Marjeta Ahlin, 15. januar 2015

Za projekt Sočutje in resnica mi je povedal prijatelj.

Prebrala sem tekst na vaši spletni strani, poiskala dva strica, mamina brata, ki sta bila žrtvi vojne in se odločila, da postanem varuh njunega spomina. Eden je končal v Kočevskem Rogu, drugega so l. 1943 ustrelili Nemci, ko je šel iz Kočevja domov na obisk.

Po pravici povedano, kot varuh spomina nimam posebno bolečih občutkov že zaradi oddaljenosti, pa tudi stricev nisem poznala. Ganilo pa me je pri maši v Zavodu sv. Stanislava, ko sem s svečko v roki pred mikrofonom povedala javno njuni imeni. Takrat se me je dotaknilo, da mi je šlo na jok. Bila je zelo lepa maša.Upam, da bo še kdaj.

Vesela sem, da sem zvedela za to akcijo in da sem vključena kot varuh spominana na svoja strica, o katerih nam je mami, ki je lani umrla, pripovedovala z veliko bolečino.

Dovolite še moje mnenje. Ta pobuda je zelo dobra, ni pa dosegla veliko ljudi, saj ima samo nekaj čez 300 žrtev varuhe spomina. Mislim, da bi se za to odločilo veliko več ljudi, če bi bilo bolj enostavno. Veliko starejših ne uporablja računalnika. Predlagam, da objavite še telefonsko številko, na katero bi se lahko obrnili.

Hvala za vaš trud. Z veseljem se bom udeležila še kakšnega dogodka, ki jih načrtujete.

Ana Selan, 9. januar 2015

Večkrat slišim, da smo Slovenci rahlo depresiven narod, torej notranje žalostni. Sama to nerazložljivo žalost, ki se občasno razraste v pravo duhovno temo in ji ne vem izvora, čutim že od nekdaj. Opažam malodušje mladih, strah, ogroženost, negotovost pred življenjem … Kaj se dogaja? Ali bolje - kaj se je dogajalo?!

Generacija naših staršev (staršev nas, ki smo sedaj v lepih srednjih letih), je bila rojena neposredno po 1. svetovni vojni, ko je bilo doživljanje teže le-te v njihovih starših še zelo prisotno, živo - in so del tega zagotovo prejeli, saj vemo, da se čutenje staršev prenaša na otroke.        

Naši starši so 2. svetovno vojno neposredno doživeli v vsej razsežnosti; prav tako čas po njej (povojne poboje, komunistični režim …), z vso paleto čutenj. Vse slabo, zlo, namerno povzročene krivice, trpljenje … se prenaša iz roda v rod-s krvjo, geni, z zapisom na neki nezavedni ravni - manifestira se v realnem življenju in to niso lepe podobe. Kar doživljamo, čutimo navznoter, se slej ko prej odrazi v našem vedenju, delovanju, v odnosih s soljudmi; če nosim temo -sejem temo; če me teži - težim; če me boli - povzročam bolečino ... Teža teme, zla, slabega, je bila za naše starše (pre)velika; čutili so jo pri svojih starših, doživeli na lastni koži - in bili potisnjeni v molk. Teža, ko se nekdo postavi v vlogo razsodnika o življenju/smrti, še celo o načinu smrti; bili so v popolnoma odprtem lovišču, v areni smrti, nevarovani, nezaščiteni, izpostavljeni coni Zla, ki se je polastila človeka. Doba njihovega življenja je bila enostavno prekratka, da bi to grozoto lahko razrešili. Je pa bila zapisana v njihovem telesnem, čustvenem, duševnem življenju, ki so ga predali nam - otrokom. Mi to lahko vsaj poskušamo razrešiti, čeprav so rane še vedno zelo žive. Če presegam žalost s sočutjem, (so)čutenjem, prižigam svetlobo v sebi, imam točko orientacije. Zmorem preseči raven osebne bolečine, prizadetosti (mojih staršev in mojo), (so)čutim povzročitelja/e zla, teme, bolečine; sprejmem in izročim višjemu uvidu, izpustim=odpustim. Presekam začarani krog ločevanj, zamer … Ne želim prenašati teme naprej v naslednji rod, čeprav je ta že ob meni - morda lahko preprečim, zmanjšam zagrenjenost?

