6. april 2016, Bi se pridružili žalnemu zboru, ki bi pospremil prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame?
F. K.: Izkopavajo in bodo pokopavali mučenike Hude jame in Krimske jame. Ali imamo kako idejo, da bi nekako pospremili vse te reveže nazaj med nas s kakim procesom molitve ali petja in sveč, mogoče s cerkvenim obredjem, na kratko. Mislim na same trenutke iznosa njihovih zemeljskih ostankov, preden jih prenesejo na pogrebne slovesnosti ... Skratka, da izrazimo: »Pozdravljeni spet med nami, ko ste morali zatolčeni, pozabljeni, zasramovani, razčlovečeni, pod obtožbami laži trohneti, brez pravice do slovesa od Zemlje ...«
Dejan Flašker: Gre vsekakor za prelomen trenutek v novejši zgodovini Slovenije. Menim, da bi morali dogodek obeležiti tudi pred spomenikom sprave v LJ, kakor tudi z posebno žalno komemoracijo v Cankarjevem domu. Predlagati bi bilo potrebno tudi dan žalovanja. Vse našteto bi pripomoglo k dolgotrajnemu procesu narodne sprave.
J. R.: Če na ravni države načrtujemo pokop, ali to ne pomeni, da bomo imeli ob tem resničen obred pokopa? Sicer bi bil to samo prenos kosti. Če pa bo pogreb, potem je s strani Cerkve primeren obred Krščanskega pogreba. Ali želimo počakati na ugodnejši trenutek in to narediti takrat? No, resda ne poznam podrobnosti, ampak to je moja bolj spontana reakcija.
A. P.: Jaz bi se, in upam, da datum ne bo sovpadel s kakšnim našim dopustom.
K. S.: Nimam nobenih zadržkov, zakaj se ne bi pridružila žalnemu zboru. Te žrtve si zares zaslužijo poklona. Ker je pokop predviden "enkrat" poleti, je to edino vprašanje, ki se mi postavlja. Torej, če ne bomo nekje na dopustu, lahko računate name.
V. K.: Če bo le mogoče, bom prišel - a datum, če prav vidim, še ni določen.
R. B.: Da, pripravljena sem se pridružiti žalnemu zboru ob pokopu posmrtnih ostankov iz Hude jame.
F. O.: Menim, da bi se posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame moralo prenesti na Dobravo tako, kot da bi šlo za pravi pogreb. Strinjam se z g. F. K. in sem pripravljena sodelovati oz. se udeležiti žalne slovesnosti.
D. E.: Upam, da se bo zgodil spoštljiv izkop in pokop. Pravzaprav bi moral biti pospremljen s cerkvenimi in državnimi častmi. Tolkšen del narodnega telesa, po tolikih letih molka in bolečine. Zdaj se lahko pokaže, če smo sposobni stopiti skupaj. Seveda sem tudi sama pripravljena sodelovati pri tem, da jim damo čast in spoštljiv spomin.
R. O.: Zelo podpiram, zagotovo bi se udeležil predlaganega žalnega spremstva! Upam, da bo cerkveni obred takoj, ko bo iznos pokojnikov, ne šele enkrat v bodočnosti, kdo ve kdaj in kje. Skupaj so umrli, skupaj morajo biti počaščeni, upam da bodo prisotni NAJVIŠJI CERKVENI dostojanstveniki VSEH slovenskih škofij, tudi KARDINAL! Da se ne bi zgodilo, da bo več Hrvatov, kot nas! Če bo organiziran pevski zbor, sem pripravljen sodelovati pri zboru.
M. S.: Odvisno od datuma in možnosti dostopa.
M. K.: Seveda se pridružujem, saj to je bil naš namen, da molimo za njih do njihovega groba.
M. F.: Hvala za misel o dostojnem odnosu do mučencev iz Hude Jame. Najbolje je, da se obrnete na gospoda Petra Sušnika NSZ, ali pa na lokalnega župnika, morda tudi na celjskega škofa, da bi aktiviral domače pevske skupine.
T. M.: Jaz se, se pripravljen pridružit, če bom le imel takrat čas. Poleti sem namreč kar precej zaseden z duhovnimi vajami za mlade.
M. C.: Načeloma sem vsekakor pripravljen, sem pa ta semester izrazito zaseden.
A.P.: Na žalost se žalnega zbora ne bom mogel udeležiti, ker mi težave z nogami tega ne dovolijo. Z mislimi na nedolžne umorjene vam sporočam svojo hvaležnost.
D. Ž.: Sporočam, da se tega ne nameravam udeležiti, saj se me to tako osebno dotakne, da imam potem velike težave. Vsi ti pogrebi …
K. Z.: Če bi bila bližje, bi se z veseljem udeležila, vendar sem doma pri A., imam tri otroke ter kup dodatnih obveznosti, zato (realno gledano) to možnost trenutno vidim kot zelo težko izvedljivo. Bom pa gotovo prisotna v duhu.
