Odmevi iz Svete Gore, 24. avgust 2016
Ana Kos Plestenjak: Zelo rada hodim in v zadnjih letih praviloma grem enkrat ali dvakrat na leto peš z Mosta na Soči na Sveto Goro ... več lahko preberete na blogu.
Aleš Čerin: Hvala za tole gesto. Žal nisem mogel priti.
Pozdravljam tudi korake predsednika Boruta Pahorja, ki gredo v pravi smeri. Sem pred časom takole zapisal na Časnik.si (http://www.casnik.si/index.php/2014/06/26/predsednik-pahor-se-enkrat-hvala-za-obljube): "O, kako veliko bi predsednik naredil, če bi simbolno, morda kar na sami proslavi, posvojil žrtev iz druge svetovne vojne (in v času po njej), se ji v tihem spominu poklonil in tako simbolno začel spravni proces!"
Še tole sem dodal: "Dragi predsednik Republike Slovenije, zavezujem se, da bom spremljal vaše besede in še bolj vaše delovanje v vseh treh smereh vaših zavez izrečenih na proslavi. Vesel sem, da dobro presojate znamenja časov, o njih ste pripravljeni govoriti in za reševanje dati zaveze. Sedaj pričakujem še dejanja." Se mi zdi, da je predsednik tole izpolnil. Cenim.
B. in J. C.: Naš šepet oziroma poltih glas je več kot kriki žrtev, je tudi glas ustahovanega žalovanja svojcev, je moč nemoči, da bi smeli imeti spomin na svojce, ki so jih zgodovinarji zamolčali in polivali z blatenjem in jemanjem imena, ne le dobrega imena. Gre za preseganje naših in nenaših stisk in bolečin, gre pravzaprav za odpiranje vrat duha naroda, ki je skoraj povsem zavozil ...
Velike milosti se zgodijo, ko je odločenost za dobro večja od strahu, da se ne da in ne sme, ko ni nobene preračunljivosti ...
Na tej poti, po kateri gazimo z nenajvečjo skupino sočutnih, je žarek milosti, ki greje vse dušice, ne glede na barvo in razloge, ne glede na to, zakaj so ranjene.
Ta žarek je najbrž Božje usmiljenje, ki se srečuje s sočutjem na zemlji. Brez vere bi bilo to nemogoče, z vero in silnim zaupanjem je mogoče...
N. F.: Na Sveti Gori mi je bilo tako lepo in bila sem deležna tolikšne topline, da imam občutek, da sem več prejela kot podarila. Hvala za zaupanje in priložnost, da sem bila lahko zraven duhovno tako močnega dogodka.
Še zdaj se mi vrstijo vtisi ..., ki jih je kar težko opisati z besedami.
Tudi moji kolegi pevci so bili veseli, da so bili zraven in da so bili tako toplo sprejeti (jim bom čimprej sporočila pohvalne besede), pa tudi z go. Vlasto ter g. Finkom in g. Ostercem smo se lepo ujeli, po pevski in človeški plati.
Glede pogostitve pa moram reči, da sem jo pripravila z veseljem kot priložnost, da se še malo ustavimo in podružimo (so bile večinoma domače reči, tako da brez skrbi). Breskvice in piškoti so nas prijetno presenetili in prav želim povedati, da kar nismo mogli pojesti, smo podarili našemu pevcu, ki ima 7 otrok.
M.Ž.: Ob tem, ko sem prvič v življenju spregovorila, da sem varuh spomina za mojega starega očeta, se je v meni prebudila vsa tista bolečina in žalost, ki so jo moji predniki zamolčali in skrili v svojo najglobljo notranjost.
Kako prav ima psihologija, ki trdi, da neizjokane bolečine staršev pridejo na njih otroke. Moj stari oče je sedaj ne le v spominu, marveč v mojem srcu. Kako čudovito darilo mi daje Bog.
B. P.: Obiskala sem e-pokopališče in prižgala svečko pri moji varovanki! Kako lepo! Danes sem tudi ugotovila, da je bila rojena istega dne kot moj tast, a žal, premlada umrla!
