Mirjam Kopše, 7. december 2020
Zakaj je danes v Sloveniji hudo? Preberite kruto resnično, utemeljeno z vzroki, posledicami do danes. Kako se obnašajo, govorijo iz Levice?
Nekateri so celo iz opisanih krajev. Veste zdaj od kod jim aroganca, brezobzirnost, večvrednost?
Oba članka Marije Gasser sta objavljena. 1 2
Božič 1945 je tudi zame veliko prespraševanje ... in molk, molk, zaobljubljen molk, molk do groba. Molk trpečih, preganjanih.
Ob predstavitvi knjige v Škofji Loki je Gasserjeva povedala, da ljudje s teh vasi niso smeli v Železnike niti k zdravniku brez dovoljenja še leta 1962!!!
Marija Gasser je napisala knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas Drfe under Ratitovc durh't cajt, samozaložba Železniki, 2015.
Berite, prosim, v letošnjem resnem adventnem času.
Marija Gasser, 7. december 2020
Letošnja članka Božič v letu 1945 in Življenjska zgodba najstarejše Soričanke sta bila objavljena v lokalnem zborniku ŽN 17 in sta 'požela' pred izidom kar nekaj neodobravanja. Sedaj ob izidu je vse v redu. Vse to, kar imamo in tudi to, da se epidemija ne premakne nikamor, je odraz neodgovornosti, ker je in je bila odgovornost kolektivna. Nihče ni bil nikoli za ničesar odgovoren, kriv. Da se bodo vrednote spremenile, je potrebno pol stoletja. Vse, kar imamo, je rezultat povojnih pobojev. Vse je na nas, ki se tega zavedamo. Večina ljudi ni neumna in ve, da so totalitarni miti laž, toda na zunaj se obnašajo, kot da v te mite verjamejo, ali pa so vsaj tiho, da ne bi poslabšali situacije, ker menijo, da se ne da nič spremeniti. S tem pa se totalitarni režim ohranja. Dà se spremeniti.
Urška Florjančič, 7. december 2020
Hvala ge. Mariji Gasser iz Selške doline, pogumni in neumorni iskalki resnice! In hvala Mirjam, ker nas opominjaš. Tudi za lepo misel, da se na god sv. Barbare vsako leto spomnimo žrtev iz Barbarinega rova Hude jame. Ravno danes sem na radio programu ARS slišala spodnjo misel Simona Gregorčiča iz ust Jožeta Možine, ko je v odličnem intervjuju, ki ga je z njim imel Blaž Mazi o knjigi Slovenski razkol, s to mislijo izrazil tudi svoj moto pri svojem delu. "Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!"
Ja, kot mnogi prebivalci Slovenije tudi na Loškem sobivamo s tisoči pomorjenimi v jamah in breznih gozdov okoli Crngroba, v Matjaževi jami, … in zagotovo se ta zločin in zamolčana resnica odraža v našem okolju, v naših odnosih in v vsaki generaciji potomcev, dokler pomorjenih civilizacijsko ne pokopljemo, jim priznamo pravico do groba, in z molitvijo zadoščujemo za storjene zločine.
Letos po dolgem času zaradi razmer s pandemijo ni bilo svete maše za pobite v Crngrobu, ki je sicer vsako leto tretjo nedeljo v maju, vse od leta 2000 dalje. Pobudniki so Hrvati, domačinov in Slovencev se žal udeleži zelo malo, a je vredno vztrajati. Je pa naša družina v začetku novembra poromala h križem ob brezna v Crngrobu, položili smo šopek cvetja, prižgali svečko in zmolili rožni venec božjega usmiljenja. Pri Bogu je še tako malo dejanje, storjeno iz ljubezni, veliko veselje. To vliva poguma in upanja. Na dan nedolžnih otročičev v decembru pa smo sedaj že nekaj let zapored imeli v Pevnem sveto mašo za pomorjene v Matjaževi jami; prvo leto ob samem breznu, druga leta pa v podružnični cerkvi. Kot kaže letos tudi te svete maše ne bo, nič pa nam ne preprečuje, da ne poromamo na ta kraj spomina, prižgemo svečko in molimo za usmiljenje in spreobrnjenje tega sveta, kajti žrtve so zagotovo že pri Bogu in z nami vred molijo za blagoslov naše domovine.