Vendar kot posameznik tega ne zmorem, lahko pa skupaj z drugimi, z zavedanjem Presežnega - zato podpiram, pozdravljam in sem hvaležna za projekt vseposvojitve! Ko začutim temo, nastrojenost, slab namen v drugem, mi nihče ne more preprečiti, da ga ovijam v svetlobo, naklonjenost, dobroto, ga blagoslovim, ga izročam Previdnosti … Močnejše kot bo moje sočutje, manjša bo moč slabega. Nihče nam ne more preprečiti, da se odločimo živeti v Dobrem, v območju svetlega, v sočutju. Poskus posameznika lahko deluje brezupno nesmiselno - skupaj pa nam bo uspelo. To preprosto potrebujemo, če želimo (pre)živeti, kajti na isti ladji plujemo!

Sem varuh spomina mojega strica duhovnika, ki so ga po večdnevnem mučenju umorili privrženci komunizma, ker se ni uklonil njihovim zahtevam. Je moj priprošnjik za notranjo trdnost, načelnost, vrednote … ki jo je izpričal v času življenja in mučeništva. Imen storilcev ne poznam, vendar jih izročam Njemu, ki pozna vzgibe njihovih src.

Bogdana Počivavšek, 8. januar 2015

S pobudo vseposvojitve sem se prvič srečala ob prebiranju spletnega magazina Časnik.si, prav tako kot z iniciativo "Resnica in sočutje". Pri množici informacij, ki so dandanes ljudem na voljo, je potrebno, da nas na posamezne kdo opozori, drugače lahko marsikaj spregledaš.

Takoj sem obiskala omenjeno spletno stran, vendar sem, nevešča ravnanja z računalnikom, verjetno naredila neko napako, tako, da do posvojenca nisem uspela priti. Tudi spletna stran mi ni bila več dostopna.

Na DV v Kančevcih sem soudeležence spodbudila, da se v mislih povežemo z župnijo Teharje, kjer je prav takrat potekala redna mesečna molitvena ura za spravo v slovenskem narodu. Na to moje povabilo se je odzvala ga. Romana Bider in predstavila "Vseposvojitev". Spodbudila me je, da ponovno obiščem spletno pobudo Vseposvojitve.

Udeležila sem se slovesnosti v cerkvi Zavoda sv. Stanislava in sem srečna, da sem bila, kljub oddaljenosti, prisotna. Bilo je dostojanstveno, kar si taka svečanost vsekakor zasluži! Ko prebiram - anonimne seveda - odzive na članke v Časniku, me včasih spreletava srh. Kako primitivno se ljudje včasih izražajo o občutljivih temah! Sedaj komentarjev že dolgo ne berem več. Tako si prihranim čas in ohranim mirne živce.

Želim opisati, kako sem prišla do svoje posvojenke.

Na svečanosti v Zavodu še nisem imela konkretne osebe, saj sem želela, da mi pri brskanju po spletni strani pomaga hčerka, da spet česa ne zašuštram. Ko pa sem tam slišala številko 99000, me je zadelo. Je to res možno, da sem slišala prav? Naslednji dan sem prebrala Čerinov zapis o slovesnosti in dobila potrjeno. Slišala sem prav, le stotic si nisem zapomnila. Potem sem obiskala seznam, radovedna, če je na njem tudi partizanka, na grob katere smo vsako leto nosili rožice ob prvem novembru. Živela je v isti hiši, v kateri sem mladost preživela sama. Njen oče je bil šolski ravnatelj in živeli so v istem stanovanju kot pozneje mi. Ona in njen fant sta padla v bližini domačega kraja, ko sta hotela obiskati domače. Tako sem se v mladosti večkrat poistovetila z njo. Zdelo se mi je, da bi tudi sama ravnala enako kot ona, če bi živela v tistem času. Občudovala sem jo.

