Maksimilijan Matjaž, 4. december 2023

Hvala za ta močni srčni odtis!
Danes smo škofje začeli skupne dv in bom imel to za meditacijo.
Ti želim čim več prave Luči v tem času, polnem lučk!
Vseh se vas spominjam

 

Jože Bartolj, 4. december 2023

Hvala, se me je dotaknilo in me ogrelo. Gremo naprej tudi s Petrom Opeko!

 

Vinko Kos, 3. december 2023

Ko je bil mompera, oče Opeka zadnjič pri nas, so mu
peli v Hali Tivoli tudi Nadini in Dečovi Alfa in Omega.
Naša Klara pa je morala dan pred tem v bolnico.
Čez dva dni je bil v naši knjižnici in na koncu
sem mu omenil, kako se je hči veselila,
pa ga potem ni mogla srečati - vprašal
me je, kljub hitenju na še eno srečanje,
za njeno ime in kliniko - povedal sem mu,
a si je zapomnil samo ime. Naslednji dan je,
kljub stiski s časom, stopil v par klinik in jo
končno našel - izvidi njenih jetrnih testov so se
neverjetno izboljšali! Kasneje ji je z Madagaskarja
pisal eno čudovito pismo! Pozornost je v mojih
očeh zagotovilo prave duhovnosti, svetosti . . .

 

Marija Globokar, 3. december 2023

Hvala za besede. Ganjena sem bila ob povedanem o dveh izjemnih srčnih odtisih.
Upam, verujem, da bo kvas dobrote prekvasil slabo, ki se je dogajalo, ki se dogaja.
Korak za korakom ... z Božjo pomočjo ...
Blagoslovljen adventni čas!

 

Majda Žužek, 3. december 2023

Hvala za čutečo popotnico, ko vstopamo v adventni čas.
Emanuel prihaja v srca, ki so mu odprta, ljubijo resnico in oznanjajo ljubezen.
Srčni odtis naših molitev naj ogreje vse naše brate in sestre, za katere molimo.
Blagoslovljen in duhovno bogat advent vsem.

 

Peter Zidar, 3. december 2023

Srčna hvala za napisano. Se me je dotaknilo.
Danes sem bil pri deseti maši pri frančiškanih, ki jo je daroval msgr. Pedro Opeka.
In njegova pridiga - slavospev Božji ljubezni, kateremu moramo slediti vsi ljudje!
Mir in dobro!

 

Janez Rozman, 3. december 2023

Hvala. Adventni čas naj nas vse krepi v upanju in čuječnosti.

Janez Juhant, 3. december 2023

Romana, hvala; dodajam še branje Sinodalna Cerkev.
Želim blagoslova adventnih dni.

 

Marija Anderluh, 3. december 2023

Hvala za čudovit zapis. Rahločutnost, globina in milina nagovarjata v srce to nepotešljivo željo po hitrih rešitvah ;)
Lep advent želim.

 

Gašper Blažič, 3. december 2023

Hvala, saj lahko objavim tudi na Blagovest?

Nataša Kovač, 3. december 2023

Lep zapis in srčni odtis :) 

 

Romana Bider, 1. november 2023

Te dni nas preplavljajo spomini na umrle prednike.
Ko utrjujemo vezi z njimi, dobiva naše življenje novo živost in rodovitnost.
Podarjajo nam stik z večnostjo.
Hvala vam, da se v molitvah spomnite tudi žrtev vojnega in povojnega nasilja.
Naj vam bo povrnjeno z vsemi potrebnimi milostmi.

Peter Kolenc, 27. oktober 2023

Mineva že teden od čudovitega rožnovenskega romanja.
Čeprav sem žalosten, ker se ga sam nisem udeležil, živim v hvaležnosti
za sporočila tega dogodka. Hvala vam vsem.
Verjamem da so naše posvojene dušice tudi naši angeli v nebesih.

 

Franci Ogrin, 26. oktober 2023

Hvala za izvedeno prelepo romanje.
Zraven sem pa na tem romanju spoznal svojo sosedo.
Zgradil sem hišo zraven njene rojstne hiše.

 

Martina Jurjevec, 25. oktober 2023

Hvala za slikce ... vesela sem za vse, ki ste bili tam ... smo pa povezani med seboj kot jagode na rožnem vencu ... Bog z vami in blagoslova Božjega voščim ...

 

Fanika Ozimič, 24. oktober 2023

Zahvaljujem se vsem, ki ste omogočili tako lep in spoštljiv spomin na naše
mučence. Ko bi bila mlajša, bi se tudi midva z možem udeležila te slovesnosti.
Zato lepa hvala za poslane posnetke s tega romanja.
Ostanimo povezani tudi v molitvah.

 

Jožica Friedrich, 24. oktober 2023

Najlepša hvala za poslane utrinke z letošnjega romanja po Rožnovenski poti! Veseli me, da je bila sv. maša z glasbeno spremljavo, da je bilo toliko somaševalcev in sodelujočih varuhov spomina. Vse sem si ogledala in se mi zdi, kot da sem bila z vami. Verjamem, da bo pot sčasoma vse bolj široko prepoznavna in da jo bo obiskalo vse več romarjev. To je res poseben Božji dar, ki ga je gospa Jana uspela prepoznati.

 

Majda Žužek, 24. oktober 2023

Hvala za poslano! Čudovito romanje! Hvala za vse molitve!
Naj Bog blagoslovi vaše in naše prizadevanje !

 

S. Snežna Večko, 24. oktober 2023

Hvala za poročilo o čudovitem romanju!

 

Fani in Lojze Grojzdek, 24. oktober 2023

Prisrčna hvala za bogato sporočilo, kar sva oba zelo hvaležna. Zdaj sva doma zelo
zaposlena ... Moj brat Fonzi je tudi lepo praznoval 90-obletnico življenja ...
Še polno služi Bogu kot duhovnik ... je res izjemen.
Vsem prisrčne pozdrave in lepo jesen.

 

Marija Globokar, 23. oktober 2023

Hvaležna za vse poročanje.
Ostanimo povezani v molitvi.

 

Jana Grohar, 23.oktober 2023

Kaj bi jaz brez Varuhov, pravzaprav bolje rečeno, kaj bi Rožnovenska pot brez vas.
Najbolj od vsega sem vesela, ko slišim za sanatorij za ozdravljenje.
Vse bolj se uresničuje, kar je takrat dejal pater Leopold.

 

Anika Krefl, 23. oktober 2023

Tudi jaz sem hvaležna, da ste imeli lepo vreme in s tem lažjo zbranost in zedinjenost v molitvi, s katero ste trkali na Božja "ušesa" in predenj polagali vse trpljenje, ki ga je in ga človek prizadeva človeku ter prosili za luč spoznanja ter milost sprave in odpuščanja.
V upanju, da bodo Vaše molitve v nebesih in na zemlji pravi odmev dobile,
pošiljam zahvale in tople pozdrave.

 

Bogdana Počivavšek, 22. oktober, 2023

Včeraj sem v mislih pogosto poromala k vam, ki ste hodili po rožnovenski poti. Že ves teden sem spremljala na RO vabilo, vendar jaz nisem sposobna prehoditi tako dolge poti. Tudi do Brezij bi težko prišla pravočasno. Sem pa vesela, da vztrajate in, da so se pridružili tudi ostali akterji letošnje čudovite slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve komunizma. Sem zadnjič gledala Odmeve, ko so komentirali molitev na Trgu republike. Voditeljici, zaradi katere sem se odrekla Odmevom, je na obrazu sijala taka groza kot Vatovcu, ko je komentiral vzrok za dopisno sejo takrat. Resnično ne razumem, česa se tako bojijo!? Včasih so rekli - kot hudič križa ????

 

Anika Krefl, 9. oktober 2023

"Moli, moli rožni venec ves slovenski rod ..." in z molitvijo reši nas vseh zablod ...
Hvala vsem, ki se zavzemate za odprtost, strpnost in spoštovanje drugače mislečih ter za pristno in dialoško povezovanje, k čemur takšno romanje v molitvenem in premišljevalnem duhu prav gotovo pripomore.
Na poti želim veliko notranjega in zunanjega sonca ter Božjega blagoslova;
organizatorjem pa hvala za ves trud, ki naj ga nadgradi sv. Duh.

 

Marija Globokar, 29. september 2023

Hvala, da ste stopili skupaj podobno misleči in poslali to protestno pismo.

 

Marino Bazec, 26. september 2023

Podpiramo izjavo in pobudo za neplačevanje prispevka. Če imate konkreten način, kako prekiniti plačevanje, razen da prekinem trajnik, mi prosim javite.

V upanju na zamenjavo nesposobne vlade vas lepo pozdravljam in želim uspešen boj za zmago pravice in resnice.

 

Stanislava Petrovič, 24. september 2023

Hvala za poslano, imenitno in argumentirano napisano.
Takoj podpišem.

 

Franci Ogrin, 23. september 2023

Popolnoma podpiram aktivno skrb za pravičnost slovenskega medijskega prostora in Vas popolnoma podpiram pri tem projektu.

 

Mojca Kunej Arčon, 23. september 2023

Se strinjam.

 

Mihaela Dovč, 24. september 2023

Hvala, zelo dobro.
Nikoli še ni bilo tako kruto kot zdaj, a delamo dobro in se ne damo in to koga zelo jezi.
Korajžno z Božjo pomočjo naprej!

 

Milica Zanjkovič, 23. september 2023

Ne bom več plačevala prispevka.

 

Fani in Lojze Grojzdek, 23. september 2023

Prisrčna hvala za to izredno rodoljubno sporočilo, ki bo mnogim v spodbudo,
pa spoznanje, da poštene Slovenke in Slovenci še obstajamo.
Sam se zelo razočaran, pa jezen, kar malce nastrojen do te vodilne rdečozvezdne elite, ki si vse prisvaja, izločuje resnicoljubne strokovnjake iz vseh področij samo zato, ker so-smo pluralno misleči. Da o sramotnem delovanju RTV ne govorim ... Takoj sem za to, da jim ukinemo plačevanje in ustanovimo lastno, pristno medijsko ustanovo.
Hvala vsem podpisanim. Vse dobro ... naj živi Nova SLO!!!

 

Marija Podobnik, 23. september 2023

Najlepša hvala za protestno izjavo, kateri se z veseljem in olajšanjem pridružujem.
Hvala vsem, ki so sestavljali in razširjali to obvestilo.
Sama lahko pripomorem tej akciji z molitvijo.
V upanju na najboljši uspeh vse lepo pozdravljam.

 

Anika Krefl, 23. september 2023

Umestno vprašanje!!!
(Tudi in še posebej zame, ki sem že skoraj cel mesec brez tv in ugotavljam, da kar gre :)
Hvala za vsa prizadevanja za več pluralnosti in resničnega spoštovanja različnosti v slovenski družbi!

 

Karl Krajnc, 23. september 2023

Ne morem verjeti, kaj se dogaja v tej, nekdaj tako verni in kulturni domovini Sloveniji!!
Bojim se, da se ne boste tako zlepa rešili tega "prekletega " komunizma!!
Če bi jaz živel v Sloveniji, sigurno ne bi plačeval prispevka!!
Ne vem, zakaj EU ne ukrepa ??
Želim vam vsem veliko uspeha
predvsem pa zdravja!

 

Darja Jakofčič, 23. september 2023

Hvala. Priporočam ti pa, da res razmisliš, ali imaš s strani vseposvojiteljev pooblastilo, da podpisuješ peticije imenu vseh nas.
Ga nimaš. Morda od posameznikov, to ne zadostuje.
Seveda to vedno lahko narediš v svojem lastnem imenu. Samo v svojem lastnem!
Milost ne spodbuja človeka k nepoštenju. To je eden od razločevalnih znakov.

 

Romana Bider, odgovor Darji, 23. september 2023

Izbris je urejen.
Spoštujem Tvoje mnenje.
Prepričana sem, da obe delava po svoji vesti.

 

Darja Jakofčič, 23. september 2023

Prosim, da me črtaš iz te skupine naslovnikov. Z vseposvojitvijo namreč nima nobene veze več, razen imena nekega dekleta, ki je sprožila njen prvi kamenček.
Žal mi je.
Zlorabljaš Vseposvojitev za uklanjanju intersesom ene politične stranke.
To je dno te pobude.
Ustanoviteljica in njena pobudnica si. Toda že leta živi svoje življenje, zaradi nas, ki smo v njeno vse ... vedno verjeli.
Žal mi je zate.

 

Marcos Fink, 22. september 2023

PODPIRAM!!!

 

Janez Rožman, 22. september 2023

Boglonaj vam za vaš trud v prizadevanju za resnico in pravo svobodo.
Naj nas povezuje ljubezen do Boga in vseh plemenitih bratov in sester.

 

Kristina Lovšin Salmič, 22. september 2023

Bravoooo!

 

Romana Bider, 22. september 2023

Ob nasilnem ravnanju vodstva RTV smo predstavniki štirih civilnih iniciativ podpisali protestno izjavo.

 

Martina Jurjevec, 1. september 2023

Spremljam politično dogajanje in molim za zdravo pamet. Sem prebrala v Družini vaš članek o naših trpečih zaradi komunističnega nasilja in o tem, kako se danes odražajo posledice neizmernega trpljenja v velikih stvareh naše domovine. Hvaležni moramo biti za vse ... čeprav hoče današnja oblast marsikaj zakriti. Ampak Bog Vsemogočni nam daje močna znamenja in resnica bo zmagala ... Tako se dogajajo čudeži ... Molim, da zdržijo naše močne osebnosti v teh viharnih časih ...

 

Marija Globokar, 25. avgust 2023

Hvala za poslan mail, za molitev, za prispevek. Hvala tudi za pogovor na Radiu Ognjišče.
Srčno upam, da je vodna ujma vaši Rečici prizanesla.

 

Peter Kolenc, 23. avgust 2023

Rožnovenskega romanja se bom udeležil, če bo le mogoče.
Molimo za žrtve in za spravo.

 

Franc Ogrin 23. avgust 2023

Hvala, vračam pozdrave.

 

Majda Žužek, 23. avgust 2023

Hvala za sočutne misli in vaš komentar. Izviren, resničen in domoljuben! Naj naši dragi bratje in sestre, ki so pri Gospodu, izprosijo pomoč ter ljubezen do resnice in sprave. Gospod, ohrani nam vero in dom.
Mir in dobro!

 

Črtomir Frelih, 23. avgust 2023

Hvala za lepo, navdahnjeno besedilo.
Prilagam moj likovni prispevek k evropskemu dnevu spomina na trpeče pod različno okovanimi škornji.

 

Stanislava Petrovič, 23. avgust 2023

Hvala za prelepo razmišljanje
in obvestilo o Roženvenski poti.
Se že veselim.

 

Peter Zidar, 23. avgust 2023

Hvala, ker tako skrbno spremljate vsa dogajanja in zapise o tej slovenski nepredelani temi.
Še posebna velika hvala pa za vaše prizadevanje in organizacijo v projektu Vseposvojitve.
Živo mi je v spominu nadvse čuteči majski dogodek na Trgu republike.
Hvala za vse.

 

Romana Bider, 23. avgust 2023

Spoštovani varuhi spomina,
hvala vam za vse misli in molitve, ki jih posvečate žrtvam vojnega in povojnega zla.
Hvala, da se trudite zbirati vse, kar pripomore k rasti dobrega.
Ob današnjem evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov prilagam kratko razmišljanje z naslovom Slovenci in potravmatska rast.

Obenem vas že danes lepo vabim na romanje po Rožnovenski poti, ki bo 21. oktobra. Letos se varuhom spomina pridružujejo člani Nove slovenske zaveze, civilne iniciative Prebudimo Slovenijo in društva Združeni ob lipi sprave. Z nami bo tudi novomeški škof msgr. Andrej Saje. Vabilo vam še pošljem.

 

Bogdana Počivavšek, 6. avgust 2023

Sinoči sem poslušala del oddaje Naš gost in sem bila navdušena.
V ponovitvi bom poslušala celo oddajo.
Bogu hvala za ljudi kot ste vi, ki v svet prinašate sonce, tudi ko govorite o težkih stvareh.

 

Fanika Ozimič, 5. avgust 2023

Rada bi Vam čestitala in se zahvalila, da ste bila gostja v oddaji Naš gost na Radiju Ognjišče.
Še vedno se sprašujemo, kaj bi morali storiti, da bi se nas bolj slišalo in imeli uspešno delo.
Pisatelji raziskujejo in pišejo resnične žalostne življenjske zgodbe, pa se nič ne zgodi.
Kar "zgradimo", takoj porušijo. Nočejo sprejeti resnice, mislijo, da imajo samo oni prav.
Na žalost nimamo izhoda.
Zahvaljujem se vsem za trud.

 

Romana Bider, 5. avgust 2023

Mateja Subotičanec me je povabila na radio Ognjišče v oddajo Naš gost.

 

Marija Globokar, 27. junij 2023

Hvala za srčne želje. Hvala tudi vašemu možu za pričevanje na Radiu Ognjišče.
Ja, dozoreli ljudje dozorijo državo. Bog daj modrega zorenja.

 

Draguška Rupnik, 26. junij 2023

Vse najboljše nam vsem, Slovencem.
MIR IN DOBRO

 

Ana Bostič, 26. junij 2023

Hvala za vaš prispevek k boljši Sloveniji.

 

Marko Fink, 26. junij 2023

Hvala za čudovito besedilo.
Vse dobro vsej veliki družini vseposvojiteljev!
BOG VAS ŽIVI!!!
IN HVALA ZA VSE DOBRO, KI GA POSREDUJETE!

 

Anika Krefl, 25. junij 2023

Bog živi Slovenijo,
Bog živi ves slovenski rod!

 

Ivanka Jurca, 25. junij 2023

Tudi jaz vam želim lepo in mirno praznovanje na čast naše domovine.
Hvala, ker se tako trudite z vašim delom za vse nas.
Naj Vam Bog bogato poplača.

 

Karl Krajnc, 25. junij 2023

Hvala za lepe želje naši Sloveniji.
Moje mišljenje je, da se nam pri
"porodu" ni najbolj posrečilo!

 

Emilija Skrt, 25. junij 2023

Hvala za tako lepo voščilo.

 

Fanika Ozimič, 25. junij 2023

Hvala za voščilo ob Dnevu državnosti.
Enake čestitke želim vsem vseposvojiteljem.

Vam in Vašemu možu iskrena hvala za prispevke v naši družbi,
ki pripomorejo k boljšemu razumevanju različnosti.

Hvala za vajino poslanstvo.

 

Ambrož Demšar, 25. junij 2023

Hvala za voščilo in hvala za fotografije, ki ste jih poslali zame na šolo.
Blagoslova pri Vašem delu!

 

Martina Jurjevec, 25. junij 2023

Ja Bogu hvala za domovino ... naj jo varuje in blagoslavlja ...

 

Franc Ogrin, 25. junij 2023

Najlepša hvala za čestitke,
enako želim!

 

Jana Grohar, 25. junij 2023

Pravkar sem se vrnila s slovesnosti zlate maše, ki jo je v Kovorju praznoval misijonar pater Stanko Rozman.
Na spominski podobici, ki jo krasi Marija Pomagaj z Brezij, je dodal k vrstici:
»Ti vodi skoz' trpljenje in veselje življenja čolnič naš!«
Blagoslovljen in srečen dan državnosti!

 

Marijana Valič Stipančič, 25. junij 2023

Vse najboljše!

 

Peter Kolenc, 25. junij 2023

Naj nas Bog ohrani in utrdi v dobronamernem delovanju za dobro
vse naše domovine.

 

Tone Trebar, 25. junij 2023

Vse najboljše vsem!

 

Romana Bider, 25. junij 2023

Danes se veselimo rojstnega dneva naše države
in se zahvaljujemo zanjo.
Naj nas varuje v miru, čuva in hrani,
mi pa kličimo nanjo blagoslova.

 

Marija Globokar, 9. junij 2023

Hvala za vzpodbujanje h krepitvi vsega, kar nas dela bolj človeške.

 

Milica Zanjkovič, 8. junij 2023

Hvala za vse globoke trenutke spomina na vse žrtve nasilja.

 

Vilma Siter, 7. junij 2023

Najlepša hvala za res čudovit članek, ki odpira oči vsem, ki so pripravljeni iskati resnico. Naj Bog vodi vsa naša prizadevanja, da postane Slovenija to, za kar je bila ustvarjena: kazati lepoto stvarstva, da bo vedno več ljudi prišlo do prave vere in večnega življenja. Obilo blagoslova vsem.

 

Anica Nemanič, 6. junij 2023

Hvala za vse spodbude, da tema, čeprav zelo počasi, izgublja na moči.

 

Mirjam Kopše, 6. junij 2023

Hvala za vse povedano. Takšne misli vedno berem dvakrat, trikrat in potem še poiščem dela omenjenih ljudi.
Z blagostjo in zelo konsistentnim razmislekom prihaja moč in pogum k mnogim!

 

Jana Grohar, 6. junij 2023

Bravo in hvala za vse delo.

 

Črtomir Frelih, 6. junij 2023

Sledim, berem, podpiram in občudujem energijo in jasnost usmeritve.

 

Romana Bider, 6. junij 2023

Vabim k branju predstavitve naših prizadevanj v reviji Demokracija pod naslovom
Cilj Vseposvojitve je reševati, kar je bilo v mračnih totalitarnih časih poškodovanega in krepiti vse, kar nas dela človeške.
Še bolj pa vas vabim k poglobitvi in negovanju naše povezanosti z žrtvami (po)vojnega zla, da skupaj presvetlimo mračnost našega časa.

Mirjam Kopše, 19. maj 2023

Neverjetno, kako je prireditev vplivala na mnogo, mnogo ljudi.
Hvala Bogu za vse! Kar ustavljajo me in pripovedujejo, da so molili z nami,
da jih je ganilo do solz, ker je bilo tako po naše ...
Grem se zahvalit Brezjanski Materi Božji.

 

Peter Zidar, 19. maj 2023

Srčna hvala za spodbude Vseposvojitve!
Čeprav je ta oblast ukinila Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, se bomo ob letu spet zbrali.
Se pa moramo v večjem številu pokloniti tudi žrtvam na manjših krajih morije kot so Krimska jama, Široki potok in več sto ostalih morišč.

 

Franci Ogrin, 18. maj 2023

Hvala za tako lepo in doživeto slovesnost.
Resnica osvobaja.

 

Fanika Ozimič, 17. maj 2023

Zahvaljujem se vam vsem, ki ste sinoči pripravili in izvedli dragi spomin na naše
prednike, ki so bili ubiti na kruti način med 2. svetovno vojno in po njej s strani revolucionarjev.
Hvala tudi vodstvu naše RTV Slovenije in njeni poročevalki, spoštovani gospe Vidi Petrovčič, da smo lahko to žalno slovesnost spremljali.
Sprašujemo se, kdaj si bomo Slovenci podali roko sprave?
Ostanimo povezani, saj v slogi je moč.

 

Karl Krajnc iz Švice, 17. maj 2023

V mislih in molitvijo Očenaša sem bil z vami.
Ne morem pa verjeti, da je ta vlada zmožna takšne nizkotnosti in prepovedati praznik spomina na pomorjene med in po drugi svetovni vojni!!!
Ker bom kmalu star 80 let, sem izgubil upanje, da bom še kdaj videl
res demokratično domovino Slovenijo!

 

Majda Žužek, 17. maj 2023

Hvala iz srca za sinočnjo prireditev, spomin na žrtve komunizma.
Žal se je osebno nisem udeležila. Sem pa prižgala svečke, molila za moje posvojene
ALOJZ ŠAJN, moj stari ata, rojen 21. 08. 1908, umrl 29. 12. 1943
JOŽE BERNARD LESCE, rojen 25. 08. 1903, umrl 4. 9. 1941
IVANA ŽVAGEN

Z grozo sem sprejela odločitev te vlade, da se praznik ukine. Ne dopustimo tega, obesimo danes zastave in govorimo o genocidu, ki se zgodil nad našim narodom. To smo dolžni storiti.
Mir, dobro in povezani v molitvi!

 

Lojze Grojzdek, 17. maj 2023

Prisrčna hvala za vso organizacijo, pomoč, prijateljsko povezanost ...
Bilo je enkratno, globoko čustveno, vse v božjem objemu Ljubezni.
Prav ta križev pot slovenstva nas, poštene rodoljube, povezuje.
Druga stran pa v strahu pred Resnico naprej sovražno rovari in si prisvaja
vse pravice usmerjanja po principih, ki rušijo, razdvajajo. Ne bojmo se,
Božja pomoč je povsod z nami!

 

Branko Cvelbar, 17. maj 2023

Bogu hvala za odlično načrtovano in izvedeno obeležitev.
Vse bo v redu, ne bojmo se ... resnica nas in vse osvobaja ... pot je dolga, a nam je dobro v družbi varuhov.

 

Roman Oberč, 17. maj 2023

Hvala Bogu je lepo uspelo in vreme zdržalo.

 

Martina Jurjevec, 17. maj 2023

Tudi mene žalosti ... ukinja se vse, kar je plemenito in duhovno presežno ... Bog se nas usmili ... naj nam predniki, ki se jih danes spominjamo in ki so živeli iz vere v Vsemogočnega, izprosijo prepotrebnih Milosti in Božjega varstva ... Nebeška Mati, bodi z nami ... prosimo te ...

 

Draguška Rupnik, 16. maj 2023

Vsem sodelujočim in vsem prisotnim ........
neskončno VELIK HVALA. Bogu hvala za vse vas.
Vsi naši in vaši in njihovi naj počivajo v miru in večna LUČ naj jim sveti
Naj vas Bog blagoslovi in
mirno noč, pa
mir in dobro!

 

N.N., 16. maj 2023

Pred leti sem posvojila žrtev, nekaj časa molila in žal tudi nehala. To me že dolgo časa opominja, da sem pozabila ime.
Danes sem gledala spominsko prireditev, ki se me je dotaknila v dno srca. Sklenila sem, da vam pišem, čeprav me je sram. Pa vas prosim, če imate kje shranjen ta podatek.

 

Peter Zidar, 16. maj 2023

Hvala za napotke!
Slabo vreme za moj prihod ne bo ovira!
Mir in dobro!

 

Mirjam Kopše, 15. maj 2023

Hvala za skrbno, dobro organizacijo!
Prošnji dnevi so, jutri tudi obletnica očetove smrti...očetova rdeča vrtnica bo jutri zacvetela.
Res velika osebna simbolika letošnjega spominjanja na vse naše mučence.

 

Marija Globokar, 11. maj 2023

Z vami bom v duhu!

 

Lojze Grojzdek, 11. maj 2023

Na srečanje v torek zvečer bi rad prišel, če bom le lahko.

 

Anika Krefl, 11. maj 2023

Najlepša hvala za poslano, čeprav človeka žalosti, ko vidi, da še po več kot dveh tisočletjih rabimo svojo Antigono, ki se bori za ohranitev človeškosti.

 

Franc Ogrin, 10. maj 2023

Pridem.

 

Ambrož Demšar, 10. maj 2023

Če še potrebujete koga od 30-ih: PRIDEM.

 

Alenka Höfferle Felc, 9. maj 2023

Pridem. Če je število že doseženo, pa nič hudega. Vsekakor nameravam priti.

 

Roman Oberč, 9. maj 2023

Pridem.

 

Joži in Branko Cvelbar, 6. maj 2023

Bogdaj, prideva.

 

Peter Kolenc, 8. maj 2023

V mislih bom z vami, doma pa bomo v družinskem krogu prižgali svečko za našega Petra Faganel in za vse žrtve.

 

Peter Zidar, 6. maj 2023

PRIDEM!

 

Mirjam Kopše, 6. maj 2023

PRIDEM!

Prednost imajo vsi tisti, ki se bodo pripeljali od daleč!
Sem rezerva! Moj posvojenec Franc Foršek je iz Šmihela pri NM.
Molili bomo za vse.

 

 

Majda Žužek, 13. april 2023

Vstali Gospod je naša moč in naš upanje.
Mir, dobro ter obilo velikonočnega veselja!

 

Peter Zidar, 11. april 2023

V oddaji Moja zgodba sem poslušal gospo Kristino. Njeno pričevanje se me je zelo dotaknilo.

 

Draguška Rupnik, 11. april 2023

Kar dvakrat sem poslušala pripoved o Žanu Pircu. Najprej sem poslušala sama, potem je še Janez nekje na polovici prisluhnil. Tako sva potem oba poslušala celo oddajo. Takoj za tem pa še g. Dežmana in Jožeta Bartolja. Hvala Bogu imam možnost poslušati v podkastu.

Najprej, takoj na začetku, sem pomislila na Vilmo Siter. Že dolgo jo poznam in rekla sem si, ta Kristina je pa zagotovo doma v Leskovcu. Melodija, naglas, izgovorjava vokalov, vse se sliši kot Vilmin govor. No, in v nadaljevanju mi je bilo potrjeno, da imam prav. Natančno sem slišala, kako se je dogodilo, da ste se vidve spoznali, da je z vami in nami v Vseposvojitvi.
Res bo prišel prav tudi zapis iz Zaveze. To bom še komu poslala.

 

Romana Bider, 11. april 2023

V nedeljski oddaji Moja zgodba smo lahko poslušali pričevanje Kristine Lovšin Salmič, zdravnice, zborovodkinje in tudi avtorice Litanij slovenskih mučencev.
V zadnji številki revije Zaveza je Kristina nazorno opisala poglobitev v trpljenje svojega dedka in sadove, ki rastejo iz tako posvečene drže. Pripenjam zapis.
Kristinino izjemno empatijo in predanost imam za svetel zgled, ki nam kaže pot naprej in navznoter. Povabljeni k poslušanju, branju, poglabljanju ...

 

Mirjam Kopše, 10. april 2023

Blagoslovljen velikonočni čas želim vsem vam, vsem Vseposvojiteljem!

Posebej hvala za dar Moje zgodbe - Kristine Lovšin Salmič
Globoka pot z njo v Emavs k našim trpljenja preizkušanim dušam.

Presunilo me je, ker sem skoraj 14 let nazaj prvič zasledila besedo epigenetika
in raziskave spomina generacij nazaj, ki so jih raziskovali v bolnici Mount Sinai
s potomci žrtev holokausta. Odkrili so sledi že na tretji generaciji. Moje sanje so starejše. Sv. pismo govori o sedmih generacijah.
Slutim, da je poleg molitev za naše nebeške zavetnike, to mreža vzorcev, ki nam vsem kot narodu lahko pokaže pot naprej.
Dokler ne "pokopljemo" te množice trpinčenih duš, ne bo dobre prihodnosti za nas vse.

 

Lojze Čemažar, 10. april 2023

Želim blagoslovljeno obhajanje praznika Kristusovega vstajenja ter velikonočne osmine.
Marinka in jaz sva sinoči prisluhnila pričevanju na radiu Ognjišče. Res, premalo se zavedamo daru naših mučencev.
Živimo namreč čas, ko se jim moramo priporočati za blagor našega naroda, skupnosti sv. Cerkve in domovine.

 

Jana Grohar, 9. april 2023

Poslušala sem Kristinino zgodbo na radiu Ognjišče.
Zelo lepo je povedala in kdor hoče poslušati, bo tudi razumel.
Res hvala za tako lepo darilo za praznike.
Blagoslovljen velikonočni večer in vesele praznike še naprej!

 

Rok Alboje, 9. april 2023

Zveličar gre iz groba.

Z veseljem bom poslušal, hvala.
Blagoslovljeno Alelujo!

 

Marcos in Cristina Fink, 9. april 2023

En krepak vstajenjski objem!

 

Boni in Boštjan Kolbezen, 9. april 2023

Blagoslovljeno Veliko noč!
Naj Vstali Kristus zmaguje v nas in naših bližnjih po vsakem velikem petku!

 

Janez Rozman, 9. april 2023

Boglonaj za voščilo.
Tudi jaz vsem želim, da vas objame Vstali Jezus in podeli obilo milosti.

 

Franc Zabukošek, 9. april 2023

Aleluja, Kristus je vstal in živi! Aleluja!

 

Draguška in Janez Rupnik, 9. april 2023

Tudi midva iz Prisoj želiva veselja polno malho in vsega dobrega tudi.
Aleluja! Kristus je vstal. Kristus živi.

 

Marija Globokar, 9. april 2023

Gospod, ko se dogaja naš veliki petek in se ponavlja tesnoba neštetih velikih sobot,
nam daj Marijino vztrajno vero v resnico velike noči.

Kristus je vstal in živi!

 

Joži in Branko Cvelbar, 9. april 2023

Res. Ljubezen rešuje vse!
In kot je danes rekel p. Pavle:
Kristus je vstal in nas vabi, da vstanemo skupaj z njim.
Aleluja!

 

Alenka Felc, 8. april 2023

Obilo Božjega blagoslova v teh prazničnih in vseh prihodnjih dneh ...

 

Bernarda Stenovec, 8. april 2023

»Slavljen naš Odrešenik, ki nam je dal življenje s svojo smrtjo. Odrešenik, uresniči v nas skrivnost svojega odrešenja po svojem trpljenju, smrti in vstajenju« (Maronitsko bogoslužje)

Hvala za duhovno spodbudo v Magnificatu v postnem času.
Želim blagoslovljene praznike – naj sredi negotovosti in minljivosti tega sveta Kristus ostaja naše središče kot tisti, ki se nam ves podarja, da bi imeli Življenje, in naj obhajanje velikonočnih skrivnosti in svetloba Vstajenja budi v nas radost, hvaležnost in zaupanje ter dà globlji smisel in pomen tudi vsemu tistemu, kar nas danes prizadeva s skrbjo, tesnobo in bolečino ...

 

Martina Jurjevec, 8. april 2023

Hvala za voščilo ... tudi jaz voščim veselo Alelujo ...

 

Janez Juhant, 8. april 2023

Vsem varuhom spomina želim blagoslova Vstalega! Povezani v molitvi!

 

Romana, 8. april 2023

Velikonočno veselje raste iz doživljanja, da nas smrti rešuje le skrivnosten postopek, ki mu pravimo ljubezen.
Razločnih, svetlih in radostnih doživetij te skrivnosti vsem želim!

Posebno darilo za vse nas bo jutrišnja oddaja Moja zgodba na radiu Ognjišče. Vabljeni k poslušanju! Hvala, Kristina in Jože!

Lojze in Marinka Čemažar, 2. januar 2023

Ob božičnih praznikih ter ob prehodu lanskega leta v letošnji čas nas ob vsem,
kar je bilo, je in bo, spremlja Gospod po svoji Besedi:

RESNIČNA LUČ,
KI RAZSVETLJUJE VSAKEGA ČLOVEKA,
JE PRIHAJALA NA SVET

 

Lojze in Fani Grojzdek, 1. januar 2023

Kako lep je občutek, da nekdo misli name, moje najbližje ... zatorej: resnično prijateljstvo je biserni zaklad življenja!

Ostanimo še naprej korajžno na tej osrečujoči poti!

 

Jana Grohar, 31. december 2022

Danes sem prižgala še preostale štiri svečke, ki so ostale nedogorele v cerkvi Svete Neže. Kako lep je občutek, da vemo, da nismo sami. V leti 2023 vam želim, da vas prav vsak dan spremlja prazničen duh, katerega je poln današnji drugi sveti večer.

 

Peter Kolenc st., 30. december 2022

Naj vas spremlja božični blagoslov vse leto 2023.

 

Bernarda Stenovec 29. december 2022

Želim doživeto obhajanje božičnih skrivnosti, da bosta Odrešenikova luč in mir napolnjevala vse vaše življenje in odnose ter boste z zaupanjem v Očetovo usmiljenje in ljubezen sprejemali vse, kar vam bo prineslo novo leto – v gotovosti, da smo v Kristusu tudi mi posinovljeni in da nas nič ne more iztrgati iz Očetove roke.
Prilagam Kregarjevo sliko Marije z otrokom iz zavodske zbirke – v letu 2023 se bomo spominjali tudi 50-letnice smrti Staneta Kregarja (1905-1973)

 

Majda Žužek, 27. december 2022

Emanuel se je rodil, zate, zame, za ves svet. Prinaša upanje in resnico. Ta LUČ naj greje naše drage posvojence, da bodo našli svoj počitek in spomin.

 

Roman Oberč, 26. december 2022

Želim in upam da bo božja Previdnost naš narod pripeljala do spoznanja in predvsem volje odločujočih k pokopu v blagoslovljeno slovensko zemljo vse naše drage, ki so jih odkopali ali še čakajo, da bi jih končno našli. Tudi tiste, ki so jih po vojni oskrunili iz grobov in so končali ne vemo kje!

 

Bogdana Počivavšek, 26. december 2022

Še vedno sem bolj v postelji, kjer nimam povezave. Blagoslovljene praznike želim.

 

Kristina Lovšin Salmič, 25. december 2022

 

Marija Globokar, 24. december 2022
...
Stojim v tem blestečem navalu svetlobe
kot deček v žitu - v zlati katedrali
in jecljam proti nebu potihoma: HVALA.
(T.Pavček)

Hvala za pričevanje, za odpiranje vrat, skozi katera prihaja svetloba odpuščanja in sprave. Naj Luč, ki je prišla med nas v božični noči, razsvetli in ogreje otopela srca in naj daje upanje in blagoslov v prihajajočem letu.

 

Ana Hawlina, 24. december 2022

Ja, v teh dneh smo vsi ljudje, ki so Bogu po volji objeti v veeelik topel objem in prepevamo z angeli SLAVA BOGU NA VIŠAVAH IN NA ZEMLJI MIR LJUDEM!

 

Peter Zidar, 24. december 2022

Vsem varuhom spomina želim vesel in blagoslovljen Božič in vse dobro v novem letu 2023!

 

Boni Kolbi, 24. december 2022

Blagoslovljen Božič vsem!

 

Marko in Cristina Fink, 24. december 2022

Krepak božični objem!

 

Breda in Igor Podbrežnik, 24. december 2022

Blagoslovljen Božič!

 

Lidija Kukovica, 24. december 2022

Blagoslovljen Božič in srečno novo leto!

 

Marijana Stipančič, 24. december 2022

Želim blagoslovljen Božič in vse dobro v letu ki prihaja.

 

Bojan z Rožnovenske poti, 24. december 2022

Blagoslovljen Božič!

 

Almira Štrukelj Zoretič, 24. december 2022

Z božjim blagoslov in Marijinim varstvom naprej!

 

Andreja Peček, 24. december 2022

Vse dobro!

 

Martina Jurjevec, 24. december 2022

Naj Božji mir objame vsakega od nas ... tudi vsi mučenci naše domovine so z nami ... v srcih ... naj bo novo leto blagoslovljeno ...

 

Miha Jeraša, 24. december 2022

Lepa hvala, želim enako!

 

Joži in Branko Cvelbar, 24. december 2022

Naj nas dobri Bog še naprej blagoslavlja, da bomo sledili dobri luči na poti,
ki nam ponuja nove in nove priložnosti za podelitev dobrega in vzpodbujanje upanja.

 

Andrej Kajfež, 24. december 2022

Molimo za domovino.

 

Janez Rožman, 24. december 2022

Želim, da bi v upanju in veselju sprejeli Ljubezen, v kateri je vse mogoče. Naj bo blagoslovljeno in srečno tudi prihajajoče leto.

 

Karl Krajnc, 24. december 2022

Ko se spominjam pokojnih, svojih staršev in ljube žene, ki je umrla 5. 1. 2019, pri molitvi Očenaša omenim tudi vse pomorjene med in po drugi svetovni vojni.

 

Vilma in Dani Siter, 24. december 2022

 

Fani Ozimič, 24. december 2022

Pozdravljam vse "vseposvojitelje" in jim želim obilo božjega blagoslova pri njihovem delu.

Zahvaljujem se za poslan posnetek romanja "varuhov spomina" na Brezjah.

Lepo je, da lahko vidimo, kako ste pripravili spomin na naše pokojne sorodnike, ki so morali umreti prisilne smrti med 2. svetovno vojno in po njej. Te naše žrtve za domovino prosimo, da bi se nekateri prebivalci v naši Sloveniji spreobrnili in spoznali, da ne more biti vse po njihovem, po levo usmerjenem svetovnem nazoru, ampak da živimo tudi drugače misleči, v naši krščanski tradiciji, s tem, kar so nas učili naši starši in stari starši.

 

Romana Bider, 24. december 2022

Franci Ogrin, 12. november 2022

Pregledal sem si cel spisek žrtev iz Slovenskega časa. Zanimalo me je predvsem žrtve iz moje bližnje in malo manj bližnje moje okolice in sem jih naštel točno 50 žrtev.

Slava jim!

 

Lojze Čemažar, 9. november 2022

Iskrena hvala za pozdrave z Brezij, za slike s tamkajšnjega liturgičnega spomina na pozabljene in zamolčane žrtve ter fotografske utrinke z Rožnovenske poti - s soncem obsijanega romanja.
In seveda, hvala za bogato in jedrnato besedilo Litanij slovenskih mučencev.
Srcu dobro de, ker sem se mogel skupaj s svojci udeležiti molitvenega bogoslužja ter
komemoracije ob gomili v Kucji dolini ter skupaj z Marinko, svete maše 31. oktobra v kočevski župnijski cerkvi, ki je bila darovana za žrtve povojnih pobojev pod Macesnovo gorico.

 

Mirjam Kopše, 4. november 2022

Spoštovani Vseposvojitelji!

