Helena Novak, 18. maj 2015

SERGEJ                                                                                                           

Bila sta dva fanta, mamina brata in bil je maj 1945. Eden je bil star 19 let, drugi 15 in pol. Prvi je bil domobranec, drugi je bil še premlad za to. Peš sta se odpravila iz Most v neko šolo blizu vojašnice za Bežigradom nasproti stadiona, kjer je bilo zbirno mesto za domobrance. Kar dolgo sta morala hoditi. Danes vojašnice ni več, tam je naselje Bežigrajski dvor. Pred vrati sta se poslovila in pri tem se je mlajši razjokal. Starejši je odšel noter, mlajši pa se je vrnil domov v podnajemniško stanovanje v Mostah. Kmalu se je izkazalo, da je eden odšel v smrt, drugi pa v življenje. Zgodba je znana, domobranci so se morali umakniti na Koroško, od tam pa so jih zavezniki – predvsem Angleži vrnili v Slovenijo, kjer so oblast že prevzeli partizani – komunisti. Kje so ga ubili, kam so ga vrgli, kako je pred tem trpel, kje ležijo njegove kosti – pojma nimamo. Tako smo izgubili Sergeja.

Meni pa je za celo življenje ostalo prepričanje, da so vsi partizani ljudje s puškami, ki streljajo in mečejo druge v jame. Včasih še žive. Nobeno objektivno razmišljanje, češ, vsi pa že niso bili taki, ne more pregnati tega občutka. Kot da bi se pri nekaterih od nas, ki smo bili rojeni po veliki moriji, strah pred komunisti zapisal v dedno zasnovo, v DNA bi danes rekli. Saj jih nisem poznala, domobrancev, saj so mi pri šolanju ravno tako prali možgane kot vsem drugim. Tudi doma nismo dosti govorili o tem, oče je včasih kaj rekel, mama je bila pa tiho. In vendar je bil njen molk še najbolj zgovoren. Danes tudi vem, da se političnih nasprotnikov ne pobija, ampak se z njimi tekmuje na volitvah. To je vsakomur jasno, revolucionarji pa so mislili in delali čisto drugače. To je bilo strašno 20. stoletje s komunistično revolucijo v Rusiji, z idejami svetovnega komunizma, ki so jih uresničevale partije po različnih državah. Ponekod je uspelo, drugje ne. Pri nas je uspelo tako dobro, da se jih še danes bojim, mnogo let po padcu Berlinskega zidu in nastanku države Slovenije. Kot da bi nas še vedno držali za vrat, kot da smo še vedno manj vredni od njih, čeprav imamo prav, oni pa ne. Čeprav se mi identificiramo z žrtvami, oni pa z morilci, ki so imeli roke krvave do komolcev, kaj do komolcev, do ramen. Zraven pa njihovi sinovi in vnuki govoričijo o miru, svobodi, nas učijo demokracije in so sploh zelo mehkega srca. Pri tem pa se nikakor ne distancirajo od dejanj svojih prednikov, tako krvnih kot političnih, ampak nadaljujejo z njihovimi idejami v na videz demokratičnem okolju.

Dorica Žuber, 16. maj 2015

Anica Krnc, 4. maj 2015

Jaz, Anica Krnc, sprejmem v posvojitev svojega starega strica Tomaža Knavsa, ki je padel kot žrtev (verjetno partizanov) avgusta ali septembra 1942. Vse, kar mi je znano o njem, sem izvedela iz knjige Kokrški odred I. Ker je bil rojen v Ameriki, sem težko prišla do podatkov o njegovem rojstvu, saj je bilo, kot da ne bi obstajal. Ker je zaradi hudih obtožb kot komandant zapustil odred in se šel borit drugam, verjetno na Dolenjsko, so ga sami ustrelili. Namigi so bili o mučenju, a o tem se v prejšnjem sistemu ni govorilo, sedaj pa verjetno ni več ljudi, ki bi kaj vedeli?

Elda Viler, 21. april 2015

O RUSKI KAPELI IN HUDI JAMI

Leto za letom padle soldate ob Ruski kapeli nad Kranjsko Goro

vse počastimo, jih pokropimo,

z molitvijo, govori tem sirotam se priklonimo.

Iz daljne dežele naši sobratje v zemlji naši našli so smrt.

Televizija, časniki jih razglasijo, mediji vsi prisotni so tu.

Kulturni program je lep in predan.

Po tem sledi žur te noči v Kranjski Gori, v hotelu Martuljku in kje drugje.

Ob letu dni podobno vse se ponovi.

Vse lepo in prav je tako.

Toda kako je tam bilo v Hudi jami,

kjer so še živi ljudje bili vanjo pometani, v Barbarin rov?

To bili so Slovenci, mladi in stari, pa tudi Hrvatje in drugi sobratje.

Še vedno tam čakajo že toliko let na svoj pokop, na svojo kapelo in na razpelo,

da jih počastimo, jih pokropimo, da vsi zadoščenje spet pridobimo.