A. Š. Z.: Včeraj sem se udeležila svete maše za med in po vojni pobite na Sveti Gori. Vsako leto hodim prvega novembra na pokopališče in tudi večkrat čez leto, pa svete maše darujem zanje, tudi za mojega posvojenca. Ampak takšne bližine pokojnih še nisem čutila. Bilo je, kot bi bili tu med nami. Svečano smo nesli gorečo svečo pred oltar, povedali ime posvojenca in med mašo so tiste svečke gorele. Občutek sem imela, da te lučke oddajajo posebno svetlobo in žar. Tako sem začutila posebno radost kot še nikoli, bilo mi je prečudovito lepo. Pozdrav in Bog naj bo z vami.
M. in T. Z.: Sedaj, ko sva prižgala lučki na e-pokopališču žrtvam, želiva s simbolno sliko pesmi “Družina”, ki jo je napisal Tone Kuntner, še enkrat reči hvala …
Natalija Fabčič, 15. avgust 2016
Danes praznujem. Z rahlo zamudo.
25. rojstni dan naše domovine je namreč spolzel mimo mene kar tako, v brezobčutju, brez vznesenosti, še slovenska zastava na balkonu našega doma je nekam osamljeno plapolala v vetru. Brez ponosa, brez notranjega smisla, brez Besede.
Šele povabilo na romanje Varuhov spomina me je zdramilo, da sem začutila svojo notranjo praznino in prešinila me je globoka slutnja, da so mnogi ljudje, s katerimi smo danes povezani v najintimnejšem občestvu, čutili domovino drugače. In da so mnogi umrli z rožnim vencem v rokah in z molitvijo na ustnicah. V slovenskem jeziku.
V našem omejenem spoznanju ne moremo osmisliti njihovega Križa, le v spoštovanju se jim lahko poklonimo. In le dobri Oče ve, v koliki meri so nam duše, za katere danes molimo, izprosile državo. Saj je bil njen nastanek pred 25. leti skoraj čudežen.
Zato praznujem danes. In se v občestvu z rajnimi lahko končno prešerno veselim, da lahko pišem, pojem, molim in ljubim v slovenščini in da svoje otroke vzgajam v slovenski državi.
Zato: vse najboljše, Slovenija, moja domovina.
E. P.: Hvala enako... Občudujem vaš prispevek k temu, da nihče ni pozabljen ...To zmorejo le veliki ...
R. G.: Tako lepo ste napisali, kot bi sam, če bi znal, hvala. Tudi vam vse lepo in ostanite tako pokončni.
F. D.K.: Prečudovito Življenje! Krasne besede. Prekrasno hrepenenje. Bivanje, tudi za druge. Fantastično vedenje, ljubi človek, kdor koli že si!
M. K.: Dragi varuhi spomina! Po ozki poti KRIŽA pridemo bližje Ljubezni kot po največjih radostih sveta.
S. M.: Kako čudovite besede, izraženo občutje, v katerem se mnogi ljudje lahko najdemo. Hvala v imenu vseh, spoštovana Natalija.
R. A.: Lepooo
Pozdrav iz Lurda, 19. julij 2016
Pozdrav in blagoslov iz Lurda, iz romanja z bolniki in invalidi.
Naj vas objame Ljubeče Usmiljenje Lurške Marije!
Vanja K.
24. junij 2016, Bog živi Slovenijo!
"Prišla je, prišla je
tista pomlad,
ko zemlja ne kliče
le po imeti,
po imeti rad."
Bog živi našo domovino in vse, ki jo imamo radi!
Z. K.: Ko je stiska največja in smo najbolj nemočni, ljubimo najbolj. To je naš trenutek. Trenutek, ko smo s Teboj, ki si z nami vse dni, in ko Ti izročimo sebe in vse naše ljubezni.
Pogosto vas imam v mislih. Pripravljam se na srečanje treh Slovenij avgusta na Sv. Višarjah. Obljubim, z nami bo tudi četrta, Slovenija naših rajnih.
20. april 2016, Kam iz Hude jame?
N. J.: Nasprotujem pokopu Žrtev iz rova Barbara v Maribor, te žrtve bi želela in še mnogi, ki se pogovarjamo o teh žrtvah, želimo in prosimo, da jih lepo pokopljemo na Teharju.
