Kaj si predstavljamo pod besedo vseposvojitev? Zanjo tako zelo velja stara latinska modrost nomen est omen, da to odtehta vso njeno neologistično čudnost.
V izrazu se ujameta dve gorišči, vse in posvojitev.
Posvojitev nam prikliče osirotelega otroka, ki se mu je končno izpolnilo najgloblje hrepenenje po pripadanju materi in očetu. Ali pa si zamišljamo ženo in moža, ki se previdno bližata majhnemu bitju, o katerem sta tako dolgo sanjala. Vsi dobijo drug z drugim nekaj dragocenega. Bodoči posvojitelji se skrbno pripravljajo za slovesen prihod otroka. Ustvarjajo prostor dobrih misli in ljubečih občutkov, ob katerih se zapuščeno dete potolaži in prerodi.
Posvojiti pomeni vzeti nekaj tako za svoje, kot je le mogoče. Pomeni tiho prisluškovati potrebam nemočnega bitja, mu popihati rano, ga nahraniti z ljubeznijo in okrepiti življenje v njem. Pomeni razširiti meje srca. Pomeni predati, kar smo prejeli in zapeti hvalnico Stvarniku.
Predpona vse meri na celost, polnost, vseobsežnost. Ujema se s hrepenenjem po povezanosti, najskrajnejših obzorjih, oceanskih občutjih, spravljenosti, polnem življenju, dotiku Božjega.
Vsi ti in še drugi pomenski odtenki se spletajo v zamisli o vseposvojitvi žrtev zla iz druge svetovne vojne pri nas. Ko bomo enkrat slovenske Abele in Kajne ugledali predvsem kot vsega našega usmiljenja potrebne otroke tistega nesrečnega časa, bomo spet celi in pomirjeni.
In kljub vsemu hudemu se bomo čudili veličini življenja.