Odmevi iz Svete Gore, 24. avgust 2016

Ana Kos Plestenjak: Zelo rada hodim in v zadnjih letih praviloma grem enkrat ali dvakrat na leto peš z Mosta na Soči na Sveto Goro ... več lahko preberete na blogu.

Aleš Čerin: Hvala za tole gesto. Žal nisem mogel priti.
Pozdravljam tudi korake predsednika Boruta Pahorja, ki gredo v pravi smeri. Sem pred časom takole zapisal na Časnik.si (http://www.casnik.si/index.php/2014/06/26/predsednik-pahor-se-enkrat-hvala-za-obljube): "O, kako veliko bi predsednik naredil, če bi simbolno, morda kar na sami proslavi, posvojil žrtev iz druge svetovne vojne (in v času po njej), se ji v tihem spominu poklonil in tako simbolno začel spravni proces!"
Še tole sem dodal: "Dragi predsednik Republike Slovenije, zavezujem se, da bom spremljal vaše besede in še bolj vaše delovanje v vseh treh smereh vaših zavez izrečenih na proslavi. Vesel sem, da dobro presojate znamenja časov, o njih ste pripravljeni govoriti in za reševanje dati zaveze. Sedaj pričakujem še dejanja." Se mi zdi, da je predsednik tole izpolnil. Cenim.

B. in J. C.: Naš šepet oziroma poltih glas je več kot kriki žrtev, je tudi glas ustahovanega žalovanja svojcev, je moč nemoči, da bi smeli imeti spomin na svojce, ki so jih zgodovinarji zamolčali in polivali z blatenjem in jemanjem imena, ne le dobrega imena. Gre za preseganje naših in nenaših stisk in bolečin, gre pravzaprav za odpiranje vrat duha naroda, ki je skoraj povsem zavozil ...

Velike milosti se zgodijo, ko je odločenost za dobro večja od strahu, da se ne da in ne sme, ko ni nobene preračunljivosti ...

Na tej poti, po kateri gazimo z nenajvečjo skupino sočutnih, je žarek milosti, ki greje vse dušice, ne glede na barvo in razloge, ne glede na to, zakaj so ranjene.

Ta žarek je najbrž Božje usmiljenje, ki se srečuje s sočutjem na zemlji. Brez vere bi bilo to nemogoče, z vero in silnim zaupanjem je mogoče...

N. F.: Na Sveti Gori mi je bilo tako lepo in bila sem deležna tolikšne topline, da imam občutek, da sem več prejela kot podarila. Hvala za zaupanje in priložnost, da sem bila lahko zraven duhovno tako močnega dogodka.

Še zdaj se mi vrstijo vtisi ..., ki jih je kar težko opisati z besedami. 

Tudi moji kolegi pevci so bili veseli, da so bili zraven in da so bili tako toplo sprejeti (jim bom čimprej sporočila pohvalne besede), pa tudi z go. Vlasto ter g. Finkom in g. Ostercem smo se lepo ujeli, po pevski in človeški plati.

Glede pogostitve pa moram reči, da sem jo pripravila z veseljem kot priložnost, da se še malo ustavimo in podružimo (so bile večinoma domače reči, tako da brez skrbi). Breskvice in piškoti so nas prijetno presenetili in prav želim povedati, da kar nismo mogli pojesti, smo podarili našemu pevcu, ki ima 7 otrok. 

M.Ž.: Ob tem, ko sem prvič v življenju spregovorila, da sem varuh spomina za mojega starega očeta, se je v meni prebudila vsa tista bolečina in žalost, ki so jo moji predniki zamolčali in skrili v svojo najglobljo notranjost.

Kako prav ima psihologija, ki trdi, da neizjokane bolečine staršev pridejo na njih otroke. Moj stari oče je sedaj ne le v spominu, marveč v mojem srcu. Kako čudovito darilo mi daje Bog.

B. P.: Obiskala sem e-pokopališče in prižgala svečko pri moji varovanki! Kako lepo! Danes sem tudi ugotovila, da je bila rojena istega dne kot moj tast, a žal, premlada umrla!

A. Š. Z.: Včeraj sem se udeležila svete maše za med in po vojni pobite na Sveti Gori. Vsako leto hodim prvega novembra na pokopališče in tudi večkrat čez leto, pa svete maše darujem zanje, tudi za mojega posvojenca. Ampak takšne bližine pokojnih še nisem čutila. Bilo je, kot bi bili tu med nami. Svečano smo nesli gorečo svečo pred oltar, povedali ime posvojenca in med mašo so tiste svečke gorele. Občutek sem imela, da te lučke oddajajo posebno svetlobo in žar. Tako sem začutila posebno radost kot še nikoli, bilo mi je prečudovito lepo. Pozdrav in Bog naj bo z vami.

M. in T. Z.: Sedaj, ko sva prižgala lučki na e-pokopališču žrtvam, želiva s simbolno sliko pesmi “Družina”, ki jo je napisal Tone Kuntner, še enkrat reči hvala …

Natalija Fabčič, 15. avgust 2016

Danes praznujem. Z rahlo zamudo.

25. rojstni dan naše domovine je namreč spolzel mimo mene kar tako, v brezobčutju, brez vznesenosti, še slovenska zastava na balkonu našega doma je nekam osamljeno plapolala v vetru. Brez ponosa, brez notranjega smisla, brez Besede.

Šele povabilo na romanje Varuhov spomina me je zdramilo, da sem začutila svojo notranjo praznino in prešinila me je globoka slutnja, da so mnogi ljudje, s katerimi smo danes povezani v najintimnejšem občestvu, čutili domovino drugače. In da so mnogi umrli z rožnim vencem v rokah in z molitvijo na ustnicah. V slovenskem jeziku.

