Darja Jakofčič, 5. december 2015

Tako ljube so mi Dušice na spletni strani.

Spomnim se prostora v Yad Vashem blizu Jeruzalema, z milijoni zvezd, lebdečih v temi okoli mene in sredi tišine recitiranja imen otrok, zmletih nekje v čeljustih tega, kar Judje poimenujejo Šoah, v istem podivjanem času v katerem so umrle naše žrtve.
Spomnim se, kako so mi bili blizu ... Kako sem po tistih glasovih, ki so nekatere sopotnike stiskali v duši, slutila nebesa. Nepreklicno stvarnost nebes!
Od tedaj so zame nebesa stvarnost.

Dušice so prav to: da čutimo, da so nam blizu.
In da še vedno so.
In da tam, kjer so, ni več bolečine, ni več sovraštva, ne zamer, ne groze.
In to kljub temu, da je večina od njih zapuščala to našo stran stvarnosti v bolečini in strahu, celo v grozi.
A pri mnogih je bila ta groza presijana z upanjem, celo z nezlomljivim zaupanjem Vanj, ki je šel prav to pot pred njimi.
Z vero, da zlo nikoli ni konec. Nikoli!!!

Njihova vera umiva tudi nas, ki bolečine, sovraštva, zamere, celo groze včasih, še nismo pustili za seboj, ki vse to kdaj še vedno doživljamo.

A v isti svetlobi že sijejo tudi tisti, ki tega upanja, te trdnosti v času svojega odhoda še niso poznali. Ki so Ga spoznali onkraj.
Njegova ljubeča, vseprežemajoča svetloba greje tudi njih. Greje ledeno meso in dušo, tali led, v katerem so odšli. Tudi oni postajajo del te luči in zato blagoslov tudi za ta svet.

In po njih, katerih imena drsijo med milijoni zvezd po ekranu, ta nepremagljiva (a včasih očem skrita) svetloba umiva in greje tudi nas.
Morda nas počasi umije tako zelo, da zajočemo kot otroci. Da postanemo kakor otroci.
Kot otrok in povsem iz srca lahko joče le tisti, ki se na poseben način počuti  varnega. In to kljub bolečini, ki mu trga srce.
Nihče nikoli ne joče sam. Nihče ne joče, če ni nikogar, ki bi mogel ljubeče slišati njegov jok.

Ti naši bratje in sestre, matere in očetje, sinovi in hčere, katerih imena nam drsijo skozi oči in srce, to varnost že poznajo.
Mi jo šele iščemo.
Molimo zanje.
A mnogo bolj smo deležni njihove ljubeče molitve.
Tista žareča ljubeča svetloba je v tej njihovi molitvi za nas!
Hvala za Dušice!
Hvala Ti, Gospod, zanje ...

Kako molimo, november 2015

 

Zorka Lavrenčič

Milojko spremlja v večnosti moja molitev Oče naš in Zdrava Marija.

Kako pa drugi molite?

 

Kristina Škibin

Zdaj, v nedeljo opoldne, bova z mojim posvojencem zmolila Angelovo češčenje. Naj počivajo v miru, naj vse, kar so morali prestati, pripomore za mir na svetu.

 

Maksimilijan Matjaž

Trenutno sem v posebno vroči delovni fazi, zato je tudi moja molitev k svetnikom in mučencem vroča in kratka. Po devetdnevnici k JPII sem sedaj v devetdnevici k JFGnidovcu. »Naše« tri+ pridružujem tem velikanom ponižnega Pastirja! Tudi vi ste poleg!

 

Ljudmila Treven

Jaz molim vsak dan desetko, ki je za nas križan bil za dušo, ki mi je dodeljena, in hkrati za spravo. Če kdaj pride tako, da tega ni, nadomestim naslednji dan. Res pa je, da ob nedeljah opoldne pozabim na angelovo čaščenje.

Pa tudi pri maši se večkrat spomnim nanjo. Mislim, da si bom počasi zbrala še eno dušo.

Vse dobro živim in mrtvim!

 

Majda Žužek

Moj posvojenec Jože Bernard je vsak dan v mojih molitvah. Pa ne le to, nanj se obračam s prošnjami, ker verjamem, da je pri Bogu. Najina bližina je že zelo domača in mi prinaša veliko zadovoljstvo. Zdi se mi, da se vsak dan bolj poznava. Naj počiva v miru pri Bogu in njegova priprošnja naj prinaša blagoslov slovenskemu narodu, sedaj pa še posebej družini, ki jo rušijo. Smo povezani v molitvi.

