Kristina Lovšin Salmič, 5. februar 2020

Našo ljubo domovino čutim kot v neki "črni luknji", kot duhovno bolno "osebo". Po drugi strani pa čutim tudi to, da imamo v Sloveniji na razpolago veliko, še skrito oz. "nemobilizirano" zdravilno duhovno moč.
Po podatkih iz literature, npr. knjige Ušli so smrti, so se mnogi slovenski mučenci, ki so končali v povojnih pobojih, dneve ali ure "pripravljali" na smrt z molitvijo, spovedovanjem, ..., mnogi so v zadnjih trenutkih klicali kot sv. Štefan: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo", torej so mnogi umirali svetniško, v posvečujoči milosti.
Menim, da bi k tej MNOŽICI svetnikov morali tudi mi MNOŽIČNO začeti moliti, da bi preko njih sprostili duhovno moč milosti za našo domovino. Verjetno bi jih morali najprej priznati kot svetnike po uradni poti. Verjetno bi tudi morali najprej moliti za naše cerkvene voditelje (škofe, duhovnike ...), da bi prepoznali njihovo žrtev in tudi potrebo te mogočne molitve, da bi potem lahko uradno postali slovenski svetniški mučenci.

Tudi g. Franc Dejak - eden rešencev iz Kočevskega roda pravi: »Vedno, ko molim v potrebi k svojim sotrpinom, sem uslišan.«

Sama ne vidim prav druge rešitve za našo domovino. Ta žrtev mora biti obelodanjena, spoštovana. Moč te žrtve za naš hud slovenski duhovni boj se nam sama ponuja ...