Robert Dolinar, 22. oktober 2021

Na spomeniku si zamišljam Dušice.

 

dr. Dimitrij Rupel, 23. marec 2021

Bistveno sporočilo SAZU je v tretjem odstavku Izjave o slovenski spravi:

1. upor proti okupatorjem je bil upravičen

2. polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror sta bila neupravičena

3. odpor proti temu terorju je bil upravičen

4. oborožena kolaboracija z okupatorjem je bila neupravičena

Štiri točke o (ne)upravičenosti (“za zločine ni opravičila”) bi lahko napisali na snežno bela betonska bloka na Kongresnem trgu, ki naj bi bila posvečena slovenski narodni spravi.

 

dr. Dimitrij Rupel, 26. oktober 2018

Lahko bi napisali:

. Kakšnih tisoč tristo let nazaj so se naši predniki - ne brez težav in žrtev - priključili krščanstvu in Zahodu.

. Slovensko življenje (na Zahodu) se je nadaljevalo v območju Avstrije in - kratek čas - celo v območju Francije.

. V prvi svetovni vojni, v kateri je umrlo mnogo naših prednikov, smo se znašli na napačni strani zgodovine, ki nas je priključila balkanskim zmagovalcem, s tem pa za spoznanje približala Vzhodu.

. Slovenskih bojišč druge svetovne vojne je bilo - predvsem zaradi povezave med uporom zoper okupatorje in revolucijo - več. Vojna je povzročila razkole med privrženci in nasprotniki komunistične revolucije pa celo med Slovenci, ki so sodelovali z zavezniki v okviru partizanskega gibanja in londonske vlade. Že med vojno, predvsem pa po njej je prihajalo do množičnih pobojev in surovih obračunov z ideološkimi nasprotniki - podjetniki, duhovniki, izobraženci in drugimi. Slovenske oblasti so organizirale montirane sodne procese (npr. Nagodetov proces, v katerem sta bila na smrt obsojena Ljubo Sirc in Boris Furlan). Slovenija se je - kljub neuvrščeni retoriki - premaknila na Vzhod.

. Konec hladne vojne je Slovencem ponudil priložnost za vrnitev na Zahod. Prišlo je do ustanovitve samostojne države in prehoda k demokratični ureditvi. Nova realnost naj bi načeloma omogočila narodno spravo.

 

Peter Hribar, 10. julij 2018

Spomenik naj ne bo več posvečen vsem žrtvam vojn, pač pa SLOVENCU VOJAKU, ki je skozi zgodovino neštetokrat dal svoje najdragocenejše, oblečen v različne uniforme, braneč različne družbene ureditve, a je vselej ostajal Slovenec, nezavedno, skozi zgodovino braneč, svoj jezik in svojo kulturo. Dvignimo ta obstoječi nesrečni spomenik na novo, najvišjo možno simbolno državno raven in pričnimo se s tem simbolnim korakom dvigovati tudi kot narod in se izenačevati s tistimi narodi, ki so že davno uvideli, kaj tovrstna simbolika pomeni.

Preimenovanje spomenika mora prinesti in utrditi tudi natančen ceremonialni protokol, ki ga mora sprejeti parlament in je poslej obveza ob vseh visokih in pomembnih obiskih tujih državnikov. Na večjo čelno ploskev do sedaj golega spomenika, ki žalostno kriči svojo simbolno praznost, postavimo simbolno vejico divjega bršljana v bronu in primerni velikosti. Kajti bršljan kot simbol pomeni neuklonljivost duha naroda. Na drugo manjšo ploskev naravnost žaljivo razklanega spomenika pa imena vseh slovenskih pokrajin. Na primernem mestu ob spomeniku je treba namestiti informacijsko tablo, na kateri naj bodo našteti vsi najpomembnejši in prelomni slavni trenutki v zgodovini naroda, ko so padali Slovenci kot vojaki in teh ni bilo malo.

 

Mirjam Kopše, 26. marec 2018

Napisati vsa imena pobitih med vojno in po njej!
To si zasluži prav vsaka žrtev.
Posebej je važno za tiste, ki jim ne vemo ne dneva, ne groba,
tisti ki so izginili po volji zločinskega komunističnega režima.