Sežigu pa ostro nasprotujem. Prosim vas, da to prenesete tistim, ki o tem odločajo. Pravzaprav bi pa bilo pomembno dobiti s peticijo in podpisi, kaj in kako bi želeli svojci in sorodniki svoje drage pokopati.
R. O.: Sprašujem, zaskrbljen, ali bo res prekop iz Hude jame in prenos na Spominski park Dobrava v Mariboru? Kaj imajo pomorjeni ljudje skupnega z Mariborom? Zakaj ne v spominski park TEHARJE, kjer so bili trpinčeni in od tu odpeljani na morišča? Nenazadnje, a spomenik Rdeči komunistični armadi Sovjetske zveze bo pa stal v Ljubljani - na Žalah?? V glavno mesto Slovenije. Domobrance in civiliste pa nekam na obrobje, da bi se čimprej pozabilo in čimbolj oddaljilo od Osrednje Slovenije.
Moj predlog: če ne na Teharje pa naj bo prenos in pokop pomorjenih na ŽALE v Ljubljano. Tam so že pokopane žrtve raznih vojska, tudi Domobranci so bili vojska, slovenska narodna vojska, zato spadajo vsaj na Žale, če že ne na TEHARJE.
Morda bi bilo potrebno začeti zbirati podpise (a ni žalostno, pa vendar!) da se pokop pomorjenih , ki so nazadnje bili v TABORIŠČU Teharje, tudi opravi v Teharjih. Če evropska komisija zahteva izvesti dela sanacije, je DOLŽNOST republike Slovenije, da to naredi in s tem na najprimernejši način PRIZNA in tako na pietetni način obžaluje storjen zločin v maju in juniju 1945! Denar ne bi smel biti vprašanje!
Naj se vladni organi zavedajo, da se edino na ta način lahko pride do prepotrebne sprave v Sloveniji. In za ta cilj NI ŠKODA PRORAČUNSKEGA DENARJA!
Predlagam , da če Teharje ne morejo priti v poštev, naredimo vse, res VSE, da pomorjene pokopljemo na ljubljanskih ŽALAH! Tudi spomenik SPRAVE naj bi stal v Ljubljani. Treba je stati na stališču :
DOMOBRANCI SO BILI VOJSKA SLOVENSKIH FANTOV IN MOŽ NEPREMAGANA, VENDAR POMORJENA!
Spadajo v Ljubljano! Brez pokopa v Ljubljano NE POTREBUJEMO SPOMENIKA V LJUBLJANI.
NE DOVOLIMO ŠE DODATNEGA ZASMEHOVANJA Z NAČRTOVANIM POKOPOM V MARIBORU!
F. K.: Ste brala prispevek g. Žajdele o ideji pokopa žrtev Hude jame v Teharjih? Resnično dobra ideja in misli v pravo smer, ne vem pa, kaj storiti …, da bi bila sprejeta pametna rešitev in bi bil pokop žrtev v Teharjih ...
6. april 2016, Bi se pridružili žalnemu zboru, ki bi pospremil prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame?
F. K.: Izkopavajo in bodo pokopavali mučenike Hude jame in Krimske jame. Ali imamo kako idejo, da bi nekako pospremili vse te reveže nazaj med nas s kakim procesom molitve ali petja in sveč, mogoče s cerkvenim obredjem, na kratko. Mislim na same trenutke iznosa njihovih zemeljskih ostankov, preden jih prenesejo na pogrebne slovesnosti ... Skratka, da izrazimo: »Pozdravljeni spet med nami, ko ste morali zatolčeni, pozabljeni, zasramovani, razčlovečeni, pod obtožbami laži trohneti, brez pravice do slovesa od Zemlje ...«
Dejan Flašker: Gre vsekakor za prelomen trenutek v novejši zgodovini Slovenije. Menim, da bi morali dogodek obeležiti tudi pred spomenikom sprave v LJ, kakor tudi z posebno žalno komemoracijo v Cankarjevem domu. Predlagati bi bilo potrebno tudi dan žalovanja. Vse našteto bi pripomoglo k dolgotrajnemu procesu narodne sprave.
