Martina Pocajt, 5. januar 2015

Pozdravljeni. Mineva že nekaj mesecev, kar sem preko prijateljice prišla na to spletno stran in se odločila za posvojitev. Ko sem odprla stran, sem bila ganjena, ker sama že dolgo mislim, da je to prava pot h odpuščanju in spravi v tem narodu. Vedno, ko sem poslušala razprave o tem, kdo je za kaj kriv in kdo bi se komu moral opravičiti, me je popadla jeza in vedno sem dobila občutek, da bi mi kristjani, če to res smo, lahko po Kristusovem zgledu poskusili reči: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Mislim, da so to besede, ki so jih izgovorile mnoge ustnice tistih, ki so bili žrtve. Vem, lahko je govoriti o tem, če ni tvoj svojec del zgodbe. Preko posvojitve lahko tudi jaz prispevam nekaj k temu, da se zlo, ki ga vlečemo za sabo, manjša.

Ravno danes je dan, ko je umrl moj posvojenec, oz. je bil ubit in že od jutra imam občutek, da me spremlja nekakšen angel varuh. Ko zagledaš ob posvojitvi ime in priimek nekoga, se iz tiste brezimne množice prikaže obraz, oseba, ki jo lahko pokličeš in lahko zmoliš za njega, kot to storiš za moža, ženo, otroke. In če se zavedaš, v moči vere, da s tem zmanjšuješ zlo v narodu, ne moreš ostati nemi opazovalec. Ta pobuda o posvojitvah trka na temelj naše vere, odpustiti in prositi odpuščanja. Jezus je rekel, odpuščajte, vendar ne z lastno močjo, temveč z močjo vere vame. In ob tem odpuščanju obmolkne vsakdo in vsa politika in igrice okoli vzdrževanja  sovraštva zgubijo svojo moč. Vse imamo v rokah mi sami, tudi spravo in s tem moč, da stvari postavimo tja kamor spadajo, pred Boga, ki bo edini sodil. Veliko Božjega blagoslova še naprej in hvala vam.