 

Peter Ženko

Priznati moram, da večkrat pozabim na posvojenca. Lahko pa rečem, da sem sklenil darovati sv. mašo zanj enkrat na leto. In ravno jutri se bo za mojega posvojenca Franca darovala sv. maša.

Naj ne zveni neskromno, ko rečem, da sem ponosen, ko se po mojem varovanju ohranja v spominjanju en človek.

Prosim vas, preberite si v zadnji št. revije Ognjišče rubriko "Gost meseca" in spoznajte, kakšno zlo se skriva za poskusi izbrisa spomina.

 

Mojca Kastelic

Za mojega posvojenca darujem pripravo vsakdanje Božje sledi na spletni strani vrtnicejms.net.

Božja sled išče sled vsakdanjega datuma v psalmih in evangeliju, spodbude papeža Frančiška in spodbude iz bogoslužnega branja brevirja.

Hvala vsem, ki se trudite za Božje kraljestvo med nami.

 

Alojz Zalesnik

Moje in tudi naše skupne molitve (četudi jih je premalo in često tudi s prešibko poglobljenostjo) se osredotočajo na zahvale in prošnje našemu Stvarniku. Zahvale, v prvi vrsti za dar življenja, za zdravje, za vse talente ipd. Prošnje pa za zveličanje duš vseh naših pokojnih in tudi vseh tistih, za katere molimo v namen varovanja spomina ter za ugodno razreševanje raznovrstnih težav, ki so pred nami. V molitvah se priporočamo tudi našim krstnim patronom in vsem blaženim, da bi dosegli krono svetništva. Ob posameznih praznikih pa so molitve skladne tudi s temi nameni. Občasno se molitev nadgradi še s petjem kakšne primerne nabožne- često Marijine-pesmi. Molimo tudi  k sv. Duhu za "zdravo pamet oz. za razsvetljenje". Pozdrav z "Božja pomoč naj bo vedno z nami vsemi!"

 

Janez Rozman

V znamenje hvaležnosti, tudi sam zmolim Oče naš in Zdrava Marija za "mojega" heroja, zjutraj ko začnem nov dan z molitvijo.

Iskreno pa priznam, da mi včasih uide iz spomina.

ZBogom!

 

Katja Ceglar

Ob nedejah ob dvanajstih sem običajno s čim zaposlena in redko uspem zmoliti ob angelovem češčenju. Kadar nisem, tudi to naredim. Sicer pa sem vsak dan pri maši in takrat se spominjam mojega varovanca. In kadar molim, delam, to običajno namenim za ''vse svoje'', med katerimi je tudi on in vsi povezani z njim.

 

Lojze Čemažar

Tudi v naši družini smo se z njim in njimi, do katerih nas med drugim obvezuje tudi obljuba spomina in molitve, še na izrazitejši način v teh novemberskih dneh na krščanski način, v veri da smo v enem občestvu, povezovali.

Osebno se Jožeta in množice v našem narodu pozabljenih vsak dan spominjam in se zavedam svoje majhnosti, kajti mučenci so resnični priprošnjiki sredi naših in mojih dni.

Z Bogom!

 

Hedvika Lamovšek

Jaz pa takole molim za mojega "strička " Florjana:

Pri vsakem rožnem vencu molim eno desetko za moje najdražje in k njim prištejem tudi strička Florjana. Na koncu, ko molim za vse verne duše, ga še enkrat omenim. Pri sv. maši, ko moli gospod za vse naše rajne, se ga tudi v mislih spomnim in za praznik vseh Svetih sem tudi v njegov spomin prižgala svečko, ki je gorela za moje drage rajne - poleg spada tudi on! Na seznam, za katere moli naš gospod na pokopališču in v cerkvi za vseh vernih duš dan, sem poleg mojih rajnih napisala tudi Florjana Leskovar. Ko bo imel rojstni dan, mu bom poskrbela za sveto mašo. Prav lepo mi je ob misli nanj!

Ob nedeljah pa ob dvanajstih molim zanj in za vse po vojni pobite žrtve angelovo češčenje.

 

Janez Juhant

Spomin vsak dan pri Angelovem češčenju, praviloma zvečer. Sicer pa mi je velikokrat pred očmi njegova od vaščana sosednje vasi s puško pretolčena in potem obvezana glava na teharskem dvorišču in podobna pot v smrt. Ob tem se mi zdaj ponuja tudi misel na nujno molitev za tega njegovega rablja.

 

Branko Cvelbar

"Moj posvojenec" je moj stari ata Viktor Cvelbar, ki ga nisem nikoli videl in tudi slike še nimam.

