Bogdana Počivavšek, 8. januar 2015

S pobudo vseposvojitve sem se prvič srečala ob prebiranju spletnega magazina Časnik.si, prav tako kot z iniciativo "Resnica in sočutje". Pri množici informacij, ki so dandanes ljudem na voljo, je potrebno, da nas na posamezne kdo opozori, drugače lahko marsikaj spregledaš.

Takoj sem obiskala omenjeno spletno stran, vendar sem, nevešča ravnanja z računalnikom, verjetno naredila neko napako, tako, da do posvojenca nisem uspela priti. Tudi spletna stran mi ni bila več dostopna.

Na DV v Kančevcih sem soudeležence spodbudila, da se v mislih povežemo z župnijo Teharje, kjer je prav takrat potekala redna mesečna molitvena ura za spravo v slovenskem narodu. Na to moje povabilo se je odzvala ga. Romana Bider in predstavila "Vseposvojitev". Spodbudila me je, da ponovno obiščem spletno pobudo Vseposvojitve.

Udeležila sem se slovesnosti v cerkvi Zavoda sv. Stanislava in sem srečna, da sem bila, kljub oddaljenosti, prisotna. Bilo je dostojanstveno, kar si taka svečanost vsekakor zasluži! Ko prebiram - anonimne seveda - odzive na članke v Časniku, me včasih spreletava srh. Kako primitivno se ljudje včasih izražajo o občutljivih temah! Sedaj komentarjev že dolgo ne berem več. Tako si prihranim čas in ohranim mirne živce.

Želim opisati, kako sem prišla do svoje posvojenke.

Na svečanosti v Zavodu še nisem imela konkretne osebe, saj sem želela, da mi pri brskanju po spletni strani pomaga hčerka, da spet česa ne zašuštram. Ko pa sem tam slišala številko 99000, me je zadelo. Je to res možno, da sem slišala prav? Naslednji dan sem prebrala Čerinov zapis o slovesnosti in dobila potrjeno. Slišala sem prav, le stotic si nisem zapomnila. Potem sem obiskala seznam, radovedna, če je na njem tudi partizanka, na grob katere smo vsako leto nosili rožice ob prvem novembru. Živela je v isti hiši, v kateri sem mladost preživela sama. Njen oče je bil šolski ravnatelj in živeli so v istem stanovanju kot pozneje mi. Ona in njen fant sta padla v bližini domačega kraja, ko sta hotela obiskati domače. Tako sem se v mladosti večkrat poistovetila z njo. Zdelo se mi je, da bi tudi sama ravnala enako kot ona, če bi živela v tistem času. Občudovala sem jo.

Danes gledam na to z življenjskimi izkušnjami iz oddaljenosti in z drugačno zgodbo o njuni smrti, ki pa je ne morem preveriti. Žal mi je, da smo Slovenci zaradi povojnih dogodkov in potvarjanj prišli tako daleč, da ne verjamemo več v ideale in da smo umazali tudi tisto, kar bi moralo ostati čisto! Čisto - tudi zaradi nas samih, da bi lahko živeli. Zaradi mladih, ki živijo brez vrednot, ker so starejše generacije vse umazale, da so utišale svojo vest, ki kriči: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?"

Moja posvojenka je Cvetka Jerin, partizanka, za katero še vedno verjamem, da je šla v boj za svobodo domovine polna idealov. Njeno mlado življenje je velika žrtev, pa najsi je padla pod nemškimi streli, ali zadeta od zadaj.

Molči Resevna in zvesto varuje

nad grobom pokoj neskaljenih sanj,

ko v noči mesec nad zemljo potuje,

ko v mladih srcih sije živih dan.

To je zadnja kitica pesmi, ki sem jo kot pionirka recitirala. Žal si začetka ne morem priklicati v spomin.

Nekoč je nekdo dejal, da bo enaindvajseto stoletje moralo biti drugačno, ali pa bo človeštvo propadlo. Tudi sama mislim tako! Če na vse brezsmiselne žrtve ne bomo začeli gledati s sočutjem, se našemu rodu slaba piše!

Na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava je bilo rečeno, da bi bilo dovolj, če bi pet procentov Slovencev pristopilo k pobudi "vseposvojitve" in bi vse evidentirane žrtve našle nekoga, ki bi s sočutjem mislil nanje. Zato spodbujam vse dobromisleče Slovence, da se pridružijo in se združimo za nekaj lepega!

Martina Pocajt, 5. januar 2015

Pozdravljeni. Mineva že nekaj mesecev, kar sem preko prijateljice prišla na to spletno stran in se odločila za posvojitev. Ko sem odprla stran, sem bila ganjena, ker sama že dolgo mislim, da je to prava pot h odpuščanju in spravi v tem narodu. Vedno, ko sem poslušala razprave o tem, kdo je za kaj kriv in kdo bi se komu moral opravičiti, me je popadla jeza in vedno sem dobila občutek, da bi mi kristjani, če to res smo, lahko po Kristusovem zgledu poskusili reči: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Mislim, da so to besede, ki so jih izgovorile mnoge ustnice tistih, ki so bili žrtve. Vem, lahko je govoriti o tem, če ni tvoj svojec del zgodbe. Preko posvojitve lahko tudi jaz prispevam nekaj k temu, da se zlo, ki ga vlečemo za sabo, manjša.