M. A.: Upam in želim, da bo pogreb cerkven, tako kot je treba in bi se ga iz pietete in za izkazaje dostojanstva tem mučencem, ki jim je bilo nasilno odvzeto vsako človeško dostojanstvo, rad udeležil (tudi pripravljen na morebitno pomoč pri organizaciji). Tako da se priporočam za nadaljnje obveščanje o tem.
H. R.: Z veseljem bi se pridružila takemo zboru oz. spremljanju pokopa, če mi bodo to le omogočale obveznosti. Bi pa se potrudila …
F. R.: Sigurno bova z ženo tam.
D. Š.: Ja, jst bi se pridružil, res dobra ideja ...
K. C.: Načeloma bi se rada pridružila zboru, je pa to odvisno, kje, kako in kdaj bo zbran itd. Me je pa razveselila ta novica, da se bo končno začelo s pokopavanjem.
P. Ž.: Osebno menim, da je udeležiti se pogreba najmanj, kar se lahko naredi za te uboge ljudi. Planiral si bom ta dogodek in samo višja sila me lahko odvrne od tega.
A.K.: Meni bi bilo zanimivo se udeležiti česa ob tem ... sploh nisem še bila v Hudi jami ... vse je pa odvisno od termina, predvsem od tega ...
T. E.: Tole je lepa in pogumna ideja, žal sem trenutno v ZDA in se ji ne bom mogel pridružiti. Moram pa reči, da je to, kar se je v zadnjem času naredilo v Sloveniji izjemno v svetovnem merilu.
K. S.: Pridružila bi se žalnemu slovesu, pobuda je hvalevredna. Pokojni si to zaslužijo.
Franc Zabukošek: Seveda sem za sodelovanje in tudi že sodelujem kot vseposvojitelj in v Civilni pobudi, Teharje muzej genocida in katarze.
Ravno danes smo imeli tiskovno konferenco (brez vednosti o Večerovem zapisu !?) in z uglednim zgodovinarjem dr. Milkom Mikulo in pravnikom Janezom Lampretom ugotovili, da je to dejanje neprimerno.
Dejstvo je, da je na Teharjah veličasten spomenik v spominskem parku državnega pomena, ki ni dokončan. Ob odprtju spomenika 2004/2005 je pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek izjavil, da mora to biti osrednji spomenik-opomnik povojnim revolucionarnim žrtvam.
Dejstvo je, da je tu bilo koncentracijsko taborišče revolucionarjev, ki so ljudi mučili, zlasti pa matere, ki so jim jemali otroke in odvažali na bližnji lokal Petriček.
Vse to mora biti razlog, da se pri spomeniku na Teharjah uredi pokopališče in tako spominski park postane muzej za vzgojo za mir in sožitje, torej trajen državni opomnik in dokaz katarze državljanov Slovenije.
V ponižnosti vas prosim za skupen premislek in v logoterapevtskem po Franklu smislu uredimo Teharje za sprejem žrtev Hude jame.
Mislim, da moramo resnično začeti moliti za zdravo pamet in prositi za milost usmiljenja, da pridemo do soglasja za katarzo v resnici.
Vse dobro in sodelujmo za nujno spravo v narodu !
M. P.: Jaz lahko pridem, če bom časovno mogla. Podpiram.
A.H.F.: Vsekakor želim biti obveščena o dogodku oziroma dogodkih, saj kaže, da bo potrebnih več žalnih slovesnosti oziroma več prenosov posmrtnih ostankov žrtev pobojev. Čutim dolžnost, da se vsaj katerega teh dogodkov udeležim in se tako na simbolen način poklonim spominu vseh pobitih žrtev v želji, da bi naš narod začutil enost v pripadnosti tej zemlji, temu rodu, da bi presegli razdeljenost in končno začutili moč v povezanosti in složnosti.
G. P.: Vprašanje je, kdaj bo pogreb, šele potem lahko kaj odgovorim.
A. K.: Žalnemu zboru se bom rad pridružil, če bom takrat v Sloveniji. Predvidoma v prvi polovici junija bom namreč za dalj časa odšel v tujino. Priporočam se za nadaljnja obvestila.
P. R.: Bog. Vse to spremlam z eno veliko žalostjo.
Nihče od svojcev po krvi ni bil ubit, toda v kraju, kjer sem, so jih pobili 125, če bi ne blo mene, spomenika še danes ne bi blo. Postavili smo ga leta 2000, pa do danes ni blo besede o njem …
Ko so odprli enga od "grobov", v katerem naj bi blo vsaj trideset pobitih, kot so rekli ljudje, so priznali le dva …
Vse je zamešano in pomešano, poleg pa še to, da edini, katerim bii morda lahko potožil Nova Zaveza in stranka NSi, ne štimata.