V zadnji Družini št.44, 6.nov. 2022 je v prilogi Slovenski čas 151, november 2022 objavljen seznam
Žrtve Kočevskega Roga
Poziv za pričevanja, fotografije, dokumente, predmete

Prosim vsakega od vas, preberite seznam s spoštovanjem in sočutjem do teh svetih žrtev slovenskega naroda!
Opozorite sorodnike, znance, posebej, če vam je kakšen priimek poznan, vam blizu. Prav vsak drobec spomina je važen!
Tako jim bomo povrnili mesto v našem narodu, bodočim generacijam odvzeli travme, hude spomine, samotna iskanja družin iz neopisljivo hudih dogodkov. Temu smo vedno znova priča ob pripovedih svojcev na Rožnovenski poti.
Pokoj njihovim dušam.
Morda bo Družina na naše prošnje objavila seznam tudi na spletni strani.

 

Hedvika Lamovšek, 4. november 2022

Hvala za izčrpno poročilo. Jaz se teh stvari ne morem udeleževati, rada pa prisluhnem po radiu Ognjišče, kaj preberem in v duhu spremljam dogodke. Lepo in hvala Bogu za vse ljudi, ki se tako trudite za žrtve oz. za njihove pravice, ker sami in njihovi svojci ne morejo nič. Pač, pri nas bo še veliko vode preteklo, preden se bo kaj premaknilo; ko že kaže, da zdaj pa nekaj bo, se spet vse prekucne in načrti padejo v vodo. Jaz sem že v 80 tem letu in čutim, da so žrtve že v miru...

 

Bojan Rozman, 2. november 2022

Pripravljam se k izdelavi arhivske verzije videa z romanja, kjer bi zajel čim več vsebine. Na hitro sem sestavil začasno špico - promo filmček:

https://youtu.be/PUwqXiwSQMY

 

Tone Novak, 1. november 2022

Najlepša hvala predvsem za nove litanije, sva jih z Janjo tudi že zmolila, ganljivo...
Me je prosil tudi ankaranski župnik, sem mu jih poslal, morda se bodo počasi prijele.

 

Marija Globokar, 31. oktober 2022

In HVALA vsem, ki ste orodje v Božjih rokah!

 

Jana Grohar, 31. oktober 2022

Hvala Bogu in vam vsem za tako lep dan.

 

Marijana Stipančič, 31. oktober 2022

Na eni od slik se vidi snop sončne svetlobe, kakor da vam Bog daje znamenje, da je bil res prisoten z vami.
Vam je moralo biti zelo lepo.
In koliko blagoslova vse to izžareva, da je sigurno ozdravilo ali omililo ogromno bolečin in gneva v trpečih srcih.
Res lepo.

 

Vinko Kos, 31. oktober 2022

Romana, kaj meniš o uprizoritvi
Zgodaj dopolnjene mladosti?
Avtorju je bilo rečeno -
če bo živel 100 let, je ne
bo videl ponovno uprizorjene -
to je zdaj mimo, Zorko še kar živi -
bi mu razveselili zrelo starost?

Morda je to dolg prav Vseposvojitve,
ki zajema (iz) istega duha, kot ta
drama, ki ni samo drama,
kar je meni mogoče,
bom sodeloval,
p,v

 

Rok Alboje, 31. oktober 2022

v molitvi z vsemi, hvala,
litanije z neskončno ljubeznijo

 

Draguška Rupnik, 31. oktober 2022

Ne morete si misliti, kakšno neizmerno veselje ste mi naredili s tem pismom vsemi prilogami in posnetki, ,.....in....
Prav v minulih dneh sem zelo povezana z vami in s svojim pokojnim sorodnikom Lilija, ki je nekje med njimi. In tistih, katerih imena ne poznam. Vsak dan se jih v molitvi spomni, sedaj pa mi bodo prišle prav tudi litanije.

 

Anika Krefl, 31. oktober 2022

Dan, s soncem obsijan; z bogatim programom in molitvijo zaznamovan in v znamenju blagoslova izpeljan.
Naj bo tudi z milostjo obdarovan in kot tak naj z dobrim zaznamuje naš vsakdan.
Hvala vsem, ki so pri tem pomagali.

 

Janez Rožman, 31. oktober 2022

Boglonaj za organizacijo prelepega dejanja spominjanja in poklona žrtvam.
Naj nam vsi sveti izprosijo obilo Božjih milosti!

 

Martina Jurjevec, 31. oktober 2022

Najlepša hvala za lepe utrinke na dogodek spomina na naše ljubljene mučence slovenske domovine ... bi želela priti ... pa ne morem ... zato v srcu in v duhu podoživljam vse, kar ste vi ... smo povezani, posebno v teh dneh spomina na velikane naše zgodovine ... oni prosijo za nas ... za našo nespamet in zlobo ... naj nas Vsemogočni obvaruje vsega hudega ... Bog je z nami in občestvo Svetih ...

Jaz bom molila v ta namen ... naj Marija Pomagaj na Brezjah izprosi to željo ... na trpečih ustnicah naših mučencev je bilo prav gotovo slišati ime Marija ... Ona je Nebeška Mati nas vseh ... naj nam pomaga ...

 

Jože Kurinčič, 29. oktober 2022

Hvala Bogu za tako čudovit dan. Da je bil obogaten z besedo, z zavzetostjo, z izborom sodelujočih ... Vse je še bolj zažarelo v gorenjski pokrajini, s soncem obsijani in jesensko obarvani. "Bil je lep, kot iz čistega srebra ulit dan," bi rekel Kosmač. Bilo je res tako, da smo lahko v polnosti doživeli pot vseposvojitve in vsesočutja z našimi predniki in sodobniki.

 

 

Fani Ozimič, 29. oktober 2022

Danes sem imela namen priti na rožnovenski pohod na Brezje, pa je pri nas tako gosta
megla, da se je težko peljati z avtomobilom. Morda bi mogoče prišla nekoliko pozneje, bom videla.

Drugače bom v mislih in molitvah z vami ta čas, pri sveti maši in ob molitvi rožnega venca za naše
pokojne trpeče brate in sestre, ki so morali umreti prisilne smrti.

 

Lojze Čemažar, 29. oktober 2022

Udeležencem današnje svete maše na Brezjah ter molitve in premišljevanj
na Rožnovenski poti želim blagoslovljen dan.
Še včeraj sem upal, da bom mogel na pot. Zaradi pogostega kašlja po
prebolelem covidu ostajam doma. Pridružujem se vam z molitvijo.

 

Lojze in Fani Grojzdek, 27. oktober 2022

Prisrčna hvala za izjemno občutje, razsvetljenje SLO-Resnice za ljubezen. Tu pri nas v Župeči vasi,
kjer sva najvec časa, je čudovito lepo, seveda je tudi opravil, kar je povsem normalno.
Želimo vse dobro in prijateljsko pozdravljamo! Srečno....v molitvi smo zdruzeni

 

Majda in Tone Zupan, 25. oktober 2022

Kdaj se v soboto zberemo na Brezjah za romanje po Roženvenski poti?
Lepe jesenske dneve, mir in vse dobro vam želiva!

 

Peter Zidar, 15. oktober 2022

Hvala za povabilo.
Sem v Bovcu in če se bo le dalo pridem.

 

Nataša Preglav, 15. oktober 2022

Hvala za tako lepo vabilo!
Srčno upam, da mi bo uspelo priti, ker se mi je Rožnovenska pot zelo priljubila.
Vsem želim blagoslovljen rožnovenski mesec!

Lojze Grojzdek, 26. avgust 2022

Res je, ne smemo izgubiti spomina na nedolžne žrtve totalitarnih režimov, katerih glavna naloga je bila - vladati za vsako ceno.
Ko se večkrat peljem v Brežice po opravkih čez most Save-Krke, vedno pogledam na desno v bližnji Mostec, kjer leži od 12 do 14 tisoč trupel - žrtvev povojnih zločinov. Dvakrat so postavili križ v spomin ... In dvakrat je bil odžagan, uničen. Vedno se spomnim žrtev v molitvi ... zelo močno to občutim ... in prosim za blagoslov, ki naj obsije SLO-narod, še posebno vodilne osebnosti države. Naj pokojni počivajo v blaženem miru in pošiljajo potrebnih milosti vsem nam.

 

Bogdana Počivavšek, 25. avgust 2022

Hvala za zanimivo razmišljanje in spomin na današnji praznik!
Pravkar sem prebrala nagovor nadškofa Zoreta pri sinočnji maši za žrtve vseh totalitarizmov in se vzradostila, na kako občuten način je predstavil problematiko takšnih režimov. Potem sem se zavedla, koliko let je že odkar je +Jože Trontelj na Ptuju govoril na enak način. In vendar se zdi, da se v vmesnem času žal ni nič spremenilo.

 

Joži Cvelbar, 23. avgust 2022

Hvala za besede, ki utrnejo nove spodbude za molitev, misli in videnja.
Za in o žrtvah, pa tudi Golobih ...

 

Roman Oberč, 23. avgust 2022

Hvala za lepo misel.

 

Aleš Čerin, 23. avgust 2022

Hvala, ker nas spomniš na naše posvojitve. Da zmolimo za naše posvojene, njihove rodbine in tudi za morilce.

Lepo si zapisala tole od dveh Golobih. Možno je, da bi na čelo Slovencev stopil mož z Bogom kot najvišjo avtoriteto. In bo. Verjamem, da je Bog dober, da ima dobre načrte zame, za naš narod.

Pred časom sem o tem govoril na srečanju "Prebudimo Slovenijo. Del tega sva zajela z Matejem Cepinom v pogovoru v podkastu Goreči grm. Tule je povezava, če te zamika poslušati.

Sem se ravno v nedeljo vrnil s pohoda po Roški poti s sinovoma, kjer smo se v molitvi spomnili tudi vseh žrtev zakopanih na mnogih moriščih.

Hvala za vloženi trud, da spomin na to tragedijo naroda ne zamre.
Božjega blagoslova.

 

Lojze Mušič, 23. avgust 2022

Hvala za prizadevanja in vse delo, ki ga opravite za mir in popravo krivic v našem narodu.

Veliko moči in blagoslova želim.

 

Marija Podobnik, 23. avgust 2022

Prisrčna zahvala za prijazno obvestilo ob Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov.
Zahvala tudi vsem aktivnim sodelavcem, ki varujejo in ohranjajo spomin na težko preteklost našega naroda.
Želim veliko uspeha na tej poti in se pridružujem v molitvah.

 

Niels Udir, 23. avgust 2022

Med pregledovanjem vaših strani sem pomotoma posvojil žrtev z imenom J. G.
Prosim, če ga lahko v mojem imenu "odposvojite" in mu s tem omogočite morebitno posvojitev s strani njegovih sorodnikov.
Hvala za vaš trud.

 

Janez Juhant, 23. avgust 2022

Hvala za opomin, dodajam svojega - 23. avgust, spomin in opomin
Želim Božjega blagoslova in varstva.

 

Beti Šeligo Plavčak, 23. avgust 2022

Zelo lepo napisano.

 

Peter Zidar, 23. avgust 2022

Hvala za srčne besede!
Ne smemo pozabiti tistih, ki so tako hudo končali!

 

Mojca Kastelic, 23. avgust 2022

Dragoceni varuhi spomina!
Hvala za molitveno navezo.
Bolj trdno kot v golobe se je zazirati v Jezusa, čeprav je današnja Božja beseda krepko izpraševanje vesti.
Naj bodo posvečena imena vseh, ki zanje molimo.

 

Vinko Kos, 23. avgust 2022

Golob je po navadi simbol Duha,
in zamenjava Golobov je bila
navdihnjena od Njega!
Hvala,
p,v

 

Martina Jurjevec, 23. avgust 2022

Se spominjam tudi jaz in kličem sv. Duha nad naš narod ... za razsvetljenje in zdravo pamet ... naj Nebeška Kraljica miru izprosi mir v naši domovini in v svetu ...

 

Gašper Blažič, 23. avgust 2022

Bogdaj. Zelo zanimiv prispevek o dveh Golobih. Bi bilo za objavo v rubriki "Prejeli smo" na Demokracija.si in Blagovest.
Blagoslovljen dan.

 

Dr. Jožica Friedrich je v spletni razstavi Stoletje mučencev (Century of Martyrs), ki jo je pripravila Platforma evropskega spomina in vesti (Platform of European Memory and Conscience), poskrbela za predstavitev našega Lojzeta Grozdeta:

https://memoryandconscience.eu/centuryofmartyrs/lojze_grozde.html

 

Dan državnosti 2022

Ljudmila Treven

Vse se začne z vzgojo. Vnukinja pride v petek, 24. 6., iz vrtca. Pozdravi me: "Babi, a veš, kdo ima rojstni dan jutri?!" Pomislim in se ne spomnim ničesar. Ona pa: "Ja dlzava Slovenija."
"Ojoj, seveda", sem navdušena. Objamem jo: "In še nekaj ti moram povedati: Veš, naša Slovenija je stara toliko kot tvoja mamica. A ni to lepo?"
Bravo, vzgojiteljice v vrtcu!!! Hvala vam. (Ni to samoumevno.)

V šoli pripravljam papirnate vrtnice iz barv slovenske zastave. In ker imamo tudi ukrajinske učence, še v barvah njihove zastave. (Vse to smo prej izdelali z učenci.) Ko jih razporedim, mi sedmošolec reče: "Učiteljica, še grb moramo nekam vtakniti, drugače bodo mislili, da smo Rusi."
Nasmejem se mu in ga pohvalim.
Morda pa le niso bile vse moje besede o slovenski državi tem pubertetnikom zaman, čeprav je kazalo, da jih nič ne zanima ...

 

Marija Globokar

Hvala za vse vzpodbude, za iskanje poti, kako prijazneje sobivati v naši lepi domovini.

 

Irena Doljak

Dan spomina na žrtve komunizma, 17. maj 2022

Urška Florjančič 

Hvala za odlično razmišljanje ob današnjem dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Tudi na Loškem so mnogi kraji zaznamovani s povojnimi poboji: Crngrob, Pevno, Loški grad, ... Konec maja 1945 so begunce, ki so jih iz Vetrinja vračali v t.i. 'svobodno' Jugoslavijo, množično vodili v zapore na Loškem gradu, jih mučili, pobijali in zmetali v jame in brezna po gozdovih okoli Crngroba, Pevnega. ...

V spomin, opomin in v zadoščevanje za storjeno zlo bosta zadnjo nedeljo v maju in prvo nedeljo v juniju spravni maši za žrtve in storilce v Crngrobu:
• v nedeljo, 29.5.2022, ob 16h
• v nedeljo, 5.6.2022, ob 11h, ko bo tudi molitev ob moriščih oz. še neodkopanih grobiščih.

Pred tem, v petek, 27.5., na god prvega slovenskega mučenca bl. Alojzija Grozdeta, pa nas Muzejsko društvo Škofja Loka po nekaj letih premora vabi na PASIJONKE – pesmi o trpljenju v vojni in miru. Pesniški recital, s katerim bodo organizatorji obeležili 100-letnico književnika in dramatika Zorka Simčiča, bo potekal ob 20. uri pod arkadami Molinarove novogotske lope ob cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Več bo objavljeno na www.pasijonke.si, vabljeni!

Ob tem dogodku bo v galeriji C'grobsk turn postavljena razstava fotografij iz begunskih taborišč po koncu 2. sv. vojne pod naslovom BEG PRED SVOBODO, ki jo akterji z Loškega pripravljamo v sodelovanju z Rafaelovo družbo. Vabili na oba dogodka bosta objavljeni tudi na spletni strani gibanja Pasijonski veter, kjer nas spremljajte: http://www.pasijonskiveter.si/.

 

Škof Maksimilijan Matjaž

Hvala za blag spomin, nego, delitev in povezovanje!
To so biseri Novega življenja!

 

Fani in Lojze Grojzdek

Hvala za izredno osvetlitev konkretnega stanja vojne v Ukrajini in še povsod, kjer deluje "fenomen grešnega kozla".
Sam pravim: ko so osnovne človeške vrednote poteptane - sploh Ljubezen, se splošno uničevanje neusmiljeno širi. In tega mnogi ne spoznajo, nočejo razumeti. Vsaka vojna pa nam zapusti grozljive posledice. Ostane nam Jezusov križ in upanje.

 

Mirjam Kopše

Namesto razgrajanja, bega pred kruto resnico skupna molitev v opomin in spomin:
Prvo nedeljo v juniju bosta spravni maši za žrtve in storilce v Crngrobu:
• v nedeljo, 29.5.2022, ob 16h
• v nedeljo, 5.6.2022, ob 11h, ko bo tudi molitev ob moriščih oz. še neodkopanih grobiščih.

 

Anika Krefl

Ja, negovati spomin, moliti, hoditi skupaj, iskati svetlobo in podpirati dobro!
In imeti ves čas uperjen pogled v skupno dobro in se diskretno ogibati tem, ki nas razdvajajo.
Predvsem pa ostati spoštljivi do drugačnih od nas ter svoje vrednote in načela izkazovati s svojimi dejanji, ki bodo vedno temeljila na moči argumenta.
Mislim, da tudi vsem pokojnim žrtvam ni do tega, da bi se v nedogled prepirali in si metali polena pod noge, pač pa bi nam verjetno priporočili uporabo nasveta: Modrejši odneha.
Hvala pobudi Vseposvojitev za negovanje spomina na tako zelo kulturen oz.
že kar umetniški način.
Naj mehčanje in lepšanje naših src čimbolj uspeva!

 

Mojca Papič

Bravo, super napisano!

 

Staša Petrovič

hvala za misli in zapise,
ki resnično dajo misliti.

 

Janez Juhant

hvala za tehtno razmišljanje. Predlagam objavo v spletu na Časniku.

 

Dorica Emeršič

To besedilo je pa tako neverjetno lucidno napisano, da lahko zanj samo čestitam. Predvsem me je zadel prvi stavek v predzadnjem odstavku. Res je, mnogi ne prepoznajo in mnogi nis(m)o prepoznali resnosti tistega trenutka, ko smo se odločali, kako bomo živeli naprej. Nis(m)o prepoznali resnosti stanja duha že prej, ko se je že nakazovalo, v katero smer gredo reči. Bog nam pomagaj!

 

Marija Podobnik

Porajajo se mi vse žalostne slike in misli na dneve iz preteklosti.
Koliko zadržanih solza, hrepenenj, neizživete žalosti nas bremeni.
Vendar menim, da nobena smrt nedolžnih ljudi ni bila zaman. V nebesih imamo veliko vojsko nevidnih bojevnikov, ki prosijo za nas, naše družine, domovino, vse svet. To nam daje moč, da lahko odpuščamo krvnikom in laže prenašamo sedanje obsedno stanje rdeče revolucije v domovini.
Hvala vsem našim mučencem in učenkam, da v nebesih prosijo za vse nas!
Vam, predragi varuhi spomina pa srčna zahvala za Vaše plemenito delo! Bog Vas živi!

 

Branko Cvelbar

Bogdaj! Hvala za blage in močne misli.
Naj ne omagam, pa ne zato da zmagam, temveč zato, da ohranjam upanje, da zmorem več.
Blagoslova vsem varuhom!

 

Na belo nedeljo, 24. aprila 2022

Marta Ciraj

Hvala za čudovito pismo gospe Kristine Lovšin Salmič, ki je prava mojstrovina. Iz njega veje duh prednikov in močna povezava z njimi, katerih življenje in dejanja se čutijo do današnjega dne. Današnji dan, nedelja Božjega usmiljenja je za nas Slovence prav poseben dan, hkrati tudi praznik demokracije. Božje usmiljenje nas edino lahko reši. Ko bi zmogli prepoznati znamenja, ki nam jih daje Gospod za naš narod! Zaupajmo v Božje usmiljenje, okrepimo molitev.

 

Vinko Kos

Kako žlahtno pisanje! In kako akutno aktualno je razmišljanje
Lenarta Riharja, pred par minutami pisal znanki,
da glede na prognoze odslej uradna politika
podpira Putina in dela na restavraciji
donedavne skupne domovine . . .
Zaupajmo v Duha, ki daje
moči v najtežjih časih!

 

s. Irma Makše

Želim obilo Božjega blagoslova pri plemenitem in potrebnem delu.
V upanju na boljše čase vas prav lepo pozdravljam in MIR Z VAMI!

 

Anka Rakun

Dovoli, da Te naprosim, da pošlješ ta Blagoslov tudi vsem
"našim". Lep pozdrav in spoštovanje tudi vsem Vseposvojiteljem.

 

Peter Zidar

Veliko spoštovanje in občudovanje gospe Kristini Lovšin Salmič za njeno skrbno delo in globoke misli. Naj gospa Kristina svoje razmišljanje objavi v Družini, Demokraciji, ..., morda ji objavijo tudi v Večeru in še kje.

 

Ljudmila Treven

Misel o današnji nedelji Božjega usmiljenja: Zatekajmo se k njemu in izročajmo mrtve in žive iz občestva našega naroda Božjemu usmiljenju.
S tole Simonino pesmijo naša skupina vsak teden slavi in prosi za blagoslov ljubljeni Sloveniji.
Poslušajte in zapojte: Blagoslovi nas, Gospod, in našo domovino Slovenijo

 

 Janez Rožman

Spoštovani prijatelji in varuhi spomina!
Boglonaj da ste in pričujete o Božjem Usmiljenju.
Naj nam in naši domovini vsi SLOVENSKI mučenci in mučenke izprosijo obilo Božje milosti.

 

Draguška Rupnik

Hvala, hvala, hvala!
Mir in dobro

 

Staša Petrovič

Res se čisto premalo zavedamo in spominjamo naše preteklosti in naših prednikov.
Daj, ljubi Bog, da bi se to spremenilo!

 

Jože Dežman

Obdelajte pisma ali pa jih dajte v strokovno hrambo. Očitno gre za pravi družinski zaklad.
Srečno!

 

Nataša Kovač

Kako lepa knjiga!
Imejte lepo volilno nedeljo in še naslednje!

 

 

Marijana Stipančič, 23. april 2022

Na to cvetno nedeljo je bilo res nekaj posebnega.

Ker se je bral Pasijon, se maša malo podaljša. In Jezusa sem prejela ravno takrat, ko je zvonilo poldan. In gledala sem z Jezusom v sebi v odprt tabernakelj in monštranco.
In se mi je milo storilo, koliko trpljenja prinašajo vojne. Koliko generacij je uničeno od te bolečine. In kako bosta zmogla Ukrajinski in Ruski narod preseči te moči velikega zla.
In spomnila sem se na svojega posvojenca, mladega fanta zobotehnika. Oh.
Kaj sploh lahko naredim jaz?
V očeh Boga veliko, ko vse kar znam, spoznavam in posedujem, izročam v Božje varstvo in Marijino naročje.
In takrat se vse bolečine poistijo s Kristusovim odrešenjskim trpljenjem.
In upam in verujem na vstajenje vseh in vsega, ko bo Bog vse v vsem. Paruzija.

 

Kristina Lovšin Salmič, 18. april 2022

Oglašam se zaradi tega, ker me je zopet izzval droben članek v Družini odgovornega urednika Zaveze gospoda Lenarta Riharja. Čudi se, kako je mogoče, da je Ukrajinski narod, ki je toliko že pretrpel v zgodovini, ponovno tako praizkušan. Izraža strah, da se po analogiji ponovijo grozote tudi v Sloveniji.

Omeni, da smo redki tisti, ki se zatekamo k slovenskim mučencem, ki jih imenuje naš svetostni kapital in molimo, da se stvari tudi pri nas ne bi ponovile. Pravi tudi, da smo redki, ki na ta način molimo tudi v Cerkvi sami in naj nam bo oproščen ta greh.
Popolnoma se strinjam z njim in kar srh me spreletava ob misli, da smo tako slepi. S svojo molitvijo še nismo začeli ali pa premalo intenzivno - "odkopavati" kanalov, ki so zamašeni, da bi milosti, ujete ob svojih svetih žrtvah, končno lahko stekle na plano do nas, slovenskih revežev. Menim, da smo le mi tisti, ki moramo vzeti v roke "krampe in lopate" in začeti z "delom".
Če pravi Jezus, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu...nas bratov in sester Vseposvojiteljev je precej več...
Sama bom v tem tednu pred volitvami vsak dan ob 12h molila k slovenskim mučencem, naj izprosijo čudežne milosti, ki naj bolj in bolj preplavljajo nas in našo deželo...Molitve bom seveda nadaljevala; tudi za namen, kako najti način, da te naše drage mučence in njihovo žrtev začnemo kot verni narod spoštovati - kot zakopane najdragocenejše dragulje, ki se jih enkrat moramo ovedeti, jih ovekovečiti in obelodaniti v naš slovenski ponos.
Izredno me žalosti in me je pravzaprav sram, da v vseh letih po osamosvojitvi njihova žrtev množično ni prepoznana kot nekaj, na kar smo lahko verni Slovenci ne samo ponosni, ampak so nam tudi NARODNI vir milosti.

 

Milica Zanjkovič iz Razkrižja, 17. april 2022

Hvala za vse lepe želje in za skrb za varuhe spomina!

 

Fani, Luka in Lojze Grojzdek, 17. april 2022

Dragi prijatelji ... prisrčna hvala za posebno lepe misli, ki dvigajo in bogatijo naša skromna dejanja s Kristusovo Ljubeznijo. Ostanimo trdno na tej skupni poti ...

Vesela aleluja in vse dobro! 

 

Peter Zidar, 17. april 2022

Kristus je vstal!

Mir in dobro!

 

Lojze Čemažar, 17. april 2022

Vsem varuhom spomina želim obilja milosti na križu za nas darovanega
ter iz groba vstalega Odrešenika Jezusa Kristusa.
Lepo in mirno pot v Emavs Vam želim.

 

Stojan Prošev, 17. april 2022

Aleluja! Se zahvaljujem za čudovito voščilo in voščim enako nazaj!

 

Janez Rožman, 17. april 2022

Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Heb 4,16)

Nismo sami. Vstali Odrešenik je nad nami. Vesela Aleluja naj doni in pelje v ŽIVLJENJE.

 

Staša Petrovič, 17. april 2022

Obilo veselja, miru in upanja, ki ga prinaša
vstali Odrešenik želim in še naprej blagoslovljene velikonočne praznike.
Pa srečno pot jutri v Emavs.

 

Lučka in Jožef Langerholc, 17. april 2022

Hvala za duhovno spodbudo in lepe velikonočne praznike!

 

Ana Kos, 17. april 2022

Tudi vam veselo alelujo!

 

Nataša Kovač, 17. april 2022

Lepo praznujte in lepe pozdrave!

 

Franc Tomažin, 17. april 2022

Veselo Alelujo želim iz Argentine!

 

s. Snežna Večko, 17. april 2022

Da, z Ljubeznijo nas povezuje nit, ki se ne pretrga,
kajti Sveto pismo pravi, da velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in je ne preplaviti reke. V teh svetih dneh nam je to na novo očitno.
Hvala Jezusu!

 

 

Mirjam Kopše, 17. april 2022

Veselo Alelujo in vse najboljše!

 

Silva Matos, 17. april 2022

Veselo, blagoslovljeno, lepo doživeto Veliko noč. Aleluja!

 

Škof Maksimilijan Matjaž, 17. april 2022

Hvaležen za življenjsko – vstajensko pričevanje!
Blagoslova

 

 

Janez Juhant, 17. april 2022

Se pridružujem, želim blagoslovljeno Veliko noč, rajnim pa večni mir!

 

Bernarda Stenovec, 17. april 2022

Vsem varuhom spomina želim blagoslovljeno obhajanje velikonočnih skrivnosti – naj vas krepi moč Vstalega, da boste napolnjeni z zaupanjem, mirom in hvaležnostjo tudi vi še naprej radostne in rodovitne priče Življenja,

ki nam je podarjeno v Kristusu.

 

Marko Fink, 17. april 2022

Ta Velika noč je polna notranjega veselja ... veselimo se daru življenja!

Veselo Alelujo!!!

 

Tone in Janja Novak, 17. april 2022

Želiva blagoslova na veliko nočno jutro!

 

Joži Cvelbar, 17. april 2022

Nit ljubezni nas vedno povezuje ...

Lepe dni ... :)

 

Martina Jurjevec, 17. april 2022

Vstajenjskega Veselja voščim ... in naj v teh pomembnih dneh ... Usmiljeni Vstali Gospod ... še posebej poskrbi za našo domovino in narod ... naj nam razsvetli pamet  

 

Andreja Peček, 17. april 2022

Želim veselo pisanko.

 

Marija Globokar, 17. april 2022

Naj čudež Velikonočnega jutra vse navda z novim upanjem in veseljem.

 

Vinko Kos, 17. april 2022

Voščilo me po zgoščenosti
spominja na Janeza od Križa: Kdor je
v ljubezni, ni utrujen in ne utruja . . .
(Haendlova) Aleluja!

 

Majda in Tone Zupan, 17. april 2022

Blagoslovljene Velikonočne praznike v hvaležnosti, miru in zdravju!

 

 

Karl Krajnc iz Švice, 17. april 2022

Sinoči sem prižgal svečko za vse umrle in pomorjene v Sloveniji.

Blagoslovljeno Veliko Noč ter zdravja in miru želim.

 

 

Fanika Ozimič, 16. april 2022
 

Vam in vsem "posvojiteljem" želim veselo praznovanje Velike noči.

Kristus je res vstal, aleluja.

 

 

Naša nedeljska opoldanska molitvena naveza

Sr Polona, 22. februar 2022

Prav kmalu bomo stopili v tako pomembno velikonočno pripravo. Ta skrivnostni postni čas, ko si vsi zastavljamo vprašanje o smislu trpljenja, naj nas še globlje poveže tudi z našimi slovenskimi medvojnimi in povojnimi žrtvami. Srce jih objema v njihovi bolečini za domovino, z željo in priprošnjo, da nam biseri njihovih žrtev gradijo prijaznejši in bolj bratski dom pod Triglavom. Naj nas preplavi velikonočno veselje njihovih poveličanih teles.

 

Fani in Lojze Grojzdek, 22. februar 2022

Tudi midva sva zvesta poslušalca, sploh Duhovne misli, ki naju posebno obogati ... Nato sledi opoldansko Angelsko češčenje, ko zazvonijo zvonovi Radia Ognjišče, pa tudi v živo slišimo zvonove naše farne cerkva Sv. Marka. Resnično čutiva, da se je treba ustaviti, darovati čas za Božji navdih, poleg tega pa še poprositi blagoslova za vztrajnost vladnih voditeljev, da ne omagajo pod pritiskom kar preveč sovražno usmerjenih rušiteljev našega blagostanja.

Sam se občasno spodbujam s petjem slovenskih rodoljubnih pesmi. Ena od teh je pesem argentinskega Slovenca, mislim, da je to Marko Kremžar:

Slovenija, zapojmo ti iz polnega srca, naj pesem naša zaživi od zemlje do neba, Slovenija, naš skupni dom ...

Ja, to kar oreng poboža srce!

 

Marijana Stipančič, 20. februar 2022

V Portorožu imamo v šolskem času nedeljsko mašo ob 11 uri.
In kako lepo se je po maši, ko zvoni poldan, ustaviti še pri molitvi Angelovega češčenja in se tudi spomniti na to lepo molitveno navezo.

 

Roman Oberč, 20. februar 2022

Sodelujem tudi pri tej molitveni povezavi z molitvijo Angelovega čaščenja.
Vsakokrat, ko sem doma ob zvonenju vključenega radia Ognjišče zjutraj ali opoldan. Ali če zaslišim zvon domače cerkve.
Ne predstavljam si, da bi bili zvonovi tako "moteči zaradi hrupa", da bi ga utišali, kot so to storili v Dolini pri Trstu!
To prekrasno "navado" pozdrava Mariji sem prejel od moje že davno pokojne stare mame.
Naj zapišem še, kako je stara mama začenjala moliti:
"Češena Marija, gnade polna...."

 

Karl Krajnc iz Švice, 20. februar 2022

Tudi jaz grem v vsako nedeljo v naši cerkvi
v kapelo in prižgem svečke za vse umrle,
ki sem jih poznal, pa tudi za tiste pomorjene, ki jih nisem poznal.

 

Romana Bider, 20. februar 2022

S hvaležnostjo mislim na vse varuhe spomina, posebej na tiste, ki sedajle, v nedeljo opoldne, skupaj molimo za vse žrtve (po)vojnega zla. Ob podobi »zvezdolovca« danes prosim za našo mladino, da ne bi doživeli vojne. Da bi nas vodile svetle zvezde miru in sožitja.

Ob objavi premisleka Razčlovečiti ali počlovečiti

Vinko Kos, 2. februar 2022

Da bi imeli oči, ki vidijo,
ušesa, ki slišijo. In srce, ki
utriplje, kar kamen ne.
Zeitgeist nas kliče v
enake ugotovitve.

 

Jana Grohar, 17. januar 2022

Če malo razmišljaš, nas prav nič lepega ne čaka. Ampak bomo vsak po svojih močeh preusmerili slabe namere, da se ne bodo uresničili.
Takoj po novem letu smo romali s skupino Ovdovelih in smo se imeli zelo lepo. Poleg tega nam je uspelo na vasi pripraviti kolednike, kar je na ogled na spletni strani. Pa še ena skupina poleg njih je za letos dala termin za romanje v svoj program in sicer Gorniški klub Skala. Tako smo v novem letu štartali "s polno paro".

Datumi naših romanj po Rožnovenski poti v letošnjem letu so:
9. april – postno romanje
28. maj – majsko romanje
8. oktober – rožnovensko romanje
29. oktober – Vseposvojitev z varuhi spomina
10. december – adventno romanje

 

Robert Albreht, 16. januar 2022

Ravno včeraj sem slišal za nov izraz, s katerim sem bil označen. Ker sem se v neki debati postavil na stran ministra Hojsa, sem bil s strani kolega takoj označen za "Hojska" in takoj se mu je pogled zmračil in začel do mene sovražno govoriti. Sploh ni sprejemal nasprotne argumentacije. Začutil sem neizmerno sovražnost še do včerajšnjega dobrega prijatelja.

 

Martina Jurjevec, 16. januar 2022

Trudim se v molitvi za domovino ... saj samo to pomaga ...

 

Marija Globokar, 16. januar 2022

To, iskati in delati dobro! Spremenim lahko le sebe in to je začetek dobrega.

 

Vinko Kos, 16. januar 2022

Nebesa so čas in kraj, kjer ni besa.
Na medmrežju pa je toliko nespoštljivosti
in zmerjanja, da iz tega ne mora nastati
drugega kot vojna. Prav vsaka vojna
se tako začne, z degradacijo, nekomu
vzamemo "našitke" - Človek in mu
pripnemo nekaj gršega - znebiti se
golazni, deratizirati, pa je nadvse
hvalevredno početje za mlajše,
ki (še) nič ne vedo o zgodovini . . .

 

Škof Maksimilijan Matjaž, 16. januar 2022

Res smo v prelomnih časih, ko se od vseh nas v Cerkvi pričakuje čista in za Duha odprta beseda. Drugače bomo soodgovorni za ponovno iztrebljanje naroda.

 

Mirjam Kopše, 16. januar 2022

Kdaj tvoj slikar naslika več kot znamo mi premisliti, povedati z besedami, videti v skupno prihodnost.
A tebi sem hvaležna, da si napisala, kar mnogi premišljamo, iščemo poti, ker vemo da ni prav stati ob strani, ker gre za naše otroke, vnuke, za mir naših mrtvih ...vedno znova se ugledam v ogledalu, v uganki. Kaj bo na oni strani neprostora, nečasa, ne ve nihče!
Zato sedaj največkrat molim zelo preprosto molitve mojega otroštva, se ravnam po desetih zapovedih/dekalogu, iščem v ljudeh, s katerimi hodimo skupaj, ta prostorčas, dobro, in jih nehote postavljam ob štiri glavne kreposti: razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost, dodam zraven še resnicoljubnost iz pridige p. Bernardina ... in za mrtve, ki so na oni strani časa in prostora je treba veliko in vedno moliti, pove v drugi pridigi
Zato sem hvaležna, da lahko malega vnučka zvečer pokrižam, molim k njegovemu angelu varuhu ... in zaspi mirno v otroški sen z glasom babice: »Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj ...« Vse je v njem: vera, upanje, ljubezen ...
Zato so molili, molimo, bomo in bodo molili ...

 

Bogdana Počivavšek, 16. januar 2022

V nedeljo me je kot strela zadelo poročilo o govoru v Dražgošah. Ker sem bila že prej vznemirjena zaradi nekega drugega članka, sem se odločila, da na Delo pošljem prispevek za pisma bralcev, čeprav sem prepričana, da ga ne bodo objavili. Iskala sem že kontakt, ko je moj mož pričel precej vztrajno nadzorovati moje početje. "Da ne bi slučajno res pisala," mi je zabrusil. V četrtek se je pri nas oglasil duhovnik iz Lj. nadškofije, pa je pogovor nanesel tudi na mojo namero. Upala sem, da bom dobila podporo, pa je ravno tako odsvetoval podvig z utemeljitvijo, da tako ne bi en prispevek nič spremenil. Danes pa mi je vaše pismo spet prižgalo zeleno luč. Zanimivo, da so mi vse ženske, s katerimi sem o tem govorila, dajale spodbudo, a moški so po mojem strahopetci.
Želim vas opozoriti še na napako v vašem zapisu, ki je res dober! Tušak je moj nečak, ampak je Matej (napaka v zapisu), ki ga sedaj zopet večkrat povabijo, je bil pa nekaj časa kar diskvalificiran, ker je na eni tiskovni konferenci o kovidu nastopil in so ga takoj nato obtožili vojnega dobičkarstva (češ, kak posel je dobil v zameno) Ljudje vedno druge sodimo po sebi in tako tisti, ki so ves čas vladali in se tudi okoriščali, mislijo, da vsi delajo tako ...

 

Božična voščila 2021

Pavle Rak

Želim, da se vsi vidimo v Novem Življenju!
Danes, kot skoraj vsak dan, sem imel v mislih vašo družino, pa tudi naše varovance spomina. Vez se ne prekinja nikoli.
Angeli z vami.

Staša Petrovič

Preobilje vsega Božjega želim, leto, ki prihaja, pa naj bo srečno, srčno in sončno!

Janez Rožman

Radostno sprejmite dar, ki prihaja od Boga. Nekaj skrivnostnega je v njem,
saj prinaša veselje, odrešenje in novo življenje.
Na vas navdihuje v letu, ki prihaja in milosti vam da.

 

Alenka Felc

Komaj se bomo poslovili od starega leta, že se bomo znašli na pragu novega ... Toda - mar ni to prihajanje in odhajanje tudi naše življenje? Naj noben zaključek, nobeno slovo, noben odhod ne pomeni bridkega konca, ampak priložnost za novo upanje, nov začetek, nove načrte!

Želim lepe, blagoslovljene praznike in čim polnejše leto 2022 in vse toplo pozdravljam. In hvala za prinašanje topline, svetlobe in srca v ta svet - in to ne le živim, ampak tudi tistim, ki so ga morali predčasno, okrutno zapustiti ...

https://m.youtube.com/watch?v=0e2-wfaS6QQ

Anton Tomažič

 

Ivanka Jurca

Želim vesel, radosten in blagoslovljen Božič. V Novemu letu 2022 pa miru, zdravja in vsega dobrega.

 

Marija Podobnik

Mir in dobro, naj bo vse dni Bog z vami vsemi!

 

Andrej Kajfež

Želim vesel in blagoslovljen Božič, mirne praznične dni, z obilo zdravja, sreče, veselja v novem letu 2022.

 

Kristina Oblak

Vse dobro in obilje božjega blagoslova.

 

Bernarda Stenovec

In Beseda je postala meso in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo,
veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin,
polna milosti in resnice.
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.
(Jn 1,14.16)

Naj luč, ki jo na svet prinaša Jezus Kristus, razsvetljuje vaša srca v teh svetih božičnih dneh in vas napolni z mirom in ljubeznijo, da boste z zaupanjem vstopili v novo leto 2022.
V hvaležnosti za pošiljanje duhovnih spodbud in informacij o dogodkih Vseposvojitve vam želim še naprej obilen blagoslov pri vsem, kar živite in ustvarjate.

 

Marijana Stipančič

Blagoslovljen Božič!

 

Tomaž Mikuš
 

 

Peter Kolenc

Varuhom spomina želim, da vas spremlja božični blagoslov vse Novo leto
in se vam uresničijo vse dobre želje.

 

Stojan Prošev

Želim lep in blagoslovljen Božič!

 

Sestre karmeličanke iz Mirne Peči

 

Mojca Kunej Arčon

Blagoslovljen Božič!

 

Franc Ogrin

Pozdravljam!

 

Marija Globokar

Da bi doživeli dotik Božje ljubezni v preprostosti in ponižnosti.
Naj nam prihajajoče leto prinese veliko blagoslovov, poguma in navdušenja v lepoti življenja.
Hvala za prizadevanja, da ostajamo povezani z našimi dragimi, ki so že tam "čez"
SREČNO

 

Andreja Peček

Ti si voščila s sliko,
jaz pa z glasbo: https://fb.watch/a3oWPQQrM5/
Vse dobro!

 

Karl Krajnc iz CH

Ravno sem prišel od polnočnic.
Želim vsem lep Božič in srečno novo leto.

 

Franci in Špelca Nahtigal

Novorojeni prihaja k nam vsak dan. V sleherno situacijo našega življenja - tudi v našo bedo in kaos. Prihaja, da nam odvzame grehe, ozdravi rane, nas potolaži in nam prinese mir.
Naj bodo zato naša srca čuječa, ponižna in molčeča. Vedno pripravljena za njegov prihod...