Zgledujmo se po Srebrenici, Yad Vashemu in spomeniku v Washingtonu,
kjer so prav tako napisani vsi padli v vietnamski vojni.
Vklesana imena bodo pričala, da so bili tu, na Slovenskem!
Sorodnikom, družinam je v veliko uteho, ko najdejo izklesano ime svojega sorodnika na kamniti plošči!

 

Lenart Rihar, 21. marec 2018

Če pristanemo na vsezajemanje, obenem pa hočemo biti daljnovidni in središčni, je vsebina napisa v grobem tale:

VSEM SLOVENSKIM ŽRTVAM VOJN, TOTALITARIZMOV IN REVOLUCIJE, ZLASTI KLEVETANIM IN ZAMOLČANIM

 

Tino Mamić, 16. marec 2018

Vsebina je odvisna od politične levice, ki jo je praktično nemogoče zadovoljiti.
Mogoče kaj takega:

Vsem žrtvam druge svetovne vojne, državljanske vojne in povojnih pobojev.
Vsem žrtvam druge svetovne vojne, bratomorne vojne in povojnih pobojev.
Vsem žrtvam druge svetovne vojne, državljanske vojne in povojne revolucije.

 

Lojze Grojzdek, 12. marec 2018

Imam tri predloge: 

KRIŽEV POT SLOVENSTVA
ODPUŠČAM - DARUJEM MIR

ŽIVLJENJE V LJUBEZNI
JE SREČA IN VESELJE

VSE ŽRTVE VOJNE,
DARUJTE NAM SPRAVNO LJUBEZEN

 

dr. Bernard Brščič, 5. marec 2018

Spomenik sprave dojemam kot prevaro naslednikov komunističnega režima.
V etičnem in estetskem smislu v celoti ponesrečen projekt, namenjen
ohranjanju statusa quo v državi. Brez priznanja zločinskosti
komunističnega režima slovenski narod nima prihodnosti, spomenik
sprave pa revolucijo legitimira.

 

Barbara Wohinz, 25. februar 2018

Sva ti in jaz, sva midva – dva,
zrak isti dihava oba,
ko ti si jaz in jaz sem ti,
odprejo se srca poti.

Prepleteva se – to boli,
jaz sprejmem tvoje, moje ti,
ko bolečina se umiri,
ni več pregrad, smo bratje vsi.

 

upokojeni kanonik prelat Rafko Lešnik, 23. februar 2018

Gre za “kočljivo vprašanje” vojnih in povojnih žrtev ter žrtev revolucije. Sam menim, da je to eno vprašanje, drugo pa je vprašanje “sprave”. O obeh stvareh se govori zelo na splošno, čeprav gre v resnici za zadevo temeljite “spremenitve duha in srca” (za “metanojo” v polnem pomenu besede). Zakaj tako mislim?

Zato, ker ne le papir, ampak tudi kamen “vse prenese”, ko pri tem “srca” lahko ostanejo nespremenjena ali vkleščena v “svoj prav”.

Eno bi bil lahko napis: V SPOŠTLJIV SPOMIN VOJNIM IN POVOJNIM ŽRTVAM IN ŽRTVAM REVOLUCIJE.

Drugo pa je zadeva sprave: V SPRAVO IZ SPOŠTOVANJA DO ČLOVEŠKEGA DOSTOJANSTVA VSEH, KI SO BILI V POVOJNI “TOTALITARNI VLADAVINI” ŽRTVE KRŠENJA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN USTAVE.

Tukaj mislim tudi – ali predvsem – na vse, ki so bili “upravno sojeni” na “prevzgojno in poboljševalno ali na družbenokoristno delo” (Litostroj, Strnišče, Medvode-Tacen /moški/, Verdreng-Škofja Loka /ženske/, Goli otok …). Seveda bi bilo treba o tem izvesti temeljito razpravljanje, še bolj pa resnično “osebno katarzo” prav vsakega izmed nas.

 

Roman Oberč, 22. februar 2018

Predlog napisa: "KAKO STRAŠNA BILA SLEPOTA JE SLOVENSKEGA ČLOVEKA"

Potrebno bi bilo postaviti spominski center, kot imajo v Izraelu YAD VAŠEM. S poimenskimi seznami vseh žrtev: vseh med vojno in po vojni vojskujočih se strani, civilnih žrtev, izvensodno pobitih žrtev, vseh kasneje umrlih za posledicami vojne, skratka imena in priimke VSEH takrat izgubljenih življenj našega naroda. Tak center bi moral stati na prostoru, ki ga je arhitekt Plečnik poimenoval "južni trg", od sedanjega spomenika pa do Knafljevega prehoda. V središču objekta bi moral goreti večni ogenj in nad vhodom vanj podoben napis, kot ga predlagam.

