Anica Koler, 24. marec 2015

Zahvaljujem se vam za pošto in podatke o mojem stricu Jožetu Šimnovcu! Njegov stari oče je bil iz Vogelj, zato so verjetno v tistem okolišu tudi ti priimki. To je bil brat moje mame, ki je vedno žalovala za njim. Prvič sem o njegovi smrti izvedela pri svojem petnajstem letu, ko mi je mama pokazala Črne bukve. Vendar se o tem takrat ni smelo govoriti. Sreča je bila, da so ga lahko že po letu dni prekopali! Na pokopališče! Meni je to vseskozi ostalo v srcu in vedno sem se vpraševala … Zakaj … ?

Romana Bider, 22. marec 2015

Draga moja posvojenka, prvič sva se srečali tik pred lansko tiho nedeljo, ko sem v pobudi vseposvojitev sprejela vlogo varuhinje spomina nate. Večkrat se sprašujem, ali je zate to prav. Ne vem, zanašam se na božjo previdnost. Povezal naju je naključni računalniški izbor. Tvoje ime je na seznamu skoraj sto tisoč žrtev zla druge svetovne vojne in časa po njej med slovenskim prebivalstvom. Ko ti prižigam svečko, ko se priklanjam tvoji kalvariji, ko v molitvi zate tipam proti večnosti, sem bliže tudi vsem drugim na žalostnem spisku. V občestvo se varuhi spomina in posvojenci posebej povežemo v nedeljah opoldne ob angelovem češčenju.

Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol (Jer 11,19).To je tudi tvoja zgodba. Grozljiva nedoumljivost tvojega nedolžnega trpljenja naj bo položena v molk tihe nedelje, zraščena s Kristusovim križem in osmišljena v velikonočnem jutru. Mislim na tiste, ki so povzročili tvoje trpljenje in jih skupaj z mojimi slabostmi izročam božjemu usmiljenju. Odkrivam, kakšno je sporočilo tvojega življenja in tvoje smrti zame, za nas. Ob tebi se moja merila za pomembno in nepomembno spreminjajo in balast odpada. Imam te za svojo nebeško zaveznico, ki me spremljaš in navijaš, da bi s tvojo pomočjo izbirala boljše poti. Opominjaš me, da je smrt blizu. Za vse svete je bilo med mojimi dragimi rajnimi napisano tudi tvoje ime, ki je zazvenelo tudi pri prvi sveti maši za varuhe spomina v Šentvidu. Pesnik bi rekel, da obe skupaj hodiva nekje, kjer še ni bilo sveta.

Ida Meglen, 27. februar 2015

Pišem Vam v zvezi s posvojitvijo Marije Pugelj.

Jaz in vsa moja družina smo bili skupaj z Marijo na Teharjah, v sobi barake št. 4.

To je žal trajalo le nekaj dni, saj so Marijo poklicali iz skupine zapornic, ob dveh ponoči, naj se hitro javi. Marija je rekla, da je daleč v vrsti. »Ja, pa še dlje boš šla.« In res je šla v jamo, skupaj z domobranci.

Marija je bila dekle domobranca Vinka Levstika, s katerim je ponoči romala iz Slovenj Gradca, pod močno stražo, v Teharje. Med potjo se je Vinko odločil za pobeg. Skočil je iz vrste in zaklical: »Marija, zbogom!« Ona mu je zaklicala: »Zbogom, Vinko!« Te stavke je kar naprej ponavljala in vsa srečna govorila: »Glavno, da se je Vinko rešil, jaz nisem pomembna.«

Še bi lahko pisala o grozovitem trpljenju naših ljudi.

Lepo Vas pozdravlja nekdanja teharska zapornica.

Fanika Vodopivec, 26. februar 2015

Res sem bila žalostna, da nisem prejela posvojitvenega lista za mojega tasta Ivana Vodopivca ... Ni ga na seznamu?!

Mojega moža  je v nočnih morah preganjala rdeča zvezda, saj so tisti, ki so sredi noči odpeljali očeta, njemu in sestri grozili s puškami, na kapah pa so imeli rdeče zvezde. Oba otroka, mali Ivan star šele dobrih pet let, sta potem bosa tekla za vklenjenim očetom po snegu, pa so jima spet zagrozili s puškami.