Vsemu navklub z dobro volo, radostnih ...
M. I. F.: Jaz vas spremljam z molitvijo pri vseh vaših delovanjih! Seveda molim tudi za vse umrle ...!
H. N.: Pripravljena sem se udeležiti pokopa žrtev iz Hude Jame. Sporočite mi, ko bo pokop, menda poleti.
P. K.: Če bo le mogoče bi se želel udeležiti te žalne slovesnosti.
P. Z.: Pripravljen sem se pridružiti žalnemu zboru in pospremiti posmrtne ostanke pobitih iz Hude jame. Seveda pa se je treba prej pametno odločiti, kje jih pokopati!
J. F.: Osebno sem pripravljena sodelovati pri žalni slovesnosti. Odvisno je le od termina, če bom takrat v Sloveniji.
M. M. P.: Če bom mogel, bi se rad udeležil.
A. I.: Sporočam vam, da sem se pripravljen udeležiti žalnega zbora, vendar v tem trenutku še ne vem, če bo to mogoče. Več bom lahko povedal, ko bo znan datum prenosa posmrtnih ostankov iz Hude jame v Maribor.
M. Z.: Preveva me nek domoljubni občutek in čutim dolg, da prispevam k obeležitvi tega pogreba. Sem za nekakšno osrednjo (pogrebno) slovesnost, ki se naj dotakne čim večje množice Slovencev, tudi preko medijev, prenosa. Gotovo bo šlo za največji pogreb v zgodovini Slovenije. Morda lahko prispevam tudi kot glasbenik in nastopimo s skupino DMP s kakšno izbrano skladbo. Vseposvojitev bi lahko bila motor te slovesnosti ali vsaj tesen partner. Kdaj bo pogreb?
M. P.: Po možnosti bi bil pripravljen sodelovati.
K. Š.: Vesela sem, da bodo ti naši bratje dobili zemeljski poslednji dom. Samoumevno se mi zdi, da bo tu žalna slovesnost z udeležbo cerkvenih in državnih vrhov in seveda pogreb z verniki, svojci, ki smo nekako vsi ... Sicer kot vedno trdim: oni tega ne rabijo, so Božjem naročju od prve minute slovesa ...
N. N.: Žal, srčno rada bi bila zraven, vendar še doma ne smem k sv. maši, kadar je le-ta pri križu za po vojni pobite žrtve. Namreč moj mož je bil pri Udbi, ne po svoji želji, sprva še sploh vedel ni, za kaj gre, tudi nobenga ni izdal,vendar je bilo veliko groženj in ima še vedno nek strah v kosteh. To je očitno. Še vedno se boji, da bo do nečesa prišlo in kaj bo potem..... jaz se ničesar ne bojim, ker je vedno Bog z menoj. Življenje mi lahko vzamejo, duše mi ne morejo. A pri teh letih potrebujeva drug drugega vedno bolj in se pač prilagajam ter nočem drezati v žerjavico. V mislih bom z molitvijo prisotna.
A.T.: Vsekakor se bom žalnemu zboru pridružil, če bom le tedaj v Sloveniji.
V. K.: Zame je to nekako predaleč, da bi se tega udeležila. Vsekakor pa podpiram to idejo, da duše najdejo mir. (Kar je zelo pomembno!!)
J. B.: Pridem.
M. K.: Tudi sama bi se pridružila, če bo le mogoče ... Se pa pridružujem misli, da se mi zdi bolj smiselen pokop teh žrtev v Teharjih.
K. K.: Tudi jaz sem pripravljena sodelovati, kakorkoli; v sprevodu, lahko tudi kaj preberem, pojem ... Pridružujem se tudi mnenjem, da bi moral to biti krščanski pokop in sicer za mučence. Lahko bi tudi prebrali nekaj kratkih zgodb ljudi, ki bodo pokopani; tako iz kosti bolj vstane živi človek. Lepo bi bilo. če bi pogrebna slovesnost vključevala tudi poudarek o Božjem usmiljenju, ki je tudi za eksekutorje,da bi po Jezusovem zgledu odpuščanje odprlo pot k spravi. Ne zavedamo se, kako močno prikrivanje resnice, pomanjkanje sočutja in volje za spravo zaznamuje slovenski narod. Molim, da nam ne bi bilo vseeno.
F. O.: Glede pokopa žrtev iz Hude jame menim, da bi res bilo bolj primerno, da se jih pokoplje v Teharjih. Ali je to še možno spremeniti? In to iz več vidikov. Zanima me tudi, ali boste pisma Varuhov spomina tudi izdali v knjižni obliki, da bi to imeli v trajen spomin in ohranjeno v skupni obliki. In tudi vsi drugi dogodki, ki so povezani s temi žalostnimi dogodki. Za takšen zgodovinski dogodek bi si morali ljudje vzeti čas, vse drugo lahko počaka. To bi moralo doživeti čimveč ljudi.