Danes gledam na to z življenjskimi izkušnjami iz oddaljenosti in z drugačno zgodbo o njuni smrti, ki pa je ne morem preveriti. Žal mi je, da smo Slovenci zaradi povojnih dogodkov in potvarjanj prišli tako daleč, da ne verjamemo več v ideale in da smo umazali tudi tisto, kar bi moralo ostati čisto! Čisto - tudi zaradi nas samih, da bi lahko živeli. Zaradi mladih, ki živijo brez vrednot, ker so starejše generacije vse umazale, da so utišale svojo vest, ki kriči: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?"

Moja posvojenka je Cvetka Jerin, partizanka, za katero še vedno verjamem, da je šla v boj za svobodo domovine polna idealov. Njeno mlado življenje je velika žrtev, pa najsi je padla pod nemškimi streli, ali zadeta od zadaj.

Molči Resevna in zvesto varuje

nad grobom pokoj neskaljenih sanj,

ko v noči mesec nad zemljo potuje,

ko v mladih srcih sije živih dan.

To je zadnja kitica pesmi, ki sem jo kot pionirka recitirala. Žal si začetka ne morem priklicati v spomin.

Nekoč je nekdo dejal, da bo enaindvajseto stoletje moralo biti drugačno, ali pa bo človeštvo propadlo. Tudi sama mislim tako! Če na vse brezsmiselne žrtve ne bomo začeli gledati s sočutjem, se našemu rodu slaba piše!

Na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava je bilo rečeno, da bi bilo dovolj, če bi pet procentov Slovencev pristopilo k pobudi "vseposvojitve" in bi vse evidentirane žrtve našle nekoga, ki bi s sočutjem mislil nanje. Zato spodbujam vse dobromisleče Slovence, da se pridružijo in se združimo za nekaj lepega!

Martina Pocajt, 5. januar 2015

Pozdravljeni. Mineva že nekaj mesecev, kar sem preko prijateljice prišla na to spletno stran in se odločila za posvojitev. Ko sem odprla stran, sem bila ganjena, ker sama že dolgo mislim, da je to prava pot h odpuščanju in spravi v tem narodu. Vedno, ko sem poslušala razprave o tem, kdo je za kaj kriv in kdo bi se komu moral opravičiti, me je popadla jeza in vedno sem dobila občutek, da bi mi kristjani, če to res smo, lahko po Kristusovem zgledu poskusili reči: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Mislim, da so to besede, ki so jih izgovorile mnoge ustnice tistih, ki so bili žrtve. Vem, lahko je govoriti o tem, če ni tvoj svojec del zgodbe. Preko posvojitve lahko tudi jaz prispevam nekaj k temu, da se zlo, ki ga vlečemo za sabo, manjša.

Ravno danes je dan, ko je umrl moj posvojenec, oz. je bil ubit in že od jutra imam občutek, da me spremlja nekakšen angel varuh. Ko zagledaš ob posvojitvi ime in priimek nekoga, se iz tiste brezimne množice prikaže obraz, oseba, ki jo lahko pokličeš in lahko zmoliš za njega, kot to storiš za moža, ženo, otroke. In če se zavedaš, v moči vere, da s tem zmanjšuješ zlo v narodu, ne moreš ostati nemi opazovalec. Ta pobuda o posvojitvah trka na temelj naše vere, odpustiti in prositi odpuščanja. Jezus je rekel, odpuščajte, vendar ne z lastno močjo, temveč z močjo vere vame. In ob tem odpuščanju obmolkne vsakdo in vsa politika in igrice okoli vzdrževanja  sovraštva zgubijo svojo moč. Vse imamo v rokah mi sami, tudi spravo in s tem moč, da stvari postavimo tja kamor spadajo, pred Boga, ki bo edini sodil. Veliko Božjega blagoslova še naprej in hvala vam.