Špela Pahor, 26. december 2014

MOJ STRIC, MARJAN TRAVIZAN

Zdaj se res ne spomnim, kje sem izvedela za Vseposvojitev, a ideja me je takoj pritegnila. Na začetku sem imela nekaj težav zato, ker osebe, ki sem jo želela posvojiti, to je moj stric Marjan Travizan, ni bilo med »kandidati« za posvojitev. Poslala sem podatke o njem in tako se je tudi to uredilo.

Zakaj sem se odločila posvojiti mojega strica? V mojem otroštvu nismo doma nikoli govorili o politiki. O stricu je mama povedala samo, da je po vojni »izginil«, da ga je družina iskala preko Mednarodnega rdečega križa, a da ni sledu o njem. Desetletja kasneje, po osamosvojitvi Slovenije, sem se oglasila na telefonski klic iz Novega mesta, ki je bil pravzaprav po vsej verjetnosti namenjen moji mami. Oseba na drugi strani je spraševala, ali dovolimo, da se ime Marjan Travizan vklesa na spomenik žrtvam povojnega nasilja. Ne da bi se sploh posvetovala z mamo, sem sama od sebe rekla: »Ne, ker je mogoče še živ.« Z druge strani sem zaslišala samo glasen smeh, besed pa nisem razumela. Ko sem še deset let kasneje pripravljala prvo knjigo Srečanja v Piranu – življenjske pripovedi prebivalcev Pirana, sem mamo prosila, naj zapiše tudi svojo zgodbo. Tako je nastala 42 strani dolga življenjska pripoved, v kateri je mama opisala svoje prednike, izvorno družino, otroštvo v vasici Bršljin na Dolenjskem, šolanje in službe in tako dalje. V tej zgodbi je del namenjen tudi njenemu bratu Marjanu. Ker celotno pripoved lahko vsakdo prebere v knjigi, tu navajam samo nekaj spominov moje mame:

»Po osnovni šoli je moj brat nadaljeval šolanje na štiriletni meščanski šoli. Zatem je šel v enoletno trgovsko šolo. Oče ga je v svoji trgovini prijavil kot vajenca. Del vajeniške dobe je odslužil pri trgovski družini na Gorenjskem, v Kranju. Ko ga je oče obiskal, je izvedel, da nima primernega bivališča. Živel je v skladišču. Iz zdravstvenih razlogov ga je vzel domov. Moral se je zdraviti zaradi vnetega obolenja pljučnih vršičkov in se okrepiti.

Moj brat je imel rad živali. Znal je oponašati ptičke. Ulovil jih je z rešetom in kasneje izpustil. Pri hiši je bila dolga leta ista muca in včasih tudi pes. Z bratom sva se včasih zravsala, vendar sva se tudi dobro razumela, rada imela in vkup držala.

Pri očetu je bil za vajenca fant iz vasi, Lojze. Marjan in Lojze sta bila prijatelja. Oba sta med NOB odšla v hosto. Tam je moj brat ponovno zbolel na pljučih in je bil poslan k teti Gusti v Nemško vas. Vzrok razpleta mi ni znan. Če bi se vrnil, bi morda škodil teti in domačim. Prestopil je na nasprotno stran in bil v pisarni pri belih v Novem mestu. Za puško ni prijel.

Nekaj dni pred vkorakanjem osvoboditeljev v Ljubljano me je za kratek čas, za hip obiskal. Podoben primer je bil v družini, kjer sem bila. Hoteli so mu pomagati, pa je odklonil. Šel je s kolono drugam, v neznano. Zadnjikrat sva se videla. Kje je končal, ne vemo. Molčali smo. Molk je bil bolečina. Zelo mi je bilo žal, pogrešala sem ga. Imela bi še dobrega brata in moji otroci strica. Za kakšno zaposlitev v trgovski dejavnosti ali podobno bi se odločil, ne vem. Prav gotovo pa bi imel željo razvijati svoj likovni talent. Bil bi odličen risar.