M. Z.: Strinjam se z mislijo, da morajo biti žrtve pokopane z največjimi državnimi in cerkvenimi častmi, podpiram tudi idejo, da bi si prizadevali v njihov spomin v Sloveniji uvesti dan žalovanja. Prav tako se strinjam s predlogom, da bi dogodek pokopa pospremili z žalno komemoracijo v Cankarjevem domu. Prenosa in pokopa žrtev se bom udeležila, če bom na dan dogodka le v Sloveniji - saj me misel na trpljenje vseh teh strahotno pobitih ljudi preganja in spremlja vsak dan, kljub temu, da sem se rodila mnogo po njihovi smrti (in kljub temu, da je moj dedek bil partizan). Pri tako strahotnih zločinih čas ne izbriše ničesar, zato se mi zdi primerno ravnati enako občutljivo in pietetno, kot bi bili ti ljudje pobiti včeraj.
S. P.: Vsekakor sem tudi jaz pripravljena kakorkoli pomagati, prisostvovati .....
V. K.: Kakorkoli bo pogreb izveden - podpiram misel o cerkvenem in državnem vrhu - zelo je zaželeno čimprej vedeti datum, da uskladimo, premaknemo svoje manj nujne načrte! V Pesmi za Nagasaki - berite! - človek, ki mu je ob eksploziji zoglenela ljubljena žena, v slovesnem govoru označi Nagasaki kot "žgalno daritev za mir"! Vabljeni vsi še živi! Naj nas povezuje v sebi in med seboj. Za karkoli dobrega narediti potrebujemo (notranji) pokoj . . .
Franc Zabukošek: Zamisel o žalnem zborovanju ob prekopu Hude jame je dobra, toda jaz bi predlagal, da jo izvedemo kot tradicionalno krščansko poslovilno navado, da se opravljajo te molitve na pokojnikovem domu.
Veliko mučencev Hude jame je nazadnje bivalo v koncentracijskem taborišču Teharje, ki je danes blagoslovljen spomenik državnega pomena in ima tudi zametek kostnice. Mislim, da bi bilo primerno, da se varuhi spomina v času prekopa Hude jame kdaj zberemo pri molitvi in spominjanju na Teharjah-Bukovžlaku. Mislim, da bi se z zadovoljstvom pridružil tudi teharski župnik, ki se zelo trudi v negovanju spomina z molitvami ob prvih sobotah v mesecu pri večerni maši.
Z. K.: Z možem se bova srčno rada pridružila varuhom spomina ob prenosu posmrtnih ostankov iz Hude jame. Če bo datum znan vsaj nekaj dni pred dogodkom, bova skoraj gotovo lahko poskrbela, da ne bova imela kakih drugih obveznosti.
Hvaležna sva vam za vaše prizadevanje in hkrati zaskrbljena, ker se več ljudi ne odloči za posvojitev. Velikokrat ob tem pomislim na Abrahama in njegovo pregovarjanje z Bogom o tem, koliko pravičnih bi bilo dovolj, da bi mesta ne pokončal ... in potem pomislim, važno je vztrajati, kajti vsakdo, ki odneha pomeni enega manj.
Fanika Ozimič, 10. februar 2016
Opisala bom, kako negujem kulturo spominjanja kot "posvojiteljica" žrtev med in
po drugi svetovni vojni:
1) Najprej vsako nedeljo opoldan molim v njihov spomin, tako kot smo se dogovorili.
2) Gledam Pričevalce od g. Jožeta Možine na TV Slovenija.
3) Sedaj je tudi g. Janez Lomberger posnel pogovore - Spomine in jih gledam na TV Slovenija ali Maribor. Nazadnje z advokatom Rudijem Šelihom iz Slovenskih Konjic. Res pretresljiva življenjska zgodba.
4) Sestavljam tudi družinsko drevo mojih prednikov, kjer pri vsakem rodu mojih staršev omenjam, da sem združena z "vseposvojitelji" in da molimo v ta namen vsako nedeljo opoldan in da se nam lahko tudi drugi sorodniki pridružijo.
Upamo in si želimo, da bi prišlo pri našem narodu do odpuščanja in sprave čimprej. Ta medsebojna zamera ne more večno trajati. Treba je "pokaditi pipo miru"!
Darja Jakofčič, 5. december 2015
Tako ljube so mi Dušice na spletni strani.