Želiva blagoslovljen Božič, lepo praznovanje Dneva samostojnosti in enotnosti ter obilo božjega blagoslova v novem letu 2022.

P.S. Posnetek tria TRN (hči Neža - violina, sin Miha - aranžer) pa naj vam še dodatno lepša praznične dni
https://www.youtube.com/watch?v=PD_SMsEFrKs

 

s. Snežna Večko

In prinaša mir, odpuščanje, ljubezen ...

 

Celjski škof Maksimilijan

Hvala za občestvo ob jaslicah!
Naj greje in razsvetljuje tudi popraznični Betlehem - z Marijo in Jožefom, s pastirji in Modrimi, med pismouki in herodovci ...

 

Majda Žužek

"Zveličar nam se je rodil,
o čujte ve širjave, ki dolgo zaželjen je bil
Prišel je iz višave"
Blagoslovljen Božič in novo Gospodovo leto!
V molitvi povezani!

 

Marcos Fink

Hvala za vse prispevke k zdravljenju narodovih ran, kar toliko pomeni za našo skupnost!
Krepak božični objem!
Vse dobro tudi v letu 2022!

 

Bogdana Počivavšek

Božič je, nekoliko samoten, prisluhnila sem v posnetku blagoslovu mestu in svetu in razmišljam o neskončni Božji ljubezni ...
Blagoslovljen Božič želim!

 

Draguška Rupnik

S svojim prihodom je ON prinesel največji dar, dar ljubezni, nežnost, toplino.
Mir in dobro vsem ljudem, vsem, ki vas imam rada. Enako Janez.

 

Janez Juhant

Želim blagoslovljen Božič in novo 2022 vsem posvojiteljem!

 

Anika Krefl

Naj Vas vse doseže blagoslov tudi iz mojih jaslic in po njem še veselje, radost in mir ...

 

Martina Jurjevec

Vesele in blagoslovljene dneve želim.
Bog z vami in Bog živi nam predrago domovino ...

 

Sveti večer 2021, Romana Bider

Čez vse strehe k vam domov
naj gre božji blagoslov!

Marijana iz Portoroža, nedelja, 5. december 2021, 12:02

Smo skupaj v molitvi.

Joži Cvelbar, 1. november 2021

Še nekaj utrinkov z našega slikovitega romanja.
Res velik dar :)

 

Meta Ahlin, 1. november 2021

Hvala za čudovito soboto, odlično organizacijo, vreme, kot naročeno, zlata jesen v mavričnih barvah ... samo zjutraj hladno, da sem že razmišljala o vrnitvi.

Delim misli oz. predlog g. Tomažiča, da bi postalo to romanje tradicionalno. Morda bi bil zanimiv tudi razmislek o postnem romanju v kakšen drug kraj.

 

Bernarda Stenovec, 31. oktober 2021

Bog povrni za organizacijo romanja, za vse duhovne spodbude in skupno molitev; pa seveda za zvrhane peharje domačih pečenih dobrot. Zelo smiselna se mi zdi ideja, da to romanje pred praznikom vseh svetih postane tradicionalno, saj bi bilo res pomenljivo za varuhe spomina.

 

Marija Križnar, 31. oktober 2021

Želim si, da bi kdo mogel vsaj slutiti, kako zelo mi je ustreženo, ker sem prehodila včerajšnjo pot molitve.

Bog lonaj!

 

Anton Tomažič, 31. oktober 2021

Spoštovani varuhi spomina!
Zahvaljujem se vam za včerajšnje druženje na molitvenem romanju po Rožnovenski poti. Bilo je res čudovito in upam, da bomo naslednje leto to ponovili.
Vabim vas, da si ogledate moj zapis tule: https://www.relive.cc/view/vevYxWeZ7yq
(verjetno bi bilo še bolje, če bi kot glasbeno ozadje dali eno od pesmi, katere smo peli?... to lahko še dopolnimo...)

Več mojih fotografij pa sem objavil na svojem facebook profilu (Anton Tomažič). Bom vesel, če se povežemo!

Hkrati pa bi vam rad dal več informacij o projektu, katerega sem včeraj omenil. Za realizacijo filma »Kalvarija 1945« (prej: Križev pot 1945«), sem imel video pogovor z Matejem Cepinom na Socialni akademiji. Ogledate IN DELITE si ga lahko tule: https://socialna-akademija.si/kalvarija1945_video/

Hkrati bi vas prosil, da razmislite in po možnosti kaj reagirate na naslednje vprašanje:
Kako bi lahko z našo idejo (in že napisanim scenarijem v angleščini) prišli v krog tistih, ki se odločajo za nove projekte pri velikih filmskih družbah, kot so Netflix, Amazon in HBO?
Kateri vplivni slovenski rojaki, politiki, diplomati, umetniki, bi nam lahko pomagali do prvega stika?

Osnovni materiali so vsi dostopni tule:
Sinopsis v slovenščini: https://issuu.com/antontomazic/docs/sinopsis_1945
Sinopsis v angleščini: https://issuu.com/antontomazic/docs/ordeal_1945
Scenarij v slovenščini: https://issuu.com/antontomazic/docs/scenarij_za_film_kalvarija1945_-v3
Obrazložitev scenarija: https://issuu.com/antontomazic/docs/obrazlo_itev_scenarija_kalvarija_1945
Scenarij v angleščini: https://issuu.com/antontomazic/docs/script_for_the_film_ordeal_1945_-_v3

Predlagam, da bi se meni kot prvotnemu pobudniku pridružilo vsaj še nekaj uglednih in vplivnih posameznikov kot promotorjev, ki bi idejo posvojili in odslej skupaj nastopali kot nekakšen iniciativni odbor. Ni potrebno, da je to velika skupina, dovolj bi bilo morda 5 do 10 takšnih ljudi.

Slovenia 1945: Memories of Death and Survival After World War II: Corsellis, John, Ferrar, Marcus: 9781850438403: Amazon.com: Books

Tudi s tem projektom bomo varovali spomin! Že vnaprej hvala in lep pozdrav!

Dodatno pa vam pošiljam še en svoj video, kjer so prestavljeni stari slovenski pregovori, v katerih je omenjen Bog:

https://www.youtube.com/watch?v=aGH4Rl78zkE&t=1s

 

Karl Krajnc, 31. oktober 2021

Tudi danes sem prižgal svečko za umrle in
umorjene pri nas. Na žalost je zelo malo
ljudi v cerkvi, pa Bog pomagaj!

 

30. oktober 2021 Molitveno romanje po Rožnovenski poti

Molitvi posvečena 12 kilometrska pot se začne pri baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, poteka skozi kraje v občinah Radovljica in Tržič ter se sklene pri Marijinem narodnem svetišču. Na Varuhe spomina se je obrnila ustanoviteljica poti gospa Jana Grohar, ki že 12 let srčno skrbi za naš “največji rožni venec v naravi”.

Majda Kočar, 29. oktober 2021

Škoda, da ne morem priti na romanje.
Dobro hodite in sem v srcu povezana z vami na poti.

 

Marcos Fink, 29. oktober 2021

Z Bernardo in pianistom Vladimirjem Mlinaričem smo v zadnjih dneh v dvorani SF, posneli Wolfove DUHOVNE PESMI. Res poglobljena glasba, ki nam je pomenila dober uvod v prihodnje dneve vseh svetih.

 

Janez Juhant, 29. oktober 2021

V nedeljo imamo v Kamniški Bistrici sveto mašo ob 14.30 uri, v torek ob 16.00 pa molitev ob Lipi sprave.

25. junija 2021 Slovenija praznuje 30. rojstni dan

 

Anika Krefl

Bog blagoslovi Slovenijo in vse njene prebivalce!
Še posebno tiste, ki se trudijo za dobro!

 

Rajko Gašparič

Zame je to najlepši dan, naj bo tudi za vas.

 

Staša Petrovič

Tudi vsem vam lep in ponosen prazničen dan.
In Bog živi Slovenijo!!!

 

Marcos Fink

Boglonaj in nasvidenje!!!

 

Peter Kolenc

Bogu hvala za našo domovino. Ponosno praznujmo, lep praznik vsem želim!

 

Martina Jurjevec

Danes je res prekrasen dan ... Naša preljuba Slovenija praznuje ... Naj jo obvaruje vsega hudega Mati Marija. Danes je tudi 40 let od začetka Medjugorskih prikazovanj Marije ... Ona nam res stoji ob strani ... To čutim in verujem in zaupam močno v Božjo Previdnost ... Vemo tudi, da naši slovenski mučenci in mučenke v nebesih prosijo za nas in tako v skupnem občestvu praznujemo ... Bog naj bo z nami!

 

Janez Rožman

Tudi jaz vam želim, naj na ta dan veselja vsem ponosno in ljubeče bije srce!

Silva Matos

Počastimo našo ljubo Slovenijo. Izobesimo zastave. Tudi naši dragi pokojni bi bili tega veseli.
Bog blagosovi Slovenijo.

 

Karl Krajnc

Sedajle grem prižgat svečko, da bi se nam
uresničile naše želje po demokraciji. Ko sem
poslušal govor g. Janeza Juhanta, sem si mislil - o moj
Bog, zakaj sem že tako star ...
Lep pozdrav v Slovenijo!

 

Fani Ozimič, 24. junij 2021

Ob jutrišnjem državnem prazniku, 30. obletnici državnosti, Vam in vsem vseposvojiteljem iskreno čestitam in
želim doživeto praznovanje naše domovine Slovenije.

Hvaležna!

Slovesnost ob Lipi sprave, 15. junij 2021

Darja Jakofčič

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna.
Sèm je stvarnik sejal nemir
in lepoto, ki je skoraj popolna,
in žalost, kot je ni na svetu nikjer.

Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna,
nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug,
nikjer ni nikoli tako bledikava zarja
skozi stoletja ohranjala up.

Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom,
ne veseljačijo tako dolgo v jesen
in nikjer ne kriče še pod betonom
o zelenem spominu svojim ljudem.

Nikjer niso hoste tako skrivnostne
z brezni in grapami, ki jih je zlo
polnilo s trupli, da njih belo okostje
sije potomcem v neprijazno temò.

Lepa je moja dežela. Lepa do muke.
Samo tu gruli prsteno grlo rim.
Samo tu so tudi groze manj hude.
Samo tu lahko živim.

(Tone Pavček )

Karl Krajnc iz CH

Ker sem predaleč od domovine in Lipe sprave, bom 15. junija 2021 ob 11.00 pri Mariji Himmelfahrt v Rapperswil-Jona prižgal svečko in zmolil Očenaš. Vsak torek je tukaj ob pol desetih sv. maša.
Lep pozdrav vsem na Žalah, v mislih bom z vami v Ljubljani.

 

s. Štefka Klemen, uršulinka, 10. maj 2021

Pred sedmimi leti meseca novembra sem se vključila v vašo pobudo, da posvojim eno od žrtev zla druge svetovne vojne. Odločila sem se, da posvojim naključno izbrano žrtev. Dodeljen mi je bil 22. letni mladenič Danijel Mesarič, doma iz Mostečnega pri Slovenski Bistrici. Še isto leto, ko sem že krajši čas molila zanj, za njegove domače, za tiste, ki so mu vzeli življenje ... mi je nekega dne prišla misel: »Kaj če je imel ta mladenič namen postati duhovnik?« Misel me ni zapustila, zato sem si rekla, Gospod, daj mi znamenje. Če je ta mladenič res želel postati duhovnik, pošlji v kratkem času enega fanta, ki bi želel postati duhovnik. Še isti teden mi je Gospod poslal na pot fanta, ki se je v življenju iskal in razmišljal o duhovniškem poklicu kot eni od možnosti za njegovo življenje. Ta fant, ki je pri krstu dobil ime Simon, in je doma iz župnije Svečina, bo letos, 27. junija v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Bogu sem iz srca hvaležna za oba, za Danijela in za Simona. Oba sta mi bila poslana na pot kot Božji dar. Prvi poje slavo Bogu na nebeški liturgiji, drugi jo bo iz srca zapel na svoji novi maši – in z njim vsi, ki se daru njegovega duhovniškega poklica iz srca veselimo.

 

Anton Tomažič, 2. april 2021

 

s. Mirjam in sestre karmeličanke iz Mirne peči, 2. april 2021

Hvala za vso zavzetost, da ne pozabimo trpljenja toliki naših bratov in sester in da ga prinašamo v molitev, združenega s Kristusovim trpljenjem. Smo že v velikem tednu in vstopamo v obhajanje velikih skrivnosti naše vere.

 

 

ZOOM molitev - Križev pot slovenstva, 31. marec 2021

Lojze Čemažar

Skupaj z Marinko in družino se vsem sodelujočim zahvaljujem za posredovano molitev križevega pota z naslovom Križev pot slovenstva.
Želim blagoslovljeno obhajanje velikonočne skrivnosti.

 

Bernarda Stenovec

Iskrena hvala za pripravo križevega pota, s katerim smo v sredo zvečer vstopili v obhajanje velikonočnih skrivnosti, za navdihujoč intervju v reviji Božja beseda danes ter za vsa plemenita prizadevanja. Želim obilo blagoslova, doživeto obhajanje velikonočnih skrivnosti, ki nam razodevajo Očetovo ljubezen, da bi jo mogli živeti v naših medsebojnih odnosih in v svojih delih razodevati Njegovo slavo – »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov.«

 

s. Meta Potočnik

Danes sem spremljala Križev pot slovenstva. Hvala zanj, postaje so bile kvalitetno pripravljene, predvsem sem se razveselila 15. postaje, ki bi, po mojem skromnem mnenju, morala postati stalnica.
Slovenci že tako radi kar ostanemo pri grobu.

 

Doroteja Božič

Hvala za posredovan posnetek križevega pota. Bila sem tudi v živo in mi je bilo tako katarzično.

Posvojila sem mojo nono, ki je bila ubita 15. 2. 1944 in me je moj oče (vojna sirota – niti leto star ob smrti mame), poimenoval po njej. Se me vedno bolj dotika ta povezava z nono.

 

Ajda, Joži in Branko Cvelbar

Tudi za nas je bilo to sveto srečanje srčnih podelitev, pričevanj in sočutja.
Hvala za povabilo, naše delovanje in moč povezovanja; Bogu hvala.
Blagoslovljeno praznovanje in korajža za čase, ko le z božjim navdihom lahko premagujemo otopelost, malodušje in sovražnost v slovenskem prostoru in širše.
Lepo se je vključiti v medcelinsko povezanost Slovencev, ki smo jo začutili že na Svetopisemskem maratonu. Velja nadaljevati in še okrepiti; tudi s pomočjo ministrice Helene :)

 

Marcos Fink

Zoom molitev Križevega pota - čudovita ideja in realizacija! Hvala posebej družini Nachtigal za tehnično in pevsko podporo.

Kakšna moč je v taki skupinski molitvi!!!

 

Martina Jurjevec

Pridružujem se v molitvi. Vedno bolj moramo prositi naše slovenske mučence za pomoč naši domovini, ki je zelo razdeljena v tem kriznem času ... Naj nas Vsemogočni obvaruje vsega hudega ... Vesela Aleluja naj zadoni v naših srcih ... Naj bo doživeto in praznično v teh dneh in bodimo v duhu skupaj ...

 

Ob Božiču in prazniku samostojnosti in enotnosti 2020

 

Tone Zupan

30 let plebiscita: V nebo se pne ti hrepenenje

 

Peter Kolenc in Pekovi

Naj vas krepi duh Božiča in praznikov naše domovine!
Naj vam Vsemogočni dà moči za uresničevanje vaših ciljev in veliko vsega dobrega v novem letu 2021!

 

Bogdana Počivavšek

Ko sem danes, na Dan samostojnosti in enotnosti, poslušala nagovor murskosoboškega škofa pri sveti maši, ponovno poslušala govor predsednika vlade na proslavi ob tem prazniku in mimogrede ujela komentar Jožeta Možine o dogodkih izpred tridesetih let, se sprašujem, kako so lahko ljudje še vedno tako zaslepljeni, skoraj začarani, da pomembnosti takratne odločitve ne priznavajo.
Čeprav imajo možnost prisluhniti tudi drugi strani, se obnašajo tako, kot pravi Sveto pismo: "Oči imajo, pa ne vidijo, ušesa, pa ne slišijo!" Boj med dobrim in zlim je v polnem teku!

 

Fanika in Rudi Ozimič

Tudi midva želiva vsem varuhom spomina ponosno praznovanje današnjega praznika, Dneva samostojnosti in enotnosti!

Pri nas veselo vihra zastava naše domovine Slovenije.
Hvala vsem, ki so nam omogočili, da smo danes svoboden narod.
Smo pa žalostni, ker ne vidimo tega pri drugih.

 

Alenka Höfferle Felc

Ob izteku leta si navadno želimo zdravja, sreče, uspeha ... A bolj ko razmišljam o tem, jasneje čutim, da se vse to skriva v eni sami besedi: LJUBEZEN. Če imamo radi in smo tega deležni tudi sami od dobrih in dobronamernih ljudi, smo srečni, ustvarjalni, lahko razpremo krila. Kajti le ljubezen izvabi iz človeka najboljše, le v ljubezni, ki jo dajemo in prejemamo, se lahko uresničimo in izpolnimo svoje poslanstvo. In le tako svet postane za kanček boljši, kot je bil, preden smo prišli. Če imamo to srečo, da najdemo bližino, je pa sploh razkošje. Zato vsem zaželim le eno: da bi živeli v ljubezni, saj le tako lahko živimo v polnosti.

 

Aleš Čerin

Blagoslovljen Božič in obilje Božje milosti v letu 2021!

 

Ivanka Jurca

Želim lepo praznovanje Božičnih in novoletnih praznikov. Ostanite zdravi.

 

Staša Petrovič

Za nami je Sveti večer.
Tokrat je bil drugačen, p. Marko Rupnik bi verjetno rekel: radilkalno drugačen.
Pri nas in verjetno marsikje drugje je odpadel veliki in vsedružinski rom-pom-pom.

Meni je bilo prelepo.
Maša na Rožniku ob 19.00 s p. Edijem je bila edinstvena.
Ravnokar pa sem zaključila s prenosom nadškofove polnočnice iz stolnice.

Veliko sem mislila na vse moje drage angele, ki me obdajajo in za katere sem zelo hvaležna.

Želim še naprej blagoslova polne božične praznike
in eno zdravo, prijazno in blagodejno leto, ki prihaja.

 

Milena Mrežar

Želim zdravja in božjega blagoslova v letu 2021

 

Marcos in Cristina Fink

VESEL BOŽIČ!!!

 

Peter Zidar

Upam, da se drugo leto varuhi spomina srečamo!

 

Fani in Lojze Grojzdek

S ponosom se spominjamo 30-obletnice rojstva naše deželice.
Otroška leta so bila polna vizije, skupnega veselja. Žal pa je nerazčiščen SLO-razkol še zelo prisoten in enostransko ruši vsa prizadevanja za tako zaželjeno spravo. Zato moramo še naprej spoštovati, varovati spomin na vse nedolžne žrtve, ki kličejo po molitvi, Luči ...
Ostanimo v tem duhu povezani. Slava Bogu na višavah ...!

 

Štefan Trajbarič

Blagoslovljeno in srečno ter polno lepega spomina na "posvojence"!

 

Silva Matos

Naj Novorojeni letos še posebno blagoslovi našo domovino, naše družine, naše ljubeče korake k sočloveku.

Moj mož je v bolnici, dopolnjuje svoje poslanstvo, hvala za molitev vsem, ki nas podpirajo.

 

Jože Bartolj

Spominjamo se in voščimo ...

 

Irma Bunc

Želim doživet Božič, v prihajajočem letu vse dobro in veliko Božjega blagoslova!

 

Karl Krajnc

Spominjam se na leta 1959-61, ko sem bil v MB v šoli.
V prostem času sem šel na Kalvarijo ali malo dlje na Sladki vrh in gledal proti Avstriji kjer je bila moja teta. Neštetokrat sem pomislil: »Oh, ko bi bila Slovenija samostojna!« No, sedaj je. Na žalost pa ni čisto svobodna!

 

Janez Rozman

Božje usmiljenje, ki se razodene
v tej Sveti noči z rojstvom Jezusa
naj te v Ljubezni vodi, varuje in
osvobodi vsega strahu.
Radostno sprejmi v ponižnosti
ta dar Boga in vir moči.
Dovoli si biti ljubljen-a
danes in vse dni.

 

Martina Jurjevec

Bogu se zahvaljujem za domovino in mojo družino. Pričakujemo rojstvo še enega vnučka (petega), ravno v teh dneh in za snahin 30 rojstni dan.Torej si bom še bolj zapomnila te povezave. Hvaležna sem za duhovno povezanost med nami in z vsem občestvom, tudi s tistimi, ki počivajo v Božji ljubezni in v našem spoštljivem spominu.

 

Jože Dežman

Želim miru in vsega dobrega.
Srečno!

 

Janez Juhant

 

Bernarda Stenovec

Vsak (pa naj bo še tako droben) korak k spravi v naši domovini je potreben in pomemben, četudi je pot od semena, položenega v zemljo, do kalitve, rasti in sadov lahko zelo dolga.

 

Andreja Peček

Vse dobro želim!

 

Boris Jagodic

 

Vinko Kos

Romana, to je temeljna vljudnost.
Odpreti, ko kdo potrka. Ko si bila
deležna navdiha o vseposvojitvi,
si odprla in še nas povabila -
zdaj gostimo vsak svojega
pokojnega v svojih srcih
in spominih, naj jim bo
dobro pri nas.

 

s. Mirjam Rovtar

 Karmeličanke voščimo z domovinskim ponosom!

 

 

Mirjam Kopše, 7. december 2020

Zakaj je danes v Sloveniji hudo? Preberite kruto resnično, utemeljeno z vzroki, posledicami do danes. Kako se obnašajo, govorijo iz Levice?

Nekateri so celo iz opisanih krajev. Veste zdaj od kod jim aroganca, brezobzirnost, večvrednost?

Oba članka Marije Gasser sta objavljena. 1 2

Božič 1945 je tudi zame veliko  prespraševanje ... in molk, molk, zaobljubljen molk, molk do groba. Molk trpečih, preganjanih.

Ob predstavitvi knjige v Škofji Loki je Gasserjeva povedala, da ljudje s teh vasi niso smeli v Železnike niti k zdravniku brez dovoljenja še leta 1962!!!

Marija Gasser je napisala knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas Drfe under Ratitovc durh't cajt, samozaložba  Železniki, 2015.

Berite, prosim, v letošnjem resnem adventnem času.

 

Marija Gasser, 7. december 2020

Letošnja članka Božič v letu 1945 in Življenjska zgodba najstarejše Soričanke sta bila objavljena v lokalnem zborniku ŽN 17 in sta 'požela' pred izidom kar nekaj neodobravanja. Sedaj ob izidu je vse v redu. Vse to, kar imamo in tudi to, da se epidemija ne premakne nikamor, je odraz neodgovornosti, ker je in je bila odgovornost kolektivna. Nihče ni bil nikoli za ničesar odgovoren, kriv. Da se bodo vrednote spremenile, je potrebno pol stoletja. Vse, kar imamo, je rezultat povojnih pobojev. Vse je na nas, ki se tega zavedamo. Večina ljudi ni neumna in ve, da so totalitarni miti laž, toda na zunaj se obnašajo, kot da v te mite verjamejo, ali pa so vsaj tiho, da ne bi poslabšali situacije, ker menijo, da se ne da nič spremeniti. S tem pa se totalitarni režim ohranja. Dà se spremeniti.

 

Urška Florjančič, 7. december 2020

Hvala ge. Mariji Gasser iz Selške doline, pogumni in neumorni iskalki resnice! In hvala Mirjam, ker nas opominjaš. Tudi za lepo misel, da se na god sv. Barbare vsako leto spomnimo žrtev iz Barbarinega rova Hude jame. Ravno danes sem na radio programu ARS slišala spodnjo misel Simona Gregorčiča iz ust Jožeta Možine, ko je v odličnem intervjuju, ki ga je z njim imel Blaž Mazi o knjigi Slovenski razkol, s to mislijo izrazil tudi svoj moto pri svojem delu. "Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!"

Ja, kot mnogi prebivalci Slovenije tudi na Loškem sobivamo s tisoči pomorjenimi v jamah in breznih gozdov okoli Crngroba, v Matjaževi jami, … in zagotovo se ta zločin in zamolčana resnica odraža v našem okolju, v naših odnosih in v vsaki generaciji potomcev, dokler pomorjenih civilizacijsko ne pokopljemo, jim priznamo pravico do groba, in z molitvijo zadoščujemo za storjene zločine.

Letos po dolgem času zaradi razmer s pandemijo ni bilo svete maše za pobite v Crngrobu, ki je sicer vsako leto tretjo nedeljo v maju, vse od leta 2000 dalje. Pobudniki so Hrvati, domačinov in Slovencev se žal udeleži zelo malo, a je vredno vztrajati. Je pa naša družina v začetku novembra poromala h križem ob brezna v Crngrobu, položili smo šopek cvetja, prižgali svečko in zmolili rožni venec božjega usmiljenja. Pri Bogu je še tako malo dejanje, storjeno iz ljubezni, veliko veselje. To vliva poguma in upanja. Na dan nedolžnih otročičev v decembru pa smo sedaj že nekaj let zapored imeli v Pevnem sveto mašo za pomorjene v Matjaževi jami; prvo leto ob samem breznu, druga leta pa v podružnični cerkvi. Kot kaže letos tudi te svete maše ne bo, nič pa nam ne preprečuje, da ne poromamo na ta kraj spomina, prižgemo svečko in molimo za usmiljenje in spreobrnjenje tega sveta, kajti žrtve so zagotovo že pri Bogu in z nami vred molijo za blagoslov naše domovine.

Kot je rekel Jože v svojem današnjem intervjuju, korak za korakom padajo pregrade laži in resnica vedno najde pot na površje, pa četudi traja zelo dolgo. Mi smo tisti, po katerih Bog razodeva Resnico svetu. Bodimo Njegovo orodje. Ko je moj ata pred 20 leti, že desetletje v samostojni Sloveniji, odkrival strahotno dogajanje v Crngrobu po končani 2. sv. vojni, je bilo to odstiranje še zelo boleče in tabu. A zid se je začel krušiti. Kasneje se je v iskanje resnice o dogodkih na Loškem, kot so jo doživljali pričevalci, sočutno podala Milanka Dragar in še nekaj kamnov je padlo iz zidu. Še smo na poti, a vsak korak bliže luči na koncu tunela!

 

Mirjam Kopše, 6. december 2020

Prosim, opomniti vsako leto 4. decembra na sv. Barbaro in dodati, da je Križani v kapeli pred Hudo jamo delo rezbarja +Marka Kavčiča s Šentjošta.  Ko me je poklical tisto leto, da bo kapela blagoslovljena, je dejal:

"Verjetno so moji štirje bratje tam, v Barbarinem rovu."

Takrat sem prvič slišala za Hudo jamo, za grozoto in greh, ki visi nad vsemi nami, dokler ne bodo resnično pokopani! 

Pahorjev simboličen pokop ene krste na drugi konec Štajerske brez imen, bela stebra brez vklesanih imen v Ljubljani ... A naredil je prvi korak!

Bila sem z nekaterimi od vas pri mašah prav ob breznu v rovu sv. Barbare, ob Matjaževi jami, breznu!

Tudi pri maši ob breznu pod Krenom pred tridesetimi leti, kjer pri polovici ni bilo resnične želje ne po spravi še manj po resnici. Stala sem prav ob zdaj že pokojnem, ki je potreboval vso moč, da je bil sploh tam. Videla sem njegov boj navznoter. Fotografija je prikazala le površje. Roke v žepu niso bile nedostojno vedenje, temveč zunanji odraz globokega, mrzlega zanikovanja in strahu!

Naše molitve in darovane maše so začetek dolge poti do resnice, obsodbe, prošenj, oproščenj, sprave. Strma je pot zelo ...

Dokler vsi naši mrtvi ne bodo pokopani in morilci obsojeni, ne bo prihodnosti za Slovence! Vse trpljenje in huda kriminalna dejanja zla imajo korenine prav v tej grozljivi povojni moriji. Udba in kosovci, njihovi potomci so si upali in si upajo še danes!

Zmoremo in moramo v dejanja samo skupaj kot narod. "Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!"

Toliko trpljenja, neizjokanih solz, neznanih jam in morišč, hudega trpljenja otrok; Matjaževa jama, Petriček, Ormož ... in vsi mladi fantje, ki so kot nemški vojaki pokopani v Ukrajini, Rusiji, ... mame niso nikdar mogle na njihove grobove, za državo Slovenijo jih ni! Trpljenje povojnih družin pod Ratitovcem, družin Uhernik, Stepanjan, Novič ... dveh koroških fantkov in njunih babice in dedka ... zame ni nobenega veselega decembra! Prav v tem času so z menoj vsi moji in njihova trpljenja po vojni, njihovi strahovi za lastna življenja, za preživetje, njihov molk!

Advent je čas spokorjenja, posta in prošenj za odpuščanje, oproščenje! Kaj lahko sama naredim, kar prosim vas? Mi smo država, mi smo cerkev v Sloveniji.

Prosim vas odpuščanja, če sem vas nadlegovala s pismi, besedami. A globoko v sebi čutim, da jih moramo mi pokopati!

Prosimo, molimo, naredimo skupaj. 

Janez Juhant, na vernih duš dan 2020

V ozadju vsega je naš odnos do življenja in smrti

Človekova svoboda se uresničuje na meji med rojstvom in smrtjo. Na to nas opozarjata praznika vseh svetih in vernih duš. Zavedanje, da smo v Božjih, ne v svojih rokah, nas varuje samovoljnosti in bolj odpira za vživljanje v druge.

 

Janez Juhant, na dan vseh svetih 2020

Jutri ob 16h se, kot običajno, pridružimo molitvi za rajne s strani Združeni ob Lipi sprave na daljavo.
Bog daj vsem rajnim večni mir in pokoj!

 

Vinko Kos

Boh lonej za žlahtne tekste!
Te dni srečal profesorja (t.v.), ki je ves razprt za duhovnost,
meditira, se posti, kopa v Soči tudi februarja, poln NA,
njuejdžovskih prepričanj o vodnarjevi dobi, ki pa
namerava iti v LJ protestirat proti vladi . . .
Kako potreben je dar razlikovanja,
kako ni nič garancija, zagotovilo
o razsodnosti in neodvisnosti
mišljenja, "kako strašna
slepota je človeka!"
Bodi/te dobro!

 

Janez Juhant, 26. oktober 2020

Ob 30. obletnici Lipe sprave je izšla knjiga Sprava in demokracija.

 

 

Jože Dežman, 8. oktober 2020

Republika Slovenija in vojni grobovi, pokopališča in grobišča 1. in 2. svetovne vojne:

https://www.youtube.com/watch?v=KUY9zzNtF1g

 

Janja in Tone Novak, 23. september 2020

 Ob temle napisu na pokopališču Mala Nedelja sva se spomnila na Vseposvojitev:

 

Kristina Lovšin Salmič, 12. september 2020

Trenutno poteka HRT1 mašna slovesnost v čudoviti cerkvi RKT Crkva hrvatskih mučenika Udbina blizu Zadra, ker je danes dan hrvatskih mučenika. Če prav razumem, je bila zgrajena 2010, spominjajo pa se mučencev od 9. stol. dalje. Pred to cerkvijo je bil 1946 leta obešen župnik in je tam visel 8 dni.
Pobudo za spomin na mučence naroda naj bi dal papež Janez Pavel II.
Vsega tega nisem vedela ..., na današnji maši so prisotni tudi mnogi hrvaški škofje in kardinal Bozanić.

https://chm-udbina.com.hr/

23. avgust 2020 Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov

Kristina Lovšin Salmič

Okoli novega leta ste spraševali, če imamo kakšne ideje glede prednostne naloge Vseposvojiteljev v tem letu. No, jaz sem šele sedaj prišla na neko idejo ... predstavila vam jo bom, seveda nič obvezujočega, pač kot razmišljanje.
Nekoč sem nekje prebrala, da ko moliš, naj bi molil točno za določeno, konkretno zadevo in bi jo tako tudi v nekem smislu pred Bogom »imenoval« in se je bolj zavedal pri samem sebi. Meni se to zdi smiselno, ker z molitvijo pravzaprav sebi odpiraš nove vizije in podiraš neke blokade,...Bog ne rabi naših molitev, mi jih rabimo.
V tem času, ko predvsem v naši politiki čutim(o) ta strašen duhovni boj, se mi je zdelo, da bi bilo morda potrebno bolj konkretizirati naše molitve v smislu: nekdo moli za zaščito (da se kaj ne zgodi), za modrost, itd predsednika vlade g. Janeza Janše; potem posamezno za najbolj izpostavljene ostale politike, ...tudi ali predvsem za levi pol: npr. go. Violeto Tomič, Luka Mesca, Mateja Vatovca, itd.
Ali pa za konkretne trenutne situacije, kot je bila npr. ta z go. ministrico Pivčevo ali za problem naše javne RTV hiše, itd.
...tudi morda prositi/vključiti dodatno ljudi, ki »znajo« moliti - kot npr. sestre Karmeličanke,...
Pač samo delim razmišljanje z vami in hvala vam za to.

 

Mojca Kastelic  

Božji služabnik Danijel Halas je po naših izkušnjah zelo močan pomočnik v stiski. K njemu se zatekamo za pomoč vsakokrat, ko potrebujemo Božjo pomoč. Vedno nam jo izprosi. Čutimo, da ni sam. Izkazalo se je, da je z njim povezana vsa »vojska Brezmadežne.«
Bodite dobri, da boste Jezusu podobni.

 

Mirjam Kopše

Globoka razmišljanja, molitve nas vodijo k očiščenju, spravi naroda.

 

Fanika Ozimič

Z možem imava namen obiskati sveto mašo v Rovtah ob 15h.

 

Roman Oberč

Danes ob 15h bo v Rovtah spominska sv. maša ob 75. letnici povojnih pobojev, ki jo bo daroval murskosoboški škof dr. Peter Štumf.
Po obredu je napovedan še kulturno - spominski program.

 

Bogdana Počivavšek

Danes me že od jutra nagovarja gospa Mateja na RO z mislimi ob današnjem dnevu spomina. Spominjam se slovesnosti v Laškem, pa naslednje leto na Ptuju ...
Bogu hvala za Vseposvojitev in vse, kar storimo za ozaveščenost in iztrganje pozabljenju!!!

Molimo za zdravje župnika na Teharjah!

 

Boni Kolbe

Hvala za navdih in spodbude.

 

Bernarda Stenovec

Hvala za vse spodbude in dragoceni trud za spravo v našem narodu. Velik Bog povrni pa tudi za nagovarjajoče razmišljanje ob Psalmu 23 v reviji Božja beseda danes.

 

Karl Krajnc

Dnevno sem na grobu pri moji Faniki in spotoma v kapeli pri Mariji Pomagaj prižgem svečko tudi za po vojni pomorjene v Sloveniji.

Ob dnevu državnosti, 25. junija 2020

Joži Cvelbar

Bog živi našo Slovenijo!
Vse dobro :)

 

Martina Jurjevec

Lep in blagoslovljen praznik naše ljube domovine želim vsem nam, ki cenimo našo prelepo Slovenijo. Bog blagoslovi nas vse ...

 

Vinko Kos

Žlahtni "koščki umetnosti",
pieces of art, so dodani nagovorom!
In nagovori so noseči, donosimo jih!
". . . ustvarjeni smo za povezanost."
Celovitost, kata hole > katoliškost.
Del(nost), pars, partis > parti-ja/-zan,
partikularizem, razdrobljenost, razparceliranost . . .

Smo v stalni nevarnosti črno-belosti, črno-rdečosti.
P. Placid Grebenc je ljudi v okolici Stične skušal braniti
pred surovostmi obojih, partizanov in domobrancev,
na koncu je umrl od surovejših . . .
V mojem sorodstvu so bili tigrovci (Simon Kos)
in partizani in zato ne maram posploševanj,
ženini so bili domobranci, na obeh straneh
so bili plemeniti in poživinjeni - le da je začel
s terorjem tabor, ki se je šolal v Moskvi,
vodilnim tovarišem je pomenila NOB
samo - Na Oblasti Bomo. In so (bili).

Vse posvojiti, narod (za)celiti, za
vsakogar moliti. Utrgana in žlahtna vizija.
Jedro božjih, v očeh sveta norih, ljudi
lahko kaj naredi, če vztrajajo/mo.
Samo do tedaj, ko bodo/mo
od-poklicani. Do napisa
Requiescat ali brez
njega, v jamah,
drobovju lisic . . .

 

Zdenka Partl

Boglonaj za voščilo.
Prijazen praznični dan želim.

 

Lojze Čemažar

Ravno ob tem prazniku je sin Peter prejel
diakonsko posvečenje.
Vse dobro.

 

Snežna Večko

Hvala za čudovito Pavčkovo pesem
in za vse prizadevanje za varovanje spomina!

 

Majda Žužek

Bog naj blagoslovi našo drago domovino in državo Slovenijo!
V molitvi povezani ...
Ponosno praznovanje!

 

Janez Rožman

Bog vas živi!

 

Ingo Pasch

Tudi jaz Vam enako želim.

 

Marta Ciraj

Danes smo molili za domovino v Aachenski stolnici, kjer sva na obisku pri sorodnikih. Voščim vsem vse dobro ob prazniku naše domovine.

 

Črtomir Frelih

Hvala za ves vloženi trud v humaniziranje naše - včasih še malo divje - domovine.

 

Fanka Ozimič

Čestitke vsem "vseposvojiteljem".
Včerajšnja državna proslava je bila res lepa, slovenska, domača.

V nedeljo sva bile s prijateljico v Teharjah na spominski svečanosti.
Kupila sem knjigo avtorice Frančiške Vodopivec, kjer opisuje
trpljenje zapornikov v teharskem taborišču. Bila je tudi prisotna.
Veseli smo tudi novice, da se pripravlja spravna izjava.

 

Anika Krefl

Nadvse primerna in globinska je Pavčkovo pesem.
Saj pravim, naši ljudje so že vse napisali, na nas je, da napisano spravimo v prakso.
Bog Vas živi Slovenci in Slovenke (pa tudi vse druge državljane), ki v srcih dobro mislite!
P.S.:
In Bogu hvala za našega Prešerna in vse velike literate in vse po srcu velike ljudi.

 

Peter Zidar

Bog živi našo domovino in njene poštene prebivalce!

 

Stojan Prošev

Naj živi naša domovina Slovenija!

 

Silva Matos

Vsem veselo, hvaležno praznovanje in vse dobro.

 

Anton Razpotnik, veteran osamosvojitvene vojne za Slovenijo

Tudi jaz vam želim lep praznični dan. Hvala za delo in prizadevanje
za blaginjo naše skupne domovine.
Nekoliko me žalosti neenotnost. Z modrim pristopom, mirnimi reakcijami
z Božjo pomočjo in zaupanjem bomo dosegli največ. Mir se dela z mirom!

 

Bogdana Počivavšek

Današnje voščilo sem delila na FB. Sama ne znam ubesediti občutij ob današnjem prazniku, me pa navdušuje Mateja na RO z gosti. Lep praznik želim vsem.

 

Milan Matos

Hvala za vaš trud in voljo.
Vse dobro!

 

Karl Krajnc

Sem strašno razočaran nad temi razgrajači po Lj. Če bi tukaj ali v BRD nekdo zapel Hitlerjevo pesem bi ga takoj zaprli, v Sloveniji je pa levakom na žalost vse dovoljeno! Prižgal bom svečko za demokratično Slovenijo.

 

Mirjam Kopše

Srečno, naša domovina!
Moja družinska čestitka je namenjena tudi vam s katerimi sem vedno čutila in delila ljubezen do domovine! Če ima kdo od vas e-naslov gospe Irene Vencelj, lepo prosim, sporočite mi! Oba s pokojnim možem imata zaslugo, da sta sinova gledala zastavo, ki se dviga, od blizu!

Zame bo to vedno posebno lep dan!
Se spomnita fanta, kako se je ta zastava dvigala?
in videla sta sabljo generala Maistra!

Lep praznik vam in vsem, s katerimi delite veselje ob njem!

 

Rajko Gašparič

Ob takšni čestitki mi postane toplo pri duši. Vsem lep praznik Domovine, ki je nastal tudi po Božji volji.

 

Po slovesnosti pod Macesnovo gorico, 6. junija 2020

Lojze Grojzdek

Konec tedna je bil zaznamovan s spominskimi svečanostmi, kar sem zelo rad gledal, poslušal. Vsi trije nagovori so se mi zdeli zelo dobri. Janšev govor je je bil izredna izpoved o križevem potu njegovega očeta. Spoštovanja vredna je njegova drža, kako je sam potreboval očetovo pomoč na poti od Patrije, pa prek vseh sovražnih spotik, ki jih je in jih še danes doživlja. Upam zelo, da bi se slovenski narod zmogel prebuditi in spoznati, kdo se žrtvuje za nas. Ta nahujskana množica, ki brezobzirno kliče "Smrt janšizmu!", je podobna množici v Jeruzalemu, ko so kričali: "Križaj ga!"...
Pri Pahorjevem govoru sem pogrešal jasne besede: "Žrtev brez zločincev ni!" In bile so to večinoma nedolžne žrtve ...
Zato branimo SLO-Resnico in prosimo, da se sovraštvo spremeni, s prošnjo za odpuščanje in spravo. Ostanimo naprej močno povezani v Ljubezni. In res: "Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo ..."

