Silva Matos, 23. september 2015
V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk.
Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.
Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.
Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.
Bogdana Počivavšek, 23. september 2015
Marec 2009: "Glejte nocoj poročila!" mi je dejala dr. Dežmanova po predavanju na OŠ Podčetrtek in res sem jih. Šokantne slike iz rova svete Barbare in primitiven odziv sodelavca naslednje jutro: "Saj to so bili Hrvati" še danes odzvanjajo v moji notranjosti.
"Kajn, kje je tvoj brat Abel?", vprašanje, ki celo človeško zgodovino odmeva, pa nas ničesar ne nauči!
Nisem čutila potrebe, ali pa nisem želela priznati, da nisem vredna stopiti na sveto zemljo….
September 2015: Spoštovani varuhi spomina, v soboto, 19. septembra ob 10h, bo v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Mašo bo daroval duhovnik Jošt Snoj. Ker je prostora v jami malo, je število ljudi zelo omejeno. Zato se čim prej oglasite, če bi se želeli dogodka udeležiti. Vse dobro želim, Romana
In se odločim - moja hči namreč razmišlja drugače. Že od odkritja želi videti kraj zločina.
19 september, Laško
Na parkirišču trgovine TUŠ srečam preostale udeležence svečanosti. Kar nekaj jih poznam, čeprav so Ljubljančani. Z mano je brat, ker ima hči druge obveznosti. Vesela sem tega, saj menim, da je tako bolje za obe.
Prižiganje svečk pred kapelico in izgovarjanje imen zadene bolj brata, kot mene, saj sem podobno doživela na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava.
Vstopimo v rov. Rudniški tir in čelne svetilke, korakam brez misli.
Kita las udeleženke pred mano oživi spomin na slike, ki so pred leti pretresle vse dobromisleče prebivalce Slovenije. Kako se je lahko zgodilo kdaj kaj takega? Misli zaplavajo, domišljija slika trume golih romarjev (baje so se morali sleči pred vstopom) in pride misel: "Le kaj so doživljali v gotovosti, da se tu njihovo potovanje konča." Ali lahko ohranjaš vero in upanje tudi v takih trenutkih, ki se prav gotovi zdijo večnost?
Sveti Pavel pravi takole:
Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.
Verjetno takrat ne moreš razmišljati tako, a mi, ki imamo možnost udeležiti se najsvetejše daritve nad jaškom, kjer ležijo trupla več kot tisoč še neizkopanih žrtev, se moramo zavedati, kakšen potencial milosti za narod je tu, če se jim le priporočimo! Žrtev, četudi neprostovoljna, rodi milost, saj se -kot energija- ne more izgubit, lahko se le pretvori.
Rov lepo počiščen, urejen, kot se spodobi, le iz podzavesti vstajajo slike gomile mumificiranih trupel, ki so vsaj dobili strel v tilnik in tako hitro končali trpljenje. Kako umiraš pod težo nekaj tisoč sotrpinov, ki padajo nate? " Moj Bog, zakaj si me zapustil?" Kako lahko živiš z zavestjo, da si pri takem grozodejstvu sodeloval, pa čeprav neprostovoljno? Vprašanja, na katera ne bo nikoli odgovorov.
Vračam se z zmedo v glavi. Zavijemo še levo, kjer zaboji s kostmi ponavljajo večno vprašanje: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?" Kot Dachau v primerjavi z Auschwitzem! Relikvije nagovarjajo!
Sedaj vem, zakaj so bili Jobovi prijatelji ves teden tiho, ko so videli njegovo bolečino!
"Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti!" je dejal moj brat in strinjam se z njim!
