej poti sem bila večkrat pozorna na odcep TEHARJE. To me je navdajalo s posebnim občutjem, ki si ga takrat nisem znala razložiti. Šele po mnogih letih - približno po letu 1985, ko sem obiskovala teološke tečaje in med odličnimi predavatelji poslušala tudi dr. Antona Trstenjaka, mi je prišla v roke knjižica TEHARSKE ŽIVE RANE. Vsebina me je močno pretresla. Spraševala sem se, kako je mogoče, da o tem nisem nič vedela. Pa tam mimo Teharij sem se tolikokrat vozila.

V nadaljnih letih sem želela izvedeti čim več o naši povojni zgodovini in o zamolčani resnici.

Zahvaljujem se vam za pismo s podatki o posvojeni osebi z imenom MIHAEL KRIŠTOF. Ko sem pismo odprla, mi je srce vztrepetalo. Moje nadvse ljubo ime MIHA se je kot biser zasvetilo na beli podlagi.

V življenju sem doživela srečo materinstva. Bog mi je podaril dve hčerki. Ko sem pričakovala drugo hčerko (spola takrat še nismo vedeli pred rojstvom), sva z možem izbrala ime za fantka in punčko. Fantek naj bi bil Miha, punčka Maja. Prišla je Maja, Bogu hvala. Sinček ni prišel po krvi. Ime pa je bilo zapisano v mojem srcu.

Po upokojitvi se mi je odprlo zelo lepo življenje. Postala sem varuška. 5 let je bil moj ljubljeni varovanček Miha, ljubkovalno Mihec. Zdaj sem posvojila fanta, ki je pri 24. letih odšel v večnost. Ime mu je MIHA. Z veseljem se ga bom spominjala v molitvi in pri vsaki sveti maši.

V zahvalo in hvaležnost za pobudo vseposvojitve Vam pošiljam pesem, ki je nastala julija 2014.

MOJA DOMOVINA

Kako si lepa, kako si Sveta 

s krvjo mučencev prepojena

O MOJA DOMOVINA

 

Si ranjena - neodrešena - s svetišči naseljena

odsvit lepote si nebeške

O MOJA DOMOVINA

 

Še vedno joka narod Tvoj - resnica mu je vzeta

pravico išče, svobodo prosi

O MOJA DOMOVINA

 

Ostani dom potomcem našim - ostani domovina

naj up rodov in cvet njegov ozdravi bol spomina

Prenovi Bog slovenski rod - prenovi domovino

da brat postal bo bratu brat

POT V VEČNO DOMOVINO 

Malči Uršič, 21. februar 2015

Doma sem bila v Obrhu pri Dolenjskih Toplicah. Sosednja vas je Podturn. Med vasmi je cesta v Rog. Moja rojstna hiša je ob cesti. Partizani so imeli pri nas v zgornjem nadstropju okrožje.

Nekega dne so pripeljali sedemnajstletnega fanta iz okolice Žužemberka , češ da je domobranec. Zaprli so ga v sobo. Moj oče ga je hotel rešiti, pa ni mogel, ker je bil tudi on v nevarnosti.

Po dveh dneh so ga odpeljali in ga ob robu gozda ob cesti v Rog ustrelili. Z mamo sem stala zunaj in slišala strele, ki me spremljajo še danes. Spomnim se, da je mama jokala in da smo molili. Sestra pa je slišala, da je eden rekel: »Mal je pa slutil.« Stara sem bila okrog pet let.

Hvala, ker ste me poslušali. Čutim se dolžno, da to povem, ker mislim, da si tudi ta fant zasluži, da se ga vpiše v register. Kot sem izvedela, je bil sirota. Samo jaz še vem, kje je bil njegov grob, ki ga tako ni več.

Dala sem že tudi za mašo. Za neznano dušo.

Lenka Tevš, 9. februar 2015

Najprej naj vam sporočim, da sem zelo navdušena nad vašo idejo in pobudo. Ob poslušanju radia Ognjišče sem zasledila vašo pobudo in se tudi priključila vseposvojitvi. 

Sem mlajša, pa vendar spet ne tako zelo mlada, da se ne bi spominjala še časov, ko se o teh temah, žrtvah , veri in še o čem ni smelo prav naglas govoriti. 
Za vseposvojitev sem se odločila, ker vem, da mnogo mnogo ljudi še vedno neznansko trpi. Sama oz. naša ožja družina sicer ni v vojni nikogar izgubila. Stari oče in njegov brat sta se živa in zdrava vrnila in v zahvalo na domačiji postavila kapelico materi Mariji.
Tako sem na vaši spletni strani kar kliknila: "posvoji naključno žrtev". Računalnik mi je izbral ime: Jože Dolinar. Najprej mi ime samo ni nič povedalo, ko pa sem še malo raziskovala, sem ugotovila, da je to pravzaprav osemletni otrok. Ta ugotovitev me je pretresla v dno duše. Le kaj je ubogi nedolžen deček storil hudega, da je moral umreti? 
To dejstvo me je kot mamico treh majhnih otrok zelo pretreslo. Vsak dan se v molitvi spomnim njega in njegovih staršev.
Ko sem včeraj zvečer,  preden sem zaspala, razmišljala o tem, mi je na misel prišla ena ideja o razširitvi tele vaše pobude. Vem, da kar veliko ljudi, predvsem starejših, sicer posluša radio Ognjišče in da je mogoče slišalo za pobudo, vendar mislim, da bi jih mogoče nagovorilo tudi, če bi duhovniki pri sv. mašah kaj povedali o tem. Ko pomislim na ljudi, ki so v nedeljah pri sv. maši, predvsem v naši župniji, sem prepričana, da jih vsaj tričetrt o tem ne ve ničesar, pa čeprav so vojna in časi po njej tudi v naših krajih prizadejali ogromno hudega.
Mislim, da bi se mnogo ljudi z veseljem pridružilo pobudi, če dobijo v roke majhen list papirja, kjer bi pisale osnovne informacije o pobudi Vseposvojitev. Potem bi bila odločitev tudi lažja. Starejši ljudje sicer večinoma ne obvladajo računalnika, imajo pa vnuke ali nečake, ki bi jim pri tem z veseljem pomagali. 
Mogoče je postni čas primeren za to idejo?
Ne vem kaj menite o tem? To je le moje skromno mnenje.
Vse dobro vam želim, veliko božjega blagoslova in Marijinega varstva.
 
