Emilija Kladnik Sorčan, 23. september 2015
Nisem več mlada, in hkrati ne dovolj stara, da bi se me dogodki sredi prejšnjega stoletja neposredno dotikali. V srečnem otroštvu se je v našo družino, podprto z neizmerno očetovo ljubeznijo, kdaj pa kdaj ob večerih prikradla zgodba o stricu, ki ga nismo poznali. Ime mu je bilo Marko, v dvanajstem letu je odšel v večnost tik pred koncem zmage nad nacizmom. Pripoved so pogosto spremljale očetove solze in jeza nad krvniki, ki so utrnili mlado življenje. So to storili v gorečnosti za "našo stvar" ali so bili preprosto do konca podivjani? Tega nihče ne ve, precej drugih okoliščin pa je očetu v dolgoletnih prizadevanjih uspelo sestaviti v zgodbo s kar banalnim začetkom: Kmečka družina s Harja nad Laškim je imela v delu pri čevljarju v Zgornji Rečici za tisti čas pomanjkanja precej dragoceno stvar - čevlje. Iskat bi jih naj šel moj oče, pešačiti bi moral precej kilometrov, se vmes registrirati pri okupatorjih v mestu in srečno prestopiti na partizansko ozemlje v Rečici. Za skoraj petnajstletnega fanta bi to pomenilo veliko nevarnost, saj bi bil eni in drugi strani sumljiv, zato mu ded ni pustil na pot. Vmešal se je mlajši Marko, neugnan fantek z izjemno voljo, češ, naj grem jaz, saj sem še otrok in se nimam česa bati. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Mater, ki je drugi dan odšla za njim, so ustrahovano spodili nazaj, da je ostala živa, je zaslužna dobra gospodinja hiše, kjer so imeli partizani štab. S pravo besedo je pomirila zasliševalce, mami pa povedala kruto resnico, da je prišla prepozno. Družina je po koncu vojne postala žrtev montiranega procesa, razseljena po zaporih, moj mladoletni oče in najmlajši brat pa sta medtem morala z lastno iznajdljivostjo preživeti. Zgodbo bi lahko z zanimanjem poslušala in nato pozabila, a kaj ko ji je umanjkal konec: Oče ni smel z resnico na dan, breme, ki ga je nosil globoko v sebi, ker je šel v smrt bratec namesto njega, mu je zasejalo usodno bolezen in moji otroci so se morali še čisto majhni posloviti od (pre)zgodaj umrlega dedka.
V soboto sem odšla na kraj zločina namesto pokojnega očeta, ne vem točno, ali je Marko na dnu rova ali pod smreko v bližnjem gozdu. Moj oče je hodil z mano in skupaj sva prosila za mir, ki ga sedaj najbolj potrebujem jaz. Lahko bi rekla kot mnogi drugi - kaj me to briga, a preden izustiš zadnji glas te floskule, že veš, da to ni res. In ko te od glave do pet obide spoznanje, da je usodna zamenjava, ki se je nekoč tako po neumnem zgodila, pogoj, da ti obstajaš, ti ostanejo samo solze, ki si same utirajo svojo pot.
Marko, lahko bi živela oba, jaz in ti, če bi bil svet drugače narejen.
Hvala vsem znanim in neznanim ljudem, ki ste me spremljali na tem romanju.
Karmen Smodiš, 22. september 2015
Po obhajilu v Barbarinem rovu sem zaznala blago prisotnost tistih, ki so tukaj ostali. Nič srhljivega, obupnega, ali sovražnega. Ne. Četudi že doumejo vsepresegajočo ljubezen Najvišjega, sem čutila, da se je v rov naselila hvaležnost in tihi spokoj, da smejo ostanki teles biti deležni svete daritve.
Ariana Libertin, 22. september 2015
V boju za lagodno življenje kričimo: »Pustite, kar je bilo, je bilo! Vsaka vojna je kruta!« In potiskamo nazaj v rov ostanke mladih življenj, neizpolnjene sanje, neizpeto ljubezen do domovine …
S plastenkami vode in slovenskimi jabolki podpiramo reke beguncev na poti v lagodno življenje.