J. R.: Če na ravni države načrtujemo pokop, ali to ne pomeni, da bomo imeli ob tem resničen obred pokopa? Sicer bi bil to samo prenos kosti. Če pa bo pogreb, potem je s strani Cerkve primeren obred Krščanskega pogreba. Ali želimo počakati na ugodnejši trenutek in to narediti takrat? No, resda ne poznam podrobnosti, ampak to je moja bolj spontana reakcija.
A. P.: Jaz bi se, in upam, da datum ne bo sovpadel s kakšnim našim dopustom.
K. S.: Nimam nobenih zadržkov, zakaj se ne bi pridružila žalnemu zboru. Te žrtve si zares zaslužijo poklona. Ker je pokop predviden "enkrat" poleti, je to edino vprašanje, ki se mi postavlja. Torej, če ne bomo nekje na dopustu, lahko računate name.
V. K.: Če bo le mogoče, bom prišel - a datum, če prav vidim, še ni določen.
R. B.: Da, pripravljena sem se pridružiti žalnemu zboru ob pokopu posmrtnih ostankov iz Hude jame.
F. O.: Menim, da bi se posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame moralo prenesti na Dobravo tako, kot da bi šlo za pravi pogreb. Strinjam se z g. F. K. in sem pripravljena sodelovati oz. se udeležiti žalne slovesnosti.
D. E.: Upam, da se bo zgodil spoštljiv izkop in pokop. Pravzaprav bi moral biti pospremljen s cerkvenimi in državnimi častmi. Tolkšen del narodnega telesa, po tolikih letih molka in bolečine. Zdaj se lahko pokaže, če smo sposobni stopiti skupaj. Seveda sem tudi sama pripravljena sodelovati pri tem, da jim damo čast in spoštljiv spomin.
R. O.: Zelo podpiram, zagotovo bi se udeležil predlaganega žalnega spremstva! Upam, da bo cerkveni obred takoj, ko bo iznos pokojnikov, ne šele enkrat v bodočnosti, kdo ve kdaj in kje. Skupaj so umrli, skupaj morajo biti počaščeni, upam da bodo prisotni NAJVIŠJI CERKVENI dostojanstveniki VSEH slovenskih škofij, tudi KARDINAL! Da se ne bi zgodilo, da bo več Hrvatov, kot nas! Če bo organiziran pevski zbor, sem pripravljen sodelovati pri zboru.
M. S.: Odvisno od datuma in možnosti dostopa.
M. K.: Seveda se pridružujem, saj to je bil naš namen, da molimo za njih do njihovega groba.
M. F.: Hvala za misel o dostojnem odnosu do mučencev iz Hude Jame. Najbolje je, da se obrnete na gospoda Petra Sušnika NSZ, ali pa na lokalnega župnika, morda tudi na celjskega škofa, da bi aktiviral domače pevske skupine.
T. M.: Jaz se, se pripravljen pridružit, če bom le imel takrat čas. Poleti sem namreč kar precej zaseden z duhovnimi vajami za mlade.
M. C.: Načeloma sem vsekakor pripravljen, sem pa ta semester izrazito zaseden.
A.P.: Na žalost se žalnega zbora ne bom mogel udeležiti, ker mi težave z nogami tega ne dovolijo. Z mislimi na nedolžne umorjene vam sporočam svojo hvaležnost.
D. Ž.: Sporočam, da se tega ne nameravam udeležiti, saj se me to tako osebno dotakne, da imam potem velike težave. Vsi ti pogrebi …
K. Z.: Če bi bila bližje, bi se z veseljem udeležila, vendar sem doma pri A., imam tri otroke ter kup dodatnih obveznosti, zato (realno gledano) to možnost trenutno vidim kot zelo težko izvedljivo. Bom pa gotovo prisotna v duhu.
M. A.: Upam in želim, da bo pogreb cerkven, tako kot je treba in bi se ga iz pietete in za izkazaje dostojanstva tem mučencem, ki jim je bilo nasilno odvzeto vsako človeško dostojanstvo, rad udeležil (tudi pripravljen na morebitno pomoč pri organizaciji). Tako da se priporočam za nadaljnje obveščanje o tem.