 

Marko Fink

Dogodek konec tedna v Kočevskem Rogu, ob grobišču pri Macesnovi gorici, me je močno nagovoril. Iz vrha vodstva države spravne besede veliko pomenijo. Pozivi k sočutju in k razumevanju bolečine imajo veliko težo tudi danes, ko so spet prisotne napetosti.

Predvsem me je ganil govor Janeza Janše, ko se je dotaknil očetove zgodbe, in to prvič v javnosti. Tudi njemu se je glas skoraj lomil ob branju, kar mi veliko pomeni, ker s tem pove, kakšen je njegov čustveni svet.

 

Romana Bider

Izjemen dogodek je NSZ pripravila pod Macesnovo gorico! Nagovori modrih glav so bili zgodovinski! Vsi v iskreni drži spoštljivosti do vseh žrtev - tega pri nas še nismo videli. V napetih časih je takšna složnost na vrhu še posebej dragocena! Kar lažje zadihamo! 

Hvala Bogu in vsem!

 

Darja Jakofčič

Pošlji Vseposvojiteljem še povezavo na homilijo škofa Staneta, za vse, ki ne bodo gledali maše na tej ali oni TV ... Ker morda ima gospod Gril prav, morda je ta slovesnost res najlepša doslej. Tako zelo, zelo ... Vseposvojitev.
Zelo lepa sta tudi nagovora obeh predsednikov. Mnogo je v vsakem od teh treh nagovorov takega, s čimer se lahko globoko poistovetim.
Usmili se nas Gospod, prosim, usmili se nas ...

Mirjam Kopše

Želela sem prebrati vse tri nagovore! Samo to šteje po današnji maši. Upam, da je večina od nas dozorela.
Ravno berem Povest o knjigah, Andreja Capudra. Toliko globokih spoznanj o vsakdanjosti naših življenj. S Cankarjem, o domovini, materi in Bogu. Vse potrebujemo te negotove dni.

 

Karl Krajnc

Zelo lepi, vsebinski nagovori naših predsednikov!
Mogoče se nas bo pa res ljubi Bog še enkrat usmilil, prvič, ko nam je dal prostor pod Triglavom in drugič sedaj, da se bo slovenski narod začel ukvarjati z resnico, kaj se je zares dogajalo po 1945 ... Hvaležen sem, da sem doživel, da se sme v Sloveniji na glas govoriti, kaj se je dogajalo pred 75-timi leti v Kočevskem Rogu. Hvala g. nadškofu za ganljiv nagovor in za njegov pogum, ker nekateri bi nas zopet radi pobijali ...

Fanika Ozimič

Z molitvijo bomo prisotni pri sveti maši. Zahvaljujemo se predsedniku države g. Borutu Pahorju in predsedniku vlade g. Janezu Janši. Hvala g. dr. Matiji Ogrinu.

 

Lojze Grojzdek, 25. maj 2020

Hvala za novice, posebej za obvestilo o žalni slovesnosti ob obletnici uboja dr. Ehrlicha in študenta Rojica. Bog daj, da bi žrtve izprosile pri Bogu dobre sadove v naši domovini, ki se nikakor ne more znebiti objema krempljev "rdečih herojev" in vedno znova poveličujejo njihova dela grozot. Bomo z vami povezani v molitvi, kar z ženo prakticirava vsak večer ob poslušanju sv. maše z branjem šmarnic, kakor tudi z molitvami za našo domovino.
Ja, takšni biseri kot je Ehrlich, pa Lojze Grozde, France Balantič, škof Rozman, pa škof Vovk in še mnogi drugi, bi nujno zaslužili spomenike ali vsaj spominske plošče, vse ostalo, kar poveličuje zločinstvo, pa bi moralo izginiti na smetišče zgodovine - za vedno!
Še mnogo dela nas čaka, ampak vse bo prišlo: Božji mlini meljejo počasi, a sigurno ...

 

Fanika Ozimič, 25. maj 2020

Res ne moremo verjeti, da so drugače misleči ljudje tako sovražni do nas.
Kar pobili bi nas. Tako se je dogajalo našim prednikom med 2. svetovno vojno in po njej. Kdo pa smo mi, ki se ne strinjamo z njihovim mišljenjem? Manjvredni domoljubi?! Njihovi pogledi pa so tako sovražno nastrojeni, da nas je kar strah.
So imeli in še bodo imeli priliko pokazati kaj znajo za naše gospodarstvo, za našo kulturo in razvoj. Mi imamo radi svojo domovino in državo Slovenijo in smo njeni soustvarjalci. Priporočala bi jim, da vsaj malo prisluhnejo kakšni slovenski pesmi, koncertu, ki jih izvajajo slovenski umetniki. To so krasne stvaritve, ki ti omehčajo srce in dušo. Naj omenim samo enega: nastop pevcev, ki jih vodi g. Tomaž Kozlevčar na YouTubu z dne 2.7.2016, na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Ps: Še vedno molim za ozdravitev g. Aleša Čerina. Kupila sem si knjigo izrekov svetnika Šarbela in jo pridno, večkrat berem in prosim, da nam pomaga
premagati težave, ki jih imamo državljani v Sloveniji.

 

Franc Zabukošek, 25. maj 2020

Pozdravljam obuditev spomina na dogodke, ki so se začeli pred 75. leti in še danes niso obsojeni! Zato se dogaja, kar je vidno še danes.
Mislim, da bi se morali spominjati začetka tragedije na Teharjih-Bukovžlaku. Spravna žalostinka Cirila Turka je apel za mir in sožitje vseh. Prisluhnimo Teharski legiji. Spomin je edini, ki ostane, močan nad vsem. Iz sočutja ...

 

Kristina Lovšin Salmič, 24. maj 2020

Pošiljam link do pesmi Oj Doberdob; na YOU TUBE so pesmi plošče, ki jih izvaja Domobranski pevski zbor leta 1944:
https://youtu.be/7RH_fIMBqTw

Na danšnji dan so domobrance začeli vračati z Vetrinja.
V spomin na 75 let ...

 

Anika Krefl, 24. maj 2020

Človek se sprašuje, kaj je narobe z narodi tega sveta, da (mučijo in) ubijajo svoje najboljše ljudi. To so naredili že Grki s Sokratom, Judje s Kristusom, Slovenci s Prešernom ... Brez števila je teh primerov in v ozadju tega ne more biti drugega kot neko fundamentalno zlo, ki se zoperstavlja Dobremu.
Globoke in lepe pesmi piše gospod Brane Senegačnik. Očitno je že tudi sam zelo okusil čašo trpljenja.
Zelo lepo in dostojno, da se počasti spomin na velikega človeka, dr. Ehrlicha.
Človek se kar čudi koliko velikih ljudi je že imel ta naš narod in zadnji čas je, da smo se jih končno enkrat začeli spominjati, saj zaradi njih velikih in pokončnih pravzaprav smo še ...
Zato hvala vsem, ki se spominjajo in se trudijo za ohranjanje vsega dobrega.

 

Majda Žužek, 24. maj 2020

Dr. Ehrlich mi je še posebej vzor pokončnega Slovenca in pogumnega kristjana. Ko sem študirala na Teološki fakulteti sem vsak dan pri njegovem kipu molila za spravo v našem narodu. Potrudila se bom, da pridem na spominsko žalno slovesnost.

 

V času pandem(on)ije, april-maj 2020

Peter Kolenc st.

Hvala za spodbude v podpori naši sedanji vladi, ki je izredno delovna in želi dobro vsem ljudem, ki spoštujemo našo domovino in želimo vse dobro vsem delovnim in dobronamernim ljudem.

 

Martina Jurjevec

Sem že podpisala peticijo in se pridružujem v molitvi. Vem, da molitev vedno pomaga in moramo vztrajati. Naj nam Bog ohrani preljubo našo deželo mirno in naj Ljubezen zmaga.

 

Marta Ciraj

Sama sem podpisala peticijo »Potrebujemo vlado, ki zna in zmore - in taka vlada potrebuje nas!« in sem jo tudi širila.
Razmišljam pa tudi, kako bi pripeljali Jezusa v slovenski Parlament, ko imamo po toliko letih spet vlado, ki še ve za Jezusa. Mislim na idejo, o kateri sem že pisala - da bi imeli v Parlamentu kapelo z Najsvetejšim. Ko je bil Tonin predsednik DZ, sem mu že pisala in dobila odgovor, da politična situacija za sedaj ni primerna (prejšnja koalicija), sedanja je po mojem mnenju bolj primerna ...

 

Karl Krajnc

Jaz že 60 let
sanjam da bi bila Slovenija demokratična država. Upam, da bom to dočakal?!!

 

Maksimilijan Matjaž

Tudi mene tako boli srce ob tej demonsko zastrupljeni javnosti, da sploh ne morem več poslušati naših medijev. Vem, žal, da je to večinska reakcija druge strani, da se razočarana umakne. Potem pa so ti metalci kock še bolj slišani ... Očitno še nismo tako daleč na dnu, da bi se ozirali za strupeno kačo na drogu in bili pripravljeni na lastno spreobrnjenje ...

 

Martina Jurjevec

Ves čas spremljam dogodke in molim na čast sv. Duhu za razsvetljenje in spreobrnjenje. Spreleti me srh, ko pomislim na sedanja dogajanja, ki nas opominjajo, da se kruti časi lahko ponovijo. Boga močno prosim, da nas obvaruje najhujšega in naj bo usmiljen do nas. Trudim se zbrano moliti in tudi darujem trpljenje in bolečine vsakdanjega dneva. Te dni sem še posebej v mislih z našimi mučenci in mučenkami povojnega obdobja. Kako krvava pomlad je bila pred 75 leti. Ne morem verjeti, česa je človek zmožen, ko ga obsede sovraštvo. Naj nam Vsemogočni položi obilo miru Božjega v naša srca in naj nam vlije Duha resnice, kajti samo to nas bo osvobodilo ...

 

Peter Kolenc st.

Vsem varuhom spomina želim vse dobro. Ostanimo vedrega duha in ravno prav pogumni!

 

Fanika Ozimič

Živimo v težkih časih, ko ne vemo, kdaj bodo zdravniki in znanstveniki to bolezen premagali. Na nas je, da prosimo in molimo Boga, da nam pomaga.

 

Veliki teden 2020

Pavle Rak

Naj bo ta teden poln milosti in naj se konča vstajenjsko!!! Pozdrav iz Beograda, kjer sem v karanteni še najmanj tri tedne. Ni mi nič hudega. Žal mi je ljudi, ki trpijo. 

 

Lojze Čemažar

Hvala za posredno (zame prvo) srečanje z ljubenskimi poticami.
Želim blagoslovljeno obhajanje odrešenjskih dogodkov velike noči.

 

Karl Krajnc

Večkrat prižgem svečko za naše po nedolžnem pomorjene. 

 

 

 Lojze Grojzdek

Berem knjigo Slovenski razkol, kar je v zelo močni povezavi tudi z nami, "varuhi spomina". Izredno podrobno opisovanje tistih žalostnih časov najhujših grozot-genocida nad poštenim, vernim SLO-narodom. Čestitam g. Možini za dolgoletno osvetljevanje SLO-RESNICE. Da bi le večji del našega naroda to spoznal, v vrstah zločincev pa da bi zažarela vsaj prva iskrica obžalovanja, kar bi bil pravi korak k spravi. Molimo za žrtve - naj počivajo v miru, kakor tudi za hudodelce, ki vse še vedno lažno prikazujejo.

 

s. Snežna Večko

Blagoslovljene velikonočne praznike!

 

Karmen Smodiš

Pošiljam fotografiji, kako sem bila z "našim" križevim potom v molitvi. Sama, seveda, a sem ga doživela globlje kot kdajkoli prej. Blagoslovljen veliki teden!

 

 

Anika Krefl

Da bi te oljke/butare mile,
blagoslov, mir in zdravje delile,
želim iz vsega srca
z besedami Simona Gregorčiča.

 

Andreja Peček

Res je nenavadna ta cvetna nedelja, a naj bo takšna, kot nam jo želiš.
In jaz tebi. Ostanite zdravi.

 

Fanika Ozimič

Živimo v težkih časih, ko ne vemo, kdaj bodo zdravniki in znanstveniki to bolezen premagali.Na nas je, da prosimo in molimo za pomoč Boga.

 

Aleš Čerin

Delim tale moj članek, ki sem ga pripravil za Radijski misijon: http://preprostost.si/2020/04/02/si-upas-ziveti-v-veselju-audio
Želim obilo Božjega blagoslova v tem svetem tednu ... in naprej.

 

Franci Nahtigal

Milosti polne dneve želim.
Ostanite zdravi.

 

Alenka H. Felc

Želim obilo Božjega blagoslova v teh svetih dneh ...

Lučka Langerholc

Ostanite zdravi!

 

Milica in Blaž iz Razkrižja

Hvala za vzpodbude v teh dneh preizkušnje in lepo cvetno nedeljo!

 

Marko Fink

Boglonej!

Bog z vami!

Krepak velikonočni objem!

 

Staša Petrovič

Smo povezani v molitvi in dobrih mislih drug na drugega.
Objem od daleč!

 

Bernarda Stenovec

Želim blagoslovljeno obhajanje skrivnosti Gospodovega trpljenja in vstajenja v tem velikem tednu – v deleženju Njegovega pasijona, da bi položili kot plašč svoje življenje pred Njim, ki je vzel nase vsa naša bremena, da se v svetlobi velikonočnega jutra skupaj z Njim razodene v nas Njegova slava.

 

Janez Juhant

Želim, da nas hrabrost mučencev in njihova priprošnja spodbuja, da bomo tudi zdaj vztrajali na poti Križanega in, kot so bili nekateri takrat, ostali solidarni z njim v trpečih sestrah in bratih, saj nas to upanje usmerja tudi v teh stiskah, da dvignem svoje oči in srca k Vstalemu!

 

Kristina Lovšin Salmič, 5. februar 2020

Našo ljubo domovino čutim kot v neki "črni luknji", kot duhovno bolno "osebo". Po drugi strani pa čutim tudi to, da imamo v Sloveniji na razpolago veliko, še skrito oz. "nemobilizirano" zdravilno duhovno moč.
Po podatkih iz literature, npr. knjige Ušli so smrti, so se mnogi slovenski mučenci, ki so končali v povojnih pobojih, dneve ali ure "pripravljali" na smrt z molitvijo, spovedovanjem, ..., mnogi so v zadnjih trenutkih klicali kot sv. Štefan: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo", torej so mnogi umirali svetniško, v posvečujoči milosti.
Menim, da bi k tej MNOŽICI svetnikov morali tudi mi MNOŽIČNO začeti moliti, da bi preko njih sprostili duhovno moč milosti za našo domovino. Verjetno bi jih morali najprej priznati kot svetnike po uradni poti. Verjetno bi tudi morali najprej moliti za naše cerkvene voditelje (škofe, duhovnike ...), da bi prepoznali njihovo žrtev in tudi potrebo te mogočne molitve, da bi potem lahko uradno postali slovenski svetniški mučenci.

Tudi g. Franc Dejak - eden rešencev iz Kočevskega roda pravi: »Vedno, ko molim v potrebi k svojim sotrpinom, sem uslišan.«

Sama ne vidim prav druge rešitve za našo domovino. Ta žrtev mora biti obelodanjena, spoštovana. Moč te žrtve za naš hud slovenski duhovni boj se nam sama ponuja ...

Ob svetih treh kraljih 2020

Vinko Kos

Ob zapisu o majhnosti sem se spomnil še Gandhijeve misli:
"Da bi se človek mogel približati Resnici,
mora biti tako majhen, da ga pomendra
že najmanjši delček prahu!"

Le na najnežnejši način je možno doseči
najbolj vredne stvari - vsak drug vse skazi!
Hkrati pa vztrajati kot seme v razpoki skale,
zdržati sušo, mraz in izpiranje dežja, in na koncu
skalo razgnati, to je zakon življenja . . .

 

Fanika Ozimič

Lepo bi bilo sestaviti Litanije varuhov spomina na naše trpeče prednike.
Ko boste začeli, se vam pridružim.

Želim si, da bi še razširjali število posvojiteljev.
Včasih komu predlagam, pa se ne vključijo, ker niso prizadeti in ne poznajo dogodkov iz naše preteklosti. Bom pa jih še poizkušala pridobiti.

 

Janez Juhant

Želim vsem v Vseposvojitvi blagoslovljeno 2020.

 

Staša Petrovič

Božje detece, ki v teh dneh leži v jaslicah, bo že čez nekaj mesecev, ko bomo v
cerkvenem letu doživljali postni čas, pribito na križ in na velikonočno jutro
vstalo od mrtvih.
Vse to je odraz našega življenja. Preko povezanosti z Bogom se v vsakdanjem
življenju prepletajo jasli, križ in vstajenje. Bog preko jasli vstopa v naš veliki
petek in nam daje vstajenje v čisto vsakdanjih situacijah.
Božični večer torej ni romantični večer in družinski praznik, ko ob toplem čaju
in božični potici uživamo bližino naših najdražjih, pač pa je začetek našega
Odrešenja. Božji Sin je zapustil nabesa in se spustil v človeške temine, da nam
preko križa in vstajenja podari Življenje.

 

Jože Kurinčič

Hvala za vse delo in srečno v novem letu.

 

Karl Krajnc

Moje mnenje je, da dokler bodo v Sloveniji komunisti na vladi
bo neprecenljivo delo Vseposvojitve zelo oteženo.
Ker sem že v 76-tem letu, ne verjamem več, da bom dočakal, da bo moja domovina zares demokratična in pravična do vseh državljanov.
Po mojem nas rešijo samo volitve z 90%udeležbo.

 

Anica Krefl

Delo Vseposvojitve nikakor ni neznatno in majhno; še posebno, če ga gledamo v večjem časovnem loku. Če ga gledamo ta trenutek, so to morda res majhni koraki; a do velikih in trajnih sprememb na bolje se ponavadi pride ravno po malih korakih.
Zato kar vztrajno naprej v 2020 in veliko Božjega navdiha pri ustvarjanju litanij; pa tudi sicer!

 

Marija Križnar

Hvaležna sem, da je Božja previdnost dala možnost za povezovanje
v Izviru Vsega Dobrega. Molim za blagoslov.

 

Barbara Kolbezen

Kako lep je zapis o človeški rasti iz kamele preko leva do otroškosti in o predanosti majhnosti! Bog lonaj za navdihe in za povezovanje!
Voščim, da bi se v novem letu še srčneje predajali sreči Božjega Otroštva!

 

Mirjam Kopše

Do svečnice še velja in danes prav posebej:

Radi bi vam voščili
za praznike veselje, mir
in v novem letu sreče vir!

Nič ne načrtujem, samo molim ... Bom pa napisala spominski zapis o mojem očetu. 17. februarja bo 90-letnica njegovega rojstva. Veliko sem zvedela prav zaradi vseposvojiteljev, maš v Hudi jami in pred njo.
Bo hudo, bodo čustva, a skušala bom narediti podprto z dejstvi ... kot zahteva pisanje npr. za wikipedio.

 

Maksilimijan Matjaž

O, kako lepo jezdijo ti iskalci in sledilci Luči!
Da bi se jim odprlo čim več streh in bi lahko ugledali Zvezdo!
Smo povezani!

 

Božična pisma 2019

 

s. Snežna Večko

Najlepša hvala varuhom spomina za vse,
kar storite, da bi bili vsi deležni Blagoslova!

 

Marko Fink

Bog z vami in močan božični objem!!!
Marko in Cristina

 

Lojze Čemažar

Tudi jaz želim polnosti milosti, ki nam jo naklanja novorojeni Odrešenik.
V zaupanju Vanj vse lepo pozdravljam.

 

Janez Rožman

Tudi jaz vsem želim obilo radosti in moči, saj od Jezusove polnosti dobivamo milost za milostjo.

 

Lojze Grojzdek

Za domovino izročamo prošnje "zgoraj", da bi betlehemska luč močno sijala v našem narodu, posebno v vodilnih krogih, kjer je še veliko teme.

 

Barbara Kolbezen

Blagoslova, dobrohotnosti in enotnosti želim vsem Slovencem, vsem Evropejcem, vsem Zemljanom! In Božjega varstva in blagoslovov vse dni v prihajajočem letu!

 

Lučka Langerholc

Korajžen vstop v novo leto 2020!

 

Hedvika Lamovšek

Naj dete ostane vedno v naših srcih, nas greje s svojo ljubeznijo in prinaša mir in blagoslov!

 

Aleš Čerin

Blagoslovljen božič in vse dobro v novem letu. Lepo, da mislimo tudi na ljudi po bolniških posteljah in v stiskah. Tega je veliko.
Aleš (iz bolniške postelje Kliničnega oddelka za hematologijo v KC)

 

Franc Zabukošek

Prišla je Luč, ki sveti v temi in razsvetljuje našo stvarnost!
Pa Boglonej, k smo prijatli!

 

 

Jože Bartolj

Spominjamo se vas vseh ob teh lepih dneh. Želimo blagoslova in miru.

 

 

Anton Tomažič

 

Peter Zidar

Želim vesel Božič ter mir in dobro v Novem letu 2020!

 

Vinko Kos

Topli pozdravi se dotaknejo vsakogar, razen blaženih in tumpastih . . .
Njim pa ytaq nič ne manjka.
Pridružujmo se prvim,
kolikor je v naši moči
in modrosti - modri
vidi, da je vse
(prigarana)
milost!

 

Roman Oberč

Vse blagoslove!

 

Mojca Kastelic

Ravno čakam polnočnico in prileti voščilo.
Blagoslova in hvaležen pozdrav.

 

Bogdana Počivavšek

Čakam na polnočnico in razmišljam o svetosti današnje noči in o vseh, ki jih imam rada....
Božič je za nas, kristjane pomemben zaradi prihoda Odrešenika na svet, je pa tudi družinski praznik, ki vse dobro misleče poveže med sabo.
Naj bo blagoslovljen, pa tudi vse leto, ki prihaja!

 

Draguška Rupnik

S sliko vseh lanskih voščilnic voščim blagoslovljene božične dneve. Mnogo dobrega v vsem in v vseh, naj se zgodi ta čudež miru in dobre volje v nas.

 

Fanika Ozimič

Veselimo se praznovanja državnega praznika, Dneva samostojnosti in enotnosti.
Spominjamo se tudi tistih dobrih ljudi, ki jim ni bilo dano živeti zaradi njihovih drugačnih prepričanj. Teh ne bomo nikoli pozabili. Zato se zahvaljujem vsem, ki se jih skupaj spominjamo. Le kdaj bo to rešeno na državnem nivoju?
S tem upanjem vse lepo pozdravljam.

 

Majda Zupan

 

 

Fani in Lojze Grojzdek, 5. november 2019

Delimo kruh Ljubezni do nedolžnih žrtev, ki so potrebne naših molitev, sočustvovanja, hvaležnosti. Bog daj še več Svetlobe, da se še bolj in še v večjem številu zbližamo in s tem pripomoremo k razkritju slovenske Resnice. Hvala vsem, ki si neutrudno prizadevajo razkrivati zločinsko temo.

 

Marta Ciraj, 2. november 2019

K premišljevanju o usodni povezanosti slovenskega naroda z močjo krščanskega konja bi pokojni Ivan Oman še dodal, da če bo propadel slovenski kmet, je vprašljiva tudi usoda slovenskega naroda. Slovenski kmet pa je bil in je čuvar, po naravi svojega zaznavanja, krščanskega izročila.

Še vedno menim - in vem, da nekateri tudi molijo za to - da bi v slovenskem Parlamentu dali prostor Najsvetejšemu.

https://www.mojaobcina.si/komenda/novice/kapela-tudi-v-slovenskem-parlamentu.html

 

Martina Jurjevec, 2. november 2019

Sem se spomnila naših mučencev in mučenk. Danes zjutraj ob pol šestih smo molili rožni venec v naši Virski cerkvi. Mi je bilo dano biti zraven, ker je sobota in sem bila prosta. Lepo je moliti v skupini, ker ob tem čutim še močnejšo vez z njimi, ki so naši svetniki. Oni prosijo za nas. Naj počivajo v Božjem naročju in uživajo Večni mir.

 

Janez Juhant, 1. november 2019

Vabljeni k molitvi jutri, 2. 11. ob 16h k Lipi sprave na Žale.

 

Maksimilijan Matjaž, 1. november 2019

Hvala, da nas Dušice spremljajo in popeljejo tja, kjer se lahko diha molk, da spet zraste srce...
Po burnih dnevih s Pavlom in njegovimi učenci se prileže postanek na tem vrtu luči in spomina.
In Besede – 2Kor 4,10!
V navezi!

Ekipa Družine in Življenja, 11. september 2019

Dragi zvesti molivci!

Radi bi vas razveselili z novico o Aleševem stanju. Po težkih dneh začetnega zdravljenja s kemoterapevtiki, ko se je Aleš soočal s težkimi posledicami od mrzlice in visoke vročine, do razjed v ustni votlini, driske, slabosti, se v teh dneh že počuti veliko boljše.

Zelo smo se razveselili njegove osebne zahvale vsem nam, ki molimo zanj, danes pa tudi njegovega klica v pisarno. Seveda pa to ne pomeni, da lahko opustimo našo vztrajno molitev, ampak naj nam bo to dodatna spodbuda za naprej. Zdravljenje bo namreč dolgotrajno (več cilkov kemoterapij ...).

Predlagamo, da molimo za njegovo čim hitrejše okrevanje po kemoterapiji, pa tudi za to, da v teh dneh do naslednje kemoterapije ne bi dobil kakšne viroze. Molimo tudi zato, da bi bilo zdravljenje v celoti učinkovito.

Prepošiljamo vam tudi njegovo osebno zahvalo vsem molivcem:

Molivcem se zahvaljujem za njihove molitve in priprošnje. Tudi sam molim za njih, da bi jim neizmerna Božja milost dala, da se uredijo odnosi: predvsem, da se poglobi najpomembnejši odnos - z Bogom, da se uredijo odnosi med sozakonci in med otroki in zakonci. Na njih klicem Božjega blagoslova. Aleš Čerin

Hvala vsem! Še naprej torej ostanimo povezani v molitvi, ?

PS: Aleš pravi, da se poslavlja od las (ki mu izpadajo po kemoterapiji), ampak, da baje, da bodo zrasli novi. Pravi: "Upam na blond in skravžlane, vse polno, brez pleše!"

Simona Hiti

Hvala za obvestilo, veselim se in hvaležna sem, da je Alešu bolje. Bogu hvala. Vse dobro še naprej.

 

Karl Krajnc iz CH

Že nocoj ob sedmih bom pri sveti maši ob radiu Ognjišče
tudi za g. Aleša zmolil očenaš in upam,
da bo premagal to zahrbtno bolezen.

 

Peter Zidar

Skupaj smo v molitvi in upanju!

Marko Fink

Lep izraz vere!!!
Korajža velja!
Iskren objem Alešu in vsem molivcem!!!

 

Peter Kolenc

Bogu hvala! Aleš, ostani močan in veder!

Molitvena naveza za Aleša Čerina, 5. september 2019

Aleš Čerin

Najlepša hvala za molitve.

Kličem Božjega blagoslova.

 

Vinko Kos

Ob Alešu pomislim, da "Ta zgornji" pošilja/jo velika bremena velikim ljudem, samo sprejetje Golgote pa bo karkoli med nami spremenilo. Vse, kar je narejeno z ljubeznijo, ki se približuje 1 Kor 13, krepi upanje.

 

Martina Jurjevec

Se pridružujem molitvi za povrnitev zdravja g. Čerinu, naj bo Gospod milostljiv in usmiljen do njega.

Peter Berden

Aleša osebno poznam že nekaj let in me je novica zelo presenetila - tipičen primer zdravega duha v zdravem telesu ... Nisem glih primerek za razpredelnice, pa vseeno vsak dan molim zanj.

 

Janez Rožman

Seveda se bom gospoda Aleša spominjal v molitvi okoli 7.15h. Sporočam vam kar takole, ker nisem mogel priti do povezave za vpis molitve. Naj bo blagoslovljena naša skupna molitev in obrodi po Božjem usmiljenju sad ljubezni.

 

Boni Kolbi

Hvala za povabilo, se priključujem molitvi.

 

Simona Hiti

Sodelujem. Alešu in družini želim obilo blagoslova, da bi v teh trenutkih preizkušnje ohranili vero in zaupanje.

 

Roman Oberč

Sem se pridružil z jutranjo molitvijo desetke rožnega venca - žalostni del, "po namenu Vseposvojiteljev za zdravje g. Čerina".

 

Peter Kolenc

Upam da sem se pravilno vpisal v razpredelnico molitvene verige.

 

Fani in Lojze Grojzdek

Pretresljiva novica ... Človek se res vpraša, polno mero ljubeznivih dobrot je delil,
in zdaj ta križ ... Pomagajmo mu ga skupno nositi z molitvijo in prošnjo za božjo pomoč.

 

Draguška Rupnik

Takoj sem se želela prijaviti v molitveno verigo, vendar ne znam vpisati v okvirčke. Prosim, zabeležite mojo izbiro vi - "ki je krvavi pot potil", z mojim polnim imenom. Če to ni mogoče, bom pač brez tega vpisa molila zanj. Razposlala sem svojim prijateljem s prošnjo za podporo.

 

Marcos Fink

hvala za to pretresljivo novico. Zagotavljam molitev za Aleševo zdravje.

Pa boglonej za prispevek za Časnik o Nosil bom rdeče zvezdo in Pesmi mojih domovin. Lepe vzporednice.

Peter Zidar

Zagotavljam podporo v molitvi.

Lojze Čemažar

Po molitvi in v duhu želim biti ob strani preizkušani osebi in njegovi družini.

Sabrina Strniša

S Francijem se bova pridružila molitvi z vsemi močmi. Moč Vsemogočnega in Njegovo neskončno usmiljenje naj nas vodita v tem boju za Aleševo ozdravljenje in v podporo njegovi Marinki in vsej družini!

 

Majda iz Pivke

Zaupam v božjo pomoč in molim za nam dragega Aleša Čerina in njegovo družino. Kot članica in voditeljica molitve skupine bom povabila vse, ki bodo želeli z molitvijo pomagati, da bo zdravljenje uspešno. Močno zaupam tudi v priprošnjo naše mistkinje Magdalene Gornik, ki je že mnogim pomagala. Poromala sem na njen grob in verujem, da bo uslišala naše prošnje, jih predala Gospodu, ki je vsemogočen in poln ljubezni.

 

Janez Juhant

Se pridružujem molitvi.

Karl Krajnc

Zelo me pretrese in zaboli pri srcu ko slišim besedo "rak", ker je moja ljuba žena imela 4 leta kemoterapije vseh vrst in nakoncu je bil rak močnejši.Vsak dan prižgem svečko v cekvi, ker stanujem samo slabih 100m od nje. Danes bom prižgal eno za zdravje g. Čerina in zmolil očenaš.

 

Tončka Trček

Bomo molili za Božje varstvo.

Mirjam Kopše

Aleš Čerin mi je v mnogih dejanjih za družino bil in bo velik zgled.
Zjutraj bom molila tudi zanj.

22. avgust 2019 Pred evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

 

Martina Jurjevec

Prebrala sem vse članke in govore, ki so res milostno in tenkočutno obeležili spomin na žrtve grozodejstev v naši predragi domovini. Kot vedno sem bila v mislih in molitvi povezana z Vseposvojitvijo. Pišem šele zdaj po dopustu in sem hvaležna za obvestila.Tudi sicer spremljam redno objave v medijih, ki poročajo o tem. Naj Gospod vodi naša pota mirno in z mogočno roko in nas varuje vsega hudega.

 

Karl Krajnc iz Švice

Jutri zjutraj bom v naši cerkvi prižgal svečko
in opoldan zmolil Očenaš ob Radiu Ognjišče, kot molim vsak dan.

 

Fani Ozimič

V molitvi in premišljevanju bomo povezani z našimi predniki in z nami vsemi, ki smo v Vseposvojitvi.

 

Majda Žužek

V molitvi združeni za naše drage posvojitelje in vse žrtve nasilja.

 

Vinko Kos

Simpatična trojnost se je utrnila Jožetu Ramovšu.
Ker nam gre marsikaj na jetra, je od teh treh
hepatitisov daleč najbolj zaželen hepatitis C . . .

D'Avenia (apostrof mi ne gre)
pa je mojster za Stvari,
ki jih niče ne ve!

Postal sem moderen
in se dal od guglna poučiti -
to bi bil moral že zdavnaj st.o'riti.

 

Fanika Ozimič, 24. junij 2019

Samo, da se ne bo pozabilo na vse tiste naše brate in sestre, ki so morali umreti za našo domovino, Slovenijo.
Iskrene čestitke za Dan državnosti in lepo praznovanje želim!
Ponudb za praznovanje je zelo veliko, hvala Bogu.
Jaz bom jutri šla s prijateljico na srečanje PRO-jevcev, v Arboretum, Volčji potok. Tam bomo množično obeležili praznik naše domovine. Pa seveda zjutraj s ponosom obesim tudi zastavo.

 

Silva Matos, 23. junij 2019

Kako lepo, da imamo svojo samostojno domovino, paziti moramo nanjo, biti srčni in pokončni, da bomo lahko še bolj pomagali drugim.

 

Lojze Čemažar, 23. junij 2019

Vse dobro ob prazniku naše domovine želim.

 

Fani in Lojze Grojzdek, 13. junij 2019

Hvala za krepostno sporočilo o srečanju pod Lipo sprave, kjer boste zopet posejali dobra semena na slovensko njivo bodočnosti.
Tako čestitam prav vsem, ki boste tam molili, se zahvaljevali in prosili za skupne korake sprave.
Posebej čestitam za izredno močne besede Jožeta Bartolja v prilogi. To je to, brez božje previdnosti in blagoslova gre vse v prah ... zdrava semena pa rastejo, rojevajo od stvarjenja naprej.
Žal nas pod Lipo ne bo, tu v Münchnu imamo Beno-fest to soboto, to je zaščitnik tega velemesta. Slovenci imamo svojo stojnico, da malo prikažemo lepote in značilnosti naše deželice. Smo povezani v Duhu ...

 

Fanika Ozimič, 12. junij 2019

Vesela sem, da boste v petek pri našemu predsedniku države, gospod Borutu Pahorju. Zahvalite se mu v našem imenu, ker podpira naše delo in trud za spravo med Slovenci. Tudi v soboto, ko boste ob Lipi sprave, bomo z molitvijo z vami.

Misli gospoda Jožeta Bartolja so resnične in obetajoče.

 

Karl Krajnc, 11. junij 2019

Javljam se vam iz Švice in želim, da bi se veliko ljudi udeležilo žalne slovesnosti pod Lipo sprave. Jaz bom v mislih in molitvi z vami v Domovini.

Peter Kolenc st., 11. junij 2019

V mislih sem vedno z vami, hvala Bogu za Vseposvojitev.

Fani in Lojze Grojzdek, 28. maj 2019

Hvala za "veliko lopato Ljubezni", s katero nam Vseposvojitev deli izjemne drobtinice kruha slovenske Resnice.
Žal nisva mogla priti na srečanje, smo pa v molitvi povezani med seboj. Ja, kar boli, ne gre pač vse, kar bi človek rad storil.
Obilo božjega blagoslova, kakor tudi srčnega Grozdetovega navdiha!
Bog blagoslovi Slovenijo!

 

Mirjam Kopše, 28. maj 2019

Iz srca hvala za prelepo mašo in pretresljive pričevalce.
Povedali so neizrečeno vseh nas, pokazali pot naprej v naših življenjih
in prihodnosti naših otrok, vnukov. In izrekli besede o mnogih majhnih čudežih, ki se nam dogajajo in jim ne vemo razlage
In Jože Bartolj s svojim prevpraševanjem o Vseposvojitvi!
Kako je zadelo. O marsičem, kar delamo, se trudimo in upamo, se mnogoteri nismo vpraševali.
Čutili smo samo, da je tako prav in moramo narediti. O strahu pred posledicami nas je bilo sram govoriti.
In hvala Bogu je naša krščanska kultura tako vgrajena v naše bitje in žitje, da vemo, da morajo biti vsi pokopani v blagoslovljeni zemlji.

A naša druženja pomenijo tudi, da na glas izrekamo imena posvojencev, o njih premišljujemo
in jih združeni skupaj vtiskujemo v narodni spomin kot posameznike in kot družine, vasi, so del naše lepe dežele!

 

Anika Krefl, 28. maj 2019

Sveta maša v Šentvidu je obilno sejala semena nove kulture srca in duha, za kar sem vsem skupaj in vsakemu sejalcu posebej zelo hvaležna.
Bog daj rast vsemu dobremu!

 

Bogdana Počivavšek 27. maj 2019

Najlepša hvala za poslane posnetke dogajanja v Zavodu svetega Stanislava v petek! V mislih sem bila z vami, saj sem drugače precej zaposlena z varstvom vnukov, a ob večerih imam čas zase, vsaj včasih.
Bogu hvala za pobudo Vseposvojitev. Mati Terezija je dejala, da vsi ne moremo delati velikih reči, lahko pa delamo majhne z veliko ljubezni. In to šteje! In to jih napravi velike!

 

Martina Jurjevec, 27. maj 2019

Najlepša hvala za posredovana posnetka. Bogu hvala, da lahko tudi tako spremljam dogodek.

 

Draguška Rupnik, 27. maj 2019

Najlepša hvala za poslano. Odličen posnetek in z veseljem sem poslušala.
Shranila bom za kasnejše ponovno poslušanje.

 

s. Snežna Večko, 27. maj 2019

Najlepša hvala za vse posnetke in za lepo srečanje!

 

Roman Oberč, 27. maj 2019

Lepo se zahvaljujem za poslene linke, da bom lahko še podoživljal spominsko slovesnost.
Še vedno sem pod vtisom slabih dogajanj v krščanski demokraciji ob volivnem rezultatu in "okoliščinah", ki so vanj posledično pripeljale. Ob tem pravim tako, kot moja pokojna mama: »Za zdravo pamet je treba moliti ...!«

 

Staša Petrovič, 26. maj 2019

Dogodek v petek je bil čudovit.
Bogu hvala za vse sodelujoče in navzoče, pa tudi za sodobno tehniko, ki omogoča zvočne in vidne posnetke za nas, pozabljivce.

 

Janez Rožman, 26. maj 2019

Boglonaj za trud in obvestila. Naj Vseposvojitev spremlja Božji blagoslov.

 

Martina Jurjevec, 25. maj 2019

Hvala za posredovano! Nisem imela avta in se nisem mogla udeležiti sv. maše v Šentvidu. Sem bila pri sv. maši na Viru in se spominjala vseh mučencev. Naj nam izprosijo miru v naši domovini!

Majda in Tone Zupan, 24. maj 2019

Maksimilijan Matjaž, 19. maj 2019

Hvala Gospodu za krmarjenje zlate ladjice Vseposvojitve skozi viharje in zatišja našega časa!
Bomo povezani! Bom šel pomolit ob času srečanja v Šentvidu pred Marijo - Salus Popoli Romani - ki se ji tudi Frančišek zvesto priporoča!

 

Karl Krajnc, 19. maj 2019

Ker živim v Švici, se na žalost ne morem udeležiti sv. maše v Šenvidu. Ko pridem v Slovenijo, vas pa pridem obiskat in tudi Radio Ognjišče, ki ga dnevno poslušam.

 

Lojze Čemažar, 23. april 2019

Potem ko smo mogli ob mislih na povezanost Jezusovega križevega pota s potmi trpljenja v našem narodu utrditi Božje, kakor tudi človeške vezi v nas, moremo še bolj zares ceniti Gospodovo spravno daritev in njegovo vstajenje ter njej pridružena naša prizadevanja.

 

Janez Rožman, 23. april 2019

Želim vam goreče srce ob misli na to, da imamo tako ljubečega Odrešenika.

 

Majda Žužek, 22. april 2019

Kristus je vstal, Kristus živi! Kako čudovito, da nas Bog vedno kliče v novo življenje. Verujem, da naši dragi bratje in sestre, ki smo jih posvojili , prepevajo pri nebeškem Očetu. Blagoslovljene praznike našega odrešenja!

 

Ljudmila Jančar, 22. april 2019

Naj bodo vse naše stare bridkosti hrana in gnojilo za klico novega življenja v Kristusu. Mi moramo le zalivati in okopavati, On pa bo dal rast.

 

Majda in Tone Zupan, 21. april 2019

Blagoslovljene Velikonočne praznike in vesela ALELUJA!

 

 

 

Franc Zabukošek, 13. april 2019

Včerajšnja molitev križevega pota "Slovenske kalvarije" pri Sv. Jožefu in nadškofova maša za nasilno umorjene po vojni je bili lepo doživetje.
Predvsem besede nadškofa Zoreta, da je v odpuščanju milost, da se rešimo sovraštva in prosimo gospoda, da »vsem odpusti, saj niso vedeli kaj delajo«.
To je tudi za nas odrešenje zla in življenje v milosti odpuščanja.
Veselim se srečanja vseposvojiteljev v maju 2019.
Mir vsem in vesela Aleluja!