Toda, strma je pot …
Karmen Kristan, 22. september 2015
V soboto sem se udeležila svete maše v Hudi jami. Želim si, da bi se zmogli odpreti resnici, sprejeti jo v sočutju in odpuščanju do vseh, da se postavijo osnovni pogoji za spravo in bi dali prostor Bogu, ki tudi najhujše stvari lahko uporabi za dobro. Še vedno me spremlja ... Pretresljivo podoživljanje hoje teh mučenikov po rovu. Vedeli so, da poti nazaj ne bo. Pogled v jašek, kjer je še 2500 okostij. Žive so zmetali vanj in so več dni umirali v kupu teles. Moja stiska je smešna napram temu. Jokala sem ob kostnici z več sto zaboji, v katerih so kosti, lobanje ... Vsi ti mučeniki so že v Očetovem objemu, takoj so bili, verjetno že med umiranjem ...TE KOSTI SO ZA NAS, V OPOMIN, KAJTI BRATSKA MORIJA SE LAHKO KAJ HITRO PONOVI ... NAŠA RAZDVOJENA SITUACIJA JE ZRELA ZA TO.
Miran Prnaver, 21. september 2015
V soboto, 19. septembra, je bila v Hudi jami maša v spomin na vse preminule v Barbarinem rovu, kjer je bilo ob koncu druge svetovne vojne pomorjenih več kot 3000 ljudi. Približno polovico naj bi bilo Slovencev.
Del rudnika, kjer so bili izvršeni poboji, je bil zaprt leta 1942 in po pobojih leta 1945 zazidan, zabetoniran z 11 pregradami. Preostali del rudnika je bil zaprt leta 1992. Leta 2008, ob odkritju tega grobišča, so del žrtev (okrog 460) našli v samem rovu, kje so bili nametani in posuti z mrtvaškim voskom. Ti so bili vsi pobiti s streli v tilnik. Vse ostale žrtve so bile zmetane žive v rov, ki je globok 45 metrov. Od odkritju so odkopali 13 metrov globoko in v globini med 8 in 13 metrov so odkrili 380 žrtev. Vse ostale žrtve (2500) so še zasute, zakrite v jašku v globini od 13 metrov naprej do približno 45 metrov globoko.
Današnjo sveto mašo petih duhovnikov je vodil duhovnik in akademski slikar Jošt Snoj. Med duhovniki, ki sem jih poznal, sta bila Franci Alič (nekdanji župnik v Šentvidu v Ljubljani) in Janez Cerar (nekdanji direktor študentskega doma Vincencij v Ljubljani). Somaševala sta tudi Maksimilijan Matjaž (profesor biblicistike na TF) in p. Bogdan Rus OFM (duhovni pomočnik v župniji Šiška), diakoniral pa je Ferdo Rus.
Najprej smo se zbrali pred rovom pred kapelico, kjer je lahko vsak ob veliki sveči prižgal svojo svečko in povedal ime tiste žrtve, ki smo jo v okviru vseposvojitev.si posvojili ali pa smo povedali, koga se spominjamo od današnjem dogodku.
Sveta maša je bila pri jašku, kjer so žrtve. Po maši nam je spregovoril rudarski inženir Ivan Kenda, ki je sodeloval pri prebijanju pregrad in odkrivanju ostankov povojnih žrtev.
Potem smo šli mimo prostora (kostnice), kjer je shranjeno okostje približno 800 žrtev. Okostja so zložena v plastične zaboje. Približno 2500 žrtev pa je še vedno v jašku.
Sam sem imel to priložnost, da sem v jamo, v rov nesel oltarček (sicer preprosto mizico), na katerem se je darovala spominska sveta maša tako za žrtve kot za njihove krvnike.
Današnje srečanje z nepojmljivim, pa tudi z vero, da smrt in zlo nimata zadnje besede, smo končali s pogostitvijo in druženjem pred Hudo jamo.