 

Berta Golob, 30. januar 2015

Moj Vseposvojeni

Njegova mizarska delavnica ni bila velika. V njej je dišalo po razžaganem lesu. Sto nasvedranih oblancev je ležalo po tleh.

Joža je imel veliko novo mizarsko žago. Kar švignila je skozi hlod in ga spremenila v deske. Delavnica je bila vedno malce prašna, a ne zaradi zanemarjenosti. Mojster jo je vsak dan pometel z mehkim omelom! Metla ne bi dobro očistila ne tal ne vseh vogalov. Prah je samo plaval po prostoru in je bil najbolj viden tam, kjer je skozi okno pogledal v delavnico sončni žarek.

Dela je imel mizar veliko. Izdeloval je omare in vseh vrst pohištvo. Kmalu je delavnica postala premajhna, zato si je najel prostor v velikem poslopju blizu Save. Zaposlil je pomočnika in v pisarnici mlado dekle.

Bila je pa vojna.

Že nekaj prej so menda Božičevi prišli od nekod s štajerske strani. On, brat in sestra, vsak po svojem poslu.

Vojna je vse postavila na glavo. Varnosti ni bilo več. Nikoli nisi vedel, s kom imaš opravek. Kdo je ta, ki kaj naroča, si ogleduje, sprašuje, odide in pusti za seboj sled negotovosti.

Potem pa bolj in bolj težko in vedno nevarneje. A Joža niti najbližjim ni pravil, kaj se pravzaprav dogaja. Saj vsega še sam ni mogel vedeti. Komu si pa tisti čas lahko zaupal?

Spet in spet je kdo izginil. Strahu niso zbujali le Nemci, ampak tudi gošarji. Mizar je zaslutil, da mu niso naklonjeni. Njegov brat je bil partizan, Joža pa nikoli »pri ta belih«, kot so domobrance imenovali vaščani.

Imel je volčjaka. Prelepo Drino, nenapadalno in podobno sebi. Tudi on je bil postaven in prijazen, Drina se je gotovo ob njem naučila biti do vsakogar prav taka.

Joža je Drino rad posodil Nani, da sta šli skupaj v sosednjo vas tja gor za Savo skozi goščo do mlina.

»Se boš počutila bolj varno,« je rekel.

Pri Nani doma nikoli niso imeli čuvaja, a prijateljstvo z Drino je bilo vzpostavljeno takoj. Joža se je pa tudi večkrat oglasil.

Odrasli so govorili bolj šepetaje in danes vem, da s skritimi pomeni, tako da smo otroci razumeli bore malo. To, kar je bilo vsem dano vedeti, je pa pisalo v časopisu Karawanken Bote. A če posplošim pogumne Tinčkove pripombe, časopisu ljudje niso verjeli.

Omara, tridelna, iz hrastovega lesa, ki nam jo je med vojno naredil Joža, še stoji v naši hiši.

Potem se je razvedelo, da hodi ponoči spat nekam v mesto, ker ne upa prenočevati doma.

Malo preveč za otroško razumevanje; a česa vsega tedaj otrok ni zmogel razumeti! Le bati se je znal in postal je nezaupljiv. Pa rastel je in prerastel vse lepo nakodrane oblance; niso ga več zanimali.

Naenkrat pa: svoboda!

Svoboda. A kot iz tal je zrasla nova stiska in zadišalo je po krvi.

Joža Božič

Ne vem več, ali je Joža vzel dan ali ga je vzela noč, le nazaj ga ni bilo.

Ta in oni je dejal:

»Niti brat mu ni pomagal, pa taka živina je zdaj; delal pa ni nikoli rad.«

Nekje na občini je imel menda veliko besede. Samo ne za brata.

Nihče ne ve, česa naj bi bil kriv dobrodušni mojster Joža, ki je toliko svojega mizarskega dela opravil potrebnim ljudem za božji lon.

V tistih letih svobode ni bilo treba biti česa kriv. Razen tega, da komu nisi bil všeč.

Joža je očitno imel dovolj velikega sovražnika.

Šepetalo se je, kje da je pokopan in kdaj da je počil strel.

Blizu. Tam na robu gmajne. Nana je omenila. Kdo ji je povedal, ne vem. In da so ga mogoče izgreble in v svoj brlog znosile lisice.

Joža je že mnogo desetletij moj »vseposvojeni«. Spominjam se ga, je v srcu zapisan.

Ko me je sredi vojne moril strah pred neznanim, se mi je, plahi deklici, vedno prijazno nasmehnil.

 

Majda Žužek, 30. januar 2015

V našem narodu je nekaj bolnega, zelo težkega, kar nas iz dneva v dan vleče v spore, malodušje in življenje brez upanja in radosti. Tu ne gre le za gospodarsko in politično krizo. Gre za veliko več, za moralno in duhovno bolezen, ki korenini globoko v grobiščih naše domovine. Tu počivajo naši bratje in sestre, nepokopani, neimenovani in ne obžalovani. Pogosto sem se spraševala, kako je mogoče da za te žrtve nimamo niti lepe besede, sočutja, solze. Kako je otrdelo srce teh ljudi, da nismo sposobni niti jokati. Kje so umetniki besed, slike in filma, da v svojem srcu ne zaslišijo klica: "Tudi mi smo ljudje, sinovi in hčere Slovenije. Zanjo smo se borili in zanjo smo žrtvovali svoje življenje. Zakaj ste nas izbrisali iz spomina in zakaj nas ne pokopljete?" Če ne verujete v Kristusov evangelij, pa naj vas poduči Antigona!

Zaradi vsega tega spoznanja in zaradi bolečine, ki mi vznemirja vest in srce, sem z velikim zanosom posvojila Jožeta Bernarda, rojenega 25.08.1903 iz Lesc. Datum njegove smrti pa je 04.09.1941. Posvojila sem ga v torek, 15. julija 2014 po spletu. Najino druženje je vsakodnevno v Njem, ki edini more tolažiti in zdraviti bolečino. Srečujeva se v vsakodnevni molitvi. Pogosto se mu priporočam in prosim za spravo v našem narodu.