Fani in Lojze Grojzdek, 12. april 2019

Danes imate veličastno slovesnost v cerkvi Sv. Jožefa, žal smo mi še v Grünwaldu.
Bova pa v istem času z ženo v Münchnu pri križevem potu v slovenski župniji in bomo tako v Duhu povezani. Naj bo to srečanje polno božjega blagoslova, ki naj objame predvsem trpeče, izgubljene, sploh pa tiste, ki katerih srca so polna sovraštva do Kristusovega nauka in nas vernikov.
Ob velikonočnih praznikih pa veselo Alelujo vsem vam, ki si prizadevate za sadove Ljubezni!

Fani Ozimič, 8. april 2019

Moram povedati, da sva včeraj popoldne bila z možem na križevem
potu v Teharjah, kamor so nas vabili z radia Ognjišče.
Njihova župnija je lepo pripravila celotno pot od spomenika oz. grobišča v Bukovžlaku
do cerkvice svete Ane na hribčku. Po oceni nas je bilo okoli 50 ljudi.
Molili smo križev pot "Vseposvojitve", tako je rekel g. župnik.
Jaz sem brala 4.postajo, ko Jezus sreča svojo žalostno mater Marijo.
Bilo nam je toplo pri srcu, da se lahko spominjamo teh žalostnih dni naših prednikov, da niso pozabljeni.

Naša nekdanja soseda mi je pripovedovala, da je opazovala v Celju ta resnično žalostni križev pot trpečih nesrečnih ljudi.

Roman Oberč, 15. marec 2019

Zelo podpiram srečanje v mesecu maju, lahko bi povedal tudi zgodbo mojega strica, katerega spomina varuh sem.

Lojze Čemažar, 15. marec 2019

Skozi leta so se nabirale zadolžitve, ki še niso odložene. Njih število se ni zmanjšalo.
S tem pa misel na žrtve - posvojenega ter posvojene, tako čutim, ne trpi zapostavljanja.
Misel nanj in nanje (v katero je vključeno vse, kar se od nas pričakuje), nas spodbuja, da storimo vsaj del tistega, kar bi delali oni, če bi jim bilo dano ostati med nami.

Martina J., 11. marec 2019

Za posvojitev sem se odločila, ker sem takrat, ko ste objavili e-pokopališče, jokala in v zgroženem spoznanju ugotovila, da je število umrlih ogromno. V molitve za posvojenca vedno vključim tudi ostale žrtve, za katere sem prepričana, da so naši priprošnjiki v nebesih. Vedno vključim tudi molitev za domovino s prošnjo, da se kaj takega ne bi več ponovilo. V tem postnem času se trudim moliti več, saj vem, da molitev pomaga, poleg tega tudi post in naša odrekanja in vsakdanje žrtve. Naj Gospod blagoslavlja naša prizadevanja in trud!

Marija Stanonik, 7. marec 2019

O stricu Tonetu bi pa res kaj povedala.

 

Anton Tomažič, 7. marec 2019

Z veseljem bom sodeloval pri kakšnem dogodku, če bo potekal aprila ali maja.
Predstavil bom zgodbo svojega posvojenca Franceta Vodlana - https://www.youtube.com/watch?v=T6Ce9kTikqU

 

Fani Ozimič, 7. marec 2019

Kaj bi bilo, če nas ne bi Vseposvojitev spodbujala in držala pokonci? Še bolj bi bili žalostni in nemočni.
Tako pa nam veliko pomeni! Zato se čudim tistim, ko ne bi sprejemali več vaše pošte. Kako to? Kaj je narobe? Ali se ne zavedajo pozitivnosti tega ravnanja?
Glede zgodbe še ne vem, če bi bila sposobna kaj pripovedovati.
Moja velika želja pa je, da bi nam s pomočjo drugih uspelo prepričati slovensko "javnost", kaj je pomenilo biti domobranec v preteklosti. Da bi izbrisali ta slab pojem, ki so ga propagirali komunisti.
Prebrala sem knjigo 100 let po 1. svetovni vojni o Generalu Rudolfu Maistru.
Tudi on se je šolal in vzgajal v vojaka domobranca, ker je bila njihova naloga, braniti svojo domovino, dom v času Avstro-Ogrske države. To je tudi naša naloga danes!

Adolf Gaischeg, 7. marec 2019

Hvala za vabilo na srečanje, a žal se zaradi zdravstvenih razlogov, pa tudi zaradi oddaljnosti, srečanja ne bom mogel udeležiti, čeprav bi se z velikim veseljem. Živim namreč v Kopru in pred nekaj leti sem imel možgansko kap. Posledice mi onemogočajo, da bi se pripeljal z avtom, javni prevozi iz Kopra do Ljubljane pa so zelo neprimerni. Po vrhu vsega bi moral prenočiti v Ljubljani, kar mi "denarnica" onemogoča, saj živim s socialno podporo.

V molitvah, poleg "mojega" posvojenca, vključujem vse druge žrtve. Upam, da njihovim dušam to kaj pomaga. Upam tudi, da se take trgedije nikoli več ne bodo ponovile.

Pozdrav vsem udeležencem srečanja!

Rajko Gašparič, 6. marec 2019

Trud in delo varuhov spomina mi veliko pomeni.
Bog vas blagoslovi!

Karl Krajnc, 6. marec 2019

Letos bo 50 let, odkar sva z mojo ljubo ženo skupaj živela v Švici. Januarja pa mi je žena umrla za rakom.
Vsak dan hodim na njen grob in prižgem svečko. V kapelici prižgem svečko tudi za pobite na Teharjah, doma sem bil 2,5 km od morišča. V Ljubljano ne morem, ker sem predaleč, pošto pa rad prečitam.
Lep pozdrav vsem vam v Sloveniji!

Heda Lamovšek, 6. marec 2019

Za posvojitev sem se odločila, ker se mi ti ljudje preprosto smilijo in, ker je bilo pri nas v Hrastniku tudi zelo hudo. In še zdaj je. Kadar je maša za pobite žrtve na starem Hrastniku, pridejo ljudje od vsepovsod, iz vseh krajev, samo iz Hrastnika ne ... sem dovolj povedala?
Molite za nas!

Bonnie, 29. januar 2019

Iskrena hvala za dragoceno žalostno vest o pogrebu ljubega profesorja Stanovnika. Hodila sem na njegove ure angleščine za nelingviste na teološki fakulteti. Kako izjemen pedagog! Takega velikana duha nisem srečala ne prej ne pozneje. Bog mu daj večni mir in večno srečo in nam daj, da se v večnosti spet snidemo!

Lojze in Fani Grojzdek, 29. januar 2019

Hvala za sporočilo o pogrebu izrednega velikana slovenstva v vseh pogledih - domoljubja, resnicoljubja, vernosti, trpljenja ... Bog mu obilno poplačaj in da bo njegov svetal lik rodil polno sadov v slovenskem narodu.
Mi bomo darovali tu v Münchnu sv. mašo ...

Velik poklon - v hvaležnosti!

Vinko Kos, 13. januar 2019

S primerjavo glasbenikov na Titaniku je vse zgoščeno povedano!
Kadar damo "vse od sebe", smo potem
mirni. Ko damo čisto vse, popolnoma.

Ne glede na "perspektivnost" nekega početja,
je za slediti navdihu - na začetku maše je
na prvem mestu obžalovanje za
"kar sem dobrega opustil" . . .

Božična voščila, december 2018

Alenka Höfferle Felc

Pravijo, da je življenje kot mavrica: da nastane, je potrebno sonce, vendar tudi oblaki in dež. Zame je mavrica Božji nasmeh skozi solze neba: iz najbolj nevihtnega dne kaže pot v Svetlobo.
Naj vas spremljata Njegov nasmeh in blagoslov skozi vse leto 2019 - in potem ...
Lepe praznike, zdravo - in učinkovito, dejavno, plodovito novo leto!

 

Joži in Branko Cvelbar

Bog je z nami! Blagoslovljen Božič ...

 

Peter Kolenc st.

Želim veliko blagoslova in vsega dobrega v teh božičnih praznikih in v Novem letu.

 

Anica in Franc Zabukošek

Iskrene čestitke, z Zdravljico, obilico božičnega blagoslova in vse najlepše v 2019!

 

Fani in Lojze Grojzdek

Hvala za vse dobre darove Ljubezni. Kako smo lahko srečni, da smo prijatelji z Odrešenikom
Jezusom, ga nosimo v srcu in pošiljamo žarke Ljubezni v temna področja ... Vse dobro naprej na tej poti, še posebno poti očiščevanja slovenske Resnice. "Gloria in excelsis Deo!"

 

Draguška in Janez iz Kopra

 

Fanika Ozimič

Čestitke tudi za praznovanje državnega praznika, Dneva samostojnosti in enotnosti.
V novem letu 2019 pa zdravja, uspehov in zadovoljstva želim vsem članom skupnosti "Vseposvojitve"!

 

Peter Zidar

Vesel in blagoslovljen Božič, in vse dobro v Novem letu 2019!

 

Izseljensko društvo Slovenija v svetu

 

Majda in Tone Zupan

Blagoslovljen Božič in vse dobro v novem letu!

 

s. Snežna Večko

Čuvajmo še naprej ta spomin v objemu luči in ljubezni!

 

Ingo F. Pasch W.

Svetost Božiča, spomin, ki ne mine, mir v srcu in angeli naših najbližnjih, so ta večer med nami, prestali so vso trdoto zanikanja in osvetlili naše domove z enkratno toplo lučjo ljubezni.

 

 

Lojze Zalesnik

Vsem želim lepo doživete božične praznike ter v vseh pogledih prijazno in uspešno novo 2019.

 

Svobodna Slovenija

 

 

Janez Juhant

Te niti, prepletene med našo podzavestjo, zavestjo in neskončno prostranostjo Duha, je utrdil Gospod, ki nam tudi prek smrti daje upanje v Življenje.
Blagoslov naj Vam prinese in z novim upanjem stopimo v novo leto 2019!

 

Bogdana Počivavšek

Dovolimo, da se tudi v naših srcih OTROK v moči Duha rodi, da bo Božič prav doživet in bo zavladal mir v letu 2019!

 

 

Družina Krajnc

Ravno se odpravljam k polnočnicam,
kjer vedno prižem svečko za enega od
umorjenih na Teharjah, ker veliko vem, kaj
se je tam dogajalo. Moj pokojni oče mi je
veliko povedal, kako je bilo tam po vojni
in kdo je tam moril.
Vam pa želiva z ženo Vesele Božične praznike in
Srečno Novo Leto

 

Boris Jagodic

Blagoslovljene božične praznike in srečno Novo leto 2019!

 

Janez Rozman

Naj nas Ljubezen, ki prihaja, vzradosti, da bomo vsi dar za ljudi.

 

Anica Švab

Naj danes mali Jezušček z veseljem pride v tvoje toplo srce in ostane v tebi, preko tebe naj prehaja še v druga srca.
Blagoslovljen Božič!

 

Jaka Bonča

Felicem Diem Natalem Christi

 

Družina Kunej Arčon

Želimo vam vse dobro in blagoslovljen Božič.

 

Almira Štrukelj Zoretič

Srečo, radost in mir naj vam prinese ta sveti večer!

 

Vinko Kos

Bodimo varuhi spomina še naprej v spodbudo!
Za praznike so družbeno nevpeti
še posebej otožni - pa ne le ti,
v kloštrih pravijo, da hodi
tačrn z vzdignjenim repom
okrog, da bi pokvaril vzdušje,
da bi iz molitve ratou kreg!
Ne dajmo se, naj bo do
svečnice svečano,
svetlo in toplo!

 

Romana Bider

... s hvaležnostjo za vse zlate niti, ki se spletajo med nami in našimi predniki ...

Roman Oberč, 24. november 2018

(iz zadnje knjige - biografije o generalu R. Maistru)
Čeprav se vsebina nanaša na dogajanje po 1. svetovni vojni,
je pesem kakor glasnik novih, podobno usodnih dogajanj
komaj kakih 20 let kasneje ..... v še hujši obliki!

Lojze Grojzdek, 18. sept. 2018

Danes, ko bo na Žalah slovesnost ob 140-letnici rojstva dr. Lamberta Ehrlicha, sva z vami v molitvi povezana tudi z midva z ženo. Vse gre na dobro, čeprav so na tej poti še ogromne skale, prepreke.

Pogumno naprej ob Božjem varstvu naših zavetnikov in mučencev - L. Grozdeta, F. Balantiča, Zrinjskih mučenk, škofov Vovka, Rožmana, Leniča, Slomška, vseh tisočerih nedolžnih žrtev ... 

Zahvala vsem, ki se trudijo in osvetljujejo to dolgo, še temačno slovensko pot - mislim na dr. Možino, dr. Dežmana, dr.Grando, dr. Brščiča in mnoge druge. Z vami smo in ostanimo naprej trdno povezani!

Draguška iz Kopra, 29. avgust 2018

Hvala za obvestilo o maši in postavitvi doprsnega kipa prof. dr. Lambertu Ehrlichu ob 140-letnici rojstva. Dogodek bom spremljala v molitvi.

Imejmo v mislih tudi pokojnega dr. Andreja Capudra. Bil je moj sošolec v klopi na filo faksu. Hodil je na predavanja profesorja Nika Koširja, ki je bil njegov veliki vzornik. Tudi on častilec Dantejeve Božanske komedije. Pok. Capuder je bil nekaj let starejši od nas, tedanjih študentov, ampak z vprašanji je spodbujal profesorja, da je povedal več, kot je bilo predpisano za tisti dve uri predavanja :). Rada še vedno preberem kakšen verz v slovenščini. To je mojstrovina ob Dantejevem originalu.

O tem sva se pred leti pogovarjala s pok. dr. Capudrom v Strunjanu in na predavanju pri Sveti Ani, ko je bila z njim tudi žena.
Obujali smo skupne spomine. Naj živi še naprej njegov spomin in večna Luč naj mu sveti.

Romana Bider, 1. avgust 2018

Spoštovani gospod Kadunc, gospe Manica Ambrožič Janežič, Nataša Rijavec in Ilinka Todorovski,

v imenu varuhov spomina na žrtve zla druge svetovne vojne in časa po njej pri nas, ki se povezujemo znotraj civilno-družbene pobude Vseposvojitev, med katerimi deluje tudi dr. Jože Dežman, se na Vas obračam s pričakovanjem, da ob polemiki ob njegovem nedavnem intervjuju ne pozabite na civilizacijski dolg, ki ga ima naša generacija do več deset tisočih nedolžno pobitih Slovencev.

Še danes so jim kratene pravice do groba, spomina in dobrega imena, njihovi svojci tiho in prestrašeni trpijo. Nismo še dočakali pravnega ovrednotenja totalitarnega režima na Slovenskem. Namesto poglobljenega soočanja s preteklostjo in namesto vsestranskega truda za preseganje narodove totalitarne poškodovanosti raje še naprej podlegamo brezdušnim zagovornikom bivšega režima.

Za podporo delovanja izjemnih ljudi, kot sta dr. Jože Dežman in dr. Jože Možina so potrebni pogum, odločnost in trden značaj.

Naj Vam tega ne zmanjka.

 

Silva Matos, 14. julij 2018

Spoštovani vsi ljudje dobre volje, vsi, ki razumete, da sovraštvo povzroča veliko gorja, največ pa tistemu, ki sovraži, molimo za mir in dobro, sočustvujmo s prizadetimi, vsakim, ki nosi v sebi bolečino, naj bo to žrtev ali zločinec, molimo za vse, da jih Svetloba napolni z milostjo in dobrotljivostjo, ki jo prinaša odpuščanje, resnica, vse dobro.

Roman Oberč, 13. julij 2018

Ob bolečinah zaradi vseh vrst krivih obtožb in ponižanj "valptov z rdečo zvezdo", ki jih še kar naprej prejemata edina preživela iz družine HUDNIK in njuni svojci, pošiljam pesem GROBOVI, avtorja generala in pesnika RUDOLFA MAISTRA - VOJANOVA. Čeprav je napisana v spomin na žrtve 1. svetovne vojne, jo osebno razumem kot opomin in opozorilo vsem Slovencem in Slovenkam pred grozečim gorjem ...

Mir in dobro, časi so zopet resni!

 

Olga Hudnik, 13. julij 2018

Danes zjutraj sem vstala in naključno videla vaš zapis. Kakšna moja in mamina in naša in vaša sreča, da ste to izkušnjo z Blagri zapisali. Naj se napiše na srce vsem dobrim ljudem. V našem in v imenu vseh, ki trpijo, hvala. Vaše besede so za na srce navezat, zdravilne. Prav prisrčen in hvaležen pozdrav, Olga in Lojze Hudnik

Mariana Poznič – urednica Svobodne Slovenije, 11. julij 2018

Spoštovani, prilagam vam prispevek, ki ga je o Vseposvojitev.si napisala naša bralka iz Argentine. Svobodna Slovenija je časopis, ki že 70 let izhaja v Buenos Airesu v okviru slovenske povojne emigracije. Vsako leto se v mesecu juniju spominjamo žrtev revolucije na slovenskem, med katerimi ima skoraj vsak izmed nas sorodnike. Pred letom dni je časopis začel izhajati tudi na spletu in je tako enostavno dostopen tudi bralcem iz Slovenije in drugod po svetu. Veseli bomo stikov z vami!

http://svobodnaslovenija.com.ar/junij-mesec-spomina-6/

 

Fani Ozimič, 25. junij 2018

Iskrene čestitke in lepo praznovanje dneva državnosti!

Urška F., 14. junij 2018

Pri nas v Stari Loki tudi po volitvah nadaljujemo z molitvijo za domovino, mojo Slovenijo. V mesecu juniju, ko se vsak dan srečujemo pri maši z VRTNICAMI (junijska pobožnost k Presvetemu Srcu Jezusovemu) in prebiramo duhovna besedila o Jezusovem Srcu, ob koncu maše skupaj zmolimo molitev, ki jo pripenjam. Povabim tudi vse vas, da nadaljujemo z molitveno verigo, ki smo jo začeli pred volitvami in podpremo prizadevanja naših voditeljev in vseh ljudi dobre volje za dobrobit slovenskega naroda. »Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.« (Mt 24,4-13)

Kristina L. S., 13. junij 2018

Odkar sem poslušala g. Dejaka - spodnja povezava - tudi jaz molim k našim slovenskim mučencem ... in mojemu dedku, ki je eden od njih in sem njegova posvojiteljica.
Naj povem, da je moj dedek 'uredil', da smo na sedemdeseto obletnico uradnega datuma njegove smrti, ki je 13.6.1945, torej točno pred tremi leti, s cerkvenim zborom, ki ga vodim, peli pri svečani maši pri Hudi jami. To je bila zame izjemna milost in dogodek, pravzaprav čudež.
Želim si, da bi tudi naši duhovniki in škofje spoznali, da slovenski narod trpi za duhovno boleznijo, za kar je zdravilo molitev. Vidim iz vaših prispevkov, da tudi drugi že molijo k našim mučencem ... oni so imeli čas se pripravljati na smrt, se spovedovati in "niso umirali s sovraštvom v srcu", kot pravi g. France Dejak. Zame so svetniki. Če bi tudi uradno dobili ta status in bi ljudje množično pričeli klicati k tej duhovni moči, ki čaka na našo molitev, bi se zagotovo marsikaj spremenilo.

https://youtu.be/2iie3DF9LkM

Majda Žužek, 12. junij 2018

Res je, tisočeri zbor svetih mučencev in mučenk nas spremlja iz nebes. Premalo se zavedamo in premalo se obračamo nanje, ki nam gotovo želijo pomagati, le prositi je potrebno.
Osebno mi je žal, da ne morem na vse dogodke. V duhu in molitvi spremljam dogajanja.

 

Slovenija v svetu - izseljensko društvo, 12. junij 2018

M. K., 12. junij 2018

Molitev povezuje Slovence na zelo globoki ravni, kjer so rane še vedno kot sveže.
Šele ko sem molila pred Hudo jamo, bila pri maši z našimi globoko čutečimi duhovniki ob samem jašku v Hudi jami, ko smo iz vsega srca in duše molili ob Matjaževi jami, šele takrat so pritekle solze, ki čistijo naše duše in bodo zacelile naše skupne rane.
To sem prvič občutila ob čisto prvi maši v Kočevskem Rogu, julija 1990. Videla ljudi, ki so lahko prvič jokali za svojimi kruto pobiti sorodniki. Koliko časa je že preteklo in še vedno zločinci ne povedo za vse grobove. Verjamem, da obstajajo spiski in arhivi.

Posebej hvala, da sem lahko v molitvi, čeprav ne skupaj, povezana z enako čutečimi. Samo tako, z MOLITVIJO, BOMO LAHKO OZDRAVILI NAŠ NAROD in omogočili prihodnost našim mladim.

Te dni, tedne in mesece je moja bolna vnučka na prvem mestu. Moj čas je podarjen njeni družini. Verujem, da ji bomo izmolili zdravje.

 

 

Fanika Ozimič, 4. junij 2018

V petek zvečer sva bili s prijateljico Mileno pri sveti maši pri frančiškanih
na Tromostovju v Ljubljani. Lepo ste pripravili prireditev v spomin našim
umrlim žrtvam v drugi sv. vojni in po njen.
Branja križevega pota nisva poslušali do konca, ker je vožnja po temi težja.
Se zahvaljujeva za vsa vaša dobra dela, kakor tudi Radiu Ognjišče.

Anika Krefl, 22. maj 2018

Ob vabilu na svečanost ob obletnici umora in 140 letnici rojstva prof. dr. Lamberta Ehrlicha sem žalostno vesela, da se prirejajo takšne žalne slovesnosti. Morale bi se za vsakega na takšen način ubitega. Ker to so vsi naši mučenci, ki so s svojim življenjem plačali zato, da bi slovenski narod napredoval v kulturi srca in duha. In ravno ta kultura zahteva, da se jim dostojanstveno poklonimo in zahvalimo za njihovo žrtev. Je pa zelo pomembno, da tega ne storimo v smislu zlivanja gneva nad zločinci, ampak v drži žalovanja in objokovanja duhovne mizerije lastnega naroda. Mislim, da se to rabi za prečiščenje narodove duše in za jasno razločevanje dobrega in slabega sploh. 

Zato se iskreno zahvaljujem vsem organizatorjem in vsem, ki se bodo slovesnosti udeležili, pa tudi vsem medijem, ki bodo to dostojno "pokrili" in pokriti bi morali dovolj na veliko in "glasno".

Zelo mi je žal, da se osebno takšnih slovesnosti iz zdravstvenih razlogov ne morem udeležiti, bom pa v mislih zraven. Zato iskrena hvala za obvestilo.

Fani Ozimič, 22. maj 2018

Želela bi se udeležiti katere od prireditev v spomin našim žrtvam med in po 2. svetovni vojni. Molim za spravo med Slovenci in za našo domovino, da bi jo vodili pošteni in srčni ljudje.

Če bi izvedli referendum glede sprave, verjamem, da bi bilo večina Slovencev ZA.

Ne pa tako, kot nekateri še vedno na proslavah  "trobijo" v en sam, edino zveličavni, lažni, rog.

Janez Juhant, 22. april 2018

Beremo zapis dr. Marka Kosa »Naša kultura spomina je odpovedala« in poslušamo pogovor z Barbaro in Janom Zobcem o povojnih pobojih in eroziji naše pravne kulture.

V prihodnjih dneh bo še bolj potrebno ostati buden, saj se bodo pritiski na izbris spomina okrepili.

Vsem pastirjem in pastiricam (nedelja Dobrega pastirja) želim, naj ohranjamo Besedo in ostajamo Mož (Žena!) Besede!

Vinko Kos na Veliko noč 2018

Kakšen (u)vid!
In samo to nas od-rešilo bo -
na vse brezupno gledati tako!

Tema vpije po svetlobi
in grob po (za)upanju,
da ni konec v trohnobi!

Če vzamemo zares ime
potem sirot več ne bo,
vse bo posvojeno!

Bogdana Počivavšek, 26. marec 2018

Danes sem dobila pet izvodov Križevega pota slovenstva. Ravnokar smo ga brale na biblični skupini. Bilo je ganljivo. Ena ni mogla dokončati trinajste postaje. Doživeto!

Barbara Wohinz, Razmišljanje ob spomeniku, 14. marec 2018

Moja mama, danes že dolgo upokojena gospa, stanuje v vrhnjem nadstropju stolpnice v Šiški, kjer je bil dolgo tudi moj dom. Pogosto gleda skozi okno na ljubljanski Grad in mesto pod njim, kar je tudi meni ljub pogled. Včasih se mi misel sprehodi po zvezdnem parku, ki je bil kraj mojega odraščanja; ne le park, ampak predvsem Šubičeva gimnazija in stavba Kazina, ki stoji gimnaziji nasproti, preko križišča glavne mestne ceste. V kazinski stavbi sem bila največkrat ob večerih, ko smo imeli tam vaje in srečanja folklorne skupine. Včasih pa sem se tam oglasila tudi dopoldan po šoli, da sva si z mamo na malem kuhalniku skuhali kavo in se kaj pogovorili. Mama je bila namreč zaposlena na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, zadnja leta v pisarni, ki je imela okna s pogledom na Zvezda Park in na veliko ograjeno parkirišče - danes odprt spominski prostor s spomenikom vsem žrtvam vojn. Najbrž ni naključje, da sem se prav v tej pisarni, že v svojih srednješolskih letih, srečala s takrat še neobjavljenim tekstom Spomenke Hribar, v katerem razmišlja o tragiki pobojev v Kočevskem Rogu. Ta meni nepoznana, temna plat naše zgodovine, s katero sem se soočila takrat, me je pretresla do dna duše. In tako ostaja do danes, ko se tri desetletja kasneje še vedno sprašujem, kako je to sploh mogoče in kako to, da se ta huda vrzel v našem narodu le še poglablja in ji ni videti rešitve.

Ko sem pred časom obstala pred kamnitim spomenikom na nekdanjem parkirišču, me je obšel občutek nečesa veličastnega. Spomenik že s samo podobo daje vtis nečesa težkega, temeljno zakoreninjenega v naši zemlji in hkrati visoko dvigajočega se proti nebu, ki kar kliče po občutenju presežnega. Všeč sta mi dva prazna bloka, povezana v globini, ki ju doživim kot celoto. Možnost, da si besede, ki naj bi bile napisane na spomeniku, vsak lahko napiše sam. Ostaja prostor, ki omogoča različnost razmišljanja in doživljanja vsakogar, ne da bi se kdorkoli moral zagovarjati zaradi svojih čustev ali stališč. Ko bi le znali molčati, predvsem, kadar nas popade kritičnost do vseh in do vsega. Vsaj za hip obmolkniti in se spustiti v svoje srce, zavedajoč se, da ima srce tudi drugi. Sprava je zame toplina, ki jo človek začuti v srcu, s katero se zmore potopiti tudi v srce drugega, ki čuti drugače. Tako se gradi skupnost sprave in miru, ki nikogar ne izključuje, temveč povezuje v razumevanju in sprejemanju. Tako sem ob izzivu na vprašanje, kakšen bi bil moj napis na spomeniku, zapisala pesem. Pesem, za katero se zavedam, da bi morda nagovorila le peščico ljudi, morda prav nikogar. A v mojem srcu se je zapisala tako kot se je. Če pa bi se hipotetično le znašla na spomeniku, bi si želela predvsem to, da bi nikogar ne prizadela in bi ne dala povoda za napadalnost in jezo kogarkoli. Verjamem, da se sprava lahko zgodi le v srcu posameznika, preko odnosa z drugimi ljudmi, a tudi za to je potrebna odločitev.

Sva ti in jaz, sva midva – dva,
zrak isti dihava oba.
Ko ti si jaz in jaz sem ti,
odprejo se srca poti.

Prepleteva se – to boli!
Jaz sprejmem tvoje, moje ti.
Ko bolečina se umiri,
ni več pregrad, smo bratje vsi.

Bogdana P., 19. januar 2018

Ko te dneve ob pregledu svojih strani na računalniku vidim na FB profilu toliko gneva, ki ga izražajo mnogi ob proslavi v Dražgošah, ki tudi meni ni bila povšeči, me je kar strah prihodnosti! Zato je takle pomirjujoč zapis v časopisu, ki ga mnogi berejo, zgled, kako bi se morali odzivati na take provokacije s strani kontinuitete. Večkrat sem v tem tednu pomislila na to in poskusila pogledati z druge strani.

Živim v okolju, kjer me vsak dan iritirajo s svojimi provokacijami, jaz pa največkrat nasedem (kljub dobrim sklepom, da ne bom odreagirala) in me marsikdo obsoja. Prav podobno, kot si tile dovolijo govoriti neresnice, pa čeprav morajo za to sedaj že plačevati poklicne igralce, da so lahko prepričljivi. Ko pademo na njihov nivo, dobijo potrdilo, da nismo nič drugačni od njih!

Vem, da imajo mnogi pravico, da se ob takšnem obnašanju oglasijo, saj so prizadeti, vendar ne dosežejo ničesar! Zapis, kot je vaš, pa je "žerjavica, ki jo sipljete na njihovo glavo"! Bog daj razumnost slovenskemu narodu!

Želim lep teden molitve za edinost kristjanov! Če mi nismo zmožni edinosti, mi, ki pravimo, da smo Jezusovi učenci, kako bi potem lahko od ljudi, ki imajo za zgled gospodarje tega sveta, pričakovali, da bodo stremeli k spravi! Prav paše jim, da Slovence skregajo, sami pa lepo vladajo in kradejo, kjer lahko!

 

Danica V.P., 19. januar 2018

Hvala za vse, kar delite z varuhi spomina. Ze prejšnje sporočilo, pismo ubitemu duhovniku, me je pretreslo. Jaz bi pa z vami delila naslednji članek. Ker sem mlada Slovenka, ki ji ni vseeno za naš narod. Članek je sicer napisan za Ameriko, a ko sem ga brala, sem v njem prepoznala tudi Slovenijo. Prevedla si ga bom, zamenjala ime Amerike s Slovenijo in na glas molila. Morda pa kje objavim in povabim še druge. https://www.fromhispresence.com/yes-america-there-is-still-hope-for-you/

 

Marko F., 18. januar 2018

V Dražgošah vsako leto posiljujejo vaščane, ki jih dejansko noben novinar ne vpraša za mnenje. Le zakaj?

Fani O., 18. januar 2018

Ko razmišljam o naših slovenskih besedah, vidim, da ima vsaka beseda svoj izvor, svoj pomen.

Tako so nastali naši priimki, imena ljudi, imena in naslovi krajev, gora, rek ...

Ob besedi domobranec, mi beseda pomeni, da je to človek, ki brani domovino, svojo domovino.

Zakaj pa se to pri nas ta beseda smatra kot največja žaljivka, največja sramota človeka?

Zakaj? Mi lahko kdo to pojasni? To domoljubno besedo bi morali v Sloveniji enkrat že pojasniti vsem Slovencem!

To mi leži na duši!

26. december 2017, Božič in Dan samostojnosti in enotnosti

Majda K.: Tako prihaja Božič. Da bi imeli oči za drobno, neopazno, kar dobrega že kali in spreminja svet. In ko opazimo, da bi varovali, da bi moglo zrasti ... Bog ljubi človeka, tudi naš narod - po nas ...

Lojze in Fani G.: Spoštovani dobri ljudje, z velikim veseljem vam izročava vse dobre praznične želje, ki naj vas spremljajo povsod na vseh potih življenja tudi v novem letu. Ostanimo prijateljsko povezani z božjimi dobrotami - in vse bo dobro. Prisrčna hvala vsem in srečno!

Alenka H. F.: Včasih se življenje zdi ena sama dolga vrsta nalog, težav - problemov ... Kakšna škoda, če v njih vidimo katastrofo! A če nam pomenijo izziv, se bomo z njimi spopadli, jih reševali in ob njih osebnostno rasli! In v tem je naša zmaga! Čudovita zmaga! Da bi nizali nepregledno vrsto takšnih zmag tudi v letu 2018 …

Silva in Milan M.: Naj bo poglobljeno, naj bo kakor v nebesih - tako na zemlji. Blagoslovljen Božič, mir v duši, mir med nami vsemi.

Fani K. z možem Jožijem: Blagoslovljene Božične praznike in v Novem letu 2018 mnogo zdravja in Božjega blagoslova. Iz srca.

Bogdana P.: Svet večer je, moji domači počivajo, jaz pa čakam na polnočnico ... Ko sem pred dnevi v postelji snovala voščilo za ŽPS in lastne potrebe, mi je prihajal v misel stavek iz Mdr 18,14, le, da nisem vedela, kje ga iskati. Nisem mogla zaspati, pa sem šla v kuhinjo in odprla Magnifikat. In glej, čudež:  S prav to vrstico ste začeli svoje razmišljanje ... No, jaz sem sledila svoji niti ... Nocoj sem ponovno prebrala vaše razmišljanje. Najlepša hvala zanj! Prosim nebeško Mater, da bi tudi jaz znala z nežnostjo (v Assisiju sem nekoč dobila nalogo, da za križev pot pri peti postaji razmišljam o tej vrednoti, ki nikakor ni v skladu z mojo "pojavo") oviti tiste, ki zaradi svoje prizadetosti v nezavednem vedno znova ranijo ljudi okoli sebe. Predvsem svoje najdražje ...Težko izvedljivo, a pri Bogu ni nič nemogoče, smo slišali v tem tednu! V sveti noči še toliko bolj ...

Lučka L.: Vesel božič in še veliko takih!

Mojca K. A.: Tudi mi želimo vse dobro!

Majda in Tone Z.: Lepo je prejeti sporočilo od prijateljev in začutiti globoko duhovno povezanost! Blagoslovljene praznične dni, ponosen dan samostojnosti in vse dobro v novem letu želiva! Take pa so naše jaslice:

 

Boris X.: Blagoslovljen Božič! 

Karla M.: Srečno novo leto tudi vam, varuhi spominov.

Marko in Cristina F.: Božični objem!

Jani D.: Hvala za vse, kar delamo dobro za Slovenijo. Naj nas Novorojeni spremlja na vseh poteh in pri vseh dejavnostih!

Draguška R.: Resnično izraženo iz srca je moje voščilo za praznike v srcu in duši, naj bo blagoslovljeno vse, kar nas obdaja in nam je sveto in dragoceno. Mir in dobro!

Fanika O.: Zahvaljujem se vsem, ki sodelujete pri "vseposvojitvi", želim veselo praznovanje božičnih praznikov, ponosno praznovanje Dneva samostojnosti in enotnosti, v novem letu 2018 pa zdravja, uspehov in zadovoljstva.

Draguška iz Kopra, 6. december 2017

Ne morem se spomniti, ali sem v tisti obrazec za Vseposvojitev navedla tudi ime Marijan Primc. Hodil je v gimnazijo v Novem mestu. Moja babica je skrbela zanj in ga šolala skupaj z dedkom. Še vedno imam njegov knjige. "Izginil" je med vojno, ko je bil mobiliziran v Kočevski Reki. Prav te dni sem ponovno vzela v roke njegovo knjigo iz leta 1917, prva izdaja Ptičkov brez gnezda - F. Milčinski. Bila je obletnica, pa sem se Milčinskemu posvetila na tak način, da ga berem. In obenem imam v mislih svoje sorodnike.

V arhivu v Kopru imam spravljena spričevala Marijana Primca iz gimnazije v Novem mestu. Tudi knjige nosijo njegov Priimek. Naredili so mu tudi štampiljko zanje. Dedek ga je imel zelo rad. Učil ga je igrati violino. Hranim sliko njiju dveh ob reki Krki v Novem mestu.

Bil je babičin nečak, Marija Globevnik Lilija. Njegova mama, babičina sestra Jožefa Globevnik je kmalu po rojstvu umrla in babica ga je vzela k sebi v Novo mesto. O izginotju se je malo govorilo ali zelo zelo po tiho in še to sem izvedela šele, ko smo prišli v Koper (1970) in sem brskala po očetovem arhivu in našla slike in eno kuverto z datumom, ko je Marjan pisal iz Gotenice (ali Kočevske Reke?). Pisma ni bilo več notri. Ata Bogomil Lilija mi je povedal le to, da je babica, njegova teta, zelo žalovala za njim. Bil je njen drugi sin.

Še naprej bom molila k svojim angelom varuhom, ki nas v nebesih varujejo :). Pravkar (pet do sedmih) poslušam misli matere Terezije (Alenka Felc). Govori o teh naših priprošnjikih.

Sedaj, ko ste mi ponudili prst, bom zagrabila celo roko: mi lahko pošljete podatke tudi za Melhiorja Lilija?  Zanj vem le to, da je bil duhovnik. V našem arhivu sem našla podobico o posvetitvi, menda na Rakovniku. In enkrat, že davno tega, sem v Družini videla spisek vseh pogrešanih duhovnikov. Med njimi je pisalo tudi Melhior Lilija. O njem se ni nič govorilo pri nas doma. Morda je bil brat dedka Lilija (Alojzij Vekoslav Lilija)? Ali njegov nečak?

Almira Štrukelj, 23. november 2017

O predstavitvi spominov na posvojence, 21. november 2017

Jožica Planinc: Skrbno sem prebrala vse o razstavi PRETRGANE NITI ŽIVLJENJA v Kranju. Oseben pristop pri prikazu posameznih pretrganih življenj v drugi svetovni vojni se dotakne vsake človeške duše in ohranja dostojanstvo človeškega življenja po smrti. Pravico do pokopa, do spomina. Opomina iz roda v rod.

Velika je moja želja, da bi se spomin na mojo posvojenko, mojo babico Ivano Požar, ohranil -- morda zapisan v knjigi, saj mi je ondan mlajša domačinka rekla: "Napišite, da se bo vedelo, da se je to v naši vasi med nami zgodilo, sicer se bo spomin zabrisal ... izbrisal." -- A kaj, ko ni ohranjenega nič materialnega, ker je tistega 17. aprila 1943 pogorela domačija in kar je bilo v njej. Ni fotografij družine, ni pisem, ni dokumentov niti kamna domačije ni več-- zgolj spomini še živečih pričevalcev, in potovanje spomina iz roda v rod -- in vklesano ime IVANA POŽAR kar na štirih mestih (na skupnih spomenikih ljudi v Podgradu pri Vremah, v Vremskem Britofu in v Matavunu, ki jim je konflikt - druga svetovna vojna pretrgala niti življenja). Že to, da je njeno ime kar na štirih mestih, nas nagovori: kako je bila klena kmečka gospodinja na domačiji v Brkinih svoji družini v trdno oporo, tudi v drugi vojni, ko so ji moža odpeljali, sina in tri hčere v internacijo, ko se je drugi sin izpisal iz fašistične stranke, je še vedno dostojanstveno prenašala posledice. -- Pretrgali so nit njenega življenja in požgali dom. Vojna ji je vzela dostojanstvo, razvrednotila jo z "mučenjem" (odrezali so ji glavo, jo za "strah" in grožnjo vozili po naselju, nedostojno zagrebli, domačini jo prekopali in svojci prekopali, ... (Ali zgodovinarji lahko ugotovijo, kdo je odgovoren za to, ali je kje v italijanskih arhivih to zapisano? Je dostopno?)

Šele pred leti je v njen spomin na mojo pobudo in željo in z velikim razumevanjem in tenkočutnostjo domači župnik opravil mašo -- in s svojo udeležbo so sovaščani in drugi in sorodniki lahko povrnili dostojen spomin na kmečko ženo Ivano Požar.

Lojze Zalesnik: Poskušam pridobiti več podatkov in slik o mojih posvojencih. To sta moja strica Janez in Alojz Zalesnik iz hribov nad Radmirjem, ki sta preminula novembra in decembra leta 1944. Janez je padel kot partizan na Dolenjskem in je pokopan v skupinskem grobu pri Mirni na Dolenjskem. Alojza (po njem sem menda dobil ime, saj sem se rodil tri mesece po njegovem odhodu) pa so ustrelili Nemci v okolici Radmirja, ker se ni vrnil na prisilno delo v Nemčijo. Če bom dobil kaj več podatkov in slik, bom o njima kaj napisal.

Roman Oberč: Vesel sem vaše pobude. O svojem stricu, ALBINU REBOLJ, mojem posvojencu, sem že napisal, kar mi je o njem pripovedovala moja mama, njegova sestra in še ena sorodnica.. Lahko napišem še to, da imam njegovo fotografijo ob koncertnem klavirju. Prav pred kratkim pa sem pridobil note iz župnijskega arhiva v Horjulu, z njegovim avtogramom. Zame so velika svetinja.

Trudim se pripovedovati svojim otrokom, sorodnikom in drugim o naši pobudi, gibanju, o mojem stricu.

Njegovo fotografijo s posvojitvenim listom mi je na Brezjah blagoslovil p. Polikarp. Ponovno ju bom prinesel s seboj k sv. maši 2. decembra in tudi notni zapis z avtogramom.

17. november 2017, Peter Kolenc

Najlepše se zahvaljujem za redno pošto varuhov spomina. Čeprav se dogodkov ne udeležujem, sem z vami v mislih in toplo mi je pri duši, da resnica ne bo zadušena. Vse dobro vsem varuhom spomina!

31. oktober 2017 Ob dnevu vseh svetih

Maksimilijan Matjaž: Čeprav se bolj redko oglašam, sem hvaležen za vsako spodbudo in obvestilo, ki mehča otrdela srca, budi spomin – in vest! Nebeške dušice hvaležno mahajo.

Lojze Čemažar: Gotovo so nam ti dnevi dani za molitev in razmislek. Molitev tudi zanje, katerih dejstvo sicer "pretrganih niti," nas z njimi na tem svetu in v večnosti ne more ločiti. Potem pa tudi razmislek o tem trenutku in stanju duha. Bog daj nam vsem prepotrebnega spoznanja za na pot sožitja in miru!