V našem omejenem spoznanju ne moremo osmisliti njihovega Križa, le v spoštovanju se jim lahko poklonimo. In le dobri Oče ve, v koliki meri so nam duše, za katere danes molimo, izprosile državo. Saj je bil njen nastanek pred 25. leti skoraj čudežen.

Zato praznujem danes. In se v občestvu z rajnimi lahko končno prešerno veselim, da lahko pišem, pojem, molim in ljubim v slovenščini in da svoje otroke vzgajam v slovenski državi.

Zato: vse najboljše, Slovenija, moja domovina.

E. P.: Hvala enako... Občudujem vaš prispevek k temu, da nihče ni pozabljen ...To zmorejo le veliki ...

R. G.: Tako lepo ste napisali, kot bi sam, če bi znal, hvala. Tudi vam vse lepo in ostanite tako pokončni.

F. D.K.: Prečudovito Življenje! Krasne besede. Prekrasno hrepenenje. Bivanje, tudi za druge. Fantastično vedenje, ljubi človek, kdor koli že si!

M. K.: Dragi varuhi spomina! Po ozki poti KRIŽA pridemo bližje Ljubezni kot po največjih radostih sveta.

S. M.: Kako čudovite besede, izraženo občutje, v katerem se mnogi ljudje lahko najdemo. Hvala v imenu vseh, spoštovana Natalija.

R. A.: Lepooo

Pozdrav iz Lurda, 19. julij 2016

Pozdrav in blagoslov iz Lurda, iz romanja z bolniki in invalidi.

Naj vas objame Ljubeče Usmiljenje Lurške Marije!

Vanja K.

24. junij 2016, Bog živi Slovenijo!

po imeti rad."

Bog živi našo domovino in vse, ki jo imamo radi!

Z. K.: Ko je stiska največja in smo najbolj nemočni, ljubimo najbolj. To je naš trenutek. Trenutek, ko smo s Teboj, ki si z nami vse dni, in ko Ti izročimo sebe in vse naše ljubezni.

Pogosto vas imam v mislih.  Pripravljam se na srečanje treh Slovenij avgusta na Sv. Višarjah. Obljubim, z nami bo tudi četrta, Slovenija naših rajnih.

20. april 2016, Kam iz Hude jame?

N. J.: Nasprotujem pokopu Žrtev iz rova Barbara v Maribor, te žrtve bi želela in še mnogi, ki se pogovarjamo o teh žrtvah, želimo in prosimo, da jih lepo pokopljemo na Teharju.
Sežigu pa ostro nasprotujem. Prosim vas, da to prenesete tistim, ki o tem odločajo. Pravzaprav bi pa bilo pomembno dobiti s peticijo in podpisi, kaj in kako bi želeli svojci in sorodniki svoje drage pokopati.

R. O.: Sprašujem, zaskrbljen, ali bo res prekop iz Hude jame in prenos na Spominski park Dobrava v Mariboru? Kaj imajo pomorjeni ljudje skupnega z Mariborom? Zakaj ne v spominski park TEHARJE, kjer so bili trpinčeni in od tu odpeljani na morišča? Nenazadnje, a spomenik Rdeči komunistični armadi Sovjetske zveze bo pa stal v Ljubljani - na Žalah?? V glavno mesto Slovenije. Domobrance in civiliste pa nekam na obrobje, da bi se čimprej pozabilo in čimbolj oddaljilo od Osrednje Slovenije.

Moj predlog: če ne na Teharje pa naj bo prenos in pokop pomorjenih na ŽALE v Ljubljano. Tam so že pokopane žrtve raznih vojska, tudi Domobranci so bili vojska, slovenska narodna vojska, zato spadajo vsaj na Žale, če že ne na TEHARJE.

Morda bi bilo potrebno začeti zbirati podpise (a ni žalostno, pa vendar!) da se pokop pomorjenih , ki so nazadnje bili v TABORIŠČU Teharje, tudi opravi v Teharjih. Če evropska komisija zahteva izvesti dela sanacije, je DOLŽNOST republike Slovenije, da to naredi in s tem na najprimernejši način PRIZNA in tako na pietetni način obžaluje storjen zločin v maju in juniju 1945! Denar ne bi smel biti vprašanje!

Naj se vladni organi zavedajo, da se edino na ta način lahko pride do prepotrebne sprave v Sloveniji. In za ta cilj NI ŠKODA  PRORAČUNSKEGA DENARJA!

Predlagam , da če Teharje ne morejo priti v poštev, naredimo vse, res VSE, da pomorjene pokopljemo na ljubljanskih ŽALAH! Tudi spomenik SPRAVE naj bi stal v Ljubljani. Treba je stati na stališču :

DOMOBRANCI SO BILI VOJSKA SLOVENSKIH FANTOV IN MOŽ  NEPREMAGANA, VENDAR POMORJENA!

Spadajo v Ljubljano! Brez pokopa v Ljubljano NE POTREBUJEMO SPOMENIKA V LJUBLJANI.

NE DOVOLIMO ŠE DODATNEGA ZASMEHOVANJA Z NAČRTOVANIM POKOPOM V MARIBORU!

F. K.: Ste brala prispevek g. Žajdele o ideji pokopa žrtev Hude jame v Teharjih? Resnično dobra ideja in misli v pravo smer, ne vem pa, kaj storiti …, da bi bila sprejeta pametna rešitev in bi bil pokop žrtev v Teharjih ...