O tem ne molčim, pač pa pripovedujem otrokom, vnukom in odraslim. Le skupaj bomo rahljali zemljo slovenskega naroda za resnico in spoštovanje .

Hvala vsem vam, spoštovani pobudniki te ideje. Na ta način bomo umrlim vrnili imena in dostojanstvo, našemu narodu pa človeški obraz.

Danica Vidmar, 30. januar 2015
Gledam poročno fotografijo mojega dedka, edino njegovo fotografijo, ki jo imam. Nikoli prej se nisem kaj preveč poglabljala v njegovo zgodbo, kaj šele v obdobje vojne. Vse to se mi je zdelo tako daleč, saj imam šele 32 let. Ko pa sem začela brati o namenu vseposvojitve, so me besede globoko nagovarjale. Začutila sem, da sem dolžna nekaj narediti.
Pozanimala sem se o dedkovi zgodbi, ki sem jo prej le bežno poznala. Vprašanja so kar vrela iz mene, z odgovori pa je na plan začela prihajati žalost. Začutila sem bolečino, ki je prej nisem poznala. Spoznanja so me pretresla do dna srca.
Ubili so ga Nemci, ko je bil star 30 let. Njegova žena, moja babica, je pešačila 10 kilometrov do kraja, kjer je bil ubit, in ga nato na vozu pripeljala do domače vasi, da so ga lahko pokopali. Ostala je sama s pol leta staro punčko in dve leti starim fantkom. Ko sem poslušala o tej njeni kalvariji, sem imela ravno v naročju svojo pol leta staro punčko. Bila sem zaprepadena. Sploh ne najdem besed za vse občutke, ki so se takrat pojavili v meni.
Čutim žalost, a hkrati hvaležnost, da me je pobuda vseposvojitve povezala z dedkom. Hvaležna sem za nova spoznanja in za vse varuhe, s katerimi smo povezani v tej plemeniti pobudi. Hvala vam!

Marjeta Ahlin, 15. januar 2015

Za projekt Sočutje in resnica mi je povedal prijatelj.

Prebrala sem tekst na vaši spletni strani, poiskala dva strica, mamina brata, ki sta bila žrtvi vojne in se odločila, da postanem varuh njunega spomina. Eden je končal v Kočevskem Rogu, drugega so l. 1943 ustrelili Nemci, ko je šel iz Kočevja domov na obisk.

Po pravici povedano, kot varuh spomina nimam posebno bolečih občutkov že zaradi oddaljenosti, pa tudi stricev nisem poznala. Ganilo pa me je pri maši v Zavodu sv. Stanislava, ko sem s svečko v roki pred mikrofonom povedala javno njuni imeni. Takrat se me je dotaknilo, da mi je šlo na jok. Bila je zelo lepa maša.Upam, da bo še kdaj.

Vesela sem, da sem zvedela za to akcijo in da sem vključena kot varuh spominana na svoja strica, o katerih nam je mami, ki je lani umrla, pripovedovala z veliko bolečino.

Dovolite še moje mnenje. Ta pobuda je zelo dobra, ni pa dosegla veliko ljudi, saj ima samo nekaj čez 300 žrtev varuhe spomina. Mislim, da bi se za to odločilo veliko več ljudi, če bi bilo bolj enostavno. Veliko starejših ne uporablja računalnika. Predlagam, da objavite še telefonsko številko, na katero bi se lahko obrnili.

Hvala za vaš trud. Z veseljem se bom udeležila še kakšnega dogodka, ki jih načrtujete.

Ana Selan, 9. januar 2015

Večkrat slišim, da smo Slovenci rahlo depresiven narod, torej notranje žalostni. Sama to nerazložljivo žalost, ki se občasno razraste v pravo duhovno temo in ji ne vem izvora, čutim že od nekdaj. Opažam malodušje mladih, strah, ogroženost, negotovost pred življenjem … Kaj se dogaja? Ali bolje - kaj se je dogajalo?!

Generacija naših staršev (staršev nas, ki smo sedaj v lepih srednjih letih), je bila rojena neposredno po 1. svetovni vojni, ko je bilo doživljanje teže le-te v njihovih starših še zelo prisotno, živo - in so del tega zagotovo prejeli, saj vemo, da se čutenje staršev prenaša na otroke.        

Naši starši so 2. svetovno vojno neposredno doživeli v vsej razsežnosti; prav tako čas po njej (povojne poboje, komunistični režim …), z vso paleto čutenj. Vse slabo, zlo, namerno povzročene krivice, trpljenje … se prenaša iz roda v rod-s krvjo, geni, z zapisom na neki nezavedni ravni - manifestira se v realnem življenju in to niso lepe podobe. Kar doživljamo, čutimo navznoter, se slej ko prej odrazi v našem vedenju, delovanju, v odnosih s soljudmi; če nosim temo -sejem temo; če me teži - težim; če me boli - povzročam bolečino ... Teža teme, zla, slabega, je bila za naše starše (pre)velika; čutili so jo pri svojih starših, doživeli na lastni koži - in bili potisnjeni v molk. Teža, ko se nekdo postavi v vlogo razsodnika o življenju/smrti, še celo o načinu smrti; bili so v popolnoma odprtem lovišču, v areni smrti, nevarovani, nezaščiteni, izpostavljeni coni Zla, ki se je polastila človeka. Doba njihovega življenja je bila enostavno prekratka, da bi to grozoto lahko razrešili. Je pa bila zapisana v njihovem telesnem, čustvenem, duševnem življenju, ki so ga predali nam - otrokom. Mi to lahko vsaj poskušamo razrešiti, čeprav so rane še vedno zelo žive. Če presegam žalost s sočutjem, (so)čutenjem, prižigam svetlobo v sebi, imam točko orientacije. Zmorem preseči raven osebne bolečine, prizadetosti (mojih staršev in mojo), (so)čutim povzročitelja/e zla, teme, bolečine; sprejmem in izročim višjemu uvidu, izpustim=odpustim. Presekam začarani krog ločevanj, zamer … Ne želim prenašati teme naprej v naslednji rod, čeprav je ta že ob meni - morda lahko preprečim, zmanjšam zagrenjenost?