Ravno danes je dan, ko je umrl moj posvojenec, oz. je bil ubit in že od jutra imam občutek, da me spremlja nekakšen angel varuh. Ko zagledaš ob posvojitvi ime in priimek nekoga, se iz tiste brezimne množice prikaže obraz, oseba, ki jo lahko pokličeš in lahko zmoliš za njega, kot to storiš za moža, ženo, otroke. In če se zavedaš, v moči vere, da s tem zmanjšuješ zlo v narodu, ne moreš ostati nemi opazovalec. Ta pobuda o posvojitvah trka na temelj naše vere, odpustiti in prositi odpuščanja. Jezus je rekel, odpuščajte, vendar ne z lastno močjo, temveč z močjo vere vame. In ob tem odpuščanju obmolkne vsakdo in vsa politika in igrice okoli vzdrževanja  sovraštva zgubijo svojo moč. Vse imamo v rokah mi sami, tudi spravo in s tem moč, da stvari postavimo tja kamor spadajo, pred Boga, ki bo edini sodil. Veliko Božjega blagoslova še naprej in hvala vam.

Milan Matos, 3. januar 2015

Kratek razlog, zakaj sem posvojil nekoga naključnega iz spiska za Vseposvojitev:

Veliko ran v našem narodnem telesu še ni zaceljenih. Mnogo stvari se ni odžalovalo, pomirilo, sprejelo.
Vsi mrtvi zaslužijo svoje spoštovanje, sprejetost v skupnost živih in mrtvih, vsi so del nas, vsi smo del živega narodovega telesa in sploh človeštva. Iz preteklosti, po njih smo sprejeli iskro življenja, kulture, jezika. Postavili so nam temelje, na katerih gradimo naš svet. In tega ne moremo zanikati. Vse moramo sprejeti v vseh ozirih v našo zavest, jim dati hvalo in spoštovanje. Vsi so bili ljudje, kot mi. Del nas so in ostanejo.

Fanika Ozimič, 2. januar 2015

Sprašujete me, zakaj sem se odločila sodelovati pri vaši pobudi "vseposvojitve".

Vsak današnji Slovenec, ki ima rad svojo domovino in pozna vsaj malo njeno zgodovino, ki pozna življenje svojih staršev in starih staršev, čuti, da so ti veliko pretrpeli, dali tudi svoja življenja med 2. sv. vojno in po njej. Med njimi je večina nedolžnih. Dejansko pa so vsi umrli žrtve vojne.

Ker pa sem tudi sama prizadeta, saj sem tako izgubila svojega strica, čutim kot moralno dolžnost do njega (bil je samski, ni imel družine), dolžnost do njegove matere, s katero smo živeli skupaj 7 let do njene smrti leta 1952, dolžnost do mojega pokojnega očeta, ki si je vse do svoje smrti leta 1985 prizadeval za popravo krivic takratnih oblastnikov. Pa ni uspel, ker je bil sam.

Zato se vam sedaj tudi pridružujem, da nas bo veliko in bomo uspeli.

Prišel je čas, da se sliši naš glas. Želim, da se nedolžno pobiti imenujejo, rehabilitirajo, človeško pokopljejo, napišejo imena  in ohranjajo v spoštljivem spominu.

Zraven  mojega strica sem posvojila še dve žrtvi zla. Ko gledam njun posvojitveni list, mi je tudi hudo, solze mi pridejo v oči, sprašujem se le zakaj sta morala umreti. Kje sta pokopana, ali imata še kakšne sorodnike, da prižigajo svečke v njun spomin?

Ko molimo zanje, tudi vsako nedeljo opoldan, si pa mislim, da nas gledajo in so nam hvaležni, da se jih spominjamo. Tako si tudi mislim, da je moj pokojni oče na drugem svetu zadovoljen in ponosen name, da sem dokončala njegovo delo po 30 letih. Tako bi mi rekel: Hvala ti, Fani, da si to storila.

Z možem sva se tudi udeležila svete maše pri Sv. Stanislavu v Šentvidu nad Ljubljano, dne 14. 12. 2014.

Največja zasluga za ta prizadevanja pa imate vi vsi, dragi in spoštovani ljudje dobre in srčne volje. Hvala vam vsem! Bog naj vam povrne vašo dobroto!

P.S. Sama si bom prizadevala, da bi vključila še več mojih sorodnikov in znancev. Samo nekateri so taki, da jih to ne zanima, čeprav imajo žrtve med sorodniki. Poznam namreč še 4 očetove bratrance in od prijateljice strica, ki so bile žrtve vojne. Če ne bodo sami posvojitelji, bom jih zaprosila, če sem lahko to jaz.