Včeraj in v soboto je bil z nami, ko sva z ženo vodila dve skupinici v hribe.
Odkar je moj stari ata moj posvojenec, ga večkrat vključim v pogovor, saj ga včasih sploh nismo omenjali. V zadnjem letu je naš pogostejši sopotnik.
Posebno srečanje sva doživela s hčerko Ajdo, ko sva bila pri njegovih vrstnikih v Barbara rovu. Takrat sva za najina posvojenca prižgala svečki.
Tudi ta doživetja deliva z znanci in prijatelji. Vsi niso navdušeni, a se ne dava, saj je potrebno ogreti srca, ki so v mnogih primerih hladnejša od kosti v rovu ...
Bog blagoslovi ene in druge!

 

Metka Brinjšek

Mojega starega ata Ivana imam večkrat v mislih. V nedeljo pa Angelovo češčenje njemu namenim. Takrat sva povezana na poseben način.

 

Jožica Žagar Muhič

Moja molitev je naslednja: Vsako jutro molim rožni venec božjega usmiljenja za najrazličnejše potrebe ožje in širše družine, drugih družin po imenih, bratov in sester v molitvenih skupinah in mojega naroda. V ta rožni venec vključujem mojega dragega varovanca Miha Krištofa in vse druge žrtve druge svetovne vojne. Gospodu rečem: Naj ta rožni venec objame Miha in vse druge žrtve vojne. Molitev se nadaljuje spontano z besedami po Svetem duhu - prosim, naj Jezus položi svoje sveto ime na vse, ki so odšli od nas in verujem, da so že deležni večne slave, ali naj jih sprejme v večno slavo, naj ozdravi še morebitne nezaceljene rane in jim podeli mir in podobno. Vse prednike našega naroda prosim, da molijo za nas v nebesih. Tudi Marijo prosim - spontano!

Vse dobro in obilo BOŽJEGA BLAGOSLOVA!

 

M.

31. oktobra sem bila v Zagrebu z Društvom Huda jama. Bilo je javno sojenje etičnega in moralnega sodišča J. B.Titu. Eden najmočnejših dokazov je bilo pričevanje Leljaka, ki je našel dokumente, ki nedvoumno pričajo, kdo je odgovoren za umor mladega Stjepana Crnogorca, kdo vse je bil obveščen. Stjepan Crnogorac je bil nadarjen študent glasbe v Salzburgu, doma iz Grude v Hercegovini. Udba ga je ugrabila in umorila v Lj neznanega dne v juniju 1972!!.

Njegovi sestri in brat zaman iščejo in prosijo, da se razkrije, kje je njegov grob. A sedaj vsaj vedo, da je bil umorjen.

V prekrasen oktobrski dan sem izstopila iz avtobusa pred dvorano Vatroslav Lisinski. Na sebi sem imela majico Jaz sem Stjepan Crnogorac. Čakali smo, da se vsi zberemo. Malo stran je stala starejša ženska. Gledala me je tako žalostno, začele so ji teči solze. Stopila sem k njej in jo brez besed objela. Močno me je stisnila in rekla: "Jaz sem sestra Stjepana Crnogorca." Solze so tekle tudi meni. Brez besed sva bili. Stali sva in se držali za roke. Ne znam opisati ne občutij ne misli.

To pišem zaradi nepotrebnih pomislekov, celo bojazni, kaj bodo rekli svojci naših nepokopanih žrtev. Lahko samo rečem, da vedo, zakaj to delamo, da vedo, da niso sami, da vedo, da je tako prav, da vedo da bomo samo skupaj lahko pokopali vse naše mrtvece.

Ko je predsednik razsodišča, profesor dr. emeritus Zvonimir Ščeparovič pozdravljal posamezne udeležence, je omenil tudi člane Društva Huda jama iz Slovenije. Nisem se takoj ovedela, kaj se dogaja. Ljudje so ploskali in začeli spontano vstajati. 3000 ljudi je stalo, ne nam posameznikom, nam Slovencem, ki vemo in pričamo, da moramo pokopati vse mrtve!

Prvič sem v živo slišala pričevanja, videla ljudi, ki jih je mučila, poskusila ubiti Udba.

Prav gotovo je bilo pričevanje Romana Leljaka eno ključnih in najbolj pretresljivih. Dvorana je umolknila v grobno tišino, ko smo gledali film o Hudi jami. Grozljive slike, kako so napredovali skozi vse pregraje, slike iz sedaj zaprtega jaška, groza mrtvih, živih vrženih v jamo, ni potrebovala nobenega komentarja.