Kot je rekel Jože v svojem današnjem intervjuju, korak za korakom padajo pregrade laži in resnica vedno najde pot na površje, pa četudi traja zelo dolgo. Mi smo tisti, po katerih Bog razodeva Resnico svetu. Bodimo Njegovo orodje. Ko je moj ata pred 20 leti, že desetletje v samostojni Sloveniji, odkrival strahotno dogajanje v Crngrobu po končani 2. sv. vojni, je bilo to odstiranje še zelo boleče in tabu. A zid se je začel krušiti. Kasneje se je v iskanje resnice o dogodkih na Loškem, kot so jo doživljali pričevalci, sočutno podala Milanka Dragar in še nekaj kamnov je padlo iz zidu. Še smo na poti, a vsak korak bliže luči na koncu tunela!
Mirjam Kopše, 6. december 2020
Prosim, opomniti vsako leto 4. decembra na sv. Barbaro in dodati, da je Križani v kapeli pred Hudo jamo delo rezbarja +Marka Kavčiča s Šentjošta. Ko me je poklical tisto leto, da bo kapela blagoslovljena, je dejal:
"Verjetno so moji štirje bratje tam, v Barbarinem rovu."
Takrat sem prvič slišala za Hudo jamo, za grozoto in greh, ki visi nad vsemi nami, dokler ne bodo resnično pokopani!
Pahorjev simboličen pokop ene krste na drugi konec Štajerske brez imen, bela stebra brez vklesanih imen v Ljubljani ... A naredil je prvi korak!
Bila sem z nekaterimi od vas pri mašah prav ob breznu v rovu sv. Barbare, ob Matjaževi jami, breznu!
Tudi pri maši ob breznu pod Krenom pred tridesetimi leti, kjer pri polovici ni bilo resnične želje ne po spravi še manj po resnici. Stala sem prav ob zdaj že pokojnem, ki je potreboval vso moč, da je bil sploh tam. Videla sem njegov boj navznoter. Fotografija je prikazala le površje. Roke v žepu niso bile nedostojno vedenje, temveč zunanji odraz globokega, mrzlega zanikovanja in strahu!
Naše molitve in darovane maše so začetek dolge poti do resnice, obsodbe, prošenj, oproščenj, sprave. Strma je pot zelo ...
Dokler vsi naši mrtvi ne bodo pokopani in morilci obsojeni, ne bo prihodnosti za Slovence! Vse trpljenje in huda kriminalna dejanja zla imajo korenine prav v tej grozljivi povojni moriji. Udba in kosovci, njihovi potomci so si upali in si upajo še danes!
Zmoremo in moramo v dejanja samo skupaj kot narod. "Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!"
Toliko trpljenja, neizjokanih solz, neznanih jam in morišč, hudega trpljenja otrok; Matjaževa jama, Petriček, Ormož ... in vsi mladi fantje, ki so kot nemški vojaki pokopani v Ukrajini, Rusiji, ... mame niso nikdar mogle na njihove grobove, za državo Slovenijo jih ni! Trpljenje povojnih družin pod Ratitovcem, družin Uhernik, Stepanjan, Novič ... dveh koroških fantkov in njunih babice in dedka ... zame ni nobenega veselega decembra! Prav v tem času so z menoj vsi moji in njihova trpljenja po vojni, njihovi strahovi za lastna življenja, za preživetje, njihov molk!
Advent je čas spokorjenja, posta in prošenj za odpuščanje, oproščenje! Kaj lahko sama naredim, kar prosim vas? Mi smo država, mi smo cerkev v Sloveniji.
Prosim vas odpuščanja, če sem vas nadlegovala s pismi, besedami. A globoko v sebi čutim, da jih moramo mi pokopati!
Prosimo, molimo, naredimo skupaj.