H. R.: Z veseljem bi se pridružila takemo zboru oz. spremljanju pokopa, če mi bodo to le omogočale obveznosti. Bi pa se potrudila …
F. R.: Sigurno bova z ženo tam.
D. Š.: Ja, jst bi se pridružil, res dobra ideja ...
K. C.: Načeloma bi se rada pridružila zboru, je pa to odvisno, kje, kako in kdaj bo zbran itd. Me je pa razveselila ta novica, da se bo končno začelo s pokopavanjem.
P. Ž.: Osebno menim, da je udeležiti se pogreba najmanj, kar se lahko naredi za te uboge ljudi. Planiral si bom ta dogodek in samo višja sila me lahko odvrne od tega.
A.K.: Meni bi bilo zanimivo se udeležiti česa ob tem ... sploh nisem še bila v Hudi jami ... vse je pa odvisno od termina, predvsem od tega ...
T. E.: Tole je lepa in pogumna ideja, žal sem trenutno v ZDA in se ji ne bom mogel pridružiti. Moram pa reči, da je to, kar se je v zadnjem času naredilo v Sloveniji izjemno v svetovnem merilu.
K. S.: Pridružila bi se žalnemu slovesu, pobuda je hvalevredna. Pokojni si to zaslužijo.
Franc Zabukošek: Seveda sem za sodelovanje in tudi že sodelujem kot vseposvojitelj in v Civilni pobudi, Teharje muzej genocida in katarze.
Ravno danes smo imeli tiskovno konferenco (brez vednosti o Večerovem zapisu !?) in z uglednim zgodovinarjem dr. Milkom Mikulo in pravnikom Janezom Lampretom ugotovili, da je to dejanje neprimerno.
Dejstvo je, da je na Teharjah veličasten spomenik v spominskem parku državnega pomena, ki ni dokončan. Ob odprtju spomenika 2004/2005 je pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek izjavil, da mora to biti osrednji spomenik-opomnik povojnim revolucionarnim žrtvam.
Dejstvo je, da je tu bilo koncentracijsko taborišče revolucionarjev, ki so ljudi mučili, zlasti pa matere, ki so jim jemali otroke in odvažali na bližnji lokal Petriček.
Vse to mora biti razlog, da se pri spomeniku na Teharjah uredi pokopališče in tako spominski park postane muzej za vzgojo za mir in sožitje, torej trajen državni opomnik in dokaz katarze državljanov Slovenije.
V ponižnosti vas prosim za skupen premislek in v logoterapevtskem po Franklu smislu uredimo Teharje za sprejem žrtev Hude jame.
Mislim, da moramo resnično začeti moliti za zdravo pamet in prositi za milost usmiljenja, da pridemo do soglasja za katarzo v resnici.
Vse dobro in sodelujmo za nujno spravo v narodu !
M. P.: Jaz lahko pridem, če bom časovno mogla. Podpiram.
A.H.F.: Vsekakor želim biti obveščena o dogodku oziroma dogodkih, saj kaže, da bo potrebnih več žalnih slovesnosti oziroma več prenosov posmrtnih ostankov žrtev pobojev. Čutim dolžnost, da se vsaj katerega teh dogodkov udeležim in se tako na simbolen način poklonim spominu vseh pobitih žrtev v želji, da bi naš narod začutil enost v pripadnosti tej zemlji, temu rodu, da bi presegli razdeljenost in končno začutili moč v povezanosti in složnosti.
G. P.: Vprašanje je, kdaj bo pogreb, šele potem lahko kaj odgovorim.
A. K.: Žalnemu zboru se bom rad pridružil, če bom takrat v Sloveniji. Predvidoma v prvi polovici junija bom namreč za dalj časa odšel v tujino. Priporočam se za nadaljnja obvestila.
P. R.: Bog. Vse to spremlam z eno veliko žalostjo.
Nihče od svojcev po krvi ni bil ubit, toda v kraju, kjer sem, so jih pobili 125, če bi ne blo mene, spomenika še danes ne bi blo. Postavili smo ga leta 2000, pa do danes ni blo besede o njem …
Ko so odprli enga od "grobov", v katerem naj bi blo vsaj trideset pobitih, kot so rekli ljudje, so priznali le dva …
Vse je zamešano in pomešano, poleg pa še to, da edini, katerim bii morda lahko potožil Nova Zaveza in stranka NSi, ne štimata.