Njegova nežna, čustvena pisma še hranim. Pisal mi je, ko sem bila v Ljubljani.«

Spomnim se, da mi je mama kdaj pa kdaj povedala, da je stric Marjan lepo risal. Tudi ona je bila nadarjena, vendar se je odločila za poklic medicinske sestre. Zdaj mislim, da nam starša otroštva nista hotela greniti s spomini na vojno, očitno pa se je mama bala tudi, da bi mi dve s sestro kaj »izklepetali« v šoli. Od »politične vzgoje« v naši družini se spomnim samo še, da je tata kdaj povedal, kako je vrnil partijsko izkaznico z besedami: »Za tako družbo se jaz nisem boril.« Tata je bil v partizanih, a ker je bil invalid brez ene noge, je delal kot kulturni referent.

Mama naju je vzgajala versko, obiskovali sva verouk, skupaj smo hodile k maši – vse tri, razen očeta, ki se je cerkvi »približal« le na velike praznike, za birmo in obhajilo, in še takrat je stal pred vrati. Bil pa je velik prijatelj našega župnika, pokojnega očeta Vinka Černigoja.

Eden mojih najmočnejših spominov iz prvega letnika gimnazije je, ko je učitelj samoupravljanja pri prvi uri rekel: »Boga ni, vera je opij za ljudstvo.« Še danes se spomin, kako sem bila pretresena.

Boli me današnja razdeljenost slovenske družbe. Namesto da bi stopili skupaj in družno vlekli voz v lepšo prihodnost, se vsepovsod samo kregamo – ne samo na vrhu, med politiki, tudi med nami, navadnimi ljudmi, vlada razdeljenost. Veliko je še neznanja, pravzaprav nepoznavanja in tudi zanikanja zgodovinskih dejstev. Veliko je očitkov Cerkvi, v kateri želijo mnogi videti samo slabo. Ko sem se vpisala na Teološko pastoralno šolo, sem slišala pripombo, da mi bodo tam »oprali« možgane. Mislim pa, da je »pranje« možganov pravzaprav na drugi (levi) strani - in še danes najbolj priljubljeno opravilo šole, univerz, časopisov in drugih medijev.

Za posvojitev mojega strica sem se tako odločila iz več razlogov: ker je moj stric, moj sorodnik, brat moje mame, ker smo iste krvi. Ker želim prekiniti mamin molk. Ker je bil ubit nekdo, ki nikoli ni prijel za puško, in to samo zato, ker je bil na »napačni« strani. Ker je bil še tako mlad, 22 leten, da bi bilo vse življenje še pred njim. Ker hočem poleg njegovih fotografij in pisem, ki jih je pisal moji mami, tudi javno ohraniti spomin nanj. Ker verjamem, da v svojem srcu ni čutil sovraštva do nikogar, da je bil pošten in je želel z najboljšimi nameni narediti le to, kar mu je narekovala njegova vest.

Obenem sem posvojila še eno »naključno« žrtev. Ne vem, kdo je ta oseba. A včasih si mislim, če jo je naključno izbral računalniški program, ima morda Bog prste vmes in mi je ta oseba namenjena. Včasih pomislim, kaj, če je bil ta človek komunist ali celo med tistimi, ki so po vojni ukazali pobijanje ali celo sami pobijali. Potem pa si rečem, da ima potemtakem še večjo potrebo po moji molitvi, saj brez priprošnje bo težko prišel v nebesa. Tako molim za oba: za mojega strica in za tega neznanega človeka, in obenem za vse tiste, ki so bili žrtve tedanjega krutega vojnega in povojnega časa. Mislim si, naj nam zdaj od zgoraj vsi pomagajo, da se bomo tudi tu na zemlji spravili s seboj. Res je, da je vojna pač vojna, in se je treba braniti pred sovražniki, a težko je sprejeti, da brat pobija brata, in to v času, ko je vojne že konec.