Betonska kolosa pa je potrebno prepustiti kasnejšim rodovom, če sedanji ne zmore na enega postaviti državnega grba, na drugega pa grbe mest, izgubljenih zaradi ideološkega nasilja nad prebivalstvom (npr.Trst, Milje, Devin, Gorica, Čedad, Trbiž, Celovec, Velikovec, Šmohor, Lučane, Dolnja Radgona, Monošter). Z dobrim namenom dajem v premislek in dopolnitev.


dr. Žiga Turk, 19. februar 2018

"Žrtvam vojne in revolucije" bi bilo kar primerno.

 

Jože Kržič, 18. februar 2018

Moj predlog: "Domovina, narod, Bog"

Nič pa ne bi bilo narobe, če bi napisali kar 10 božjih zapovedi.

 

Martina Jurjevec, 16. februar 2018

Predlagam tudi jaz, da dr. Marko Rupnik z mozaikom izvede lepo sporočilnost spomenika.

 

Silva Matos, 16. februar 2018

Čudovito razmišljanje učitelja, resnično verjamem v tak napis na spomeniku.

Jutro

 

Karmen Smodiš, 15. februar 2018

Tudi če poskušam razmišljati ob takem spomeniku, vedno znova umolknem. Tak kot je, vpije v imenu vseh. Katera koli beseda bo padla nanj, ga bo omejila. 

Morda je res potrebno kaj zapisati ... bolj živečim kot umrlim ... morda.

 

Boris Jagodič, 15. februar 2018

Predlagam, da ta cementni kolos olepša dr. Marko Rupnik.

 

dr. Jože Dežman, 9. februar 2018

Na slovenskem ozemlju so divjali spopadi v prelomnih časih evropske zgodovine: ob selitvah narodov, v bojih med fevdalnimi gospodi, v kmečkih uporih, v spopadih med krščanstvom in islamom, v vojnah med evropskimi silami, v prvi in drugi svetovni vojni. V njih je umrlo sto in sto tisoče ljudi.

V vseh teh vojnah so umirali tudi slovenski vojaki in civilno prebivalstvo.

V  letih 1914-1918 v prvi svetovni vojni, 1918-1919 v bojih za severno mejo, 1941 – 1945 v uporu proti okupatorju ter bratomornem krvoprelitju, leta 1991 v vojni za obrambo samostojne Republike Slovenije je bilo pobitih več kot 150.000 prebivalcev Slovenije in Slovencev v zamejstvu.

Posebna čast velja vsem ubitim upornikom proti oblastni samovolji, posebej proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu ter vsem žrtvam tiranij in totalitarizmov.

 

Adrijana Kocjančič, 24. avgust 2017

Ljubljanski SPOMENIK je tako bel in prazen, da ga bo potrebno popisati. Slišala sem dober predlog: 10 božjih zapovedi in blagre.

 

ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar, 23. avgust 2017

Dve veliki betonski plošči novega spomenika za žrtve vseh vojn v Ljubljani me spominjata na Mojzesovi tabli - na eni so bile zapisane zapovedi v odnosu do Boga, na drugi pa zapovedi v odnosu do človeka. Čeprav na teh dveh ploščah spomenika ni nič zapisano, vas vabim, da si v mislih nanje napišete 10 Božjih zapovedi. 

 

Iz nagovora predsednika republike Slovenije Boruta Pahorja ob odkritju spomenika,13. julija 2017:

Ta spomenik vabi vse nas, vse Slovenke in Slovence, k pomiritvi in spravi.

Postavljen je v spomin na vse padle žrtve vojn, ki so prizadele slovenski narod, in z vojnami povezanih dogodkov.

Na:
• žrtve prve svetovne vojne,
• borce za severno mejo in koroške borce,
• borke in borce uporniškega TIGR-a,
• padle borke in borce narodnoosvobodilnega boja,
• žrtve revolucionarnega in protirevolucionarnega nasilja,
• žrtve zunajsodnih usmrtitev in krivičnih obsodb ter
• žrtve vojne za obrambo samostojnosti Republike Slovenije v letu 1991.
Prizadeval si bom, da bi bilo to nekje ob spomeniku tudi zapisano.