Spomnim se prostora v Yad Vashem blizu Jeruzalema, z milijoni zvezd, lebdečih v temi okoli mene in sredi tišine recitiranja imen otrok, zmletih nekje v čeljustih tega, kar Judje poimenujejo Šoah, v istem podivjanem času v katerem so umrle naše žrtve.
Spomnim se, kako so mi bili blizu ... Kako sem po tistih glasovih, ki so nekatere sopotnike stiskali v duši, slutila nebesa. Nepreklicno stvarnost nebes!
Od tedaj so zame nebesa stvarnost.
Dušice so prav to: da čutimo, da so nam blizu.
In da še vedno so.
In da tam, kjer so, ni več bolečine, ni več sovraštva, ne zamer, ne groze.
In to kljub temu, da je večina od njih zapuščala to našo stran stvarnosti v bolečini in strahu, celo v grozi.
A pri mnogih je bila ta groza presijana z upanjem, celo z nezlomljivim zaupanjem Vanj, ki je šel prav to pot pred njimi.
Z vero, da zlo nikoli ni konec. Nikoli!!!
Njihova vera umiva tudi nas, ki bolečine, sovraštva, zamere, celo groze včasih, še nismo pustili za seboj, ki vse to kdaj še vedno doživljamo.
A v isti svetlobi že sijejo tudi tisti, ki tega upanja, te trdnosti v času svojega odhoda še niso poznali. Ki so Ga spoznali onkraj.
Njegova ljubeča, vseprežemajoča svetloba greje tudi njih. Greje ledeno meso in dušo, tali led, v katerem so odšli. Tudi oni postajajo del te luči in zato blagoslov tudi za ta svet.
In po njih, katerih imena drsijo med milijoni zvezd po ekranu, ta nepremagljiva (a včasih očem skrita) svetloba umiva in greje tudi nas.
Morda nas počasi umije tako zelo, da zajočemo kot otroci. Da postanemo kakor otroci.
Kot otrok in povsem iz srca lahko joče le tisti, ki se na poseben način počuti varnega. In to kljub bolečini, ki mu trga srce.
Nihče nikoli ne joče sam. Nihče ne joče, če ni nikogar, ki bi mogel ljubeče slišati njegov jok.
Ti naši bratje in sestre, matere in očetje, sinovi in hčere, katerih imena nam drsijo skozi oči in srce, to varnost že poznajo.
Mi jo šele iščemo.
Molimo zanje.
A mnogo bolj smo deležni njihove ljubeče molitve.
Tista žareča ljubeča svetloba je v tej njihovi molitvi za nas!
Hvala za Dušice!
Hvala Ti, Gospod, zanje ...
Kako molimo, november 2015
Zorka Lavrenčič
Milojko spremlja v večnosti moja molitev Oče naš in Zdrava Marija.
Kako pa drugi molite?
Kristina Škibin
Zdaj, v nedeljo opoldne, bova z mojim posvojencem zmolila Angelovo češčenje. Naj počivajo v miru, naj vse, kar so morali prestati, pripomore za mir na svetu.
Maksimilijan Matjaž
Trenutno sem v posebno vroči delovni fazi, zato je tudi moja molitev k svetnikom in mučencem vroča in kratka. Po devetdnevnici k JPII sem sedaj v devetdnevici k JFGnidovcu. »Naše« tri+ pridružujem tem velikanom ponižnega Pastirja! Tudi vi ste poleg!
Ljudmila Treven
Jaz molim vsak dan desetko, ki je za nas križan bil za dušo, ki mi je dodeljena, in hkrati za spravo. Če kdaj pride tako, da tega ni, nadomestim naslednji dan. Res pa je, da ob nedeljah opoldne pozabim na angelovo čaščenje.
Pa tudi pri maši se večkrat spomnim nanjo. Mislim, da si bom počasi zbrala še eno dušo.
Vse dobro živim in mrtvim!
Majda Žužek
Moj posvojenec Jože Bernard je vsak dan v mojih molitvah. Pa ne le to, nanj se obračam s prošnjami, ker verjamem, da je pri Bogu. Najina bližina je že zelo domača in mi prinaša veliko zadovoljstvo. Zdi se mi, da se vsak dan bolj poznava. Naj počiva v miru pri Bogu in njegova priprošnja naj prinaša blagoslov slovenskemu narodu, sedaj pa še posebej družini, ki jo rušijo. Smo povezani v molitvi.
Peter Ženko
Priznati moram, da večkrat pozabim na posvojenca. Lahko pa rečem, da sem sklenil darovati sv. mašo zanj enkrat na leto. In ravno jutri se bo za mojega posvojenca Franca darovala sv. maša.
Naj ne zveni neskromno, ko rečem, da sem ponosen, ko se po mojem varovanju ohranja v spominjanju en človek.
Prosim vas, preberite si v zadnji št. revije Ognjišče rubriko "Gost meseca" in spoznajte, kakšno zlo se skriva za poskusi izbrisa spomina.
