s. Jakobina Arh, 31. december 2014

Zakaj sem sprejela ponudbo o posvojitvi ?

Iz izkustva sem prepričana, da človek težko skladno živi, če svojo preteklost preprosto odrine in je ne sprejme ali na nek način ne uredi. Isto mislim, da velja za narod. Ran dobljenih v preteklosti ne moremo kar zbrisati ali odriniti. Treba se jih je zavesti, sprejeti in po možnosti pustiti, da se zacelijo. Za to pa je treba tudi kaj storiti. G. Nadškof Stane Zore je v pogovoru na TV poudaril, da je prva dolžnost zgodovinarjev, da napišejo našo zgodovino, temelječo na dejstvih, ne na ideologiji ali čustvih. Na nas pa je, da iščemo resnico. Da se med seboj spoštujemo in se učimo poslušati drug drugega. Prav je, da vse žrtve dostojno pokopljemo in molimo za njihov pokoj.

Sem uršulinka, hči partizana, borca Gradnikove brigade. Rojena sem med vojno. Veliko sem poslušala o vojni, tudi o borbah partizanov. Dolgo pa ničesar nisem vedela o povojnih pobojih in še marsičem. Moja osebna zgodovina me nagiba k temu, da nekaj naredim za zdravje slovenskega naroda. Odločila sem se za posvojitev nekoga iz naše vasi, o komer sem doma slišala govoriti. Padel je nekje v okolici Dražgoš. Bil je mlad. Verjetno je bil partizan. To me ni toliko zanimalo. V spominu mi ostaja pripoved, da je bil ustreljen od svojih soborcev, ker je na straži nekomu pomagal. Vendar tega ne morem trditi, ker je lahko otroška domišljija kaj dodala. Kakor koli je bilo, on je bil ubit. Molim zanj, na njegov grob sem nesla svečko. V skupnosti je bila tudi maša zanj. Naj prosi in pripomore k zacelitvi ran v telesu našega naroda.

Natalija Fabčič, 30. december 2014

Pobudo Vseposvojitev sem najprej zaznala v časopisu Družina. Takoj me je pritegnila. Ker je drugačna. Ker je sočutna. Ker ji je mar za resnico in odpuščanje.

Zlo, ki je za vedno spremenilo življenja ljudi v drugi svetovni vojni in po njej, me je že od malih nog vznemirjalo. Želela sem razumeti. Zato sem neopazno sedela v kotu in vlekla na ušesa, ko smo se ob praznikih zbirali pri naši stari mami in je pogovor odraslih zašel v zgodovino. Vedno s pritajenim glasom, s strahom, z nelagodjem.

Z leti sem spoznala, da je usoda mojih prednikov prežeta s tragičnimi dogodki. Izvedela sem, da je moj nono preživel grozo koncentracijskega taborišča v Dachavu. Drugi nono je bil kot 16-letni fant najprej prisilno vpoklican v italijansko vojsko, takoj ko se je vrnil domov, pa so ga odpeljali Nemci v delovno taborišče. Oba sta se vrnila, za vedno zaznamovana, z umorjeno dušo, ki je nihče ni razumel. Ustvarila sta si družino, a kmalu umrla. Moja mama in oče sta bila tako zgodaj siroti, brez očeta.

Takih usod je med Slovenci na tisoče, skoraj nobena družina ni izvzeta. Ran je mnogo, a niso zdravljene. Polno je strahu, sramu, tišine. Premalo ljudi se zaveda, da se groza ni končala takrat. Še vedno jo potomci nosimo v sebi, nepredelano, prestrašeno, temno. Ta plat zgodovine nujno rabi »zdravnika« na ravni posameznikov in celotne družbe. Jaz sem ga našla v Jezusu, kot družba ga lahko najdemo v sočutni resnici in odpuščanju.

Dodala bi še svoje razmišljanje o treh povojnih generacijah, ki sem ga napisala ob branju romana Nekropola pisatelja Borisa Pahorja:

Generacija smrti

Nono, zakaj si samo jokal?

