Romana
|
»Kmalu smo tudi mi otroci spoznali, da najhujše šele prihaja. 8. julija 1942. se je zgodilo nekaj, kar je pretreslo vso faro. Po Vinji vasi so partizani ropali in iskali orožje, ki ga ni bilo. Štirinajstletnega pastirčka Jožka Cimermančiča, po domače Jerenčevega, so odpeljali s seboj v gozd in ga zasliševali, kje ima skrit mitraljez. Za mitraljez sploh ni vedel, a so ga mučili tako, da so ga obesili na vejo in pod njim kurili ogenj ali pa je moral po žerjavici skakati.« (Vemo že, da je bil ta način mučenja v navadi v Beli krajini.) »Njegova mama Neža Jerenčeva je bila gluha in zato osamljena, verjetno ni bila poročena in zato toliko bolj navezana na svojega sina. Ni se pogovarjala z ljudmi in oni bolj malo z njo. Ko so ji odpeljali otroka, so jo lahko le molče pomilovali. Njenega Jožka pa ni in ni bilo domov. Minevali so dnevi. Nekega večera zagledajo mamo Nežo, kako se trudna vrača proti domu. Kaj le nosi v naročju, zavito v rjuho, upognjena kot pod težkim bremenom? Ko so ji videli v obraz, so se prestrašili: trpke poteze in bolečina v očeh so povedali vse. V rjuhi je nosila ožgano truplo svojega otroka … Sama ga je pokopala, brez pogrebcev, tudi župnika takrat ni bilo več v vasi. (iz revije Zaveza)
|
2025-03-27 22:13:45
|