Emilija Kladnik Sorčan, 23. september 2015
Nisem več mlada, in hkrati ne dovolj stara, da bi se me dogodki sredi prejšnjega stoletja neposredno dotikali. V srečnem otroštvu se je v našo družino, podprto z neizmerno očetovo ljubeznijo, kdaj pa kdaj ob večerih prikradla zgodba o stricu, ki ga nismo poznali. Ime mu je bilo Marko, v dvanajstem letu je odšel v večnost tik pred koncem zmage nad nacizmom. Pripoved so pogosto spremljale očetove solze in jeza nad krvniki, ki so utrnili mlado življenje. So to storili v gorečnosti za "našo stvar" ali so bili preprosto do konca podivjani? Tega nihče ne ve, precej drugih okoliščin pa je očetu v dolgoletnih prizadevanjih uspelo sestaviti v zgodbo s kar banalnim začetkom: Kmečka družina s Harja nad Laškim je imela v delu pri čevljarju v Zgornji Rečici za tisti čas pomanjkanja precej dragoceno stvar - čevlje. Iskat bi jih naj šel moj oče, pešačiti bi moral precej kilometrov, se vmes registrirati pri okupatorjih v mestu in srečno prestopiti na partizansko ozemlje v Rečici. Za skoraj petnajstletnega fanta bi to pomenilo veliko nevarnost, saj bi bil eni in drugi strani sumljiv, zato mu ded ni pustil na pot. Vmešal se je mlajši Marko, neugnan fantek z izjemno voljo, češ, naj grem jaz, saj sem še otrok in se nimam česa bati. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Mater, ki je drugi dan odšla za njim, so ustrahovano spodili nazaj, da je ostala živa, je zaslužna dobra gospodinja hiše, kjer so imeli partizani štab. S pravo besedo je pomirila zasliševalce, mami pa povedala kruto resnico, da je prišla prepozno. Družina je po koncu vojne postala žrtev montiranega procesa, razseljena po zaporih, moj mladoletni oče in najmlajši brat pa sta medtem morala z lastno iznajdljivostjo preživeti. Zgodbo bi lahko z zanimanjem poslušala in nato pozabila, a kaj ko ji je umanjkal konec: Oče ni smel z resnico na dan, breme, ki ga je nosil globoko v sebi, ker je šel v smrt bratec namesto njega, mu je zasejalo usodno bolezen in moji otroci so se morali še čisto majhni posloviti od (pre)zgodaj umrlega dedka.
V soboto sem odšla na kraj zločina namesto pokojnega očeta, ne vem točno, ali je Marko na dnu rova ali pod smreko v bližnjem gozdu. Moj oče je hodil z mano in skupaj sva prosila za mir, ki ga sedaj najbolj potrebujem jaz. Lahko bi rekla kot mnogi drugi - kaj me to briga, a preden izustiš zadnji glas te floskule, že veš, da to ni res. In ko te od glave do pet obide spoznanje, da je usodna zamenjava, ki se je nekoč tako po neumnem zgodila, pogoj, da ti obstajaš, ti ostanejo samo solze, ki si same utirajo svojo pot.
Marko, lahko bi živela oba, jaz in ti, če bi bil svet drugače narejen.
Hvala vsem znanim in neznanim ljudem, ki ste me spremljali na tem romanju.
Karmen Smodiš, 22. september 2015
Po obhajilu v Barbarinem rovu sem zaznala blago prisotnost tistih, ki so tukaj ostali. Nič srhljivega, obupnega, ali sovražnega. Ne. Četudi že doumejo vsepresegajočo ljubezen Najvišjega, sem čutila, da se je v rov naselila hvaležnost in tihi spokoj, da smejo ostanki teles biti deležni svete daritve.
Ariana Libertin, 22. september 2015
V boju za lagodno življenje kričimo: »Pustite, kar je bilo, je bilo! Vsaka vojna je kruta!« In potiskamo nazaj v rov ostanke mladih življenj, neizpolnjene sanje, neizpeto ljubezen do domovine …
S plastenkami vode in slovenskimi jabolki podpiramo reke beguncev na poti v lagodno življenje.
Toda, strma je pot …