Bogdana Počivavšek, 23. september 2015
Marec 2009: "Glejte nocoj poročila!" mi je dejala dr. Dežmanova po predavanju na OŠ Podčetrtek in res sem jih. Šokantne slike iz rova svete Barbare in primitiven odziv sodelavca naslednje jutro: "Saj to so bili Hrvati" še danes odzvanjajo v moji notranjosti.
"Kajn, kje je tvoj brat Abel?", vprašanje, ki celo človeško zgodovino odmeva, pa nas ničesar ne nauči!
Nisem čutila potrebe, ali pa nisem želela priznati, da nisem vredna stopiti na sveto zemljo….
September 2015: Spoštovani varuhi spomina, v soboto, 19. septembra ob 10h, bo v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Mašo bo daroval duhovnik Jošt Snoj. Ker je prostora v jami malo, je število ljudi zelo omejeno. Zato se čim prej oglasite, če bi se želeli dogodka udeležiti. Vse dobro želim, Romana
In se odločim - moja hči namreč razmišlja drugače. Že od odkritja želi videti kraj zločina.
19 september, Laško
Na parkirišču trgovine TUŠ srečam preostale udeležence svečanosti. Kar nekaj jih poznam, čeprav so Ljubljančani. Z mano je brat, ker ima hči druge obveznosti. Vesela sem tega, saj menim, da je tako bolje za obe.
Prižiganje svečk pred kapelico in izgovarjanje imen zadene bolj brata, kot mene, saj sem podobno doživela na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava.
Vstopimo v rov. Rudniški tir in čelne svetilke, korakam brez misli.
Kita las udeleženke pred mano oživi spomin na slike, ki so pred leti pretresle vse dobromisleče prebivalce Slovenije. Kako se je lahko zgodilo kdaj kaj takega? Misli zaplavajo, domišljija slika trume golih romarjev (baje so se morali sleči pred vstopom) in pride misel: "Le kaj so doživljali v gotovosti, da se tu njihovo potovanje konča." Ali lahko ohranjaš vero in upanje tudi v takih trenutkih, ki se prav gotovi zdijo večnost?
Sveti Pavel pravi takole:
Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.
Verjetno takrat ne moreš razmišljati tako, a mi, ki imamo možnost udeležiti se najsvetejše daritve nad jaškom, kjer ležijo trupla več kot tisoč še neizkopanih žrtev, se moramo zavedati, kakšen potencial milosti za narod je tu, če se jim le priporočimo! Žrtev, četudi neprostovoljna, rodi milost, saj se -kot energija- ne more izgubit, lahko se le pretvori.
Rov lepo počiščen, urejen, kot se spodobi, le iz podzavesti vstajajo slike gomile mumificiranih trupel, ki so vsaj dobili strel v tilnik in tako hitro končali trpljenje. Kako umiraš pod težo nekaj tisoč sotrpinov, ki padajo nate? " Moj Bog, zakaj si me zapustil?" Kako lahko živiš z zavestjo, da si pri takem grozodejstvu sodeloval, pa čeprav neprostovoljno? Vprašanja, na katera ne bo nikoli odgovorov.
Vračam se z zmedo v glavi. Zavijemo še levo, kjer zaboji s kostmi ponavljajo večno vprašanje: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?" Kot Dachau v primerjavi z Auschwitzem! Relikvije nagovarjajo!
Sedaj vem, zakaj so bili Jobovi prijatelji ves teden tiho, ko so videli njegovo bolečino!
"Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti!" je dejal moj brat in strinjam se z njim!