Kako molim? Težko, zelo težko. Kdaj lahko molim samo kot otrok Sveti angel varuh moj za Franca Forška in za Stjepana Crnogorca. Drugič samo stojim pred veliko grozo storjenega. Nikdar nočem zmanjšati tega zla v vsakdanjost. Hočem zreti v grozo prave resnice. Čutim, da je tako prav. Dostikrat kličem Boga v stari hebrejščini, hudega starozaveznega Boga Izraelcev. Niti izreči ne morem. Nema molitev.

In potem je prišla na oder velike, prelepe koncertne dvorane sestra Stjepana Crnogorca, prava i časna sestra Bernardina. Govorila je svojo molitev. V njej je bila vsa ljubezen, leta molitev do tega dne in mnogo več. Nikoli ne bom pozabila, segla mi je najgloblje v dušo, v srce, izrekla tudi moje stiske, molitve. Skoraj fizično se je čutilo, kako množica v dvorani prosi z njo. Sama sem čutila njeno molitev kot božjo milost, kako lahko, smem moliti.

Po koncu smo se zbrali za skupno fotografijo s sorodniki Stjepana Crnogorca. Sestra Bernardina mi je podarila izvod molitve, da jo molimo tudi pri nas. Molitev vedno združuje. V dobrem proti zlu. Mrtve in žive.

Tiste ki prihajajo in one, ki odhajamo. Časi so hudi.

 

Molitva za umorenu hrvatsku braću

O Bože!
Kako te moliti za našu usmrćenu i otetu braću
a ne pomisliti na ubojice,
koji su mržnjom uništili njihove živote zore,
proljeća, htijenja i nadu njihovu?

O, Bože! O, Bože, Bože!
Kako te moliti za naše očeve, majke, sinove,
našu braču, a razdire me jauk njihov,
dok gledam kako im se u očima trnu posljednji životni gledi?

Kako ću ti se moliti, a tamo, negdje,
zemlja se, nad njihovim kostima, pomiče, viče, zove:
Dođite! Čekamo vas, mnogo godina: četrdeset, pedeset,sedamdeset!
Kako ću moliti, jer me njihov jauk, iz strahotnih jama, zove?

Kako ču se za te moliti, brate Stjepane,
dok, sa snimaka, slušam kako te Udbini zločinci muče, udaraju, žeđu more?!
Ugrušci tvoje muke i moje su rane.

Udbaški ubojice još i danas gmižu, zemljinim zaliscima,
viseći o svojim zlodjelima, puni umorene krvi, ko boce zatorne kuge.
Kako više mogu, o svojim ramenima, vucarati svoje krvave zločinačke ruke?!

Bože!
Stojim pred tobom, osnažena Duhom tvojim.
Sklapam ruke i molim te: usliši molitvu moju,
koju mi tvoj Duh, iznad svih jama i neznanih grobova pronosi,
u kojima braća naša, jaucima svojim, imena nam svoja ostavljahu.

Bože!
Molim te za njih i za sve povorke njihove nijeme,
čije tragove, bez sijena, i sada gledam,
oblijevane majčinim mlijekom i vriskom nejači,
koji nas boli, žeže i peče, ko žerava vrela.

Molitva ova neka im duši svijetli,
neka ih ona, vječnom milinom, grije!
Ti ih, Bože, čudom svoje ljubavi,
ovjenčaj slikama slobodne Hrvatske nam drage,
u kojoj se neutrnjivi stijeg vije i sa svima nama,
za sve njih, zauvijek se plamti!
Braću našu, usmrćenu i otetu,
Bože, ti obveseli životom i veseljem svojim vječnim!

Makarska, 21. listopada 2015

Mila, s. Bernardina Crnogorac
rojena i časna sestra Stjepana Crnogorca, ki ga je ugrabila, mučila in likvidirala SLO Udba.

Na prošnjo podarjeno, da se bere tudi v Sloveniji, v Zagrebu 31. oktobra 2015,
ko je s.Bernardina prebrala pesem na 4. srečanju Hrvaškega nacionalnega etičnega razsodišča (etična in moralna obsodba J. B. Tita in naslednikov, Zorana Milanovića) v dvorani Lisinski.

 

Ana Kos

Jaz največkrat zmolim ali zapojem Angel Gospodov, včasih moliva skupaj z možem, ki ima tudi svojega "varovanca". (Včasih tudi pozabim.)

Marsikdaj sem ob nedeljah po maši še pri naši cerkvi (v pogovorih s sofarani) in tako večkrat začne tedaj zvoniti angelovo češčenje, pa me spomni.

Mi je to prav všeč!

Sicer pa kar velikokrat pomislim na vojne in povojne žrtve ...... sama vedno bolj čutim, kako zelo sem povezana s svojimi predniki ...