Martina Jurjevec: Zaradi domačih razmer se ne morem udeleževati dogodkov, pač pa v molitvi in Duhu spremljam naše duše, ki v občestvu Svetih bdijo nad nami ... naj nam izprosijo milosti in miru in zdravo pamet …

23. avgust 2017 Ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Mirjam K.: Kako sem hvaležna za duhovno popotnico, da se spominjamo s srcem in razumom in neomajno voljo. Vseh trpečih. Tako ohranjamo spomin tudi na svoje najbližje in njihovo prestano gorje. Ne bomo pozabili!

Ajda Cvelbar ob nastajajočem spomeniku "Žrtvam vseh vojn", 14. junij 2017

Že odkar sem slišala za ta spomenik, ga nekako nisem mogla osmisliti - zdelo se mi je namreč skrajno čudno in neprimerno, da imamo v državi prej spomenik sprave kot pa spravo samo..

Pismo iz Argentine, Franci Tomazin, 24. maj 2017

Bral sem pošto, ki jo je poslala hčerka moje sestrične, Polona Švigelj, in se oglašam iz Argentine. Sem sin gospe FRANCKE TOMAZIN. Mi smo bežali čez Ljubelj maja 45 v Vetrinj. Pozdrav!

Po romanju v Vetrinj, 22. maj 2017

Marko Fink: Hvala, da ste šli po poteh moje družine in veliko drugih Slovencev, tudi tistih, ki so mučeniško odšli iz tega sveta. Boglonej!

Fanika Ozimič, 16. maj 2017: Bi šli po poteh beguncev?

Že dalj časa razmišljam, da bi bilo dobro, da bi si varuhi spomina "ogledali"

pot, po kateri so naši predniki bežali ob koncu vojne v Avstrijo, kjer so živeli v Vetrinju

in drugih krajih. Seznaniti se moramo, kje je ta kraj, kako so tam živeli.

Dogodke bi nam opisal dober poznavalec te zgodovine.

Sprašujem Vas, ali bi lahko organizirali ‘pohod po poteh beguncev v Vetrinj’

Mirjam Kopše: Hvala gospe Faniki za predlog! Kdo, ki bi z nami potoval na avtobusu, bi bil res dober uvodničar. Na nek poseben način je to romanje za izgubljenim narodom in njegovimi dušicami.

Moram opozoriti na nekaj posebnega! Z društvom Lonka((iz Stare loke), ki pripomore vsako leto z župnikom g. Snojem za slovesnost ob Matjaževi jami) sem bila letos na postnem romanju -ogledu postnih prtov na Koroškem, v okolici Spittala.

Vodila nas je gospa Ivanka Kronawetter Starman, hči beguncev. Njene starše sem srečala po maši v Hudi jami. Oba sta tudi med Pričevalci g. Možine. Žive v Spittalu. 

Gospa ima avstrijsko licenco turističnega vodiča (samo taki lahko vodijo turiste). Mislim in menim, da bi si želela, z njo na ogled taborišč in drugih spominskih krajev trpljenja naših sorodnikov. Begunci so bili po očetovi in mamini strani.

Hvala Bogu, niso bili vrnjeni. Eno od njih je rešil zdravnik dr. Janeš z vlaka, ki se je že premikal.

Bo iz prve roke povedala tudi čutenja in razmišljanja, delovanja Korošcev po vojni. To bo šele poučno za vse nas. Nekaj malega nam je že pripovedovala, na kar mi na tej strani Karavank nismo niti pomislili. Njen kontakt: Kronawetter info.nakul     http://www.nakul.biz/ info.nakul@aon.at

Koroško romanje smo začeli smo z jutranjo mašo že na Koroškem. Jedli pozno popoldne pri Miklavžu Ogrisu, v Bilčovsu. Bilo je nadvse okusno, za zmerno ceno. Upam, da nisem prevsiljiva z mojim predlogi.

Doroteja Emeršič: Včeraj ob 20.39 je bil na HRT1 dober dokumentarni film Naličje pobjede - Bleiburg. O eksodusu in poboju hrvaške vojske. Če si ga lahko pogledate za nazaj, priporočam.

Marko Fink: Z idejo gospe Fanike se strinjam. Društvo Slovenija v svetu je v zadnjem letu priredilo razstavo fotografij Gospoda Marjana Kocmurja, ki je UMIK ČEZ LJUBELJ, kot fotograf na begu, dokumentiral ta eksodus. Izšla je tudi knjiga.

Martina Mužar: Oglašam se prvič, kot čisti laik, podpiram predlog g. Fani, da bi poromali po poteh bega naših prednikov po drugi vojni. Hvala vsem, ki se trudite. Naj vas vse spremlja Božji blagoslov.

Ana Kos: Ja, mene bi zanimalo. Ko sem brala Otroke s Petrička, sem kar naprej razmišljala, da sta tam verjetno hodila moja strica, mamina brata. (Nekdo je rekel, da ju je videl na tem transportu ... ampak kje??) Z vlakom, potem pešačila čez gore ... Nekateri so skušali zbežati, streljali so ... Kako daleč sta prišla, sta prišla do Teharij ...? In kje je končal svoje življenje očetov oče? Nekdo ga je videl v Škofovih zavodih ...

Branko Cvelbar: Dober predlog. Podpiram.

Roman Oberč: Zelo podpiram ta predlog. Osebno sem že bil v Vetrinjah pod vodstvom in v organizaciji Nove slovenske zaveze. Prav bi bilo, da gremo tja, da bi imeli sv. mašo v cerkvi nekdanjega cistercijanskega samostana. Poraja pa se mi še ena misel: povabilo predsedniku Pahorju, da bi bil z nami isti dan na tem mestu slovenske žalosti, kjer so naši ljudje zvedeli za tragedijo vrnjenih v domovino. Znano je, kakšna žalost jih je zajela in kako so noč in dan molili v omeneni cerkvi.
Gospod predsednik Pahor je bil z nami na Sv. Gori, zakaj ne bi prišel - če mu dopuščajo dejavnosti in protokol - tudi z nami in tako najlepše dokazal, da je za resnično SPRAVO med Slovenci, ki jo tako nujno potrebujemo.

Marija Stanonik: Zamisel je dobra, toda pohod bo za redke člane krepkih korakov. Nekateri smo se na veliko krajih usodnega spomina že ustavili. A treba jih je vedno znova obnavljati.

Alenka H. Felc: Zamisel je sijajna. Vsekakor se bom z veseljem udeležila takšnega pohoda. Kakšnih dodatnih predlogov zaenkrat nimam, zato naj vas le pozdravim in hkrati dodam, da mi je v čast in veselje, da sem tudi sama del gibanja Vseposvojitev.

Franc Zabukošek: Nič nimam proti, čeprav ne vidim smisla v duhu svetosti življenja in smrti, ki se ju moramo navaditi spoštovati in ceniti, tudi ljubiti. Ljubezen razrešuje zadeve za nazaj, zlasti pa za naprej. Z ljubeznijo predlagam, da se odločite za obisk edinstvenega koncentracijskega taborišča (v izginotju), ki so ga pripravili slovenski boljševiki in ima danes veličasten spravno naravnan spomenik-opomnik državnega pomena, ki ni dokončan in kot tak ne more služiti za sporočilo o katarzi, ki je v  odpuščanju in ljubezni, da se ne bi več ponovilo kaj takega. TO JE TEHARJE-BUKOVŽLAK. O tem se lahko prepričate v monografiji Edvard Kovač: Park spomina Teharje, arhitekt Marko Mušič, 2011 in diplomskem delu Fakultete za družbene vede, Tjaše Kaluža: Etika svetosti življenja, 2007. Obogateni s to literaturo je vredno obiskati ta kraj in njegovo okolico, da začutite  svetost življenja in smrti. Sveto je tisto, kar je neodrešeno, prekrito s tvojim  trpljenjem. (Leonard Cohen: Sveto je tvoje ime) Pripenjam dve sliki iz Vetrinja, iz cerkve, kjer je edini dokaz prisotnosti Slovencev na vetrinjskem polju.

Mitja M. Ponikvar: Mene bi to načeloma zanimalo. Tudi zato, da bi spoznal ostale varuhe spomina. To bi vplivalo tudi na intenzivnost molitve. 

Tatjana Poklukar: Prosim, pojdimo.

Mateja Ipavec: Tudi jaz bi šla v Vetrinj.

Marija Podobnik: Zahvaljujem se vam za zvesto obveščanje o delovanju vseposvojitve. Tudi sama spremljam vaše delo, vendar mi zaenkrat čas ne dopušča, da bi se udeleževala srečanj. Vsak večer pa se spomnim vseh, ki so darovali svoja življenja za Boga, dom, domovino. Želim veliko Božjega blagoslova pri vaših prizadevanjih in ostajam z vami.

Jožica Friedrich: Hvala za povabilo varuhom spomina na romanje v Vetrinj z Novo Slovensko zavezo. Sama sem se tega romanja udeležila že nekajkrat. Poteka pa običajno takole: Za avtobusni prevoz se je potrebno prijaviti v pisarni NSZ, ki je odprta vsak delovnik med 10. in 12. uro: tel. 01 425 15 37 ali poslati e-sporočilo na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.. Cena romanja je 30 €, ker vključuje tudi kosilo.

Jože Bartolj o "spominskem šopku", 15. maj 2017

Na dušek sem pogledal film vašega potovanja v Mauthausen.
Tam je tudi posnetek, ki sva ga imela z Jožefovo mamo.
Lepo in zdravilno se mi je zdelo. Po svoje pretresljivo.
In nato navezava na nove generacije ...
Tako rastemo.

Hvala za vaše vtise.

Darja J., 2. maj 2017

Na radiu Vatikan sem včeraj zvečer naletela na homilijo mojega škofa ob blagoslovu ‘kapelic’ s podobo Marije, kot se je pred 100 leti prikazala pastirčkom v Fatimi, ki bodo, razdeljene po vseh dekanijah, šle od družine do družine, od molitve do molitve. Že ves dan nosim v sebi te močne (celo težke) besede za popotnico temu romanju skozi škofijo.

In ker so močne in ker gre za nekaj, kjer pogosto padamo (skoraj nemogoče, da ne bi vsaj kdaj) in ker se mi zdi, da imajo (mnogo)kaj povedati tudi pod to temo, vam izsek ponujam v branje:

“… Marija je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti vedno znova naročala, naj molijo za grešnike, naj zadostujejo za grehe, naj delajo pokoro za grehe.

Veste, kako težko je to naročilo?

Ne zaradi tega, ker bi bilo težko zmoliti en rožni venec. Ali pa 100 rožnih vencev. Za grešnike.
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko darovati svoje trpljenje za grešnike.
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko delati pokoro za grešnike.
Ne zaradi tega.

To naročilo je tako strašno težko zaradi tega, ker ne moreš, pravzaprav skoraj ne smeš moliti za grešnike, doker se jih ne naučiš ljubiti. Dokler grešniki ne postanejo Božji otroci kakor ti. Dokler v njih gledaš samo grešnike in se imaš za boljšega od njih, dokler govoriš o njihovih padcih, o njihovih grehih, o njihovi nevrednosti, toliko časa jih ne ljubiš in je tvoja molitev prazna, je tvoja molitev farizejska hinavščina, ne prizadevanje za spreobrnenje grešnikov.

In zato, dragi bratje in sestre, moramo vedno, ko sklenemo roke v molitvi za grešnike, vedeti, da najprej molimo zase.

Jaz … za svoje spreobrnenje.

Da bi jaz dvignil oči k Bogu.
Da bi jaz odprl srce za Boga. Za Njegovo ljubezen.

In da bi jaz, kakor Jezus Kristus tam, v grešnici, ki so mu jo pripeljali, da bi jo obsodil, On pa ji je vrnil dostojanstvo, da bi v Judu, ki je prišel, da bi ga s poljubom zatajil, On ga je pa nagovoril kot prijatelja,
da bi v razbojniku, ki se zaveda, da je križan zaradi svojih grehov, v resnici videl nekoga, ki je vreden raja zaradi svojega kesanja.

Moliti za grešnike pomeni to!

In zato naj nas srečevanje, zbiranje, sklepanje rok, drsenje jagod rožnega venca skozi naše dlani pred Marijinim kipom uči ljubezni.
Tiste prave ljubezni do sebe – grešnika.

Kajti jaz – grešnik sem bil vreden Jezusovega učlovečenja,
vsake Njegove besede,
predvsem pa Njegovega trpljenja,
Njegove smrti
in Njegovega vstajenja.

Vsega tega istega je vreden tudi vsak drug grešnik na tem svetu.

In kot takšen je nekdo, za katerega moram po naročilu Fatimske Marije moliti, zadoščevati in delati pokoro.
Za nekoga, ki ga ljubim.
Ker je moj brat.
Ker je moja sestra v Jezusu Kristusu … ”

(odlomek iz homilije ljubljanskega nadškofa Staneta na Rakovniku, ob blagoslovitvi ‘kapelic’ Fatimske Marije. Zapisano po zvočnem zapisu. Vir: http://sl.radiovaticana.va/news/2017/05/01/msgr_stanislav_zore_na_rakovniku_blagoslovil_kapelice_fatimske_marije/1309421 )

Darja J., 30. april 2017

Mislim, da je bila vseposvojitev zastavljena prav. Da so se je ustanovitelji lotili prav. Da je vseposvojitev, kot je bila zastavljena, torej VSEposvojitev žrtev druge svetovne vojne, nekaj iz nabora najboljšega, kar se je pri nas v zadnjih letih zgodilo na temo odnosa do tistega časa.

Je pa že dalj časa moje mnenje tudi (pravzaprav sem se te možnosti zavedala že v začetku, še preden je bila posvojena prva žrtev), da bo (v našem raztrganem prostoru-času) vedno v nevarnosti, da si jo prisvoji le ena stran.

Da je v veliki nevarnosti, da v njej tekom časa vse bolj prihaja do izraza nekakšna segregacija žrtev (na vseh straneh zelo prisotna v našem obzorju): da bi bili eni bolj žrtve kot drugi. Oz. da je ene moč posvojiti kot ‘žrtve’, druge pa le kot ‘morilce’ in še to samo zato, ker je za kristjana dobro moliti za grešnike. Toda take segregacije žrtev imamo že vsa leta več kot preveč. Že vseh dobrih 75 let. (ena segregacija žrtev ni boljša od druge)

Vseposvojitev ravno stoji NASPROTI TEMU. Z isto močjo, kot je ta, ki hrani evangelij, se ravno POSTAVLJA NASPROTI temu, za kar ima Cerkev izraz ‘logika tega sveta’. V konkretnem primeru je to logika, ki še v smrti človeku ne pusti dostojanstva človeka, ampak skuša ‘naše poveličati’, ‘one druge’ pa človeško izničiti (pa kdorkoli že so za nekega posameznika ‘naši’ ali ‘oni drugi’).

Žal je ‘v veliki sliki’ (večnosti – z Njegove perspektive torej) povsem nepomembno kdo so tisti ‘naši’, ki smejo biti žrtve, kdo pa tisti drugi, ki bodo za nekatere vedno le morilci ali pa izdajalci. Za isto logiko zla namreč gre. In kdor tako razmišlja, kdor v to smer deluje, se zares bori na ISTI strani kot kdorkoli drug, ki uporablja isto logiko, pa čeprav se s politično-ideološkega stališča zdi, da se borita drug proti drugemu.

Z večnostnega stališča sta žal na isti strani. Ne zavedata se tega in se z vso silo borita drug proti drugemu, a na isti strani logike zla. Borita se za nekaj neprimerno manjšega, kot je človek (zaradi Njega, ki ga je ustvail, zaradi Njega, ki je zanj postal prav človek). Borita se oba za nekaj neprimerno manjšega, kot je človekovo najgloblje dostojanstvo, ki je vedno večje od njegovega greha in zla, saj ima (malo poenostavljeno, pa vendar) Bog samo eno željo: da bi se vsak človek rešil in zaživel, zaživel življenje, ki je res vredno življenja (in bi zato zaslužilo veliko začetnico). Zaživel vsaj odblesk tega Življenja že tostran večnosti. Vsekakor pa vsaj tam, v tem, kar ta nepredstavljiva beseda ‘večnost’ označuje.

Ko se kak človek bori proti temu, ko bratu to odreka (še v smrti), takrat se (pogosto nezavedno, kot so pogosto nezavedne naše izbire zla) pravzaprav bori proti Bogu. Tudi če se nanj morda z vsem svojim osebnim (toda malim, omejenim, kratkovidnim) prepričanjem sklicuje.

Ne razumite me narobe: zelo človeško je, da človek initimno bližje doživlja tiste, ki so bili v času svoje smrti na isti strani kot predniki posvojitelja, ali kot je njegovo lastno sedanje politično/nazorsko obzorje. Zelo človeško, da z njimi lažje sočustvuje. Se z njimi lažje poistoveti in zato lažje moli zanje.
Nihče od nas ne prizna prav rad svojega zla toliko, da bi se lahko poistovetil in sočustvoval tudi s tistimi, ki so – ali v trenutkih, ko so – postali žrtve zla tako, da so mu podlegli v svoji notranjosti. Toda čudovito odrešilno bi bilo, če bi to zmogli. Ta resnica bi nas namreč osvobodila. Odvobodila predvsem našega lastnega zla.

Vseposvojitev, kot je bila zastavljena, je v vseh svojih obikah večja od teh naših malih, zelo človeških in – ja – tudi ranjenih preferenc do žrtev.

Vsaj v začetku je velika večina vseposvojiteljev prepustila izbiro ‘posvojenca’ naključju računalniškega algoritma (a gre morda za več kot naključje. Ne pozabimo, da je 11 preživelih apostolov za naslednika Juda Iškariota žrebalo in so v tej prepustitvi videli izbiro Svetega Duha (!) )
Mnogi nikoli ne bomo vedeli, kakšnih političnih prepričanj so bili naši ‘posvojenci’. In to je dobro. To dejstvo nas na prav poseben način osvobaja tistih naših zelo človeških ‘preferenc’, o katerih sem pisala zgoraj.

Teh posvojiteljev prvih mesecev ni bilo zelo veliko (a po drugi strani spet ne tako malo). Kot pač ni zelo veliko tistih v Sloveniji, ki so res pripravljeni verjeti v logiko VSEposvojitve. (Toda podobi semena in kvasa sta zelo govoreči in sta del logike evangelija.)

Da bi spodbudili k ‘posvojitvam’ tudi tiste, ki te svobode molitve za neznanca, ki je bil morda nasprotnih političnih prepričanj, še niso sposobni, ali se jim celo zdi pohujšljiva (ali drugače ‘sumljiva’), so začeli v javnosti bolj spodbujati tudi to, kar je v samo posvojitev sicer vgrajeno že od začetka. Posvojitev osebno izbranega človeka. Največkrat je bil to dolga leta zanikani svojec. ‘Segregirana’ žrtev uradne povojne zgodovine.

Kot slišim in berem, jim je to ogromno pomenilo. Blagodejno. Jim je prineslo tudi določen občutek osvoboditve. Da sme biti tudi tisti del njih, ki (zavedno ali ne) dolga leta nekako ‘ni smel biti’.

A vseposvojitev je prav to, kar pove ime: VSEposojitev.
Vseh žrtev, ne glede na eventuelno politično prepričanje in/ali vključenost v to ali ono vojaško ali paravojaško formacijo.
Žrtev, ki je – slečena vsega manjšega – preprosto človek, ki ga je pomendralo zlo tistega časa v tej ali oni preobleki.
Le človek.

Če kdo mislii, da je ta ‘vse-‘ nevaren (recimo nekakšen ‘vsegliharski’) in zato nezaslišan koncept in na prav poseben način ‘krivoverski’ za ‘naše’ (vem, da takih ni malo), naj se ustavi!

Naj ne skuša svojega pogleda vsiliti v pobudo, ki je njihovim lastnim pogledom nasprotna (kot je enako (pozor enako !) nasprotna pogledom tistih, ki enega dela žrtev še danes ne znajo imenovati drugače kot ‘izdajalci’) .
Naj ne skuša preoblikovati pobude po svoji (še preveč ranjeni) meri.

Če ne zmore posvojiti neznane žrtve, naj mirno posvoji žrtev, ki jo pozna in moli zanjo. Prav ta žrtev mu bo morda skozi to njegovo molitev zanjo lahko prenesla tudi nekaj tiste ‘velike slike’, ki jo ta žrtev onkraj te smrti zdaj že vidi bolj jasno. (Lahko sprejme to tveganje? Molitev je namreč vedno ‘dvosmerna’.)

Toda naj ne skuša pritiskati na tiste, ki jim je bila pobuda vseposvojitve položena v srce in hrepenje, da so jo spočeli, rodili v ta svet za nas. Naj ne skuša vplivati nanje, da bi prevzeli dele njegovega ranjenega zla v samo pobudo. Ker Vseposvojitev je nekaj večjega.

Pobuda namreč pravi:
‘Glejte: človek’

Ranjen, včasih raztrgan, včasih oblaten, kdaj krivično oblaten, eden oblaten v tem času, drugi v drugem,
toda: človek (!).

Vseposvojitev je namreč večja tudi od teh, ki jim je zaupana. Večja od vseh njihovih (naših) človeških omejenosti in (še) ranjenosti.
Kot vsako čudovito Božje delo, ki je zaupano v človeške roke, ki so (vedno) zares premajhne zanj.
Bog svoja velika dela med nami vedno spočenja prav na tak način: nekaj, kar je nepredstavljivo večje od nas, nam zaupa v roke in skrb.

… lepota Boga .

(In čudovita, čeprav pogosto ‘zamolčana’, lepota krščanske antropolgije – pogleda Cerkve na to ‘kdo je človek’.)

Vida Šubic: Hvala za objavo teh misli, "podpišem" prav vsako besedo v teh zapisih. Očitno je v našem narodu začel vzhajati dober kvas za resnično spravo. Prosimo Gospoda, da bi skrajšal čas, ki je potreben, da bo vse testo prekvašeno in pripravljeno, da se "kruh sprave speče". Hvala vam za vse delo in vztrajnost. Mir vam bodi!

Franc Zabukošek, 3. april 2017

Včeraj smo se zbrali v Bukovžlaku in molili Križev pot žrtev Hude jame do sv. Ane, od koder so zaporniki taborišča poslušali večerni zvon v tolažbo. Predvsem želim izpostaviti misli iz prve postaje, obsodbi Jezusa na smrt.

Vir zla je vedno obtožba in obsodba človeka, bližnjega, še zlasti krivična, kar pogosto tudi je."Oh, ta resničnost!"

A vendar ljudje znova in znova s takšno lahkoto izrekamo in ponavljamo obtožbe, privoščljivo in nepremišljeno ... Obsojamo sebe, bližnje, ljudi, ki jih sploh ne poznamo ... Kaj je vendar v nas, da so sodbe in obtožbe postale tako rekoč naš vsakdanji kruh? Oh, ta resničnost!"

 

Draguška iz Kopra, 31. marec 2017

Že navsezgodaj sem poslušala Križev pot žrtev Hude jame.

Med njimi sta moja dva posvojenca: Melhior Lilija, duhovnik, brat mojega dedka Alojzija Lilija in babičin nečak Marjan Primc, dijak novomeške gimnazije (bil je od malega pri moji babici Mariji Globelnik Lilija, ker je njegova mama mlada umrla).

Bogu hvala za vse, kar lahko storimo dobrega in plemenitega.

Knjižico bom naročila pri Mohorjevi.

Fani Ozimič, 21. marec 2017

Predstavitev Križevega pota žrtev Hude jame sem poslala mnogim mojim sorodnikom in prijateljem, da vidijo, kaj delamo varuhi spomina v prizadevanju za spravo slovenskega naroda.

Tudi našemu gospodu župniku in sestram-nunam Frančiškankam, ki so v našem mestu.

Ob tem so moja razmišljanja takšna:

Ko ne bi bili pobiti nedolžni ljudje med vojno in po njej,

ko se ne bi takrat  izselili mnogi Slovenci po tujih državah po svetu,

ko bi se rodili njihovi potomci v Sloveniji,

bi danes res živeli v eni kulturni in bogati državi Sloveniji, v drugi "Švici".

Tako pa bomo rabili še veliko let, da drugi spoznajo, da je največje bogastvo

naroda v njegovi različnosti in spoštovanju drug drugega.

Draguška iz Kopra, 1. marec 2017

Hvaležna sem vam za vsa obvestila, ki mi jih pošiljate. Tako vem, kaj se dogaja. Žal se različnih predavanj, srečanj in podobnega ne morem udeleževati. Ali je mogoče dobiti kakšen posnetek, link ali zapis?

Stanujem v Kopru, imam 70 let in skrbim za moža invalida. Bogu hvala, je še toliko pokreten z berglami, da lahko vozi prirejen avto, se sprehaja v Strunjanu. Raje sem ob njem in zanj. Oba skupaj pogosto skrbiva za tri vnučke. To je takrat, ko njihovi starši delajo popoldan, ponoči, itd.

Mož je toliko star, da je kot otrok doživel vojno in vse, kar se je v njegovi vasi po vojni dogajalo. Jaz sem rojena po vojni in sem šele po smrti mojih staršev izvedela marsikaj novega, predvsem pa začela odkrivati tančico skrivnosti, ki so bile v obeh družinah, mamini in očetovi. Prav z vašo pomočjo, z oddajami na radiu Ognjišče, s poslušanjem Možinovih Intervjujev, s pogovori z možem in njegovimi sorodniki sem dopolnila svoje "luknje" v zgodovini moje družine.

V veselje mi je, da sem v stiku z vami. Mir in dobro!

Bojan Zadravec, 22. januar 2017

Pogled nazaj in naprej, ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, 26. december 2016

Silva Matos: Vedno se s hvaležnostjo spomnim Vseposvojitve, kako lepa spodbuda, prekrasni način, da se povežemo v Dobrem. Mislim, da Dete iz jaslic dela čudovite stvari, ni to samo čas, ko si zaželimo miru, radosti, medsebojne povezanosti, ampak da začutimo blagoslov, ki nam pomaga do sočutja, do odpuščanja, do razločevanja, kaj je bistvo moje, naše naloge. Kako živeti Ljubezen v vsem, do vseh, tudi do svojih pravih ali "namišljenih" nasprotnikov. Na poti do čiste ljubezni, ki je, pač zato, ker sem človek, nikoli ne bom mogel doseči, a težim k njej, nam pomaga, da se povezujemo, molimo, se spodbujamo in smo predvsem dobrotljivi in usmiljeni. V mislih, besedah in dejanjih.

J. D.: Temeljno poslanstvo je, da vrnemo svet mrtvih na svoje mesto. Tako, da Slovenija postane država, ki spoštuje Ženevske konvencije, da se živi zmenimo, kako se bomo obnašali do pravice do groba in spomina za vsakogar, ki ga je pokosilo človeško nasilje. Potem pa se dogovorimo, kako se bomo bolj odpuščajoče in sožitno obnašali med seboj in tudi s sosedi in človeško skupnostjo.

Zorka: Vesela sem da pripadam skupini. Z mojo molitvijo in priprošnjo za mojo posvojenko spremljam vaše delo. Vztrajajte na tej poti! Želim, da bi ljudje spoznali resnico, ker le-ta nas bo osvobodila.

Lojze Grojzdek: Ko so naša srca v tem božičnem času bolj močno "osladkana-obogatena" z ljubeznijo, se vas rad spominjam z najboljšimi željami, ki so bile po božji ljubezni položene v skromne jaslice z Rajskim Detecem. Obenem so tu, poleg vsega stvarstva, ki nam je darovano, položeni temelji človeštva: mir in zadovoljstvo je povito v Ljubezen. Ali se sploh zavedamo teh vrednot?  Mogoče malo bolj v teh prazničnih dneh, potem pa vse to zbledi ... In prisotna so zopet obsojanja, nesoglasja, egoistična dejstva cvetijo. Tudi zelo pomembni spomini trpljenja SLO-naroda niso pomembni, sprejemljivi. Tako prav na to temo kot varuh spomina polagam na srca vseh poštenih, odkritosrčnih, pogumnih rodoljubov: vztrajajmo naprej za odkritje SLO-Resnice, ki leži v nedolžni krvi neodkritih grobišč, od koder se iz zemlje stegujejo roke umrlih in prosijo odrešenja. Prav to stegovanje rok iz zločinskih neodkritih grobišč mi je lansko leto izpovedal dobri znanec, ko je sušil travo v Vrbini na Krškem polju: na lastnem telesu je občutil prijemanje, objemanje rok pobitih žrtev na njegovem travniku. Občutil je kot prošnjo: usmili se me, reši me! 

To naj bo samo dodaten poziv, da se zločinski genocid čimprej popolnoma razjasni, osvetli in obsodi. Lažni zmagovalci nas vodijo in vladajo še naprej, o narodni spravi nočejo slišati, pa vendar: roke nedolžnih žrtev se bodo vedno bolj izražale in prosile za razjasnitev Resnice, ki je samo ena.

Ostanimo v duhu povezani in vztrajajmo naprej tudi v molitvi, kar bo omehčalo prvega SLO-zločinca, da bo krivico obžaloval in se osvobodil sovraštva. Mi imamo čas in z nami je Rajsko Detece, ki povsod razodeva mir in zadovoljstvo.

Majda in Tone Zupan: Kot varuha spomina sva vesela, da se je uresničila moralna obveznost do žrtev vojne. Hvaležen spomin  nas vsako nedeljo povezuje v molitvi med seboj in z našimi varovanci.
Naša srečanja nas bogatijo in združujejo, še posebej se naju je dotaknilo romanje v Kočevski Rog in na Sveto goro.
Podobnih srečanj bi si želela v prihodnjem letu. (Huda jama, Teharje, Dobrava, Kamniška Bistrica, Krimska jama ...)

Lučka Langerholc: Hvala, hvala za vsa obvestila. Moj dedek Jože Zabukovec je eden od svetlih zvezdic na nebu mojega spomina, naj počiva v miru, nekoč se srečava med zvezdami!

Pogreb prve skupine žrtev iz Hude jame na Dobravi, 27. oktober 2016

Maksimilijan Matjaž: Ganjen sem, da sem lahko v imenu Vseposvojiteljev pokropil in spremljal telesa mučencev k zemeljskemu počitku! Smo Občestvo!

Spominski večer pred pogrebom skoraj osemstotih žrtev iz Hude jame na Dobravi, 26. oktober 2016

Majda Žužek: Današnji večer je bil resnično nekaj posebnega. Križev pot, ki smo ga molili na Jurščah, je vsem vtisnil globoko sočutje do vseh žrtev, vseh izvajalcev in tudi režiserjev tega genocida nad cvetom slovenskega naroda. Molili smo tudi rožni venec, peli pesem Kraljevo znamenje križ stoji. Ob koncu smo kot prvi kristjani imeli majhen agape in prijateljski pogovor. 

Naj Gospod sprejme naše molitve. Vsem pobitim bratom  in sestram naj da prostor v nebeškem kraljestvu. Jutri bo dan, o katerem smo lahko samo sanjali. Verjamem, da tudi zaradi našega prizadevanja. Molitev dela čudeže! Povezani v Gospodu!

Urška Florjančič: Danes smo imeli zelo lep križev pot v naši domači cerkvi sv. Jurija v Stari Loki. Besedilo je bralo šest bralcev, župnik pa je prebral uvod in napovedoval postaje. Sledila je redna večerna maša, ki pa je bila obarvana kot spokorniško bogoslužje, ko smo se spomnili vseh žrtev v naši domovini, trpinčenih in tistih, ki so trpljenje povzročali, in jih v naši molitvi izročili Očetu. Pretresljivo in zelo globoko doživeto. Hvala za pobudo. Naj naša mala dejanja ljubezni prinesejo mir in spravo našemu narodu!

Darja J.: Na Teharjah sem bila. Bilo nas je malo, morda komaj kakšen več, kot deset. A bilo je globoko, osebno, ganljivo in zelo močno ...

Romana B.: O, pridite, stvari, kaj, glejte, se godi, smo ob tiho drsečih Dušicah peli pri Frančiškanih na Tromostovju in premišljevali Kristusovo pot čez Golgoto. Odkrivamo svojo vlogo ob trpljenju naših ljudi – komu smo podobni? Učencem? Ki spijo? Pilatu? Judu Iškariotu? Veroniki? Simonu iz Cirene? Mariji? Izbira je še vedno naša.

Odmev iz Begunj pri Cerknici, France D. Korošec, 25. oktober 2016

Imeli smo Srečanje o Krimski jami in imeli smo Razstavo in imeli smo Pogreb revežev iz Krimske jame. Velikansko dogajanje.

Ja, priprava srečanja na temo "Ali je skrivnost Krimske jame razkrita ali ne?", v okrilju "Združeni pod lipo sprave", je bila zahtevna. Trajalo je več tednov, bilo je za odnehat, vendar so me do konca pripeljali ravno in nihče drug kot nedolžne pobite žrtve krvave revolucije, nedoumljivega zločina nad Človekom in nad Življenjem, torej žene in otroci Krimske jame ter nič krivi mladi partizanski borci. Ko sem obupal nekje na sredini, so me vzdignili ravno oni in nič me ni moglo ustaviti do zadnjih ur pred začetkom, ko nisem vedel, ali bo prišlo poslušat utrinke in trda dejstva Resnice 20 ali 500 ljudi. Spil sem pol stekleničke baldrijana in tri kozarce borovničevca in tako ustavil vibriranje srca, ki je grozilo, da bo počilo. Izšlo se je z nabito dvorano z blizu 300 poslušalci in veliko poročevalci ... itd. Velik odjek, veliko sporočilo - končno! Dali smo jim nazaj za 70 let ubiti glas, tako da jim ne bo treba tuliti o krivici iz smrdljivo zatohle in mrzle jame nikoli več! Od zdaj naprej bodo peli iz častnega mesta na begunjskem pokopališču, iz mesta polnega rož in svečave za dolge čase!

Peli bodo povzdignjenim, sprenevedavim kmeclom in zlobcem, ki so si puhlo zahoteli in drznili zamolčevati bolečino in krivico, storjeno premnogim, pod blagoslovom pošastne laži v peklenskem naklepu narcisoidnih fikcijskih obljub, brez kakršnihkoli zagotovil in ob nični odgovornosti, v brezpravju do Človeka in brez trohice spoštovanja do Stvarnika.

Tako nam Bog pomagaj, ki bomo varovali njihov spomin in govorili o njihovem neizpetem poslanstvu, dokler ne prispemo v njihove Kraje! Prižigali bomo ogenj svečave in prinašali bomo najlepše cvetje tega sveta. Tudi prošnje in svoje jokanje! Vsem, ki še ne dojemajo sporočila časa pa bomo ponujali vse, kar jim ponujajo oni in naš Stvarnik s svojim Vstajenjem. Njihovo novo, ozaljšano zemeljsko bivališče pri Sv. Jerneju, ko so spet med sestrami in brati, pa je krasen kraj srečevanja zemeljskosti in Večnosti, stičišče Življenja in prostor zajemanja Božje Milosti za vse, ki bodo prosili, trkali in postali tam za trenutke Iskanja. Tako nam Bog pomagaj!

Pred pogrebom žrtev iz Hude jame na Dobravi, 20. - 25. oktober 2016

Darja J.: Danes sem se malo bolj poglobila v mail z naslovom 'Spominski večer', preklikala povezave, od katerih sem sicer večino že poznala, a zadnja me je zvabila ven.

Odpeljala sem se v Senovo na obisk tega, kar je v prispevku imenovano 'pavilijon sočutja'.

Namesto zaprtih vrat, ki sem jih nekako vnaprej vzela v zakup, sem našla župnijo, v kateri so ravno danes imeli dan celodnevnega češčenja, župnika, ki je bil ves dan v spovednici, čakajoč, čakajoč - tam sem ga tudi našla in me je popeljal v ta 'pavilijon',  ki je pravzaprav komaj kaj drugega, kot nekakšna veža župnišča. Toda kakšna veža :-) !!!

Zelo 'zares' sva se pogovarjala v tisti 'skoraj kapeli', ob vseh tistih imenih, ki so bila kot osebna nebeška bližina tistih deklet in žena. Potem mi je bilo dano tam še malo sama ostati z njimi, med tem ko se je on vrnil v spovednico, gospodinja pa je v sosednjem prostoru kuhala kosilo.

Za 'češnjo na torti' pa sem lahko brez skrbi za uro ostala še nekaj časa v senovski cerkvi ob Najsvetejšem.

In nedeljskega romanja še ni bilo čisto konec ...

Franc Zabukošek: V Civilni pobudi T-B MGK smo se dogovorili, da bomo pripravili spominski večer na Teharjah pri spomeniku v sredo ob 17. uri z branjem spominskih meditacij, molitvijo, pesmijo Teharska legija in molitvijo Križevega  pota.

Kar se tiče Maribora smo vse premalo povezani in dogovorjeni, veliko je neznank in to ni dobro.

Moj prispevek v Časniku je kar odmeven in v marsičem neodgovorjen. Moj predlog je jasen in povsem dobronameren. V pismu predsedniku države in škofovski konferenci sem podal pobudo za mašo zadušnico, toda brez pogreba, ki lokacijsko ni dokončen. Vesel sem, da bo maša v stolnici, žalosten pa, da bo pogreb, ki se ga iz CP T-B MGK ne bomo udeležili. Ne iz protesta, ampak v duhu Božje besede: “Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru.” (Mdr3)
Da se iz najhujšega trpljenja začne svetlikati tudi že upanje, je arhitekt nakazal z notranjo osvetlitvijo Kapelice. Iz nje prihaja svetloba. Pomenskost notranje svetlobe, ki prihaja iz srca, pooseblja tudi povabilo iz Psalma, ki je vklesano kot talni napis: ”Bodi tu in čuj zdaj z menoj.”

F. O.: To mi je najlepše darilo ob okroglem rojstnem dnevu, da bomo končno pokopavali žrtve druge svetovne vojne. Če ne bi bilo srčnih ljudi, se to še ne bi zgodilo. Hvala vam vsem.

M.M.: Hvala za Dušice! So mi postale dragocen »ohranjevalnik zaslona« in ohranjevalnik ljubezni in spomina!

R. O.: Kdor se iz protesta ne bo udeležil tega slovesa, mislim da ni pravi. To je razumeti: še enkrat pustiti žrtve same ... Ne vem, če je moj stric med omenjenimi žrtvami, vendar grem. Upam, da bom nekoč dobil trdne podatke o tem, kje počiva. Dokler pa ne vem, ne smem stvari prepuščati slučaju ali pa iz protesta ignorirati vsa prizadevanja  in tudi žrtve.
Vprašujem: kaj vse te žrtve res zaslužijo zdaj še protest iz naše strani?

Darja J.: Z vsem spoštovanjem, tudi veliko obzirnostjo do ljudi, ki v sebi nosijo bolečino krivic … Moram to napisati, zaradi nas vseh in zaradi vseh naših pokojnih:

Pokop je pravica umrlega in ne svojca.

Zato ima družba (in v njeni funkciji država) dolžnost pokopati mrtve!

Tudi takrat, ko pokojni tako ali drugače ni ‘v skladu’ s trenutnimi političnimi smernicami države, in ko bi jih trenutni oblatniki najraje pozabili in celo ‘izničini’ – kot da jih nikoli ni bilo. To je dolžnost (!) družbe in v njeni funkciji države.

Ima pa to dožnost tudi, ko se morda svojci ne zmorejo dogovoriti kje in kako, ali njihovih želja ni možno upoštevati.
In tudi takrat, ko so svojci (zaenkrat še) neznani.
Tudi takrat, ko so krivci za smrt še neznani, ali morda le še ne pred zakonom obsojeni, celo če se to ne bo nikoli zgodilo.
Celo takrat, ko je skupnost ob njihovi smrti zaradi tega ali onega razloga razdeljena.
Takrat je to še prav prav posebej dolžnost prav države !!!

Zločin je zadrževati pokop pokojnih iz kateregakoli od zgornjih razlogov.

Bili so časi, ko država te svoje dožnosti ni opravila in je pokop celo preprečevala svojcem.
A tudi nam danes naša bolečina ne daje pravice, da bi pokop preprečili do takrat, ko bo (morda nekoč) naša bolečina izmita.
Pokop pokojnih (tudi ubitih, celo umorjenih in od mnogih preziranih) je del izmivanja naših bolečin. Ni pa to glavni namen pokopa mrtvih.

Pokop je preprosto pravica pokojnega, umrlega.

Ker tudi umrli ostane človeška oseba.
Njegovo telo postaja prah, a človek ne postaja prah. Nikoli ni bo postal prah.
Ko ‘gremo za progrebom’, pričamo tudi o tem, morda predvsem o tem!

Prosim, prosim … ne preprečite tega. Kar želite doseči, lahko dosežete tudi drugače. Preprečiti pokop ni naša pravica. Spoštovanje do umrlega človeka pa je tudi iti za pogrebom. Tudi če (še) niso izpoljnene vse naše zahteve živih.

Jaz bi za tem pogrebom želela iti, tudi če bo morda kdo dovolj pritisnil na škofe, da bodo ta drugi del krščanskega pogreba odpovedali.
Mislim, da nisem edina…

Pogreb je točka, na kateri se v običajnem vsakdanu srečajo tudi raztrgane družine, celo deli družin, ki drug za drugega niso vedeli in celo taki, ki se med seboj ‘videti ne morejo’. Je boleč prostor, pogreb je vedno boleč prostor.
Toda to pot moramo iti. Vsemu navkljub.