Vsemu navklub z dobro volo, radostnih ...
M. I. F.: Jaz vas spremljam z molitvijo pri vseh vaših delovanjih! Seveda molim tudi za vse umrle ...!
H. N.: Pripravljena sem se udeležiti pokopa žrtev iz Hude Jame. Sporočite mi, ko bo pokop, menda poleti.
P. K.: Če bo le mogoče bi se želel udeležiti te žalne slovesnosti.
P. Z.: Pripravljen sem se pridružiti žalnemu zboru in pospremiti posmrtne ostanke pobitih iz Hude jame. Seveda pa se je treba prej pametno odločiti, kje jih pokopati!
J. F.: Osebno sem pripravljena sodelovati pri žalni slovesnosti. Odvisno je le od termina, če bom takrat v Sloveniji.
M. M. P.: Če bom mogel, bi se rad udeležil.
A. I.: Sporočam vam, da sem se pripravljen udeležiti žalnega zbora, vendar v tem trenutku še ne vem, če bo to mogoče. Več bom lahko povedal, ko bo znan datum prenosa posmrtnih ostankov iz Hude jame v Maribor.
M. Z.: Preveva me nek domoljubni občutek in čutim dolg, da prispevam k obeležitvi tega pogreba. Sem za nekakšno osrednjo (pogrebno) slovesnost, ki se naj dotakne čim večje množice Slovencev, tudi preko medijev, prenosa. Gotovo bo šlo za največji pogreb v zgodovini Slovenije. Morda lahko prispevam tudi kot glasbenik in nastopimo s skupino DMP s kakšno izbrano skladbo. Vseposvojitev bi lahko bila motor te slovesnosti ali vsaj tesen partner. Kdaj bo pogreb?
M. P.: Po možnosti bi bil pripravljen sodelovati.
K. Š.: Vesela sem, da bodo ti naši bratje dobili zemeljski poslednji dom. Samoumevno se mi zdi, da bo tu žalna slovesnost z udeležbo cerkvenih in državnih vrhov in seveda pogreb z verniki, svojci, ki smo nekako vsi ... Sicer kot vedno trdim: oni tega ne rabijo, so Božjem naročju od prve minute slovesa ...
N. N.: Žal, srčno rada bi bila zraven, vendar še doma ne smem k sv. maši, kadar je le-ta pri križu za po vojni pobite žrtve. Namreč moj mož je bil pri Udbi, ne po svoji želji, sprva še sploh vedel ni, za kaj gre, tudi nobenga ni izdal,vendar je bilo veliko groženj in ima še vedno nek strah v kosteh. To je očitno. Še vedno se boji, da bo do nečesa prišlo in kaj bo potem..... jaz se ničesar ne bojim, ker je vedno Bog z menoj. Življenje mi lahko vzamejo, duše mi ne morejo. A pri teh letih potrebujeva drug drugega vedno bolj in se pač prilagajam ter nočem drezati v žerjavico. V mislih bom z molitvijo prisotna.
A.T.: Vsekakor se bom žalnemu zboru pridružil, če bom le tedaj v Sloveniji.
V. K.: Zame je to nekako predaleč, da bi se tega udeležila. Vsekakor pa podpiram to idejo, da duše najdejo mir. (Kar je zelo pomembno!!)
J. B.: Pridem.
M. K.: Tudi sama bi se pridružila, če bo le mogoče ... Se pa pridružujem misli, da se mi zdi bolj smiselen pokop teh žrtev v Teharjih.
K. K.: Tudi jaz sem pripravljena sodelovati, kakorkoli; v sprevodu, lahko tudi kaj preberem, pojem ... Pridružujem se tudi mnenjem, da bi moral to biti krščanski pokop in sicer za mučence. Lahko bi tudi prebrali nekaj kratkih zgodb ljudi, ki bodo pokopani; tako iz kosti bolj vstane živi človek. Lepo bi bilo. če bi pogrebna slovesnost vključevala tudi poudarek o Božjem usmiljenju, ki je tudi za eksekutorje,da bi po Jezusovem zgledu odpuščanje odprlo pot k spravi. Ne zavedamo se, kako močno prikrivanje resnice, pomanjkanje sočutja in volje za spravo zaznamuje slovenski narod. Molim, da nam ne bi bilo vseeno.