 

Dorica Žuber

Rodil se je 24. novembra leta 1924, ANDREJ,
rodil se je 29. januarja leta 1923, JANEZ IVAN.
Bila sta moja strica. Mlada, v rosnih letih sta omahnila v smrt ...
Rodil se je 20. aprila 1898, JURIJ.
V zrelih letih se je končalo njegovo zemeljsko življenje ...
Naj njihova zemeljska smrt ne bo zaman.
V spomin nanje molim Angelsko češčenje.

 

Roman Oberč

Za svojega strica pogosto molim in ga prosim za pomoč moji družini in vsemu slovenskemu narodu.

Moje vprašanje pa je: s kom bi se lahko dogovoril za preiskavo na podlagi DNK testa. Čeprav izkopi še niso narejeni, ne bi bilo nič narobe, da bi pričeli z ustreznimi preiskavami med sorodniki žrtev.

 

Silva Matos, 23. september 2015

V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk.

Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.

Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.

Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.

Bogdana Počivavšek, 23. september 2015

Marec 2009: "Glejte nocoj poročila!" mi je dejala dr. Dežmanova po predavanju na OŠ Podčetrtek in res sem jih. Šokantne slike iz rova svete Barbare in primitiven odziv sodelavca naslednje jutro: "Saj to so bili Hrvati" še danes odzvanjajo v moji notranjosti.

"Kajn, kje je tvoj brat Abel?", vprašanje, ki celo človeško zgodovino odmeva, pa nas ničesar ne nauči!

Nisem čutila potrebe, ali pa nisem želela priznati, da nisem vredna stopiti na sveto zemljo….

September 2015:                                                                                                                                             Spoštovani varuhi spomina, v soboto, 19. septembra ob 10h, bo v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Mašo bo daroval duhovnik Jošt Snoj. Ker je prostora v jami malo, je število ljudi zelo omejeno. Zato se čim prej oglasite, če bi se želeli dogodka udeležiti. Vse dobro želim, Romana

In se odločim - moja hči namreč razmišlja drugače. Že od odkritja želi videti kraj zločina.

19 september, Laško

Na parkirišču trgovine TUŠ srečam preostale udeležence svečanosti. Kar nekaj jih poznam, čeprav so Ljubljančani. Z mano je brat, ker ima hči druge obveznosti. Vesela sem tega, saj menim, da je tako bolje za obe.

Prižiganje svečk pred kapelico in izgovarjanje imen zadene bolj brata, kot mene, saj sem podobno doživela na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava.

Vstopimo v rov. Rudniški tir in čelne svetilke, korakam brez misli.

Kita las udeleženke pred mano oživi spomin na slike, ki so pred leti pretresle vse dobromisleče prebivalce Slovenije. Kako se je lahko zgodilo kdaj kaj takega? Misli zaplavajo, domišljija slika trume golih romarjev (baje so se morali sleči pred vstopom) in pride misel: "Le kaj so doživljali v gotovosti, da se tu njihovo potovanje konča." Ali lahko ohranjaš vero in upanje tudi v takih trenutkih, ki se prav gotovi zdijo večnost?

Sveti Pavel pravi takole:  

Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.

Verjetno takrat ne moreš razmišljati tako, a mi, ki imamo možnost udeležiti se najsvetejše daritve nad jaškom, kjer ležijo trupla več kot tisoč še neizkopanih žrtev, se moramo zavedati, kakšen potencial milosti za narod je tu, če se jim le priporočimo! Žrtev, četudi neprostovoljna, rodi milost, saj se -kot energija- ne more izgubit, lahko se le pretvori.

Rov lepo počiščen, urejen, kot se spodobi, le iz podzavesti vstajajo slike gomile mumificiranih trupel, ki so vsaj dobili strel v tilnik in tako hitro končali trpljenje. Kako umiraš pod težo nekaj tisoč sotrpinov, ki padajo nate? " Moj Bog, zakaj si me zapustil?" Kako lahko živiš z zavestjo, da si pri takem grozodejstvu sodeloval, pa čeprav neprostovoljno? Vprašanja, na katera ne bo nikoli odgovorov.

                                                                                                                                                Vračam se z zmedo v glavi. Zavijemo še levo, kjer zaboji s kostmi ponavljajo večno vprašanje: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?" Kot Dachau v primerjavi z Auschwitzem! Relikvije nagovarjajo!

Sedaj vem, zakaj so bili Jobovi prijatelji ves teden tiho, ko so videli njegovo bolečino!

"Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti!" je dejal moj brat in strinjam se z njim!