Vendar kot posameznik tega ne zmorem, lahko pa skupaj z drugimi, z zavedanjem Presežnega - zato podpiram, pozdravljam in sem hvaležna za projekt vseposvojitve! Ko začutim temo, nastrojenost, slab namen v drugem, mi nihče ne more preprečiti, da ga ovijam v svetlobo, naklonjenost, dobroto, ga blagoslovim, ga izročam Previdnosti … Močnejše kot bo moje sočutje, manjša bo moč slabega. Nihče nam ne more preprečiti, da se odločimo živeti v Dobrem, v območju svetlega, v sočutju. Poskus posameznika lahko deluje brezupno nesmiselno - skupaj pa nam bo uspelo. To preprosto potrebujemo, če želimo (pre)živeti, kajti na isti ladji plujemo!

Sem varuh spomina mojega strica duhovnika, ki so ga po večdnevnem mučenju umorili privrženci komunizma, ker se ni uklonil njihovim zahtevam. Je moj priprošnjik za notranjo trdnost, načelnost, vrednote … ki jo je izpričal v času življenja in mučeništva. Imen storilcev ne poznam, vendar jih izročam Njemu, ki pozna vzgibe njihovih src.

Bogdana Počivavšek, 8. januar 2015

S pobudo vseposvojitve sem se prvič srečala ob prebiranju spletnega magazina Časnik.si, prav tako kot z iniciativo "Resnica in sočutje". Pri množici informacij, ki so dandanes ljudem na voljo, je potrebno, da nas na posamezne kdo opozori, drugače lahko marsikaj spregledaš.

Takoj sem obiskala omenjeno spletno stran, vendar sem, nevešča ravnanja z računalnikom, verjetno naredila neko napako, tako, da do posvojenca nisem uspela priti. Tudi spletna stran mi ni bila več dostopna.

Na DV v Kančevcih sem soudeležence spodbudila, da se v mislih povežemo z župnijo Teharje, kjer je prav takrat potekala redna mesečna molitvena ura za spravo v slovenskem narodu. Na to moje povabilo se je odzvala ga. Romana Bider in predstavila "Vseposvojitev". Spodbudila me je, da ponovno obiščem spletno pobudo Vseposvojitve.

Udeležila sem se slovesnosti v cerkvi Zavoda sv. Stanislava in sem srečna, da sem bila, kljub oddaljenosti, prisotna. Bilo je dostojanstveno, kar si taka svečanost vsekakor zasluži! Ko prebiram - anonimne seveda - odzive na članke v Časniku, me včasih spreletava srh. Kako primitivno se ljudje včasih izražajo o občutljivih temah! Sedaj komentarjev že dolgo ne berem več. Tako si prihranim čas in ohranim mirne živce.

Želim opisati, kako sem prišla do svoje posvojenke.

Na svečanosti v Zavodu še nisem imela konkretne osebe, saj sem želela, da mi pri brskanju po spletni strani pomaga hčerka, da spet česa ne zašuštram. Ko pa sem tam slišala številko 99000, me je zadelo. Je to res možno, da sem slišala prav? Naslednji dan sem prebrala Čerinov zapis o slovesnosti in dobila potrjeno. Slišala sem prav, le stotic si nisem zapomnila. Potem sem obiskala seznam, radovedna, če je na njem tudi partizanka, na grob katere smo vsako leto nosili rožice ob prvem novembru. Živela je v isti hiši, v kateri sem mladost preživela sama. Njen oče je bil šolski ravnatelj in živeli so v istem stanovanju kot pozneje mi. Ona in njen fant sta padla v bližini domačega kraja, ko sta hotela obiskati domače. Tako sem se v mladosti večkrat poistovetila z njo. Zdelo se mi je, da bi tudi sama ravnala enako kot ona, če bi živela v tistem času. Občudovala sem jo.

Danes gledam na to z življenjskimi izkušnjami iz oddaljenosti in z drugačno zgodbo o njuni smrti, ki pa je ne morem preveriti. Žal mi je, da smo Slovenci zaradi povojnih dogodkov in potvarjanj prišli tako daleč, da ne verjamemo več v ideale in da smo umazali tudi tisto, kar bi moralo ostati čisto! Čisto - tudi zaradi nas samih, da bi lahko živeli. Zaradi mladih, ki živijo brez vrednot, ker so starejše generacije vse umazale, da so utišale svojo vest, ki kriči: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?"

Moja posvojenka je Cvetka Jerin, partizanka, za katero še vedno verjamem, da je šla v boj za svobodo domovine polna idealov. Njeno mlado življenje je velika žrtev, pa najsi je padla pod nemškimi streli, ali zadeta od zadaj.

Molči Resevna in zvesto varuje

nad grobom pokoj neskaljenih sanj,

ko v noči mesec nad zemljo potuje,

ko v mladih srcih sije živih dan.

To je zadnja kitica pesmi, ki sem jo kot pionirka recitirala. Žal si začetka ne morem priklicati v spomin.

Nekoč je nekdo dejal, da bo enaindvajseto stoletje moralo biti drugačno, ali pa bo človeštvo propadlo. Tudi sama mislim tako! Če na vse brezsmiselne žrtve ne bomo začeli gledati s sočutjem, se našemu rodu slaba piše!

Na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava je bilo rečeno, da bi bilo dovolj, če bi pet procentov Slovencev pristopilo k pobudi "vseposvojitve" in bi vse evidentirane žrtve našle nekoga, ki bi s sočutjem mislil nanje. Zato spodbujam vse dobromisleče Slovence, da se pridružijo in se združimo za nekaj lepega!

Martina Pocajt, 5. januar 2015

Pozdravljeni. Mineva že nekaj mesecev, kar sem preko prijateljice prišla na to spletno stran in se odločila za posvojitev. Ko sem odprla stran, sem bila ganjena, ker sama že dolgo mislim, da je to prava pot h odpuščanju in spravi v tem narodu. Vedno, ko sem poslušala razprave o tem, kdo je za kaj kriv in kdo bi se komu moral opravičiti, me je popadla jeza in vedno sem dobila občutek, da bi mi kristjani, če to res smo, lahko po Kristusovem zgledu poskusili reči: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Mislim, da so to besede, ki so jih izgovorile mnoge ustnice tistih, ki so bili žrtve. Vem, lahko je govoriti o tem, če ni tvoj svojec del zgodbe. Preko posvojitve lahko tudi jaz prispevam nekaj k temu, da se zlo, ki ga vlečemo za sabo, manjša.

