Ana Selan, 9. januar 2015
Večkrat slišim, da smo Slovenci rahlo depresiven narod, torej notranje žalostni. Sama to nerazložljivo žalost, ki se občasno razraste v pravo duhovno temo in ji ne vem izvora, čutim že od nekdaj. Opažam malodušje mladih, strah, ogroženost, negotovost pred življenjem … Kaj se dogaja? Ali bolje - kaj se je dogajalo?!
Generacija naših staršev (staršev nas, ki smo sedaj v lepih srednjih letih), je bila rojena neposredno po 1. svetovni vojni, ko je bilo doživljanje teže le-te v njihovih starših še zelo prisotno, živo - in so del tega zagotovo prejeli, saj vemo, da se čutenje staršev prenaša na otroke.
Naši starši so 2. svetovno vojno neposredno doživeli v vsej razsežnosti; prav tako čas po njej (povojne poboje, komunistični režim …), z vso paleto čutenj. Vse slabo, zlo, namerno povzročene krivice, trpljenje … se prenaša iz roda v rod-s krvjo, geni, z zapisom na neki nezavedni ravni - manifestira se v realnem življenju in to niso lepe podobe. Kar doživljamo, čutimo navznoter, se slej ko prej odrazi v našem vedenju, delovanju, v odnosih s soljudmi; če nosim temo -sejem temo; če me teži - težim; če me boli - povzročam bolečino ... Teža teme, zla, slabega, je bila za naše starše (pre)velika; čutili so jo pri svojih starših, doživeli na lastni koži - in bili potisnjeni v molk. Teža, ko se nekdo postavi v vlogo razsodnika o življenju/smrti, še celo o načinu smrti; bili so v popolnoma odprtem lovišču, v areni smrti, nevarovani, nezaščiteni, izpostavljeni coni Zla, ki se je polastila človeka. Doba njihovega življenja je bila enostavno prekratka, da bi to grozoto lahko razrešili. Je pa bila zapisana v njihovem telesnem, čustvenem, duševnem življenju, ki so ga predali nam - otrokom. Mi to lahko vsaj poskušamo razrešiti, čeprav so rane še vedno zelo žive. Če presegam žalost s sočutjem, (so)čutenjem, prižigam svetlobo v sebi, imam točko orientacije. Zmorem preseči raven osebne bolečine, prizadetosti (mojih staršev in mojo), (so)čutim povzročitelja/e zla, teme, bolečine; sprejmem in izročim višjemu uvidu, izpustim=odpustim. Presekam začarani krog ločevanj, zamer … Ne želim prenašati teme naprej v naslednji rod, čeprav je ta že ob meni - morda lahko preprečim, zmanjšam zagrenjenost?
Vendar kot posameznik tega ne zmorem, lahko pa skupaj z drugimi, z zavedanjem Presežnega - zato podpiram, pozdravljam in sem hvaležna za projekt vseposvojitve! Ko začutim temo, nastrojenost, slab namen v drugem, mi nihče ne more preprečiti, da ga ovijam v svetlobo, naklonjenost, dobroto, ga blagoslovim, ga izročam Previdnosti … Močnejše kot bo moje sočutje, manjša bo moč slabega. Nihče nam ne more preprečiti, da se odločimo živeti v Dobrem, v območju svetlega, v sočutju. Poskus posameznika lahko deluje brezupno nesmiselno - skupaj pa nam bo uspelo. To preprosto potrebujemo, če želimo (pre)živeti, kajti na isti ladji plujemo!
Sem varuh spomina mojega strica duhovnika, ki so ga po večdnevnem mučenju umorili privrženci komunizma, ker se ni uklonil njihovim zahtevam. Je moj priprošnjik za notranjo trdnost, načelnost, vrednote … ki jo je izpričal v času življenja in mučeništva. Imen storilcev ne poznam, vendar jih izročam Njemu, ki pozna vzgibe njihovih src.