In pri naslednjih pokojnih, ki jih bodo izkopali, spet. In spet. In spet. Dokler ne bomo vsi mi v njih zagledali ljudi – živih in ne mrtvih.

‘Sem in bil sem in bom! … ‘Nikoli ne bom prenehal biti, nikoli. Amen.‘

Odmevi na začetek pogreba žrtev iz Hude jame, 3. in 4. oktober 2016

V. Š.: Čutim, da je današnje dogajanje pri Hudi jami prelomno za naše nadaljnje prizadevanje za spravo in morda ne bo več treba "kamnom kričati" o nezaslišanih zločinih in strahotah, ki so se dogajale širom naše domovine. Naj bo Usmiljeni Jezus milostljiv sodnik in bogat plačnik, mi pa ostanimo zvesti in ponižni molivci za vse prizadete in kakorkoli vpletene. Mir in dobro vam želim!

Darja J.: Zelo sem si želela biti tam, pa sem žal zbolela.

Toliko truda ob tolikšnem naspotovanju z različnih strani. V globoki hvaležnosti za ljudi, ki so pripravljeni prenesti vse blatenje in se ne glede nanj (ki je žal stalnica našega postora) truditi za to, da bi nekoč šli lahko dalje skupaj, kot ljudje, kot bratje, kot sestre. Za vse, ki se učijo ljubiti človeka ne glede na njegovo politično prepričanje.
Ker človek je dragocen - mali cvet v roki Božje dobrote. Vse drugo je prazno ...
Danes je bil lep dan. Majhen, a lep :-)

M. C.: Nedvomno je tudi Vseposvojitev pripomogla k temu, kar se dogaja. Prav tako pa tudi molitve in prošnje vseh mučenikov in žrtev, ki so bili vkleščeni v to temno liso naše zgodovine.

Z najinima posvojencema tudi vsaj občasno ob nedeljah skupaj molimo angelsko češčenje. To nedeljo je bilo še posebej zanimivo. Bila sem v kuhinji, ko se je bližala 12. ura in sem na tihem v mislih poklicala oba posvojenca, I. N. in F. W. Ob tem pa sem prosila, da bi se nam pridružila tudi hči V. in mož J., ki sta bila vsak pri svojem delu – J. v galeriji, V. pa v svoji sobi pri učenju. Kmalu nato so se odprla  vrata iz kleti in prišel je J., nato pa vrata iz "igralnice" in prišla je V. Vmes se je ravno oglasil zvon na radiu Ognjišče. Stopila sem med podboje kuhinjskih vrat in pričela moliti angelsko češčenje, onadva sta obstala vsak na svoji poti na hodniku, se naslonila na zid, sklenila roke in smo bili postavljeni v krog in molili … zakaj sta prišla ravno takrat, jima ni bilo jasno.

B. K.: Resnično Bogu hvala! Sem ujela nekaj prenosa na Ognjišču - ravno besede predsednika Pahorja in sem že včeraj zavriskala Bogu od hvaležnosti in od veselja.
Že nekaj dni prej sem slišala ob obisku Nicka Vujičića v Sloveniji, da je pohvalil prizadevanja predsednika in Slovenije za human pokop ostankov tragično pobitih ljudi in ker bolj malo sledim politiki, nisem vedela prav dobro, na kaj natanko se ta pohvala nanaša. Nick je tudi povedal, da je molil s predsednikom države za modrost vodilnih in nasploh za Slovenijo.

Mir in dobro na praznik našega očeta Frančiška Asiškega!

N. J.: Hvala Bogu za to dejanje, a vseeno se mi ne zdi prav, da se bodo te žrtve, oprostite mojemu občutku, spet začasno tam pokopavale. Na vsak način bi to moralo biti naTeharjah. Upoštevati bi morali želje in zahteve svojcev.

F. K.: Vesel sem, da so prvega Reveža pospremili tako, kot se Človeku spodobi.
Veliko delo smo opravili vsi po vrsti in slovenski narod je, upam, dojel, da je prav tako!
Takrat sem se bal, da jih bodo tovorili kot material in prenašali kot odvečno materijo.
Tako so Reveži vsi sprejeti nazaj v občestvo.

D. in M. B.: Naj nam bo Bog na vsakem koraku bližje. Vsi smo hvaležni za ves trud - za sadove, ki jih vidim, smo molili pred tremi leti. In danes se uresničuje, tudi zaradi naše vere in dejanj.

P. K.: Bogu hvala za vse, ki delate dobro! Mir v duši vsem trpečim! Bog z Vami!

M. J.: Spremljam ves čas dogodke in se Bogu zahvaljujem ...

S. P.: Ob tako močnem dogodku je človek kar brez besed.

M. P.: Sem z vami, prijazen pozdrav!

R. O.: Dragi somišljeniki, sotrpini! Veliko sem prebral, kaj in kako razmišljate. Vse ima svojo težo! Dodajam le še to kar mene boli: Uradna oblast mora narediti tisto, kar še ni in bi morala ob prekopavanju in pokopu naših ljudi, Slovencev:

Lojze Grojzdek, 28. september 2016

Spoštovani iskalci in podporniki SLO-RESNICE!

Z velikim zanimanjem sem si ogledal in poslušal zbrane resnicoljube za mizo v Rovtah in seveda vse navzoče govorce. Tako se najprej prav vsem zahvaljujem za vzpodbudne misli in besede, da bi prišlo končno do tako zaželjene sprave na človeski ravni, z božjim navdihom. Čestitam prav vsem!

Zelo bi bil rad z vami, saj sem zelo zainteresiran za to končno razsvetljeno in naj-uradno potrjeno krivično največjo tragedijo SLO-naroda, ki se ne more rešiti komunističnega, zločinskega jarma teh samozvanih, lažnih odrešiteljev. Temu je treba narediti konec, zato pa moramo ne samo prositi, ampak ZAHTEVATI nujne odgovore, z ustreznimi dejanji in ne z obljubami. Nekaj spodbudnih misli, da se bi začelo premikati:

- Kolikor mi je znano, se je SLO-Cerkev že dvakrat javno opravičila za vsa hudodelstva, ki so bila odgovor-obramba, za začetne poboje zavednih Slovencev-Slovenk, celotnih družin ... Cerkev je prva ponudila roko sprave!  

- Druga stran, ki je storila še po vojni najhujši genocid, še vedno gospoduje v najvišjih krogih in prav povsod ignorira nas vse: od sodstva, častihlepnih-nepoštenih politikov, tajkunov na vseh področjih gospodarstva, šolstva, kulture, športa … In prva roka še čaka drugo roko. Do sedaj ena roka te strani še ni zbrala poguma (najbrž zaradi prisege Titovu ali stricem), da bi se opravičila na najbolj preprost način: "Storil sem zločin, oprosti - odpusti mi!"

- Naša oblast je oblast zase, za lastne potrebe, ne za narod. Tako tudi ni in NE SME BITI potrebne volje za priznanje krivde in seveda za spoštljivo žalno slovesnost na najvišji državni ravni.

- Enostransko medijsko poročanje množično zavaja SLO-narod, sploh tiste - tudi kristjane, ki nočejo slišati in se pogumno zavzeti in braniti RESNICO, ki je bila in bo za vedno ostala samo ena. Več resnic ni, kakor mnoge poučuje sivi Milan … Hvala Bogu, da imamo tednik Družino, Demokracijo, Iskreni.net,  Reporter, tu v zdomstvu Našo Luč ...

- Poimenovanja mnogih ulic, parkov, šol, ki so imenovane po raznih zločinskih herojih, se MORAJO spremeniti-preimenovati!

 - Rdeče zvezde pa na odpad ... Ali je možno, da so bili v Ajdovščini prvošolcki-pionirčki v titovkah ... slišal sem! Vsepovsod, kjer se porajajo, so taki simboli povezani z dejanji enoumne diktature, in treba je narediti nujen konec.

- V šolstvu je potreben demokratičen sistem, sprememba - obnova na raznih področjih v učbenikih, sploh lažnih zgodovinskih, kjer ni smelo biti prostora za ime BOG z vsemi božjimi vrednotami, ki so najmočnejše smernice za življenje.

- Glede sprave: kot sem omenil, ne moremo in ne smemo več prositi napihnjenih političnih despotov, ki nočejo in NE SMEJO (zopet prisega!), ki branijo zločin z več resnicami. Nujni so ukrepi, odstopi teh parazitov, da se bodo končno v javnosti napisala imena le-teh, ki so pokojninsko poplačani - nagrajeni za ta hudodelstva in jih obsoditi, soditi!

- Posebna elita, ki brani sploh v temi ali pod mizo to partijsko botrijo, je nevidna UDBA. To je zvesta pomagalka, ki skrbi nevidno in neslišno za "svoj red" med nami Doma in po svetu. Te je treba tudi nagrajevat za "pogumna dejanja, ki so tekovine Jugovine". 

- Moje mnenje o pokopu:  Kraj Teharje je najbolj primeren, spoštovanja vreden skupen kraj MIRU za vse žrtve. Tu naj bi bila središčna, po možnosti veličastna zahvalna kapela ali cerkvica z ustreznim pokopališčem vseh identificiranih žrtev, ostalih pa simbolično. Da je to neprimeren kraj, je samo izgovor tistih, ki nočejo/ne smejo pristopiti k Resnici. V vseh najdenih grobiščih pa se MORA postaviti znamenje, vsaj križ ali majhna kapelica v spomin in opomin na te nedolžne žrtve, ki so vredne najvišjega spoštovanja, da mi živimo v miru.

- Tu v Nemčiji sedaj obsodijo vsakogar, ki je sodeloval z nacisti, ali pa se hoče danes nacionalno izpostavljati s kljukastim križem.

In še in še bi bilo za povedati. ... Eno je važno: SLO-RESNICO moramo braniti povsod, javno, pogumno, z vsem spoštovanjem, ki ga druga stran sploh ne čuti ali pa ga ne sme. Smo na pravi poti, ki je trnjeva in je zahtevala mnogo nedolžne krvi. Zato smo dolžni, da to branimo, da bo domovina zopet veselo zadihala in bo dajala zavetje nam, starejši generaciji, posebno pa mladim, ki bežijo, žal, iz domovinskega gnezda v tujino.

Komunizem nam je zasejal sovraštvo  (kardinal g. Rode v Šentjoštu) in seje brezmejno katastrofo, pogubno smrt.

Kjer je sovraštvo, ni Ljubezni, srce je brez Boga!

In kjer je Ljubezen, tam je mir, sožitje, prijateljstvo  -  tam je Bog!

Hvala vam vsem v vaši skupnosti za vse dobre drobtinice, da bi vsi jedli najboljši slovenski kruh in od njega živeli!

Za novo, zdravo domovino Slovenijo -  Bog jo varuj!

Prisrčen pozdrav!   

Vas zvesti bralec in rodoljub  Lojze Grojzdek iz Günwalda z družino

F. D. K. o načrtovanem pokopu žrtev iz Hude jame v Mariboru, 19. september 2016

Kar so nam skuhali, bomo morali nekako pogoltniti.

Je nekaj post festum izboljšav. Je boljše, ne rečem, ampak "tako se to ne dela" ostaja.

Ni nikakršnih zagotovil, mislim, da so le obljube in niti obljubodajalcem ni jasno kako, s čim in kdaj bodo izpeljali.

Spet se bo vleklo v nedogled, bo nedorečeno, nedodelano, en kup novonastalih težav in ovir bo, morda še novi amandmaji bodo

potrebni, jara kača brezplodja-rečem temu.

Okrogla miza v Rovtah te dni ponuja možnost za iskanje odgovorov.

V Maribor pa "simbolično" in niti slučajno , nas svojcev NE BO.

Moja mati, ki je preživela Teharje in ima brata v jami, pravi tako. In tako je prav. Dovolj poniževanja in dovolj kimajoče Cerkve!

Kako do Sprave, če jo sami z ritjo nesmislov in nedodelanosti podirajo kar sproti?

Paradoks, absurd in dejstvo: od 2009 leta je preteklo toliko vode in zdaj naenkrat vse na kupu - in rompompom, ker ni bilo priprav, ne

načrtov, ne vem. Pač, godlja.

Ker ne deluje Država, se ustanovi Komisija. Komisija mora imeti podlage, zakone, botre in ukazovalce, interesente....

In vse teče, tako, kot je predvideno za komisijo, da teče ... zapleteno, ne hitro, itd.

F.O., 17. september 2016

Hvala za e-pokopališče. Našla sem svoje sorodnike in posvojence.

Prižigam jim svečko in molim za njih, kakor tudi za vse njihove rablje.

Menim, da bi morali v naši domovini določiti dan spomina na vse te naše žrtve, ko jih

bomo pokopali in se vsi zjokati  nad to tragiko. Vsa Slovenija bi morala jokati.

Vem, da imamo dan spomina na vse žrtve totalitarnih sistemov, ampak mi bi še ga

posebej rabili, ker so se pri nas dogajale res  nepojmljive žalosti. Nastopil je brat proti bratu.

Imam sorodnike, ki še ne morejo urediti te zadeve in se ne vključujejo v ta proces, ker jim je preveč hudo.

Poskušala jih bom spomniti, da je to tudi naša dolžnost, ne samo pravica.

Odmevi iz Svete Gore, 24. avgust 2016

Ana Kos Plestenjak: Zelo rada hodim in v zadnjih letih praviloma grem enkrat ali dvakrat na leto peš z Mosta na Soči na Sveto Goro ... več lahko preberete na blogu.

Aleš Čerin: Hvala za tole gesto. Žal nisem mogel priti.
Pozdravljam tudi korake predsednika Boruta Pahorja, ki gredo v pravi smeri. Sem pred časom takole zapisal na Časnik.si (http://www.casnik.si/index.php/2014/06/26/predsednik-pahor-se-enkrat-hvala-za-obljube): "O, kako veliko bi predsednik naredil, če bi simbolno, morda kar na sami proslavi, posvojil žrtev iz druge svetovne vojne (in v času po njej), se ji v tihem spominu poklonil in tako simbolno začel spravni proces!"
Še tole sem dodal: "Dragi predsednik Republike Slovenije, zavezujem se, da bom spremljal vaše besede in še bolj vaše delovanje v vseh treh smereh vaših zavez izrečenih na proslavi. Vesel sem, da dobro presojate znamenja časov, o njih ste pripravljeni govoriti in za reševanje dati zaveze. Sedaj pričakujem še dejanja." Se mi zdi, da je predsednik tole izpolnil. Cenim.

B. in J. C.: Naš šepet oziroma poltih glas je več kot kriki žrtev, je tudi glas ustahovanega žalovanja svojcev, je moč nemoči, da bi smeli imeti spomin na svojce, ki so jih zgodovinarji zamolčali in polivali z blatenjem in jemanjem imena, ne le dobrega imena. Gre za preseganje naših in nenaših stisk in bolečin, gre pravzaprav za odpiranje vrat duha naroda, ki je skoraj povsem zavozil ...

Velike milosti se zgodijo, ko je odločenost za dobro večja od strahu, da se ne da in ne sme, ko ni nobene preračunljivosti ...

Na tej poti, po kateri gazimo z nenajvečjo skupino sočutnih, je žarek milosti, ki greje vse dušice, ne glede na barvo in razloge, ne glede na to, zakaj so ranjene.

Ta žarek je najbrž Božje usmiljenje, ki se srečuje s sočutjem na zemlji. Brez vere bi bilo to nemogoče, z vero in silnim zaupanjem je mogoče...

N. F.: Na Sveti Gori mi je bilo tako lepo in bila sem deležna tolikšne topline, da imam občutek, da sem več prejela kot podarila. Hvala za zaupanje in priložnost, da sem bila lahko zraven duhovno tako močnega dogodka.

Še zdaj se mi vrstijo vtisi ..., ki jih je kar težko opisati z besedami. 

Tudi moji kolegi pevci so bili veseli, da so bili zraven in da so bili tako toplo sprejeti (jim bom čimprej sporočila pohvalne besede), pa tudi z go. Vlasto ter g. Finkom in g. Ostercem smo se lepo ujeli, po pevski in človeški plati.

Glede pogostitve pa moram reči, da sem jo pripravila z veseljem kot priložnost, da se še malo ustavimo in podružimo (so bile večinoma domače reči, tako da brez skrbi). Breskvice in piškoti so nas prijetno presenetili in prav želim povedati, da kar nismo mogli pojesti, smo podarili našemu pevcu, ki ima 7 otrok. 

M.Ž.: Ob tem, ko sem prvič v življenju spregovorila, da sem varuh spomina za mojega starega očeta, se je v meni prebudila vsa tista bolečina in žalost, ki so jo moji predniki zamolčali in skrili v svojo najglobljo notranjost.

Kako prav ima psihologija, ki trdi, da neizjokane bolečine staršev pridejo na njih otroke. Moj stari oče je sedaj ne le v spominu, marveč v mojem srcu. Kako čudovito darilo mi daje Bog.

B. P.: Obiskala sem e-pokopališče in prižgala svečko pri moji varovanki! Kako lepo! Danes sem tudi ugotovila, da je bila rojena istega dne kot moj tast, a žal, premlada umrla!

A. Š. Z.: Včeraj sem se udeležila svete maše za med in po vojni pobite na Sveti Gori. Vsako leto hodim prvega novembra na pokopališče in tudi večkrat čez leto, pa svete maše darujem zanje, tudi za mojega posvojenca. Ampak takšne bližine pokojnih še nisem čutila. Bilo je, kot bi bili tu med nami. Svečano smo nesli gorečo svečo pred oltar, povedali ime posvojenca in med mašo so tiste svečke gorele. Občutek sem imela, da te lučke oddajajo posebno svetlobo in žar. Tako sem začutila posebno radost kot še nikoli, bilo mi je prečudovito lepo. Pozdrav in Bog naj bo z vami.

M. in T. Z.: Sedaj, ko sva prižgala lučki na e-pokopališču žrtvam, želiva s simbolno sliko pesmi “Družina”, ki jo je napisal Tone Kuntner, še enkrat reči hvala …

Natalija Fabčič, 15. avgust 2016

Danes praznujem. Z rahlo zamudo.

25. rojstni dan naše domovine je namreč spolzel mimo mene kar tako, v brezobčutju, brez vznesenosti, še slovenska zastava na balkonu našega doma je nekam osamljeno plapolala v vetru. Brez ponosa, brez notranjega smisla, brez Besede.

Šele povabilo na romanje Varuhov spomina me je zdramilo, da sem začutila svojo notranjo praznino in prešinila me je globoka slutnja, da so mnogi ljudje, s katerimi smo danes povezani v najintimnejšem občestvu, čutili domovino drugače. In da so mnogi umrli z rožnim vencem v rokah in z molitvijo na ustnicah. V slovenskem jeziku.

V našem omejenem spoznanju ne moremo osmisliti njihovega Križa, le v spoštovanju se jim lahko poklonimo. In le dobri Oče ve, v koliki meri so nam duše, za katere danes molimo, izprosile državo. Saj je bil njen nastanek pred 25. leti skoraj čudežen.

Zato praznujem danes. In se v občestvu z rajnimi lahko končno prešerno veselim, da lahko pišem, pojem, molim in ljubim v slovenščini in da svoje otroke vzgajam v slovenski državi.

Zato: vse najboljše, Slovenija, moja domovina.

E. P.: Hvala enako... Občudujem vaš prispevek k temu, da nihče ni pozabljen ...To zmorejo le veliki ...

R. G.: Tako lepo ste napisali, kot bi sam, če bi znal, hvala. Tudi vam vse lepo in ostanite tako pokončni.

F. D.K.: Prečudovito Življenje! Krasne besede. Prekrasno hrepenenje. Bivanje, tudi za druge. Fantastično vedenje, ljubi človek, kdor koli že si!

M. K.: Dragi varuhi spomina! Po ozki poti KRIŽA pridemo bližje Ljubezni kot po največjih radostih sveta.

S. M.: Kako čudovite besede, izraženo občutje, v katerem se mnogi ljudje lahko najdemo. Hvala v imenu vseh, spoštovana Natalija.

R. A.: Lepooo

Pozdrav iz Lurda, 19. julij 2016

Pozdrav in blagoslov iz Lurda, iz romanja z bolniki in invalidi.

Naj vas objame Ljubeče Usmiljenje Lurške Marije!

Vanja K.

24. junij 2016, Bog živi Slovenijo!

po imeti rad."

Bog živi našo domovino in vse, ki jo imamo radi!

Z. K.: Ko je stiska največja in smo najbolj nemočni, ljubimo najbolj. To je naš trenutek. Trenutek, ko smo s Teboj, ki si z nami vse dni, in ko Ti izročimo sebe in vse naše ljubezni.

Pogosto vas imam v mislih.  Pripravljam se na srečanje treh Slovenij avgusta na Sv. Višarjah. Obljubim, z nami bo tudi četrta, Slovenija naših rajnih.

20. april 2016, Kam iz Hude jame?

N. J.: Nasprotujem pokopu Žrtev iz rova Barbara v Maribor, te žrtve bi želela in še mnogi, ki se pogovarjamo o teh žrtvah, želimo in prosimo, da jih lepo pokopljemo na Teharju.
Sežigu pa ostro nasprotujem. Prosim vas, da to prenesete tistim, ki o tem odločajo. Pravzaprav bi pa bilo pomembno dobiti s peticijo in podpisi, kaj in kako bi želeli svojci in sorodniki svoje drage pokopati.

R. O.: Sprašujem, zaskrbljen, ali bo res prekop iz Hude jame in prenos na Spominski park Dobrava v Mariboru? Kaj imajo pomorjeni ljudje skupnega z Mariborom? Zakaj ne v spominski park TEHARJE, kjer so bili trpinčeni in od tu odpeljani na morišča? Nenazadnje, a spomenik Rdeči komunistični armadi Sovjetske zveze bo pa stal v Ljubljani - na Žalah?? V glavno mesto Slovenije. Domobrance in civiliste pa nekam na obrobje, da bi se čimprej pozabilo in čimbolj oddaljilo od Osrednje Slovenije.

Moj predlog: če ne na Teharje pa naj bo prenos in pokop pomorjenih na ŽALE v Ljubljano. Tam so že pokopane žrtve raznih vojska, tudi Domobranci so bili vojska, slovenska narodna vojska, zato spadajo vsaj na Žale, če že ne na TEHARJE.

Morda bi bilo potrebno začeti zbirati podpise (a ni žalostno, pa vendar!) da se pokop pomorjenih , ki so nazadnje bili v TABORIŠČU Teharje, tudi opravi v Teharjih. Če evropska komisija zahteva izvesti dela sanacije, je DOLŽNOST republike Slovenije, da to naredi in s tem na najprimernejši način PRIZNA in tako na pietetni način obžaluje storjen zločin v maju in juniju 1945! Denar ne bi smel biti vprašanje!

Naj se vladni organi zavedajo, da se edino na ta način lahko pride do prepotrebne sprave v Sloveniji. In za ta cilj NI ŠKODA  PRORAČUNSKEGA DENARJA!

Predlagam , da če Teharje ne morejo priti v poštev, naredimo vse, res VSE, da pomorjene pokopljemo na ljubljanskih ŽALAH! Tudi spomenik SPRAVE naj bi stal v Ljubljani. Treba je stati na stališču :

DOMOBRANCI SO BILI VOJSKA SLOVENSKIH FANTOV IN MOŽ  NEPREMAGANA, VENDAR POMORJENA!

Spadajo v Ljubljano! Brez pokopa v Ljubljano NE POTREBUJEMO SPOMENIKA V LJUBLJANI.

NE DOVOLIMO ŠE DODATNEGA ZASMEHOVANJA Z NAČRTOVANIM POKOPOM V MARIBORU!

F. K.: Ste brala prispevek g. Žajdele o ideji pokopa žrtev Hude jame v Teharjih? Resnično dobra ideja in misli v pravo smer, ne vem pa, kaj storiti …, da bi bila sprejeta pametna rešitev in bi bil pokop žrtev v Teharjih ...

6. april 2016, Bi se pridružili žalnemu zboru, ki bi pospremil prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame?

F. K.: Izkopavajo in bodo pokopavali mučenike Hude jame in Krimske jame. Ali imamo kako idejo, da bi nekako pospremili vse te reveže nazaj med nas s kakim procesom molitve ali petja in sveč, mogoče s cerkvenim obredjem, na kratko. Mislim na same trenutke iznosa njihovih zemeljskih ostankov, preden jih prenesejo na pogrebne slovesnosti ... Skratka, da izrazimo: »Pozdravljeni spet med nami, ko ste morali zatolčeni, pozabljeni, zasramovani, razčlovečeni, pod obtožbami laži trohneti, brez pravice do slovesa od Zemlje ...«

Dejan Flašker: Gre vsekakor za prelomen trenutek v novejši zgodovini Slovenije. Menim, da bi morali dogodek obeležiti tudi pred spomenikom sprave v LJ, kakor tudi z posebno žalno komemoracijo v Cankarjevem domu. Predlagati bi bilo potrebno tudi dan žalovanja. Vse našteto bi pripomoglo k dolgotrajnemu procesu narodne sprave.

J. R.: Če na ravni države načrtujemo pokop, ali to ne pomeni, da bomo imeli ob tem resničen obred pokopa? Sicer bi bil to samo prenos kosti. Če pa bo pogreb, potem je s strani Cerkve primeren obred Krščanskega pogreba. Ali želimo počakati na ugodnejši trenutek in to narediti takrat? No, resda ne poznam podrobnosti, ampak to je moja bolj spontana reakcija.

A. P.: Jaz bi se, in upam, da datum ne bo sovpadel s kakšnim našim dopustom.

K. S.: Nimam nobenih zadržkov, zakaj se ne bi pridružila žalnemu zboru. Te žrtve si zares zaslužijo poklona. Ker je pokop predviden "enkrat" poleti, je to edino vprašanje, ki se mi postavlja. Torej, če ne bomo nekje na dopustu, lahko računate name.

V. K.: Če bo le mogoče, bom prišel - a datum, če prav vidim, še ni določen.

R. B.: Da, pripravljena sem se pridružiti žalnemu zboru ob pokopu posmrtnih ostankov iz Hude jame.

F. O.: Menim, da bi se posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame moralo prenesti na Dobravo tako, kot da bi šlo za pravi pogreb. Strinjam se z g. F. K. in sem pripravljena sodelovati oz. se udeležiti žalne slovesnosti.

D. E.: Upam, da se bo zgodil spoštljiv izkop in pokop. Pravzaprav bi moral biti pospremljen s cerkvenimi in državnimi častmi. Tolkšen del narodnega telesa, po tolikih letih molka in bolečine. Zdaj se lahko pokaže, če smo sposobni stopiti skupaj. Seveda sem tudi sama pripravljena sodelovati pri tem, da jim damo čast in spoštljiv spomin.

R. O.: Zelo podpiram, zagotovo bi se udeležil predlaganega žalnega spremstva! Upam, da bo cerkveni obred takoj, ko bo iznos pokojnikov, ne šele enkrat v bodočnosti, kdo ve kdaj in kje. Skupaj so umrli, skupaj morajo biti počaščeni, upam da bodo prisotni NAJVIŠJI CERKVENI dostojanstveniki VSEH slovenskih škofij, tudi KARDINAL! Da se ne bi zgodilo, da bo več Hrvatov, kot nas! Če bo organiziran pevski zbor, sem pripravljen sodelovati pri zboru.

M. S.: Odvisno od datuma in možnosti dostopa.

M. K.: Seveda se pridružujem, saj to je bil naš namen, da molimo za njih do njihovega groba.

M. F.: Hvala za misel o dostojnem odnosu do mučencev iz Hude Jame. Najbolje je, da se obrnete na gospoda Petra Sušnika NSZ, ali pa na lokalnega župnika, morda tudi na celjskega škofa, da bi aktiviral domače pevske skupine.

T. M.: Jaz se, se pripravljen pridružit, če bom le imel takrat čas. Poleti sem namreč kar precej zaseden z duhovnimi vajami za mlade.

M. C.: Načeloma sem vsekakor pripravljen, sem pa ta semester izrazito zaseden.

A.P.: Na žalost se žalnega zbora ne bom mogel udeležiti, ker mi težave z nogami tega ne dovolijo. Z mislimi na nedolžne umorjene vam sporočam svojo hvaležnost.

D. Ž.: Sporočam, da se tega ne nameravam udeležiti, saj se me to tako osebno dotakne, da imam potem velike težave. Vsi ti pogrebi …

K. Z.: Če bi bila bližje, bi se z veseljem udeležila, vendar sem doma pri A., imam tri otroke ter kup dodatnih obveznosti, zato (realno gledano) to možnost trenutno vidim kot zelo težko izvedljivo. Bom pa gotovo prisotna v duhu.

M. A.: Upam in želim, da bo pogreb cerkven, tako kot je treba in bi se ga iz pietete in za izkazaje dostojanstva tem mučencem, ki jim je bilo nasilno odvzeto vsako človeško dostojanstvo, rad udeležil (tudi pripravljen na morebitno pomoč pri organizaciji). Tako da se priporočam za nadaljnje obveščanje o tem.

H. R.: Z veseljem bi se pridružila takemo zboru oz. spremljanju pokopa, če mi bodo to le omogočale obveznosti. Bi pa se potrudila …

F. R.: Sigurno bova z ženo tam.

D. Š.: Ja, jst bi se pridružil, res dobra ideja ...

K. C.: Načeloma bi se rada pridružila zboru, je pa to odvisno, kje, kako in kdaj bo zbran itd. Me je pa razveselila ta novica, da se bo končno začelo s pokopavanjem.

P. Ž.: Osebno menim, da je udeležiti se pogreba najmanj, kar se lahko naredi za te uboge ljudi. Planiral si bom ta dogodek in samo višja sila me lahko odvrne od tega.

A.K.: Meni bi bilo zanimivo se udeležiti česa ob tem ... sploh nisem še bila v Hudi jami ... vse je pa odvisno od termina, predvsem od tega ...

T. E.: Tole je lepa in pogumna ideja, žal sem trenutno v ZDA in se ji ne bom mogel pridružiti. Moram pa reči, da je to, kar se je v zadnjem času naredilo v Sloveniji izjemno v svetovnem merilu.

K. S.: Pridružila bi se žalnemu slovesu, pobuda je hvalevredna. Pokojni si to zaslužijo.

Franc Zabukošek: Seveda sem za sodelovanje in tudi že sodelujem kot vseposvojitelj in v Civilni pobudi, Teharje muzej genocida in katarze.

Ravno danes smo imeli tiskovno konferenco (brez vednosti o Večerovem zapisu !?) in z uglednim zgodovinarjem dr. Milkom Mikulo in pravnikom Janezom Lampretom ugotovili, da je to dejanje neprimerno.

Dejstvo je, da je na Teharjah veličasten spomenik v spominskem parku državnega pomena, ki ni dokončan. Ob odprtju spomenika 2004/2005 je pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek izjavil, da mora to biti osrednji spomenik-opomnik povojnim revolucionarnim žrtvam.

Dejstvo je, da je tu bilo koncentracijsko taborišče revolucionarjev, ki so ljudi mučili, zlasti pa matere, ki so jim jemali otroke in odvažali na bližnji lokal Petriček.

 Vse to mora biti razlog, da se pri spomeniku na Teharjah uredi pokopališče in tako spominski park postane muzej za vzgojo za mir in sožitje, torej trajen državni opomnik in dokaz katarze državljanov Slovenije.

V ponižnosti vas prosim za skupen premislek in v logoterapevtskem po Franklu smislu uredimo Teharje za sprejem žrtev Hude jame.

Mislim, da moramo resnično začeti moliti za zdravo pamet in prositi za milost usmiljenja, da pridemo do soglasja za katarzo v resnici.

Vse dobro in sodelujmo za nujno spravo v narodu !   

M. P.: Jaz lahko pridem, če bom časovno mogla. Podpiram.

A.H.F.: Vsekakor želim biti obveščena o dogodku oziroma dogodkih, saj kaže, da bo potrebnih več žalnih slovesnosti oziroma več prenosov posmrtnih ostankov žrtev pobojev. Čutim dolžnost, da se vsaj katerega teh dogodkov udeležim in se tako na simbolen način poklonim spominu vseh pobitih žrtev v želji, da bi naš narod začutil enost v pripadnosti tej zemlji, temu rodu, da bi presegli razdeljenost in končno začutili moč v povezanosti in složnosti.

G. P.: Vprašanje je, kdaj bo pogreb, šele potem lahko kaj odgovorim.

A. K.: Žalnemu zboru se bom rad pridružil, če bom takrat v Sloveniji. Predvidoma v prvi polovici junija bom namreč za dalj časa odšel v tujino. Priporočam se za nadaljnja obvestila.

P. R.: Bog. Vse to spremlam z eno veliko žalostjo.

Nihče od svojcev po krvi ni bil ubit, toda v kraju, kjer sem, so jih pobili 125, če bi ne blo mene, spomenika še danes ne bi blo. Postavili smo ga leta 2000, pa do danes ni blo besede o njem …

Ko so odprli enga od "grobov", v katerem naj bi blo vsaj trideset pobitih, kot so rekli ljudje, so priznali le dva …

Vse je zamešano in pomešano, poleg pa še to, da edini, katerim bii morda lahko potožil Nova Zaveza in stranka NSi, ne štimata.

Vsemu navklub z dobro volo, radostnih ...

M. I. F.: Jaz vas spremljam z molitvijo pri vseh vaših delovanjih! Seveda molim tudi za vse umrle ...!

H. N.: Pripravljena sem se udeležiti pokopa žrtev iz Hude Jame. Sporočite mi, ko bo pokop, menda poleti.

P. K.: Če bo le mogoče bi se želel udeležiti te žalne slovesnosti.

P. Z.: Pripravljen sem se pridružiti žalnemu zboru in pospremiti posmrtne ostanke pobitih iz Hude jame. Seveda pa se je treba prej pametno odločiti, kje jih pokopati!

J. F.: Osebno sem pripravljena sodelovati pri žalni slovesnosti. Odvisno je le od termina, če bom takrat v Sloveniji.

M. M. P.: Če bom mogel, bi se rad udeležil.

A. I.: Sporočam vam, da sem se pripravljen udeležiti žalnega zbora, vendar v tem trenutku še ne vem, če bo to mogoče. Več bom lahko povedal, ko bo znan datum prenosa posmrtnih ostankov iz Hude jame v Maribor.

M. Z.: Preveva me nek domoljubni občutek in čutim dolg, da prispevam k obeležitvi tega pogreba. Sem za nekakšno osrednjo (pogrebno) slovesnost, ki se naj dotakne čim večje množice Slovencev, tudi preko medijev, prenosa. Gotovo bo šlo za največji pogreb v zgodovini Slovenije. Morda lahko prispevam tudi kot glasbenik in nastopimo s skupino DMP s kakšno izbrano skladbo. Vseposvojitev bi lahko bila motor te slovesnosti ali vsaj tesen partner. Kdaj bo pogreb?

M. P.: Po možnosti bi bil pripravljen sodelovati.

K. Š.: Vesela sem, da bodo ti naši bratje dobili zemeljski poslednji dom. Samoumevno se mi zdi, da bo tu žalna slovesnost z udeležbo cerkvenih in državnih vrhov in seveda pogreb z verniki, svojci, ki smo nekako vsi ... Sicer kot vedno trdim: oni tega ne rabijo, so Božjem naročju od prve minute slovesa ...

N. N.: Žal, srčno rada bi bila zraven, vendar še doma ne smem k sv. maši, kadar je le-ta pri križu za po vojni pobite žrtve. Namreč moj mož je bil pri Udbi, ne po svoji želji, sprva še sploh vedel ni, za kaj gre, tudi nobenga ni izdal,vendar je bilo veliko groženj in ima še vedno nek strah v kosteh. To je očitno. Še vedno se boji, da bo do nečesa prišlo in kaj bo potem..... jaz se ničesar ne bojim, ker je vedno Bog z menoj. Življenje mi lahko vzamejo, duše mi ne morejo. A pri teh letih potrebujeva drug drugega vedno bolj in se pač prilagajam ter nočem drezati v žerjavico. V mislih bom z  molitvijo prisotna.

A.T.: Vsekakor se bom žalnemu zboru pridružil, če bom le tedaj v Sloveniji.

V. K.: Zame je to nekako predaleč, da bi se tega udeležila. Vsekakor pa podpiram to idejo, da duše najdejo mir. (Kar je zelo pomembno!!)

J. B.: Pridem.

M. K.: Tudi sama bi se pridružila, če bo le mogoče ... Se pa pridružujem misli, da se mi zdi bolj smiselen pokop teh žrtev v Teharjih. 

K. K.: Tudi jaz sem pripravljena sodelovati, kakorkoli; v sprevodu, lahko tudi kaj preberem, pojem ... Pridružujem se tudi mnenjem, da bi moral to biti krščanski pokop in sicer za mučence. Lahko bi tudi prebrali nekaj kratkih zgodb ljudi, ki bodo pokopani; tako iz kosti bolj vstane živi človek. Lepo bi bilo. če bi pogrebna slovesnost vključevala tudi poudarek o Božjem usmiljenju, ki je tudi za eksekutorje,da bi po Jezusovem zgledu odpuščanje odprlo pot k spravi. Ne zavedamo se, kako močno prikrivanje resnice, pomanjkanje sočutja in volje za spravo zaznamuje slovenski narod. Molim, da nam ne bi bilo vseeno.

F. O.: Glede pokopa žrtev iz Hude jame menim, da bi res bilo bolj primerno, da se jih pokoplje v Teharjih. Ali je to še možno spremeniti? In to iz več vidikov. Zanima me tudi, ali boste pisma Varuhov spomina tudi izdali v knjižni obliki, da bi to imeli v trajen spomin in ohranjeno v skupni obliki. In tudi vsi drugi dogodki, ki so povezani s temi žalostnimi dogodki. Za takšen zgodovinski dogodek bi si morali ljudje vzeti čas, vse drugo lahko počaka. To bi moralo doživeti čimveč ljudi.

M. Z.: Strinjam se z mislijo, da morajo biti žrtve pokopane z največjimi državnimi in cerkvenimi častmi, podpiram  tudi idejo, da bi si prizadevali v njihov spomin v Sloveniji uvesti dan žalovanja.  Prav tako se strinjam s predlogom, da bi dogodek pokopa pospremili z žalno komemoracijo v Cankarjevem domu. Prenosa in pokopa žrtev se bom udeležila, če bom na dan dogodka le v Sloveniji - saj me misel na trpljenje vseh teh strahotno pobitih ljudi   preganja in spremlja vsak dan, kljub temu, da sem se rodila  mnogo po njihovi smrti (in kljub temu, da je moj dedek bil partizan). Pri tako strahotnih zločinih čas ne izbriše ničesar, zato se mi zdi primerno ravnati enako občutljivo in pietetno, kot bi bili ti ljudje pobiti včeraj.

S. P.: Vsekakor sem tudi jaz pripravljena kakorkoli pomagati, prisostvovati .....

V. K.: Kakorkoli bo pogreb izveden - podpiram misel o cerkvenem in državnem vrhu - zelo je zaželeno čimprej vedeti datum, da uskladimo, premaknemo svoje manj nujne načrte! V Pesmi za Nagasaki - berite! - človek, ki mu je ob eksploziji zoglenela ljubljena žena, v slovesnem govoru označi Nagasaki kot "žgalno daritev za mir"! Vabljeni vsi še živi! Naj nas povezuje v sebi in med seboj. Za karkoli dobrega narediti potrebujemo (notranji) pokoj . . .

Franc Zabukošek: Zamisel o žalnem zborovanju ob prekopu Hude jame je dobra, toda jaz bi predlagal, da jo izvedemo kot tradicionalno krščansko poslovilno navado, da se opravljajo te molitve na pokojnikovem domu.

Veliko mučencev Hude jame je nazadnje bivalo v koncentracijskem taborišču Teharje, ki je danes blagoslovljen spomenik državnega pomena in ima tudi zametek kostnice. Mislim, da bi bilo primerno, da se varuhi spomina v času prekopa Hude jame kdaj zberemo pri molitvi in spominjanju na Teharjah-Bukovžlaku. Mislim, da bi se z zadovoljstvom pridružil tudi teharski župnik, ki se zelo trudi v negovanju spomina z molitvami ob prvih sobotah v mesecu pri večerni maši.

Z. K.: Z možem se bova srčno rada pridružila varuhom spomina ob prenosu posmrtnih ostankov iz Hude jame. Če bo datum znan vsaj nekaj dni pred dogodkom, bova skoraj gotovo lahko poskrbela, da ne bova imela kakih drugih obveznosti.
Hvaležna sva vam za vaše prizadevanje in hkrati zaskrbljena, ker se več ljudi ne odloči za posvojitev. Velikokrat ob tem pomislim na Abrahama in njegovo pregovarjanje z Bogom o tem, koliko pravičnih bi bilo dovolj, da bi mesta ne pokončal ... in potem pomislim, važno je vztrajati, kajti vsakdo, ki odneha pomeni enega manj.

 

Fanika Ozimič, 10. februar 2016

Opisala bom, kako negujem kulturo spominjanja kot "posvojiteljica" žrtev med in

po drugi svetovni vojni:

1) Najprej vsako nedeljo opoldan molim v njihov spomin, tako kot smo se dogovorili.

2) Gledam Pričevalce od g. Jožeta Možine na TV Slovenija.

3) Sedaj je tudi g. Janez Lomberger posnel pogovore - Spomine in jih gledam na TV Slovenija ali Maribor. Nazadnje z advokatom Rudijem Šelihom iz Slovenskih Konjic. Res pretresljiva življenjska zgodba.