Mojca Kastelic
Za mojega posvojenca darujem pripravo vsakdanje Božje sledi na spletni strani vrtnicejms.net.
Božja sled išče sled vsakdanjega datuma v psalmih in evangeliju, spodbude papeža Frančiška in spodbude iz bogoslužnega branja brevirja.
Hvala vsem, ki se trudite za Božje kraljestvo med nami.
Alojz Zalesnik
Moje in tudi naše skupne molitve (četudi jih je premalo in često tudi s prešibko poglobljenostjo) se osredotočajo na zahvale in prošnje našemu Stvarniku. Zahvale, v prvi vrsti za dar življenja, za zdravje, za vse talente ipd. Prošnje pa za zveličanje duš vseh naših pokojnih in tudi vseh tistih, za katere molimo v namen varovanja spomina ter za ugodno razreševanje raznovrstnih težav, ki so pred nami. V molitvah se priporočamo tudi našim krstnim patronom in vsem blaženim, da bi dosegli krono svetništva. Ob posameznih praznikih pa so molitve skladne tudi s temi nameni. Občasno se molitev nadgradi še s petjem kakšne primerne nabožne- često Marijine-pesmi. Molimo tudi k sv. Duhu za "zdravo pamet oz. za razsvetljenje". Pozdrav z "Božja pomoč naj bo vedno z nami vsemi!"
Janez Rozman
V znamenje hvaležnosti, tudi sam zmolim Oče naš in Zdrava Marija za "mojega" heroja, zjutraj ko začnem nov dan z molitvijo.
Iskreno pa priznam, da mi včasih uide iz spomina.
ZBogom!
Katja Ceglar
Ob nedejah ob dvanajstih sem običajno s čim zaposlena in redko uspem zmoliti ob angelovem češčenju. Kadar nisem, tudi to naredim. Sicer pa sem vsak dan pri maši in takrat se spominjam mojega varovanca. In kadar molim, delam, to običajno namenim za ''vse svoje'', med katerimi je tudi on in vsi povezani z njim.
Lojze Čemažar
Tudi v naši družini smo se z njim in njimi, do katerih nas med drugim obvezuje tudi obljuba spomina in molitve, še na izrazitejši način v teh novemberskih dneh na krščanski način, v veri da smo v enem občestvu, povezovali.
Osebno se Jožeta in množice v našem narodu pozabljenih vsak dan spominjam in se zavedam svoje majhnosti, kajti mučenci so resnični priprošnjiki sredi naših in mojih dni.
Z Bogom!
Hedvika Lamovšek
Jaz pa takole molim za mojega "strička " Florjana:
Pri vsakem rožnem vencu molim eno desetko za moje najdražje in k njim prištejem tudi strička Florjana. Na koncu, ko molim za vse verne duše, ga še enkrat omenim. Pri sv. maši, ko moli gospod za vse naše rajne, se ga tudi v mislih spomnim in za praznik vseh Svetih sem tudi v njegov spomin prižgala svečko, ki je gorela za moje drage rajne - poleg spada tudi on! Na seznam, za katere moli naš gospod na pokopališču in v cerkvi za vseh vernih duš dan, sem poleg mojih rajnih napisala tudi Florjana Leskovar. Ko bo imel rojstni dan, mu bom poskrbela za sveto mašo. Prav lepo mi je ob misli nanj!
Ob nedeljah pa ob dvanajstih molim zanj in za vse po vojni pobite žrtve angelovo češčenje.
Janez Juhant
Spomin vsak dan pri Angelovem češčenju, praviloma zvečer. Sicer pa mi je velikokrat pred očmi njegova od vaščana sosednje vasi s puško pretolčena in potem obvezana glava na teharskem dvorišču in podobna pot v smrt. Ob tem se mi zdaj ponuja tudi misel na nujno molitev za tega njegovega rablja.
Branko Cvelbar
"Moj posvojenec" je moj stari ata Viktor Cvelbar, ki ga nisem nikoli videl in tudi slike še nimam.
Včeraj in v soboto je bil z nami, ko sva z ženo vodila dve skupinici v hribe.
Odkar je moj stari ata moj posvojenec, ga večkrat vključim v pogovor, saj ga včasih sploh nismo omenjali. V zadnjem letu je naš pogostejši sopotnik.
Posebno srečanje sva doživela s hčerko Ajdo, ko sva bila pri njegovih vrstnikih v Barbara rovu. Takrat sva za najina posvojenca prižgala svečki.
Tudi ta doživetja deliva z znanci in prijatelji. Vsi niso navdušeni, a se ne dava, saj je potrebno ogreti srca, ki so v mnogih primerih hladnejša od kosti v rovu ...