Ravno danes je dan, ko je umrl moj posvojenec, oz. je bil ubit in že od jutra imam občutek, da me spremlja nekakšen angel varuh. Ko zagledaš ob posvojitvi ime in priimek nekoga, se iz tiste brezimne množice prikaže obraz, oseba, ki jo lahko pokličeš in lahko zmoliš za njega, kot to storiš za moža, ženo, otroke. In če se zavedaš, v moči vere, da s tem zmanjšuješ zlo v narodu, ne moreš ostati nemi opazovalec. Ta pobuda o posvojitvah trka na temelj naše vere, odpustiti in prositi odpuščanja. Jezus je rekel, odpuščajte, vendar ne z lastno močjo, temveč z močjo vere vame. In ob tem odpuščanju obmolkne vsakdo in vsa politika in igrice okoli vzdrževanja  sovraštva zgubijo svojo moč. Vse imamo v rokah mi sami, tudi spravo in s tem moč, da stvari postavimo tja kamor spadajo, pred Boga, ki bo edini sodil. Veliko Božjega blagoslova še naprej in hvala vam.

Milan Matos, 3. januar 2015

Kratek razlog, zakaj sem posvojil nekoga naključnega iz spiska za Vseposvojitev:

Veliko ran v našem narodnem telesu še ni zaceljenih. Mnogo stvari se ni odžalovalo, pomirilo, sprejelo.
Vsi mrtvi zaslužijo svoje spoštovanje, sprejetost v skupnost živih in mrtvih, vsi so del nas, vsi smo del živega narodovega telesa in sploh človeštva. Iz preteklosti, po njih smo sprejeli iskro življenja, kulture, jezika. Postavili so nam temelje, na katerih gradimo naš svet. In tega ne moremo zanikati. Vse moramo sprejeti v vseh ozirih v našo zavest, jim dati hvalo in spoštovanje. Vsi so bili ljudje, kot mi. Del nas so in ostanejo.

Fanika Ozimič, 2. januar 2015

Sprašujete me, zakaj sem se odločila sodelovati pri vaši pobudi "vseposvojitve".

Vsak današnji Slovenec, ki ima rad svojo domovino in pozna vsaj malo njeno zgodovino, ki pozna življenje svojih staršev in starih staršev, čuti, da so ti veliko pretrpeli, dali tudi svoja življenja med 2. sv. vojno in po njej. Med njimi je večina nedolžnih. Dejansko pa so vsi umrli žrtve vojne.

Ker pa sem tudi sama prizadeta, saj sem tako izgubila svojega strica, čutim kot moralno dolžnost do njega (bil je samski, ni imel družine), dolžnost do njegove matere, s katero smo živeli skupaj 7 let do njene smrti leta 1952, dolžnost do mojega pokojnega očeta, ki si je vse do svoje smrti leta 1985 prizadeval za popravo krivic takratnih oblastnikov. Pa ni uspel, ker je bil sam.

Zato se vam sedaj tudi pridružujem, da nas bo veliko in bomo uspeli.

Prišel je čas, da se sliši naš glas. Želim, da se nedolžno pobiti imenujejo, rehabilitirajo, človeško pokopljejo, napišejo imena  in ohranjajo v spoštljivem spominu.

Zraven  mojega strica sem posvojila še dve žrtvi zla. Ko gledam njun posvojitveni list, mi je tudi hudo, solze mi pridejo v oči, sprašujem se le zakaj sta morala umreti. Kje sta pokopana, ali imata še kakšne sorodnike, da prižigajo svečke v njun spomin?

Ko molimo zanje, tudi vsako nedeljo opoldan, si pa mislim, da nas gledajo in so nam hvaležni, da se jih spominjamo. Tako si tudi mislim, da je moj pokojni oče na drugem svetu zadovoljen in ponosen name, da sem dokončala njegovo delo po 30 letih. Tako bi mi rekel: Hvala ti, Fani, da si to storila.

Z možem sva se tudi udeležila svete maše pri Sv. Stanislavu v Šentvidu nad Ljubljano, dne 14. 12. 2014.

Največja zasluga za ta prizadevanja pa imate vi vsi, dragi in spoštovani ljudje dobre in srčne volje. Hvala vam vsem! Bog naj vam povrne vašo dobroto!

P.S. Sama si bom prizadevala, da bi vključila še več mojih sorodnikov in znancev. Samo nekateri so taki, da jih to ne zanima, čeprav imajo žrtve med sorodniki. Poznam namreč še 4 očetove bratrance in od prijateljice strica, ki so bile žrtve vojne. Če ne bodo sami posvojitelji, bom jih zaprosila, če sem lahko to jaz.

s. Jakobina Arh, 31. december 2014

Zakaj sem sprejela ponudbo o posvojitvi ?

Iz izkustva sem prepričana, da človek težko skladno živi, če svojo preteklost preprosto odrine in je ne sprejme ali na nek način ne uredi. Isto mislim, da velja za narod. Ran dobljenih v preteklosti ne moremo kar zbrisati ali odriniti. Treba se jih je zavesti, sprejeti in po možnosti pustiti, da se zacelijo. Za to pa je treba tudi kaj storiti. G. Nadškof Stane Zore je v pogovoru na TV poudaril, da je prva dolžnost zgodovinarjev, da napišejo našo zgodovino, temelječo na dejstvih, ne na ideologiji ali čustvih. Na nas pa je, da iščemo resnico. Da se med seboj spoštujemo in se učimo poslušati drug drugega. Prav je, da vse žrtve dostojno pokopljemo in molimo za njihov pokoj.