Potem so čakali in čakali, a očeta niso videli nikoli več. Mama je sicer izvedela, da so ga, kakor še mnoge druge, tisto noč odgnali proti Dramljam, kjer so dobro živeli v neki hiši, hrane in vsega so imeli dovolj, saj so ropali po okoliških vaseh. Ko so pozneje tisti z rdečimi zvezdami na kapah gonili izgnance mimo njihove hiše v Bukovžlaku v teharsko taborišče, je mali Ivanček skrit za grmom gledal, ali bo morda med ljudmi zagledal očeta. Videl je tudi, kako grdo so ravnali z njimi. Kar s konj so jih suvali s puškinimi kopiti.

Ko je prišla tako opevana 'svoboda', je moral Ivanček v šolo, a hodil je nerad. Rdeča zvezda nad tablo, ter stalno zmerjanje učiteljev, da je otrok izdajalca, ga je ubijalo. Neke noči so se odločili štirje fantje, še ne trinajst let stari, da pobegnejo v Avstrijo, peš. Več noči so tavali po gozdu, pa jih je zajela patrulja. Zaprli so jih v zapor – Stari pisker. Po enem letu, s štirinajstimi leti, se je zaposlil, dobil je nočno delo na neki žagi. Večkrat se je poškodoval in zbolel, nekajkrat so ga komaj rešili.

Z materjo sta večkrat poskušala kaj izvedeti, kje je ostal oče. S sliko sta hodila po Dramljah in spraševala, če bi ga kdo prepoznal. Naletela sta na nekega gozdarja, ki je očeta spoznal. Povedal je, da ga je on našel v neki kotanji v gozdu ob potoku, ki teče mimo Dramelj, golega, ustreljenega, obgrizenega. Tu so potem skrivaj postavili križ, ki pa je večkrat izginil.

Midva z Ivanom sva se spoznala še ne stara 20 let, ko sem jaz zaključevala učiteljišče v Celju. Takoj se je porodila med nama velika ljubezen. Bil je moj prvi fant, za mene najlepši na svetu – visok, svetlolas, modrih oči in vedno tako resen. Še pred poroko mi je povedal vso zgodbo svojega težkega življenja. Uredila sva skromen grobek tam v gozdu in ga obiskovala vsako leto ter nadomestila odstranjen križ, če je bilo potrebno. Večkrat sva načrtovala, da bova naredila prekop. Veliko nama je pomagal gospod Janez Črnej, ki je prav takrat raziskoval ta prikrita grobišča. Mož je tako dobil status žrtve vojnega nasilja. Življenje se mu je počasi umirilo, dobila sva hčerko in si zgradila lep domek. Sam se je tudi došolal – končal osnovno šolo, naredil ekonomsko in v Mariboru diplomiral na VEKŠ. Bil je srečen, jaz pa z njim. Bil je izredno čustven človek. Pisal je pesmi, mnoge tudi že v zaporu, največ pa o najini ljubezni. Vse hranim.

Dočakala sva upokojitev. Med nama je le šest dni razlike. Potem pa se je začela pojavljati bolezen. Tri leta je preživel v Domu sv. Jožefa v Celju. Lepo so skrbeli za njega, bila sem vsak dan pri njem. Noči pa so postale neprespane. Ko sem odhajala, je jokal. Pa sem se odločila, da ga vzamem domov. Bila sem lahko 24 ur ob njem. Bil je srečen. Klical me je. »Moja, moja mamka.« Ponoči je iskal mojo roko in jo stiskal. Alzheimerjeva bolezen pa je napredovala kljub skrbni negi in neizmerni ljubezni. Meni ni bilo nič težko narediti zanj. Počutila sem se zdrava in močna. Sama sem ga hranila po trebušni sondi, mu previjala rane – preležanine, zapela sem mu njegove najljubše pesmi (nekoč je pel v zboru). 1. februarja letos pa je zjutraj po prejemu zdravil in hranjenju mirno zaspal in se ni več zbudil kljub takojšnji zdravstveni pomoči. Tudi maziljenje je opravil naš župnik g. Hren.

Ob urejanju njegovega groba želim izpolniti njegovo željo, da bo počival z očetom in materjo skupaj. Tu bom pozneje legla tudi jaz, moje telo, srce pa je itak odšlo z njim, kakor sem zapisala:

Vse prezgodaj si odšel,

nisi mene s sabo vzel,

moj dotik več ne doseže te,

s teboj pa vedno moje bo srce.

Prosim, pomagajte mi, da bom posvojitelj mojega tasta, ki mi je dal svojega sina.

Zbogom in hvala, če ste prebrali moje pismo.