Bog blagoslovi ene in druge!
Metka Brinjšek
Mojega starega ata Ivana imam večkrat v mislih. V nedeljo pa Angelovo češčenje njemu namenim. Takrat sva povezana na poseben način.
Jožica Žagar Muhič
Moja molitev je naslednja: Vsako jutro molim rožni venec božjega usmiljenja za najrazličnejše potrebe ožje in širše družine, drugih družin po imenih, bratov in sester v molitvenih skupinah in mojega naroda. V ta rožni venec vključujem mojega dragega varovanca Miha Krištofa in vse druge žrtve druge svetovne vojne. Gospodu rečem: Naj ta rožni venec objame Miha in vse druge žrtve vojne. Molitev se nadaljuje spontano z besedami po Svetem duhu - prosim, naj Jezus položi svoje sveto ime na vse, ki so odšli od nas in verujem, da so že deležni večne slave, ali naj jih sprejme v večno slavo, naj ozdravi še morebitne nezaceljene rane in jim podeli mir in podobno. Vse prednike našega naroda prosim, da molijo za nas v nebesih. Tudi Marijo prosim - spontano!
Vse dobro in obilo BOŽJEGA BLAGOSLOVA!
M.
31. oktobra sem bila v Zagrebu z Društvom Huda jama. Bilo je javno sojenje etičnega in moralnega sodišča J. B.Titu. Eden najmočnejših dokazov je bilo pričevanje Leljaka, ki je našel dokumente, ki nedvoumno pričajo, kdo je odgovoren za umor mladega Stjepana Crnogorca, kdo vse je bil obveščen. Stjepan Crnogorac je bil nadarjen študent glasbe v Salzburgu, doma iz Grude v Hercegovini. Udba ga je ugrabila in umorila v Lj neznanega dne v juniju 1972!!.
Njegovi sestri in brat zaman iščejo in prosijo, da se razkrije, kje je njegov grob. A sedaj vsaj vedo, da je bil umorjen.
V prekrasen oktobrski dan sem izstopila iz avtobusa pred dvorano Vatroslav Lisinski. Na sebi sem imela majico Jaz sem Stjepan Crnogorac. Čakali smo, da se vsi zberemo. Malo stran je stala starejša ženska. Gledala me je tako žalostno, začele so ji teči solze. Stopila sem k njej in jo brez besed objela. Močno me je stisnila in rekla: "Jaz sem sestra Stjepana Crnogorca." Solze so tekle tudi meni. Brez besed sva bili. Stali sva in se držali za roke. Ne znam opisati ne občutij ne misli.
To pišem zaradi nepotrebnih pomislekov, celo bojazni, kaj bodo rekli svojci naših nepokopanih žrtev. Lahko samo rečem, da vedo, zakaj to delamo, da vedo, da niso sami, da vedo, da je tako prav, da vedo da bomo samo skupaj lahko pokopali vse naše mrtvece.
Ko je predsednik razsodišča, profesor dr. emeritus Zvonimir Ščeparovič pozdravljal posamezne udeležence, je omenil tudi člane Društva Huda jama iz Slovenije. Nisem se takoj ovedela, kaj se dogaja. Ljudje so ploskali in začeli spontano vstajati. 3000 ljudi je stalo, ne nam posameznikom, nam Slovencem, ki vemo in pričamo, da moramo pokopati vse mrtve!
Prvič sem v živo slišala pričevanja, videla ljudi, ki jih je mučila, poskusila ubiti Udba.
Prav gotovo je bilo pričevanje Romana Leljaka eno ključnih in najbolj pretresljivih. Dvorana je umolknila v grobno tišino, ko smo gledali film o Hudi jami. Grozljive slike, kako so napredovali skozi vse pregraje, slike iz sedaj zaprtega jaška, groza mrtvih, živih vrženih v jamo, ni potrebovala nobenega komentarja.
Kako molim? Težko, zelo težko. Kdaj lahko molim samo kot otrok Sveti angel varuh moj za Franca Forška in za Stjepana Crnogorca. Drugič samo stojim pred veliko grozo storjenega. Nikdar nočem zmanjšati tega zla v vsakdanjost. Hočem zreti v grozo prave resnice. Čutim, da je tako prav. Dostikrat kličem Boga v stari hebrejščini, hudega starozaveznega Boga Izraelcev. Niti izreči ne morem. Nema molitev.
In potem je prišla na oder velike, prelepe koncertne dvorane sestra Stjepana Crnogorca, prava i časna sestra Bernardina. Govorila je svojo molitev. V njej je bila vsa ljubezen, leta molitev do tega dne in mnogo več. Nikoli ne bom pozabila, segla mi je najgloblje v dušo, v srce, izrekla tudi moje stiske, molitve. Skoraj fizično se je čutilo, kako množica v dvorani prosi z njo. Sama sem čutila njeno molitev kot božjo milost, kako lahko, smem moliti.