Sem uršulinka, hči partizana, borca Gradnikove brigade. Rojena sem med vojno. Veliko sem poslušala o vojni, tudi o borbah partizanov. Dolgo pa ničesar nisem vedela o povojnih pobojih in še marsičem. Moja osebna zgodovina me nagiba k temu, da nekaj naredim za zdravje slovenskega naroda. Odločila sem se za posvojitev nekoga iz naše vasi, o komer sem doma slišala govoriti. Padel je nekje v okolici Dražgoš. Bil je mlad. Verjetno je bil partizan. To me ni toliko zanimalo. V spominu mi ostaja pripoved, da je bil ustreljen od svojih soborcev, ker je na straži nekomu pomagal. Vendar tega ne morem trditi, ker je lahko otroška domišljija kaj dodala. Kakor koli je bilo, on je bil ubit. Molim zanj, na njegov grob sem nesla svečko. V skupnosti je bila tudi maša zanj. Naj prosi in pripomore k zacelitvi ran v telesu našega naroda.

                                                                      

Natalija Fabčič, 30. december 2014

Pobudo Vseposvojitev sem najprej zaznala v časopisu Družina. Takoj me je pritegnila. Ker je drugačna. Ker je sočutna. Ker ji je mar za resnico in odpuščanje.

Zlo, ki je za vedno spremenilo življenja ljudi v drugi svetovni vojni in po njej, me je že od malih nog vznemirjalo. Želela sem razumeti. Zato sem neopazno sedela v kotu in vlekla na ušesa, ko smo se ob praznikih zbirali pri naši stari mami in je pogovor odraslih zašel v zgodovino. Vedno s pritajenim glasom, s strahom, z nelagodjem.

Z leti sem spoznala, da je usoda mojih prednikov prežeta s tragičnimi dogodki. Izvedela sem, da je moj nono preživel grozo koncentracijskega taborišča v Dachavu. Drugi nono je bil kot 16-letni fant najprej prisilno vpoklican v italijansko vojsko, takoj ko se je vrnil domov, pa so ga odpeljali Nemci v delovno taborišče. Oba sta se vrnila, za vedno zaznamovana, z umorjeno dušo, ki je nihče ni razumel. Ustvarila sta si družino, a kmalu umrla. Moja mama in oče sta bila tako zgodaj siroti, brez očeta.

Takih usod je med Slovenci na tisoče, skoraj nobena družina ni izvzeta. Ran je mnogo, a niso zdravljene. Polno je strahu, sramu, tišine. Premalo ljudi se zaveda, da se groza ni končala takrat. Še vedno jo potomci nosimo v sebi, nepredelano, prestrašeno, temno. Ta plat zgodovine nujno rabi »zdravnika« na ravni posameznikov in celotne družbe. Jaz sem ga našla v Jezusu, kot družba ga lahko najdemo v sočutni resnici in odpuščanju.

Dodala bi še svoje razmišljanje o treh povojnih generacijah, ki sem ga napisala ob branju romana Nekropola pisatelja Borisa Pahorja:

Generacija smrti

Nono, zakaj si samo jokal?

Zakaj nisi govoril o Dachavu?

Zlo je materializirano.

Generacija izgubljenega upanja

Njihova kri se je prelila na nas.

Iščemo smisel, kjer ga ni.

Strah je v genih krematorijskih potomcev.

Generacija dovoljenih sanj

Uspavajo nas miti.

Izgubljeni spomini so

narodovo nezavedno brezno.

Hočem vedeti. Čutiti. Se očistiti.

Pošastno zlo odteka iz ust prebujenih ljudi.

 

Na spletni strani Vseposvojitev.si sem z naključno izbiro posvojila žrtev druge svetovne vojne. Izbiro sem prepustila Božji Previdnosti. Sama ne bi znala bolje. Posvojila sem Konrada Kotnika, katerega mlado življenje je bilo žrtvovano v Mauthausnu. Njegova usoda mi je blizu. Zdaj je z mano v molitvi, poleg obeh nonotov in vseh, ki se jih spominjam, ko molim za duše. Saj sploh ni težko. In prvič imam v sebi tisti dobri občutek, da lahko nekaj spremenim v zvezi z našo zgodovino.

Hvala vsem dobrim ljudem, ki so zasnovali to pobudo.

Ana Kos, 29. december 2014

Že nekaj mesecev je minilo, odkar sem zvedela za vseposvojitev - za osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej. To je možna resnična pot sprave med nami.

Res je, hudodelci so bili na vseh straneh, vedno, ko ne delamo v ljubezni, se lahko kaj pokvari in to zelo pokvari. Trma včasih žene ljudi naprej, da bi za vsako ceno dosegli, kar so si zadali ..... ne glede na nedolžne žrtve.

Nekajkrat sem na blogu omenjala moje korenine, moje prednike, ki so utrpeli hude stvari med 2. svetovno vojno in po njej. Tako zelo od blizu doživljam že precej desetletij krivico in odpuščanje. Vem, kako je nujno odpuščanje.

No, in pobuda vseposvojitev nam pokaže eno od poti k doseganju sprave in odpuščanja v naši državi.

V zamisli o posvojitvi žrtev zla iz druge svetovne vojne in po njej se skrivajo različni pomenski odtenki.

Ne glede na to, da so moji sorodniki žrtve partizanov med in po vojni, sem se odločila, da si izberem svojega človeka "naključno", torej, da prepustim računalniku, da mi ga izbere.

In tako sem dobila svojega posvojenca! To je Nikolaj Vatovec, ki je bil rojen 10.01.1906, umrl pa je 02.10.1943 (Sveti Anton). Doma je bil iz Čežarjev. O njem vem komaj kaj (bil je kmet).

Tudi moj mož je posvojil žrtev zla 2. svetovne vojne, to je Ivan Lojen, nemški vojak, Obsotelje, umrl je še ne 19 let star pred Berlinom, leta 1945.

Vsako nedeljo opoldne se skušava spomniti v molitvi najinih dveh mož in tudi drugih žrtev ... z namenom, da se naš narod spravi med seboj ...

Nina Nana, 27. december 2014

Hvala za dobre želje, tudi jaz vam vsem želim obilo Božjega blagoslova pri vaših prizadevanjih za spravo v našem narodu.

