Bogdana Počivavšek, 8. januar 2015

S pobudo vseposvojitve sem se prvič srečala ob prebiranju spletnega magazina Časnik.si, prav tako kot z iniciativo "Resnica in sočutje". Pri množici informacij, ki so dandanes ljudem na voljo, je potrebno, da nas na posamezne kdo opozori, drugače lahko marsikaj spregledaš.

Takoj sem obiskala omenjeno spletno stran, vendar sem, nevešča ravnanja z računalnikom, verjetno naredila neko napako, tako, da do posvojenca nisem uspela priti. Tudi spletna stran mi ni bila več dostopna.

Na DV v Kančevcih sem soudeležence spodbudila, da se v mislih povežemo z župnijo Teharje, kjer je prav takrat potekala redna mesečna molitvena ura za spravo v slovenskem narodu. Na to moje povabilo se je odzvala ga. Romana Bider in predstavila "Vseposvojitev". Spodbudila me je, da ponovno obiščem spletno pobudo Vseposvojitve.

Udeležila sem se slovesnosti v cerkvi Zavoda sv. Stanislava in sem srečna, da sem bila, kljub oddaljenosti, prisotna. Bilo je dostojanstveno, kar si taka svečanost vsekakor zasluži! Ko prebiram - anonimne seveda - odzive na članke v Časniku, me včasih spreletava srh. Kako primitivno se ljudje včasih izražajo o občutljivih temah! Sedaj komentarjev že dolgo ne berem več. Tako si prihranim čas in ohranim mirne živce.

Želim opisati, kako sem prišla do svoje posvojenke.

Na svečanosti v Zavodu še nisem imela konkretne osebe, saj sem želela, da mi pri brskanju po spletni strani pomaga hčerka, da spet česa ne zašuštram. Ko pa sem tam slišala številko 99000, me je zadelo. Je to res možno, da sem slišala prav? Naslednji dan sem prebrala Čerinov zapis o slovesnosti in dobila potrjeno. Slišala sem prav, le stotic si nisem zapomnila. Potem sem obiskala seznam, radovedna, če je na njem tudi partizanka, na grob katere smo vsako leto nosili rožice ob prvem novembru. Živela je v isti hiši, v kateri sem mladost preživela sama. Njen oče je bil šolski ravnatelj in živeli so v istem stanovanju kot pozneje mi. Ona in njen fant sta padla v bližini domačega kraja, ko sta hotela obiskati domače. Tako sem se v mladosti večkrat poistovetila z njo. Zdelo se mi je, da bi tudi sama ravnala enako kot ona, če bi živela v tistem času. Občudovala sem jo.

Danes gledam na to z življenjskimi izkušnjami iz oddaljenosti in z drugačno zgodbo o njuni smrti, ki pa je ne morem preveriti. Žal mi je, da smo Slovenci zaradi povojnih dogodkov in potvarjanj prišli tako daleč, da ne verjamemo več v ideale in da smo umazali tudi tisto, kar bi moralo ostati čisto! Čisto - tudi zaradi nas samih, da bi lahko živeli. Zaradi mladih, ki živijo brez vrednot, ker so starejše generacije vse umazale, da so utišale svojo vest, ki kriči: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?"

Moja posvojenka je Cvetka Jerin, partizanka, za katero še vedno verjamem, da je šla v boj za svobodo domovine polna idealov. Njeno mlado življenje je velika žrtev, pa najsi je padla pod nemškimi streli, ali zadeta od zadaj.

Molči Resevna in zvesto varuje

nad grobom pokoj neskaljenih sanj,

ko v noči mesec nad zemljo potuje,

ko v mladih srcih sije živih dan.

To je zadnja kitica pesmi, ki sem jo kot pionirka recitirala. Žal si začetka ne morem priklicati v spomin.

Nekoč je nekdo dejal, da bo enaindvajseto stoletje moralo biti drugačno, ali pa bo človeštvo propadlo. Tudi sama mislim tako! Če na vse brezsmiselne žrtve ne bomo začeli gledati s sočutjem, se našemu rodu slaba piše!

Na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava je bilo rečeno, da bi bilo dovolj, če bi pet procentov Slovencev pristopilo k pobudi "vseposvojitve" in bi vse evidentirane žrtve našle nekoga, ki bi s sočutjem mislil nanje. Zato spodbujam vse dobromisleče Slovence, da se pridružijo in se združimo za nekaj lepega!