Po koncu smo se zbrali za skupno fotografijo s sorodniki Stjepana Crnogorca. Sestra Bernardina mi je podarila izvod molitve, da jo molimo tudi pri nas. Molitev vedno združuje. V dobrem proti zlu. Mrtve in žive.
Tiste ki prihajajo in one, ki odhajamo. Časi so hudi.
Molitva za umorenu hrvatsku braću
O Bože!
Kako te moliti za našu usmrćenu i otetu braću
a ne pomisliti na ubojice,
koji su mržnjom uništili njihove živote zore,
proljeća, htijenja i nadu njihovu?
O, Bože! O, Bože, Bože!
Kako te moliti za naše očeve, majke, sinove,
našu braču, a razdire me jauk njihov,
dok gledam kako im se u očima trnu posljednji životni gledi?
Kako ću ti se moliti, a tamo, negdje,
zemlja se, nad njihovim kostima, pomiče, viče, zove:
Dođite! Čekamo vas, mnogo godina: četrdeset, pedeset,sedamdeset!
Kako ću moliti, jer me njihov jauk, iz strahotnih jama, zove?
Kako ču se za te moliti, brate Stjepane,
dok, sa snimaka, slušam kako te Udbini zločinci muče, udaraju, žeđu more?!
Ugrušci tvoje muke i moje su rane.
Udbaški ubojice još i danas gmižu, zemljinim zaliscima,
viseći o svojim zlodjelima, puni umorene krvi, ko boce zatorne kuge.
Kako više mogu, o svojim ramenima, vucarati svoje krvave zločinačke ruke?!
Bože!
Stojim pred tobom, osnažena Duhom tvojim.
Sklapam ruke i molim te: usliši molitvu moju,
koju mi tvoj Duh, iznad svih jama i neznanih grobova pronosi,
u kojima braća naša, jaucima svojim, imena nam svoja ostavljahu.
Bože!
Molim te za njih i za sve povorke njihove nijeme,
čije tragove, bez sijena, i sada gledam,
oblijevane majčinim mlijekom i vriskom nejači,
koji nas boli, žeže i peče, ko žerava vrela.
Molitva ova neka im duši svijetli,
neka ih ona, vječnom milinom, grije!
Ti ih, Bože, čudom svoje ljubavi,
ovjenčaj slikama slobodne Hrvatske nam drage,
u kojoj se neutrnjivi stijeg vije i sa svima nama,
za sve njih, zauvijek se plamti!
Braću našu, usmrćenu i otetu,
Bože, ti obveseli životom i veseljem svojim vječnim!
Makarska, 21. listopada 2015
Mila, s. Bernardina Crnogorac
rojena i časna sestra Stjepana Crnogorca, ki ga je ugrabila, mučila in likvidirala SLO Udba.
Na prošnjo podarjeno, da se bere tudi v Sloveniji, v Zagrebu 31. oktobra 2015,
ko je s.Bernardina prebrala pesem na 4. srečanju Hrvaškega nacionalnega etičnega razsodišča (etična in moralna obsodba J. B. Tita in naslednikov, Zorana Milanovića) v dvorani Lisinski.
Ana Kos
Jaz največkrat zmolim ali zapojem Angel Gospodov, včasih moliva skupaj z možem, ki ima tudi svojega "varovanca". (Včasih tudi pozabim.)
Marsikdaj sem ob nedeljah po maši še pri naši cerkvi (v pogovorih s sofarani) in tako večkrat začne tedaj zvoniti angelovo češčenje, pa me spomni.
Mi je to prav všeč!
Sicer pa kar velikokrat pomislim na vojne in povojne žrtve ...... sama vedno bolj čutim, kako zelo sem povezana s svojimi predniki ...
Dorica Žuber
Rodil se je 24. novembra leta 1924, ANDREJ,
rodil se je 29. januarja leta 1923, JANEZ IVAN.
Bila sta moja strica. Mlada, v rosnih letih sta omahnila v smrt ...
Rodil se je 20. aprila 1898, JURIJ.
V zrelih letih se je končalo njegovo zemeljsko življenje ...
Naj njihova zemeljska smrt ne bo zaman.
V spomin nanje molim Angelsko češčenje.
Roman Oberč
Za svojega strica pogosto molim in ga prosim za pomoč moji družini in vsemu slovenskemu narodu.
Moje vprašanje pa je: s kom bi se lahko dogovoril za preiskavo na podlagi DNK testa. Čeprav izkopi še niso narejeni, ne bi bilo nič narobe, da bi pričeli z ustreznimi preiskavami med sorodniki žrtev.
Silva Matos, 23. september 2015
V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk.
Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.
Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.
Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.