F. O.: Glede pokopa žrtev iz Hude jame menim, da bi res bilo bolj primerno, da se jih pokoplje v Teharjih. Ali je to še možno spremeniti? In to iz več vidikov. Zanima me tudi, ali boste pisma Varuhov spomina tudi izdali v knjižni obliki, da bi to imeli v trajen spomin in ohranjeno v skupni obliki. In tudi vsi drugi dogodki, ki so povezani s temi žalostnimi dogodki. Za takšen zgodovinski dogodek bi si morali ljudje vzeti čas, vse drugo lahko počaka. To bi moralo doživeti čimveč ljudi.
M. Z.: Strinjam se z mislijo, da morajo biti žrtve pokopane z največjimi državnimi in cerkvenimi častmi, podpiram tudi idejo, da bi si prizadevali v njihov spomin v Sloveniji uvesti dan žalovanja. Prav tako se strinjam s predlogom, da bi dogodek pokopa pospremili z žalno komemoracijo v Cankarjevem domu. Prenosa in pokopa žrtev se bom udeležila, če bom na dan dogodka le v Sloveniji - saj me misel na trpljenje vseh teh strahotno pobitih ljudi preganja in spremlja vsak dan, kljub temu, da sem se rodila mnogo po njihovi smrti (in kljub temu, da je moj dedek bil partizan). Pri tako strahotnih zločinih čas ne izbriše ničesar, zato se mi zdi primerno ravnati enako občutljivo in pietetno, kot bi bili ti ljudje pobiti včeraj.
S. P.: Vsekakor sem tudi jaz pripravljena kakorkoli pomagati, prisostvovati .....
V. K.: Kakorkoli bo pogreb izveden - podpiram misel o cerkvenem in državnem vrhu - zelo je zaželeno čimprej vedeti datum, da uskladimo, premaknemo svoje manj nujne načrte! V Pesmi za Nagasaki - berite! - človek, ki mu je ob eksploziji zoglenela ljubljena žena, v slovesnem govoru označi Nagasaki kot "žgalno daritev za mir"! Vabljeni vsi še živi! Naj nas povezuje v sebi in med seboj. Za karkoli dobrega narediti potrebujemo (notranji) pokoj . . .
Franc Zabukošek: Zamisel o žalnem zborovanju ob prekopu Hude jame je dobra, toda jaz bi predlagal, da jo izvedemo kot tradicionalno krščansko poslovilno navado, da se opravljajo te molitve na pokojnikovem domu.
Veliko mučencev Hude jame je nazadnje bivalo v koncentracijskem taborišču Teharje, ki je danes blagoslovljen spomenik državnega pomena in ima tudi zametek kostnice. Mislim, da bi bilo primerno, da se varuhi spomina v času prekopa Hude jame kdaj zberemo pri molitvi in spominjanju na Teharjah-Bukovžlaku. Mislim, da bi se z zadovoljstvom pridružil tudi teharski župnik, ki se zelo trudi v negovanju spomina z molitvami ob prvih sobotah v mesecu pri večerni maši.
Z. K.: Z možem se bova srčno rada pridružila varuhom spomina ob prenosu posmrtnih ostankov iz Hude jame. Če bo datum znan vsaj nekaj dni pred dogodkom, bova skoraj gotovo lahko poskrbela, da ne bova imela kakih drugih obveznosti.
Hvaležna sva vam za vaše prizadevanje in hkrati zaskrbljena, ker se več ljudi ne odloči za posvojitev. Velikokrat ob tem pomislim na Abrahama in njegovo pregovarjanje z Bogom o tem, koliko pravičnih bi bilo dovolj, da bi mesta ne pokončal ... in potem pomislim, važno je vztrajati, kajti vsakdo, ki odneha pomeni enega manj.