Zakaj nisi govoril o Dachavu?

Zlo je materializirano.

Generacija izgubljenega upanja

Njihova kri se je prelila na nas.

Iščemo smisel, kjer ga ni.

Strah je v genih krematorijskih potomcev.

Generacija dovoljenih sanj

Uspavajo nas miti.

Izgubljeni spomini so

narodovo nezavedno brezno.

Hočem vedeti. Čutiti. Se očistiti.

Pošastno zlo odteka iz ust prebujenih ljudi.

Na spletni strani Vseposvojitev.si sem z naključno izbiro posvojila žrtev druge svetovne vojne. Izbiro sem prepustila Božji Previdnosti. Sama ne bi znala bolje. Posvojila sem Konrada Kotnika, katerega mlado življenje je bilo žrtvovano v Mauthausnu. Njegova usoda mi je blizu. Zdaj je z mano v molitvi, poleg obeh nonotov in vseh, ki se jih spominjam, ko molim za duše. Saj sploh ni težko. In prvič imam v sebi tisti dobri občutek, da lahko nekaj spremenim v zvezi z našo zgodovino.

Hvala vsem dobrim ljudem, ki so zasnovali to pobudo.

Ana Kos, 29. december 2014

Že nekaj mesecev je minilo, odkar sem zvedela za vseposvojitev - za osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej. To je možna resnična pot sprave med nami.

Res je, hudodelci so bili na vseh straneh, vedno, ko ne delamo v ljubezni, se lahko kaj pokvari in to zelo pokvari. Trma včasih žene ljudi naprej, da bi za vsako ceno dosegli, kar so si zadali ..... ne glede na nedolžne žrtve.

Nekajkrat sem na blogu omenjala moje korenine, moje prednike, ki so utrpeli hude stvari med 2. svetovno vojno in po njej. Tako zelo od blizu doživljam že precej desetletij krivico in odpuščanje. Vem, kako je nujno odpuščanje.

No, in pobuda vseposvojitev nam pokaže eno od poti k doseganju sprave in odpuščanja v naši državi.

V zamisli o posvojitvi žrtev zla iz druge svetovne vojne in po njej se skrivajo različni pomenski odtenki.

Ne glede na to, da so moji sorodniki žrtve partizanov med in po vojni, sem se odločila, da si izberem svojega človeka "naključno", torej, da prepustim računalniku, da mi ga izbere.

In tako sem dobila svojega posvojenca! To je Nikolaj Vatovec, ki je bil rojen 10.01.1906, umrl pa je 02.10.1943 (Sveti Anton). Doma je bil iz Čežarjev. O njem vem komaj kaj (bil je kmet).

Tudi moj mož je posvojil žrtev zla 2. svetovne vojne, to je Ivan Lojen, nemški vojak, Obsotelje, umrl je še ne 19 let star pred Berlinom, leta 1945.

Vsako nedeljo opoldne se skušava spomniti v molitvi najinih dveh mož in tudi drugih žrtev ... z namenom, da se naš narod spravi med seboj ...

Nina Nana, 27. december 2014

Hvala za dobre želje, tudi jaz vam vsem želim obilo Božjega blagoslova pri vaših prizadevanjih za spravo v našem narodu.

Jaz sem se odločila  za posvojitev več žrtev,  ker je več grobišč na Celjskem in so nekatera še neoznačena s križem, pri katerem bi ljudje lahko prižigali sveče in molili. Prosim Boga za te žrtve, da bi bile deležne dostojnega pokopa in spoštljivega spomina. Prosim pa tudi za duše krvnikov in njih potomce, da bi spoznali zmoto svojih prednikov in molili za vse.  

Verjamem, da tudi te nedolžne duše v nebesih prosijo za nas vse, za našo spravo.

Blagoslovljene Božične praznike in vse dobro v novem letu!