Brane Senegačnik

 

Ni dovolj molčati.

Pregloboko so pokopane zvezde.

Prevečkrat so bile ustreljene duše.

Treba je dihati molk,

če hočemo sploh še dihati.

 

Naše besede,

naša telesa,

naše misli

naj ga dihajo

v dolgi noči resnice.

 

Stopimo v pokrajine molka:

naj strašne barve njegovega neba

podaljšajo naše slutnje

do tja, kamor same zmorejo.

Da se ne izgubimo.

 

Odtisnimo v molk

obraze umrlih.

Da jih ne pozabimo.

Da bo od njihovih potez

vse polno pomena.

Vsaka nema ura

naj sveti

z njihovim plamenom.

 

Oblikujmo iz molka posode:

za prepovedane solze in notranji jok.

Vsak po meri svojega življenja.

Dajmo iz njih drug drugemu piti smisel

v dolgi noči resnice.

 

Zgradimo iz molka

hiše in mesto.

Da bodo v njem prebivale tudi sence.

Da bodo besede v njem varovale svet.

 

Oblikujmo svoj molk.

Dihajmo ga.

Glejmo se v njem.

Dajmo ga drug drugemu.

Da ga bomo imeli v izobilju.

 

Opne naših besed,

opne naših teles,

opne naših misli

naj utripljejo

v njem.

 

Da nam spet zraste srce.

Da bomo, kar smo.

 

Da se ne izgubimo,

ko brodimo

vsak zase

skozi leta

po dolgi noči resnice.