Brane Senegačnik
Ni dovolj molčati.
Pregloboko so pokopane zvezde.
Prevečkrat so bile ustreljene duše.
Treba je dihati molk,
če hočemo sploh še dihati.
Naše besede,
naša telesa,
naše misli
naj ga dihajo
v dolgi noči resnice.
Stopimo v pokrajine molka:
naj strašne barve njegovega neba
podaljšajo naše slutnje
do tja, kamor same zmorejo.
Da se ne izgubimo.
Odtisnimo v molk
obraze umrlih.
Da jih ne pozabimo.
Da bo od njihovih potez
vse polno pomena.
Vsaka nema ura
naj sveti
z njihovim plamenom.
Oblikujmo iz molka posode:
za prepovedane solze in notranji jok.
Vsak po meri svojega življenja.
Dajmo iz njih drug drugemu piti smisel
v dolgi noči resnice.
Zgradimo iz molka
hiše in mesto.
Da bodo v njem prebivale tudi sence.
Da bodo besede v njem varovale svet.
Oblikujmo svoj molk.
Dihajmo ga.
Glejmo se v njem.
Dajmo ga drug drugemu.
Da ga bomo imeli v izobilju.
Opne naših besed,
opne naših teles,
opne naših misli
naj utripljejo
v njem.
Da nam spet zraste srce.
Da bomo, kar smo.
Da se ne izgubimo,
ko brodimo
vsak zase
skozi leta
po dolgi noči resnice.