Jaz sem se odločila  za posvojitev več žrtev,  ker je več grobišč na Celjskem in so nekatera še neoznačena s križem, pri katerem bi ljudje lahko prižigali sveče in molili. Prosim Boga za te žrtve, da bi bile deležne dostojnega pokopa in spoštljivega spomina. Prosim pa tudi za duše krvnikov in njih potomce, da bi spoznali zmoto svojih prednikov in molili za vse.  

Verjamem, da tudi te nedolžne duše v nebesih prosijo za nas vse, za našo spravo.

Blagoslovljene Božične praznike in vse dobro v novem letu!

Špela Pahor, 26. december 2014

MOJ STRIC, MARJAN TRAVIZAN

Zdaj se res ne spomnim, kje sem izvedela za Vseposvojitev, a ideja me je takoj pritegnila. Na začetku sem imela nekaj težav zato, ker osebe, ki sem jo želela posvojiti, to je moj stric Marjan Travizan, ni bilo med »kandidati« za posvojitev. Poslala sem podatke o njem in tako se je tudi to uredilo.

Zakaj sem se odločila posvojiti mojega strica? V mojem otroštvu nismo doma nikoli govorili o politiki. O stricu je mama povedala samo, da je po vojni »izginil«, da ga je družina iskala preko Mednarodnega rdečega križa, a da ni sledu o njem. Desetletja kasneje, po osamosvojitvi Slovenije, sem se oglasila na telefonski klic iz Novega mesta, ki je bil pravzaprav po vsej verjetnosti namenjen moji mami. Oseba na drugi strani je spraševala, ali dovolimo, da se ime Marjan Travizan vklesa na spomenik žrtvam povojnega nasilja. Ne da bi se sploh posvetovala z mamo, sem sama od sebe rekla: »Ne, ker je mogoče še živ.« Z druge strani sem zaslišala samo glasen smeh, besed pa nisem razumela. Ko sem še deset let kasneje pripravljala prvo knjigo Srečanja v Piranu – življenjske pripovedi prebivalcev Pirana, sem mamo prosila, naj zapiše tudi svojo zgodbo. Tako je nastala 42 strani dolga življenjska pripoved, v kateri je mama opisala svoje prednike, izvorno družino, otroštvo v vasici Bršljin na Dolenjskem, šolanje in službe in tako dalje. V tej zgodbi je del namenjen tudi njenemu bratu Marjanu. Ker celotno pripoved lahko vsakdo prebere v knjigi, tu navajam samo nekaj spominov moje mame:

»Po osnovni šoli je moj brat nadaljeval šolanje na štiriletni meščanski šoli. Zatem je šel v enoletno trgovsko šolo. Oče ga je v svoji trgovini prijavil kot vajenca. Del vajeniške dobe je odslužil pri trgovski družini na Gorenjskem, v Kranju. Ko ga je oče obiskal, je izvedel, da nima primernega bivališča. Živel je v skladišču. Iz zdravstvenih razlogov ga je vzel domov. Moral se je zdraviti zaradi vnetega obolenja pljučnih vršičkov in se okrepiti.

Moj brat je imel rad živali. Znal je oponašati ptičke. Ulovil jih je z rešetom in kasneje izpustil. Pri hiši je bila dolga leta ista muca in včasih tudi pes. Z bratom sva se včasih zravsala, vendar sva se tudi dobro razumela, rada imela in vkup držala.

Pri očetu je bil za vajenca fant iz vasi, Lojze. Marjan in Lojze sta bila prijatelja. Oba sta med NOB odšla v hosto. Tam je moj brat ponovno zbolel na pljučih in je bil poslan k teti Gusti v Nemško vas. Vzrok razpleta mi ni znan. Če bi se vrnil, bi morda škodil teti in domačim. Prestopil je na nasprotno stran in bil v pisarni pri belih v Novem mestu. Za puško ni prijel.

Nekaj dni pred vkorakanjem osvoboditeljev v Ljubljano me je za kratek čas, za hip obiskal. Podoben primer je bil v družini, kjer sem bila. Hoteli so mu pomagati, pa je odklonil. Šel je s kolono drugam, v neznano. Zadnjikrat sva se videla. Kje je končal, ne vemo. Molčali smo. Molk je bil bolečina. Zelo mi je bilo žal, pogrešala sem ga. Imela bi še dobrega brata in moji otroci strica. Za kakšno zaposlitev v trgovski dejavnosti ali podobno bi se odločil, ne vem. Prav gotovo pa bi imel željo razvijati svoj likovni talent. Bil bi odličen risar.

Njegova nežna, čustvena pisma še hranim. Pisal mi je, ko sem bila v Ljubljani.«

Spomnim se, da mi je mama kdaj pa kdaj povedala, da je stric Marjan lepo risal. Tudi ona je bila nadarjena, vendar se je odločila za poklic medicinske sestre. Zdaj mislim, da nam starša otroštva nista hotela greniti s spomini na vojno, očitno pa se je mama bala tudi, da bi mi dve s sestro kaj »izklepetali« v šoli. Od »politične vzgoje« v naši družini se spomnim samo še, da je tata kdaj povedal, kako je vrnil partijsko izkaznico z besedami: »Za tako družbo se jaz nisem boril.« Tata je bil v partizanih, a ker je bil invalid brez ene noge, je delal kot kulturni referent.

Mama naju je vzgajala versko, obiskovali sva verouk, skupaj smo hodile k maši – vse tri, razen očeta, ki se je cerkvi »približal« le na velike praznike, za birmo in obhajilo, in še takrat je stal pred vrati. Bil pa je velik prijatelj našega župnika, pokojnega očeta Vinka Černigoja.

Eden mojih najmočnejših spominov iz prvega letnika gimnazije je, ko je učitelj samoupravljanja pri prvi uri rekel: »Boga ni, vera je opij za ljudstvo.« Še danes se spomin, kako sem bila pretresena.

Boli me današnja razdeljenost slovenske družbe. Namesto da bi stopili skupaj in družno vlekli voz v lepšo prihodnost, se vsepovsod samo kregamo – ne samo na vrhu, med politiki, tudi med nami, navadnimi ljudmi, vlada razdeljenost. Veliko je še neznanja, pravzaprav nepoznavanja in tudi zanikanja zgodovinskih dejstev. Veliko je očitkov Cerkvi, v kateri želijo mnogi videti samo slabo. Ko sem se vpisala na Teološko pastoralno šolo, sem slišala pripombo, da mi bodo tam »oprali« možgane. Mislim pa, da je »pranje« možganov pravzaprav na drugi (levi) strani - in še danes najbolj priljubljeno opravilo šole, univerz, časopisov in drugih medijev.

