Darja J., 2. maj 2017
Na radiu Vatikan sem včeraj zvečer naletela na homilijo mojega škofa ob blagoslovu ‘kapelic’ s podobo Marije, kot se je pred 100 leti prikazala pastirčkom v Fatimi, ki bodo, razdeljene po vseh dekanijah, šle od družine do družine, od molitve do molitve. Že ves dan nosim v sebi te močne (celo težke) besede za popotnico temu romanju skozi škofijo.
In ker so močne in ker gre za nekaj, kjer pogosto padamo (skoraj nemogoče, da ne bi vsaj kdaj) in ker se mi zdi, da imajo (mnogo)kaj povedati tudi pod to temo, vam izsek ponujam v branje:
“… Marija je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti vedno znova naročala, naj molijo za grešnike, naj zadostujejo za grehe, naj delajo pokoro za grehe.
Veste, kako težko je to naročilo?
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko zmoliti en rožni venec. Ali pa 100 rožnih vencev. Za grešnike.
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko darovati svoje trpljenje za grešnike.
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko delati pokoro za grešnike.
Ne zaradi tega.
To naročilo je tako strašno težko zaradi tega, ker ne moreš, pravzaprav skoraj ne smeš moliti za grešnike, doker se jih ne naučiš ljubiti. Dokler grešniki ne postanejo Božji otroci kakor ti. Dokler v njih gledaš samo grešnike in se imaš za boljšega od njih, dokler govoriš o njihovih padcih, o njihovih grehih, o njihovi nevrednosti, toliko časa jih ne ljubiš in je tvoja molitev prazna, je tvoja molitev farizejska hinavščina, ne prizadevanje za spreobrnenje grešnikov.
In zato, dragi bratje in sestre, moramo vedno, ko sklenemo roke v molitvi za grešnike, vedeti, da najprej molimo zase.
Jaz … za svoje spreobrnenje.
Da bi jaz dvignil oči k Bogu.
Da bi jaz odprl srce za Boga. Za Njegovo ljubezen.
In da bi jaz, kakor Jezus Kristus tam, v grešnici, ki so mu jo pripeljali, da bi jo obsodil, On pa ji je vrnil dostojanstvo, da bi v Judu, ki je prišel, da bi ga s poljubom zatajil, On ga je pa nagovoril kot prijatelja,
da bi v razbojniku, ki se zaveda, da je križan zaradi svojih grehov, v resnici videl nekoga, ki je vreden raja zaradi svojega kesanja.
Moliti za grešnike pomeni to!
In zato naj nas srečevanje, zbiranje, sklepanje rok, drsenje jagod rožnega venca skozi naše dlani pred Marijinim kipom uči ljubezni.
Tiste prave ljubezni do sebe – grešnika.
Kajti jaz – grešnik sem bil vreden Jezusovega učlovečenja,
vsake Njegove besede,
predvsem pa Njegovega trpljenja,
Njegove smrti
in Njegovega vstajenja.
Vsega tega istega je vreden tudi vsak drug grešnik na tem svetu.
In kot takšen je nekdo, za katerega moram po naročilu Fatimske Marije moliti, zadoščevati in delati pokoro.
Za nekoga, ki ga ljubim.
Ker je moj brat.
Ker je moja sestra v Jezusu Kristusu … ”
(odlomek iz homilije ljubljanskega nadškofa Staneta na Rakovniku, ob blagoslovitvi ‘kapelic’ Fatimske Marije. Zapisano po zvočnem zapisu. Vir: http://sl.radiovaticana.va/news/2017/05/01/msgr_stanislav_zore_na_rakovniku_blagoslovil_kapelice_fatimske_marije/1309421 )