Za posvojitev mojega strica sem se tako odločila iz več razlogov: ker je moj stric, moj sorodnik, brat moje mame, ker smo iste krvi. Ker želim prekiniti mamin molk. Ker je bil ubit nekdo, ki nikoli ni prijel za puško, in to samo zato, ker je bil na »napačni« strani. Ker je bil še tako mlad, 22 leten, da bi bilo vse življenje še pred njim. Ker hočem poleg njegovih fotografij in pisem, ki jih je pisal moji mami, tudi javno ohraniti spomin nanj. Ker verjamem, da v svojem srcu ni čutil sovraštva do nikogar, da je bil pošten in je želel z najboljšimi nameni narediti le to, kar mu je narekovala njegova vest.

Obenem sem posvojila še eno »naključno« žrtev. Ne vem, kdo je ta oseba. A včasih si mislim, če jo je naključno izbral računalniški program, ima morda Bog prste vmes in mi je ta oseba namenjena. Včasih pomislim, kaj, če je bil ta človek komunist ali celo med tistimi, ki so po vojni ukazali pobijanje ali celo sami pobijali. Potem pa si rečem, da ima potemtakem še večjo potrebo po moji molitvi, saj brez priprošnje bo težko prišel v nebesa. Tako molim za oba: za mojega strica in za tega neznanega človeka, in obenem za vse tiste, ki so bili žrtve tedanjega krutega vojnega in povojnega časa. Mislim si, naj nam zdaj od zgoraj vsi pomagajo, da se bomo tudi tu na zemlji spravili s seboj. Res je, da je vojna pač vojna, in se je treba braniti pred sovražniki, a težko je sprejeti, da brat pobija brata, in to v času, ko je vojne že konec.

s. Anka Kogelnik, 1. november 2014

Pismo ob dnevu vseh svetih

 

Praznik vseh svetih (kako, da smo ga spremenili v dan mrtvih?) sem preživela doma. No, če bi bila zares doma, bi bila na pokopališču. Tako pa sem doma v našem samostanu v Rimu. Jutri gremo na grobove, danes sem pa s papirjem in barvicami obiskovala moje rajne. Tako ti sedaj pišem pismo, čeprav gotovo ne bereš bloga. A naj bo napisano ...

Srečala sva se ... ne po naključju in ne slučajno, v to sem prepričana. To srečanje mi je pomagalo še bolj živo razumeti, da smo vsi eno telo. Srečala sva se na virtualnem pokopališču »Resnica in sočutje«. Bil je nek večer po precej intenzivnem dnevu in čeprav utrujena, sem si rekla, da je sedaj dan za to. In tako sem po »naključju« dobila tvoje ime. Ni bilo naključje. Pretresena sem nemo obsedela in nisem mogla verjeti, da je mogoče. Bil si ubit na isti dan (ne sicer isto leto) kot sem bila jaz rojena. Spremljal me je močan občutek, da ni nič naključno in da smo vsi ljudje nevidno in močno povezani. Da ima tvoja smrt tudi nekaj opraviti z mojim rojstvom, da je blagoslov tvoje nedolžne krvi padel na sam začetek mojega življenja.

Od takrat se srečujeva. V mojih mislih in molitvah. To je prostor najinega druženja. Ko v molitev vpletam tvoje zadnje trenutke življenja, strah in stisko, ki te je zajela, tvojo smrt. Ko se spominjam vseh, ki so morda bili ubiti s teboj. Tvojih domačih in teh, ki še sedaj nekje živijo in nosijo spomin nate. Da bi zmogli izjokati in odpustiti. To je tudi srečanje s tistim, ki je fizično položil roko nate in ti vzel življenje. Kakšne so njegove stiske, trpljenje? Kakšna težka senca pada na njegove potomce? Vse to skupaj nosiva v naročje usmiljenega Očeta. V tem prostoru vere verujem, da se bosta srečala s tvojim morilcem, da bo vse odpuščeno, da bosta sedela pri isti mizi na gostiji Jagnjeta.

S tem najinim srečevanjem dobivaš prostor. Ne le v mojem življenju - verjamem, da tudi v življenju našega naroda. Morda je tvoje ime že kje napisano in ti svojci lahko prinesejo rože na grob. In tudi če ne ... preko mene si posvojen, si naš, imaš ime in prostor. Ne sramujemo se te in ne skrivamo te. Si tukaj med nami. Tvoja smrt je boleča rana. A verjamem, da je to rana, ki se zdravi, rana, ki postaja blagoslov na telesu našega naroda. Naj bo tvoja smrt naš blagoslov.

Zato naj danes ne bo dan mrtvih, marveč dan, ko vemo, da vsi živimo na veke in smo vsi eno telo.

prelat Rafko Lešnik, 7. april 2014

… Vesel sem, kadar nam pogovori pomagajo primerno razumeti naš čas in njegove težave ter potrebe. Vsi vemo, kako močno se kar naprej poslanci in mnogi drugi neprimerno vračajo k preteklosti in ne pomagajo graditi mostov, saj v resnici postavljajo samó ovire. Vemo pa, kako težko človek odpre svoj pogled in svoje srce polni resnici o preteklem dogajanju. Pot priznanja napak, slabosti ali celó krivic ni lahka, vendar je vedno osvobajajoča, če vodi do resničnega spoštovanja slehernega človeka in njegovega prepričanja. Tukaj je dragocena beseda apostola Pavla: »Ničesar ne sodite pred časom, dokler ne pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src: takrat bo vsak prejel priznanje od Boga« (1 Kor 4, 4-5). Vedno bomo morali v molitvi Bogu priporočati vse rajne brez izjeme v spoštljivem spominu, poleg tega pa moliti za to, da bi znali vsi odpreti srce celoviti resnici o preteklosti. Samó resnica nas more res notranje osvoboditi in globoko povezati med seboj. …