4) Sestavljam tudi družinsko drevo mojih prednikov, kjer pri vsakem rodu mojih staršev omenjam, da sem združena z "vseposvojitelji" in da molimo v ta namen vsako nedeljo opoldan in da se nam lahko tudi drugi sorodniki pridružijo. 

Upamo in si želimo, da bi prišlo pri našem narodu do odpuščanja in sprave čimprej. Ta medsebojna zamera ne more večno trajati. Treba je "pokaditi pipo miru"!

Darja Jakofčič, 5. december 2015

Tako ljube so mi Dušice na spletni strani.

Spomnim se prostora v Yad Vashem blizu Jeruzalema, z milijoni zvezd, lebdečih v temi okoli mene in sredi tišine recitiranja imen otrok, zmletih nekje v čeljustih tega, kar Judje poimenujejo Šoah, v istem podivjanem času v katerem so umrle naše žrtve.
Spomnim se, kako so mi bili blizu ... Kako sem po tistih glasovih, ki so nekatere sopotnike stiskali v duši, slutila nebesa. Nepreklicno stvarnost nebes!
Od tedaj so zame nebesa stvarnost.

Dušice so prav to: da čutimo, da so nam blizu.
In da še vedno so.
In da tam, kjer so, ni več bolečine, ni več sovraštva, ne zamer, ne groze.
In to kljub temu, da je večina od njih zapuščala to našo stran stvarnosti v bolečini in strahu, celo v grozi.
A pri mnogih je bila ta groza presijana z upanjem, celo z nezlomljivim zaupanjem Vanj, ki je šel prav to pot pred njimi.
Z vero, da zlo nikoli ni konec. Nikoli!!!

Njihova vera umiva tudi nas, ki bolečine, sovraštva, zamere, celo groze včasih, še nismo pustili za seboj, ki vse to kdaj še vedno doživljamo.

A v isti svetlobi že sijejo tudi tisti, ki tega upanja, te trdnosti v času svojega odhoda še niso poznali. Ki so Ga spoznali onkraj.
Njegova ljubeča, vseprežemajoča svetloba greje tudi njih. Greje ledeno meso in dušo, tali led, v katerem so odšli. Tudi oni postajajo del te luči in zato blagoslov tudi za ta svet.

In po njih, katerih imena drsijo med milijoni zvezd po ekranu, ta nepremagljiva (a včasih očem skrita) svetloba umiva in greje tudi nas.
Morda nas počasi umije tako zelo, da zajočemo kot otroci. Da postanemo kakor otroci.
Kot otrok in povsem iz srca lahko joče le tisti, ki se na poseben način počuti  varnega. In to kljub bolečini, ki mu trga srce.
Nihče nikoli ne joče sam. Nihče ne joče, če ni nikogar, ki bi mogel ljubeče slišati njegov jok.

Ti naši bratje in sestre, matere in očetje, sinovi in hčere, katerih imena nam drsijo skozi oči in srce, to varnost že poznajo.
Mi jo šele iščemo.
Molimo zanje.
A mnogo bolj smo deležni njihove ljubeče molitve.
Tista žareča ljubeča svetloba je v tej njihovi molitvi za nas!
Hvala za Dušice!
Hvala Ti, Gospod, zanje ...

Kako molimo, november 2015

 

Zorka Lavrenčič

Milojko spremlja v večnosti moja molitev Oče naš in Zdrava Marija.

Kako pa drugi molite?

 

Kristina Škibin

Zdaj, v nedeljo opoldne, bova z mojim posvojencem zmolila Angelovo češčenje. Naj počivajo v miru, naj vse, kar so morali prestati, pripomore za mir na svetu.

 

Maksimilijan Matjaž

Trenutno sem v posebno vroči delovni fazi, zato je tudi moja molitev k svetnikom in mučencem vroča in kratka. Po devetdnevnici k JPII sem sedaj v devetdnevici k JFGnidovcu. »Naše« tri+ pridružujem tem velikanom ponižnega Pastirja! Tudi vi ste poleg!

 

Ljudmila Treven

Jaz molim vsak dan desetko, ki je za nas križan bil za dušo, ki mi je dodeljena, in hkrati za spravo. Če kdaj pride tako, da tega ni, nadomestim naslednji dan. Res pa je, da ob nedeljah opoldne pozabim na angelovo čaščenje.

Pa tudi pri maši se večkrat spomnim nanjo. Mislim, da si bom počasi zbrala še eno dušo.

Vse dobro živim in mrtvim!

 

Majda Žužek

Moj posvojenec Jože Bernard je vsak dan v mojih molitvah. Pa ne le to, nanj se obračam s prošnjami, ker verjamem, da je pri Bogu. Najina bližina je že zelo domača in mi prinaša veliko zadovoljstvo. Zdi se mi, da se vsak dan bolj poznava. Naj počiva v miru pri Bogu in njegova priprošnja naj prinaša blagoslov slovenskemu narodu, sedaj pa še posebej družini, ki jo rušijo. Smo povezani v molitvi.

 

Peter Ženko

Priznati moram, da večkrat pozabim na posvojenca. Lahko pa rečem, da sem sklenil darovati sv. mašo zanj enkrat na leto. In ravno jutri se bo za mojega posvojenca Franca darovala sv. maša.

Naj ne zveni neskromno, ko rečem, da sem ponosen, ko se po mojem varovanju ohranja v spominjanju en človek.

Prosim vas, preberite si v zadnji št. revije Ognjišče rubriko "Gost meseca" in spoznajte, kakšno zlo se skriva za poskusi izbrisa spomina.

 

Mojca Kastelic

Za mojega posvojenca darujem pripravo vsakdanje Božje sledi na spletni strani vrtnicejms.net.

Božja sled išče sled vsakdanjega datuma v psalmih in evangeliju, spodbude papeža Frančiška in spodbude iz bogoslužnega branja brevirja.

Hvala vsem, ki se trudite za Božje kraljestvo med nami.

 

Alojz Zalesnik

Moje in tudi naše skupne molitve (četudi jih je premalo in često tudi s prešibko poglobljenostjo) se osredotočajo na zahvale in prošnje našemu Stvarniku. Zahvale, v prvi vrsti za dar življenja, za zdravje, za vse talente ipd. Prošnje pa za zveličanje duš vseh naših pokojnih in tudi vseh tistih, za katere molimo v namen varovanja spomina ter za ugodno razreševanje raznovrstnih težav, ki so pred nami. V molitvah se priporočamo tudi našim krstnim patronom in vsem blaženim, da bi dosegli krono svetništva. Ob posameznih praznikih pa so molitve skladne tudi s temi nameni. Občasno se molitev nadgradi še s petjem kakšne primerne nabožne- često Marijine-pesmi. Molimo tudi  k sv. Duhu za "zdravo pamet oz. za razsvetljenje". Pozdrav z "Božja pomoč naj bo vedno z nami vsemi!"

 

Janez Rozman

V znamenje hvaležnosti, tudi sam zmolim Oče naš in Zdrava Marija za "mojega" heroja, zjutraj ko začnem nov dan z molitvijo.

Iskreno pa priznam, da mi včasih uide iz spomina.

ZBogom!

 

Katja Ceglar

Ob nedejah ob dvanajstih sem običajno s čim zaposlena in redko uspem zmoliti ob angelovem češčenju. Kadar nisem, tudi to naredim. Sicer pa sem vsak dan pri maši in takrat se spominjam mojega varovanca. In kadar molim, delam, to običajno namenim za ''vse svoje'', med katerimi je tudi on in vsi povezani z njim.

 

Lojze Čemažar

Tudi v naši družini smo se z njim in njimi, do katerih nas med drugim obvezuje tudi obljuba spomina in molitve, še na izrazitejši način v teh novemberskih dneh na krščanski način, v veri da smo v enem občestvu, povezovali.

Osebno se Jožeta in množice v našem narodu pozabljenih vsak dan spominjam in se zavedam svoje majhnosti, kajti mučenci so resnični priprošnjiki sredi naših in mojih dni.

Z Bogom!

 

Hedvika Lamovšek

Jaz pa takole molim za mojega "strička " Florjana:

Pri vsakem rožnem vencu molim eno desetko za moje najdražje in k njim prištejem tudi strička Florjana. Na koncu, ko molim za vse verne duše, ga še enkrat omenim. Pri sv. maši, ko moli gospod za vse naše rajne, se ga tudi v mislih spomnim in za praznik vseh Svetih sem tudi v njegov spomin prižgala svečko, ki je gorela za moje drage rajne - poleg spada tudi on! Na seznam, za katere moli naš gospod na pokopališču in v cerkvi za vseh vernih duš dan, sem poleg mojih rajnih napisala tudi Florjana Leskovar. Ko bo imel rojstni dan, mu bom poskrbela za sveto mašo. Prav lepo mi je ob misli nanj!

Ob nedeljah pa ob dvanajstih molim zanj in za vse po vojni pobite žrtve angelovo češčenje.

 

Janez Juhant

Spomin vsak dan pri Angelovem češčenju, praviloma zvečer. Sicer pa mi je velikokrat pred očmi njegova od vaščana sosednje vasi s puško pretolčena in potem obvezana glava na teharskem dvorišču in podobna pot v smrt. Ob tem se mi zdaj ponuja tudi misel na nujno molitev za tega njegovega rablja.

 

Branko Cvelbar

"Moj posvojenec" je moj stari ata Viktor Cvelbar, ki ga nisem nikoli videl in tudi slike še nimam.

Včeraj in v soboto je bil z nami, ko sva z ženo vodila dve skupinici v hribe.
Odkar je moj stari ata moj posvojenec, ga večkrat vključim v pogovor, saj ga včasih sploh nismo omenjali. V zadnjem letu je naš pogostejši sopotnik.
Posebno srečanje sva doživela s hčerko Ajdo, ko sva bila pri njegovih vrstnikih v Barbara rovu. Takrat sva za najina posvojenca prižgala svečki.
Tudi ta doživetja deliva z znanci in prijatelji. Vsi niso navdušeni, a se ne dava, saj je potrebno ogreti srca, ki so v mnogih primerih hladnejša od kosti v rovu ...
Bog blagoslovi ene in druge!

 

Metka Brinjšek

Mojega starega ata Ivana imam večkrat v mislih. V nedeljo pa Angelovo češčenje njemu namenim. Takrat sva povezana na poseben način.

 

Jožica Žagar Muhič

Moja molitev je naslednja: Vsako jutro molim rožni venec božjega usmiljenja za najrazličnejše potrebe ožje in širše družine, drugih družin po imenih, bratov in sester v molitvenih skupinah in mojega naroda. V ta rožni venec vključujem mojega dragega varovanca Miha Krištofa in vse druge žrtve druge svetovne vojne. Gospodu rečem: Naj ta rožni venec objame Miha in vse druge žrtve vojne. Molitev se nadaljuje spontano z besedami po Svetem duhu - prosim, naj Jezus položi svoje sveto ime na vse, ki so odšli od nas in verujem, da so že deležni večne slave, ali naj jih sprejme v večno slavo, naj ozdravi še morebitne nezaceljene rane in jim podeli mir in podobno. Vse prednike našega naroda prosim, da molijo za nas v nebesih. Tudi Marijo prosim - spontano!

Vse dobro in obilo BOŽJEGA BLAGOSLOVA!

 

M.

31. oktobra sem bila v Zagrebu z Društvom Huda jama. Bilo je javno sojenje etičnega in moralnega sodišča J. B.Titu. Eden najmočnejših dokazov je bilo pričevanje Leljaka, ki je našel dokumente, ki nedvoumno pričajo, kdo je odgovoren za umor mladega Stjepana Crnogorca, kdo vse je bil obveščen. Stjepan Crnogorac je bil nadarjen študent glasbe v Salzburgu, doma iz Grude v Hercegovini. Udba ga je ugrabila in umorila v Lj neznanega dne v juniju 1972!!.

Njegovi sestri in brat zaman iščejo in prosijo, da se razkrije, kje je njegov grob. A sedaj vsaj vedo, da je bil umorjen.

V prekrasen oktobrski dan sem izstopila iz avtobusa pred dvorano Vatroslav Lisinski. Na sebi sem imela majico Jaz sem Stjepan Crnogorac. Čakali smo, da se vsi zberemo. Malo stran je stala starejša ženska. Gledala me je tako žalostno, začele so ji teči solze. Stopila sem k njej in jo brez besed objela. Močno me je stisnila in rekla: "Jaz sem sestra Stjepana Crnogorca." Solze so tekle tudi meni. Brez besed sva bili. Stali sva in se držali za roke. Ne znam opisati ne občutij ne misli.

To pišem zaradi nepotrebnih pomislekov, celo bojazni, kaj bodo rekli svojci naših nepokopanih žrtev. Lahko samo rečem, da vedo, zakaj to delamo, da vedo, da niso sami, da vedo, da je tako prav, da vedo da bomo samo skupaj lahko pokopali vse naše mrtvece.

Ko je predsednik razsodišča, profesor dr. emeritus Zvonimir Ščeparovič pozdravljal posamezne udeležence, je omenil tudi člane Društva Huda jama iz Slovenije. Nisem se takoj ovedela, kaj se dogaja. Ljudje so ploskali in začeli spontano vstajati. 3000 ljudi je stalo, ne nam posameznikom, nam Slovencem, ki vemo in pričamo, da moramo pokopati vse mrtve!

Prvič sem v živo slišala pričevanja, videla ljudi, ki jih je mučila, poskusila ubiti Udba.

Prav gotovo je bilo pričevanje Romana Leljaka eno ključnih in najbolj pretresljivih. Dvorana je umolknila v grobno tišino, ko smo gledali film o Hudi jami. Grozljive slike, kako so napredovali skozi vse pregraje, slike iz sedaj zaprtega jaška, groza mrtvih, živih vrženih v jamo, ni potrebovala nobenega komentarja.

Kako molim? Težko, zelo težko. Kdaj lahko molim samo kot otrok Sveti angel varuh moj za Franca Forška in za Stjepana Crnogorca. Drugič samo stojim pred veliko grozo storjenega. Nikdar nočem zmanjšati tega zla v vsakdanjost. Hočem zreti v grozo prave resnice. Čutim, da je tako prav. Dostikrat kličem Boga v stari hebrejščini, hudega starozaveznega Boga Izraelcev. Niti izreči ne morem. Nema molitev.

In potem je prišla na oder velike, prelepe koncertne dvorane sestra Stjepana Crnogorca, prava i časna sestra Bernardina. Govorila je svojo molitev. V njej je bila vsa ljubezen, leta molitev do tega dne in mnogo več. Nikoli ne bom pozabila, segla mi je najgloblje v dušo, v srce, izrekla tudi moje stiske, molitve. Skoraj fizično se je čutilo, kako množica v dvorani prosi z njo. Sama sem čutila njeno molitev kot božjo milost, kako lahko, smem moliti.

Po koncu smo se zbrali za skupno fotografijo s sorodniki Stjepana Crnogorca. Sestra Bernardina mi je podarila izvod molitve, da jo molimo tudi pri nas. Molitev vedno združuje. V dobrem proti zlu. Mrtve in žive.

Tiste ki prihajajo in one, ki odhajamo. Časi so hudi.

 

Molitva za umorenu hrvatsku braću

O Bože!
Kako te moliti za našu usmrćenu i otetu braću
a ne pomisliti na ubojice,
koji su mržnjom uništili njihove živote zore,
proljeća, htijenja i nadu njihovu?

O, Bože! O, Bože, Bože!
Kako te moliti za naše očeve, majke, sinove,
našu braču, a razdire me jauk njihov,
dok gledam kako im se u očima trnu posljednji životni gledi?

Kako ću ti se moliti, a tamo, negdje,
zemlja se, nad njihovim kostima, pomiče, viče, zove:
Dođite! Čekamo vas, mnogo godina: četrdeset, pedeset,sedamdeset!
Kako ću moliti, jer me njihov jauk, iz strahotnih jama, zove?

Kako ču se za te moliti, brate Stjepane,
dok, sa snimaka, slušam kako te Udbini zločinci muče, udaraju, žeđu more?!
Ugrušci tvoje muke i moje su rane.

Udbaški ubojice još i danas gmižu, zemljinim zaliscima,
viseći o svojim zlodjelima, puni umorene krvi, ko boce zatorne kuge.
Kako više mogu, o svojim ramenima, vucarati svoje krvave zločinačke ruke?!

Bože!
Stojim pred tobom, osnažena Duhom tvojim.
Sklapam ruke i molim te: usliši molitvu moju,
koju mi tvoj Duh, iznad svih jama i neznanih grobova pronosi,
u kojima braća naša, jaucima svojim, imena nam svoja ostavljahu.

Bože!
Molim te za njih i za sve povorke njihove nijeme,
čije tragove, bez sijena, i sada gledam,
oblijevane majčinim mlijekom i vriskom nejači,
koji nas boli, žeže i peče, ko žerava vrela.

Molitva ova neka im duši svijetli,
neka ih ona, vječnom milinom, grije!
Ti ih, Bože, čudom svoje ljubavi,
ovjenčaj slikama slobodne Hrvatske nam drage,
u kojoj se neutrnjivi stijeg vije i sa svima nama,
za sve njih, zauvijek se plamti!
Braću našu, usmrćenu i otetu,
Bože, ti obveseli životom i veseljem svojim vječnim!

Makarska, 21. listopada 2015

Mila, s. Bernardina Crnogorac
rojena i časna sestra Stjepana Crnogorca, ki ga je ugrabila, mučila in likvidirala SLO Udba.

Na prošnjo podarjeno, da se bere tudi v Sloveniji, v Zagrebu 31. oktobra 2015,
ko je s.Bernardina prebrala pesem na 4. srečanju Hrvaškega nacionalnega etičnega razsodišča (etična in moralna obsodba J. B. Tita in naslednikov, Zorana Milanovića) v dvorani Lisinski.

 

Ana Kos

Jaz največkrat zmolim ali zapojem Angel Gospodov, včasih moliva skupaj z možem, ki ima tudi svojega "varovanca". (Včasih tudi pozabim.)

Marsikdaj sem ob nedeljah po maši še pri naši cerkvi (v pogovorih s sofarani) in tako večkrat začne tedaj zvoniti angelovo češčenje, pa me spomni.

Mi je to prav všeč!

Sicer pa kar velikokrat pomislim na vojne in povojne žrtve ...... sama vedno bolj čutim, kako zelo sem povezana s svojimi predniki ...

 

Dorica Žuber

Rodil se je 24. novembra leta 1924, ANDREJ,
rodil se je 29. januarja leta 1923, JANEZ IVAN.
Bila sta moja strica. Mlada, v rosnih letih sta omahnila v smrt ...
Rodil se je 20. aprila 1898, JURIJ.
V zrelih letih se je končalo njegovo zemeljsko življenje ...
Naj njihova zemeljska smrt ne bo zaman.
V spomin nanje molim Angelsko češčenje.

 

Roman Oberč

Za svojega strica pogosto molim in ga prosim za pomoč moji družini in vsemu slovenskemu narodu.

Moje vprašanje pa je: s kom bi se lahko dogovoril za preiskavo na podlagi DNK testa. Čeprav izkopi še niso narejeni, ne bi bilo nič narobe, da bi pričeli z ustreznimi preiskavami med sorodniki žrtev.

 

Silva Matos, 23. september 2015

V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk.

Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.

Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.

Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.

Bogdana Počivavšek, 23. september 2015

Marec 2009: "Glejte nocoj poročila!" mi je dejala dr. Dežmanova po predavanju na OŠ Podčetrtek in res sem jih. Šokantne slike iz rova svete Barbare in primitiven odziv sodelavca naslednje jutro: "Saj to so bili Hrvati" še danes odzvanjajo v moji notranjosti.

"Kajn, kje je tvoj brat Abel?", vprašanje, ki celo človeško zgodovino odmeva, pa nas ničesar ne nauči!

Nisem čutila potrebe, ali pa nisem želela priznati, da nisem vredna stopiti na sveto zemljo….

September 2015:                                                                                                                                             Spoštovani varuhi spomina, v soboto, 19. septembra ob 10h, bo v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Mašo bo daroval duhovnik Jošt Snoj. Ker je prostora v jami malo, je število ljudi zelo omejeno. Zato se čim prej oglasite, če bi se želeli dogodka udeležiti. Vse dobro želim, Romana

In se odločim - moja hči namreč razmišlja drugače. Že od odkritja želi videti kraj zločina.

19 september, Laško

Na parkirišču trgovine TUŠ srečam preostale udeležence svečanosti. Kar nekaj jih poznam, čeprav so Ljubljančani. Z mano je brat, ker ima hči druge obveznosti. Vesela sem tega, saj menim, da je tako bolje za obe.

Prižiganje svečk pred kapelico in izgovarjanje imen zadene bolj brata, kot mene, saj sem podobno doživela na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava.

Vstopimo v rov. Rudniški tir in čelne svetilke, korakam brez misli.

Kita las udeleženke pred mano oživi spomin na slike, ki so pred leti pretresle vse dobromisleče prebivalce Slovenije. Kako se je lahko zgodilo kdaj kaj takega? Misli zaplavajo, domišljija slika trume golih romarjev (baje so se morali sleči pred vstopom) in pride misel: "Le kaj so doživljali v gotovosti, da se tu njihovo potovanje konča." Ali lahko ohranjaš vero in upanje tudi v takih trenutkih, ki se prav gotovi zdijo večnost?

Sveti Pavel pravi takole:  

Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.

Verjetno takrat ne moreš razmišljati tako, a mi, ki imamo možnost udeležiti se najsvetejše daritve nad jaškom, kjer ležijo trupla več kot tisoč še neizkopanih žrtev, se moramo zavedati, kakšen potencial milosti za narod je tu, če se jim le priporočimo! Žrtev, četudi neprostovoljna, rodi milost, saj se -kot energija- ne more izgubit, lahko se le pretvori.

Rov lepo počiščen, urejen, kot se spodobi, le iz podzavesti vstajajo slike gomile mumificiranih trupel, ki so vsaj dobili strel v tilnik in tako hitro končali trpljenje. Kako umiraš pod težo nekaj tisoč sotrpinov, ki padajo nate? " Moj Bog, zakaj si me zapustil?" Kako lahko živiš z zavestjo, da si pri takem grozodejstvu sodeloval, pa čeprav neprostovoljno? Vprašanja, na katera ne bo nikoli odgovorov.

                                                                                                                                                Vračam se z zmedo v glavi. Zavijemo še levo, kjer zaboji s kostmi ponavljajo večno vprašanje: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?" Kot Dachau v primerjavi z Auschwitzem! Relikvije nagovarjajo!

Sedaj vem, zakaj so bili Jobovi prijatelji ves teden tiho, ko so videli njegovo bolečino!

"Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti!" je dejal moj brat in strinjam se z njim!

Emilija Kladnik Sorčan, 23. september 2015

Nisem več mlada, in hkrati ne dovolj stara, da bi se me dogodki sredi prejšnjega stoletja neposredno dotikali. V srečnem otroštvu se je v našo družino, podprto z neizmerno očetovo ljubeznijo, kdaj pa kdaj ob večerih prikradla zgodba o stricu, ki ga nismo poznali. Ime mu je bilo Marko, v dvanajstem letu je odšel v večnost tik pred koncem zmage nad nacizmom. Pripoved so pogosto spremljale očetove solze in jeza nad krvniki, ki so utrnili mlado življenje. So to storili v gorečnosti za "našo stvar" ali so bili preprosto do konca podivjani? Tega nihče ne ve, precej drugih okoliščin pa je očetu v dolgoletnih prizadevanjih uspelo sestaviti v zgodbo s kar banalnim začetkom: Kmečka družina s Harja nad Laškim je imela v delu pri čevljarju v Zgornji Rečici za tisti čas pomanjkanja precej dragoceno stvar - čevlje. Iskat bi jih naj šel moj oče, pešačiti bi moral precej kilometrov, se vmes registrirati pri okupatorjih v mestu in srečno prestopiti na partizansko ozemlje v Rečici. Za skoraj petnajstletnega fanta bi to pomenilo veliko nevarnost, saj bi bil eni in drugi strani sumljiv, zato mu ded ni pustil na pot. Vmešal se je mlajši Marko, neugnan fantek z izjemno voljo, češ, naj grem jaz, saj sem še otrok in se nimam česa bati. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Mater, ki je drugi dan odšla za njim, so ustrahovano spodili nazaj, da je ostala živa, je zaslužna dobra gospodinja hiše, kjer so imeli partizani štab. S pravo besedo je pomirila zasliševalce, mami pa povedala kruto resnico, da je prišla prepozno. Družina je po koncu vojne postala žrtev montiranega procesa, razseljena po zaporih, moj mladoletni oče in najmlajši brat pa sta medtem morala z lastno iznajdljivostjo preživeti. Zgodbo bi lahko z zanimanjem poslušala in nato pozabila, a kaj ko ji je umanjkal konec: Oče ni smel z resnico na dan, breme, ki ga je nosil globoko v sebi, ker je šel v smrt bratec namesto njega, mu je zasejalo usodno bolezen in moji otroci so se morali še čisto majhni posloviti od (pre)zgodaj umrlega dedka.

V soboto sem odšla na kraj zločina namesto pokojnega očeta, ne vem točno, ali je Marko na dnu rova ali pod smreko v bližnjem gozdu. Moj oče je hodil z mano in skupaj sva prosila za mir, ki ga sedaj najbolj potrebujem jaz. Lahko bi rekla kot mnogi drugi - kaj me to briga, a preden izustiš zadnji glas te floskule, že veš, da to ni res. In ko te od glave do pet obide spoznanje, da je usodna zamenjava, ki se je nekoč tako po neumnem zgodila, pogoj, da ti obstajaš, ti ostanejo samo solze, ki si same utirajo svojo pot.

Marko, lahko bi živela oba, jaz in ti, če bi bil svet drugače narejen.

Hvala vsem znanim in neznanim ljudem, ki ste me spremljali na tem romanju.

Karmen Smodiš, 22. september 2015

Po obhajilu v Barbarinem rovu sem zaznala blago prisotnost tistih, ki so tukaj ostali. Nič srhljivega, obupnega, ali sovražnega. Ne. Četudi že doumejo vsepresegajočo ljubezen Najvišjega, sem čutila, da se je v rov naselila hvaležnost in tihi spokoj, da smejo ostanki teles biti deležni svete daritve.

Ariana Libertin, 22. september 2015

V boju za lagodno življenje kričimo: »Pustite, kar je bilo, je bilo! Vsaka vojna je kruta!«  In potiskamo nazaj v rov ostanke mladih življenj, neizpolnjene sanje, neizpeto ljubezen do domovine …

S plastenkami vode in slovenskimi jabolki podpiramo reke beguncev na poti v lagodno življenje.

Toda, strma je pot …

Karmen Kristan, 22. september 2015

V soboto sem se udeležila svete maše v Hudi jami. Želim si, da bi se zmogli odpreti resnici, sprejeti jo v sočutju in odpuščanju do vseh, da se postavijo osnovni pogoji za spravo in bi dali prostor Bogu, ki tudi najhujše stvari lahko uporabi za dobro. Še vedno me spremlja ... Pretresljivo podoživljanje hoje teh mučenikov po rovu. Vedeli so, da poti nazaj ne bo. Pogled v jašek, kjer je še 2500 okostij. Žive so zmetali vanj in so več dni umirali v kupu teles. Moja stiska je smešna napram temu. Jokala sem ob kostnici z več sto zaboji, v katerih so kosti, lobanje ... Vsi ti mučeniki so že v Očetovem objemu, takoj so bili, verjetno že med umiranjem ...TE KOSTI SO ZA NAS, V OPOMIN, KAJTI BRATSKA MORIJA SE LAHKO KAJ HITRO PONOVI ... NAŠA RAZDVOJENA SITUACIJA JE ZRELA ZA TO.

Miran Prnaver, 21. september 2015

V soboto, 19. septembra, je bila v Hudi jami maša v spomin na vse preminule v Barbarinem rovu, kjer je bilo ob koncu druge svetovne vojne pomorjenih več kot 3000 ljudi. Približno polovico naj bi bilo Slovencev.

Del rudnika, kjer so bili izvršeni poboji, je bil zaprt leta 1942 in po pobojih leta 1945 zazidan, zabetoniran z 11 pregradami. Preostali del rudnika je bil zaprt leta 1992. Leta 2008, ob odkritju tega grobišča, so del žrtev (okrog 460) našli v samem rovu, kje so bili nametani in posuti z mrtvaškim voskom. Ti so bili vsi pobiti s streli v tilnik. Vse ostale žrtve so bile zmetane žive v rov, ki je globok 45 metrov. Od odkritju so odkopali 13 metrov globoko in v globini med 8 in 13 metrov so odkrili 380 žrtev. Vse ostale žrtve (2500) so še zasute, zakrite v jašku v globini od 13 metrov naprej do približno 45 metrov globoko.

Današnjo sveto mašo petih duhovnikov je vodil duhovnik in akademski slikar Jošt Snoj. Med duhovniki, ki sem jih poznal, sta bila Franci Alič (nekdanji župnik v Šentvidu v Ljubljani) in Janez Cerar (nekdanji direktor študentskega doma Vincencij v Ljubljani). Somaševala sta tudi Maksimilijan Matjaž (profesor biblicistike na TF) in p. Bogdan Rus OFM (duhovni pomočnik v župniji Šiška), diakoniral pa je Ferdo Rus.

Najprej smo se zbrali pred rovom pred kapelico, kjer je lahko vsak ob veliki sveči prižgal svojo svečko in povedal ime tiste žrtve, ki smo jo v okviru vseposvojitev.si posvojili ali pa smo povedali, koga se spominjamo od današnjem dogodku.

Sveta maša je bila pri jašku, kjer so žrtve. Po maši nam je spregovoril rudarski inženir Ivan Kenda, ki je sodeloval pri prebijanju pregrad in odkrivanju ostankov povojnih žrtev.

Potem smo šli mimo prostora (kostnice), kjer je shranjeno okostje približno 800 žrtev. Okostja so zložena v plastične zaboje. Približno 2500 žrtev pa je še vedno v jašku.

Sam sem imel to priložnost, da sem v jamo, v rov nesel oltarček (sicer preprosto mizico), na katerem se je darovala spominska sveta maša tako za žrtve kot za njihove krvnike.

Današnje srečanje z nepojmljivim, pa tudi z vero, da smrt in zlo nimata zadnje besede, smo končali s pogostitvijo in druženjem pred Hudo jamo.

Marija Stanonik, 21. september 2015

Srečanje v Hudi jami ...

Rada bi ohranila besede gospe iz Begunj na Notranjskem: Meni je pa zdaj odleglo!

Povedala je, da je (kot mladoletna?) prestala Teharje in da še zdaj ne verjame (kaj, pravzaprav nisem upala spraševati).

Svoje vtise bom lahko spravila na dan šele čez dolgo časa. Če kdaj!

France D. Korošec, 21. september 2015

Moja mami je pri skoraj devetdesetih v soboto dočakala zvezni trenutek, ne samo vstop, celo sveto mašo na kraju umora svojega brata Tončka Debevec. Kako je to zmogla, tako psihično kot fizično, niti sama ne ve, saj je prejšnji dan zaradi šibkosti hotela odpovedati pot. V Hudo jamo jo je ponesel Oče naš. Ko sem hodil tik za njo, sem že obupaval, češ, saj ne bo zmogla. To bitje pa je na glas molilo in kar brzela je po tistih tračnicah. Bal sem se, da jo bo strlo na kraju, nad jaškom, pa je šla in gledala dol v globino kot mladenka v tistih letih, ko so ji ubili in hoteli izbrisati iz spomina očeta in brata. Za očeta hodi na domnevni kraj umora, na Hrastniški hrib, zase pa na kraj spominov groze, v Teharje, od koder jo je rešila nenavadno čudežna poteza.

Spominskega križa nisem vzel s seboj, ker sem ugotovil, da moram z obema rokama skrbeti za mami.

Vse to gre v zgodovino. Ne gre vsem v glavo, zato in marsičemu navkljub bom na ogled postavil nekaj fotografij o tej sveti maši v naši župnijski cerkvi.

Smo Varuhi spomina in g. Jošt ima še kako prav, da nas spominja, da posvojenim žrtvam posodimo svoj glas. On, ki ustvarja vrhunske barvne podobe njihove brezdušne mrtvaškosti ostankov njihovega telesja, je moral priti do tega, da jim nekaj manjka, glas torej. Zavedno in radostnoživo jim, obnemelim revežem, zdaj po mnogih letih posodimo še glas, da bodo lahko še dolgo pripovedovali zgodbe, ki so nam jih občudovalci zlatih boljševiških telet prepovedovali desetletja dolgo in nam jih poiskušali brisati v trajno pozabo.

Svoj glas posojam stricu Tončku, po katerem imam njegov osebni slikovni album, v katerega je, nepolnoleten, nekje leta 1944 zapisal sebi preroške besede: "Oropajte življenja me krvniki. V skodelo boste si krvi nalili, ki upirala se je vaši sili!" Iz sovraštva in v spirali neslutene zlobe so mu nočni tatovi in morilci njegove generacije po vasi, zažgali dom in ga hoteli vzeti s seboj v gozdove pri šestnajstih. Ni bil ne izdajalec in ne zločinec, samo borec za svoje vrednote in za svoje čisto golo življenje.

Vedel je, da nima izbire in ne velike možnosti preživetja. Komaj je začenjal svojo mladost, ko jo je udušilo neznosno izdajstvo, laž in podivjano pijano zlo v totalno izdivjanem mehaničnem nasilju in zasula jo je neznosna teža pobitih in pol živih, zalila sta jo kri in znoj raztreščenih sotrpinov v Hudi jami.

Posojam mu glas, saj mu niti niso dali možnosti, da brani svojo nedolžnost in da se ubrani norokrivih fikcijskih obtožb. Enostavno so ga pretepali kot izdajalca lastnega naroda, kot steklega psa, niso mu dali niti vode, dodelili so ga v skupino za takojšnji uboj. Enako so naredili njegovemu očetu, ki so ga odgnali kot klavno živino na Hrastniški hrib, kjer so na njih prežali jarki razklane rudniške zemlje. Niti ni vedel takrat, da v eni od sosednjih barak taborišča pobesnele krvoločne boljševiške smrti za življenje trepeta mladoletna, ničesar kriva sestra Bernardka.

Posojam mu glas, ker si v mislih predstavljam, v kakem trpljenju so končali, kajti nekaj preživelih iz gozdov Roga je desetletja sporočalo iz drugega konca planeta, kaj so jim storili.

Posojam mu glas, ker ni mogel tuliti v grozi obupa in prihajajoče smrti toliko močno, da bi ga mogla slišati trpeča mati, ki ga je potem čakala še najmanj do konca šestdesetih let, ko je še upala da bosta in sin in mož amnestirana, ko bodo končali z gradnjo udbovsko navrženega "podzemnega letališča, tovarn municije in orožja na Kočevskem ...". Meni, otroku, ki me je čuvala, je pripovedovala, največkrat v polsnu, ko spati ni mogla, bolečina sama pa je govorila iz njenega izsušenega trpljenskega telesa.

Zdaj še kako vemo, da so končali v orgijah pijanske nadutosti in velemoči zmagovalcev, gradnikov Novega rdečega razreda, polni domišljave nalagane fikcijske prihodnosti v zlatih prividih materialne nagrmadenosti zastonjkarsko užitkarskih dobrot preobložene boljševiške mize. Niso vedeli, da s pomočjo ostudne laži postajajo žrtve lastnega verjetja pohotni psihopatski poblaznelosti, ki je prihajala iz veledežele vseobširnega rdečega kulta in kulture smrti skozi mrliško zmaličeno čudovito Sibirijo.

Razčlovečili so jih do brezčutnosti za bolečino, do ravnodušnosti do telesne smrti in jih stolkli na nivo paničnega hlipanja za brezbolnim in sivim Onostranstvom, ki se jim zaradi neznosnega razočaranja, bolečin in v strahu posušenih solz obupa ni hotelo svitati na nobeni valovni dolžini še neznane odrešujoče svetlobe, ki jim je Jezus Nazareški ni prižgal do trenutka zemeljske smrti telesa in doklej ga niso videli prihajati v nevidenih žarkovjih Nebes.

V istem hipu je bil rešen vseh muk in izginilo je peklensko mrcvarjenje udarcev in oranje morilske krogle v njegovem tilniku in izprhnel je vonj vroče klokotajoče krvi v njegovem dušečem se grlu, ki je bila v bistvu kri njegove matere. Zginili so vonji po krvi in znoju smrtnih strahov in zginil je smrad pijanih sap podivjanih slovenskih Kajnov in zamrli so besi nadutih zlikanih morilskih oficirjev v zloščenih jahalnih škornjih naivnega Novega zlaganega in bolano shizofrenega razreda Črtomirovega rodu izpod Triglava.

Po tem, ko ga je zaobjela zatrdno obljubljena Svetloba Večnosti pred samimi vrati Novega Jeruzalema, je bil Tonček na dokončno svojem cilju za vse čase Večnosti v slavljenosti, v barvitosti in v angelskih glasovih ob Stvarniku vseh vesolij in Nebes.

Tako je v soboto njegova sestrica Bernardka in moja mati lahkotnega koraka in s težkimi Očenaši hitela med tistimi ukrivljenimi tračnicami do silnega ubijalskega jamskega jaška, da bi videla samo točko, kjer je Tonček prenehal trpeti nesrečo, izdajstvo, bolečine vseh vrst, žlehnobo zla in prask ubijalske pištole pijanega krvnika, ki je v tisti sekundi sam postal huda žrtev. In Bernardka, zdaj pri oseminosemdesetih letih, je brez strahu hotela videti kraj konca svojega objokovanega brata Tončka. Stopila je na rešetko in se zazrla dol v nemo globino, da sem se bal, da bo zgrmela za njim tja, kamor so jih nametali v smrtni koktajl mrtvih in stolčenih umirajočih človeških trpinov. Seveda ni padla, saj se ni bala, ko se je soočila z nečim, po čemer je hrepenela desetletja.To sem vedel, zato je nisem niti poiskušal prijeti, da ne pade.

Bilo nam je podarjeno, morda zasluženo in usojeno, doživeti Božjo daritev na kraju nepojmljivega ubijanja bratov in sester. Dano mi je bilo, da 70 let po njihovem tajnem izginotju in po strogi prepovedi spraševati sostanovalce Novega rdečega razreda karkoli v zvezi z njihovim izničenjem in z njihovim zradiranjem iz spomina občestva, končno pridemo na kraj velikega zločina in se zazremo v globino skalnega jaška smrti in se soočimo z njihovim prisilnim in brezsodnim kazenskim masovnim grobom, ki je morišče iz katerega je med slovenski narod v deviški vodi odtekla kri mučencev in tam ostaja dokler ne bo izprošena velika Milost razumljene in sprejete ter izjokane Sprave čistih src Slovenk in Slovencev.

"Koliko let kakšnega trpljenja, ki ga ti ne moreš doumeti", mi je rekla, ko jo je po maši v Hudi jami vsega slovenstva zaobjelo nekaj kot izjasnjenje, soočenje zmagovitega Dobrega z hinavskim zlom in milostna vseponižnost in predanost, v spravljenosti z vsem Stvarstvom in z vsemi, ki jih ima rada. Malo pozneje, po Hudi jami, ko sem bil prvič skupaj z njo v Teharju na kraju groznega spomina, sem skrušeno, ponovno in silovito in v polni odločenosti spoznal, kako imamo Varuhi spomina še kako prav, da moramo posojati svoj glas žrtvam tistih podivjanih časov. Še naprej jih hočejo skrivati. Še jih ubijajo, ponovno in kar naprej. Še naprej ležijo kruto zmesarjeni in pobiti kot ničeva ničeta, tam, pod milijoni kubikov odpadkov, strupov in usmrajene vode. Za kratek čas smo jih iztrgali ven med nas pred petindvajsetimi leti. Na hitro so jih spet pribili nazaj in jih zadelali pod brezizrazni in na silo izrezani marmor.

Brezdušni spolirani liki in umetelna lesena zavijugano begava pot, ki te blodi čez brezdušni in grdo mrtvi brezizrazni park, ki ga je oblikovala hči taglavnega poveljnika špijonov in zalezovalcev iz Novega razreda malikovalcev zločina. V kamen niso vklesali bistva. Niso zapisali niti kaj se je zgodilo tam, komu in kdo je zakaj tisto naredil. Niso imenovali ne časa, ne zločina, ne zločincev in niso zapisali, kdo so bili žrtve. Bili so nekdo, ki je nihče, torej ničevi nič, ki kakor da nikoli niso bili!

Nad njimi štrleče visi zvijugani beton, ki tuli v nebo, da je to kraj, ki da je končni Omega za ničeva ničeta, ki da so enkrat bila nekje. Krutost neskončne spirale pošastnega zla odmeva iz zlohotnega in nikakor spokojnega parka, ki ga hočejo Kajnovci in Kajnovke raztegniti še na nič krive prihajajoče rodove. Do onemoglosti tajijo Resnico, ki pa bije na dan z vso silovitostjo. Ne bo jim uspelo, ker bomo vsem tukaj izničenim, ki zdaj živijo tisočkratno bolj radoživa življenja v Večnosti,  posojali glasove zemeljske slišnosti na vseh kanalih in frekvencah Dobrega, Resnice, Pravice in Sočutja. Tako, da bo tudi Teharski park sijal v barvah in v etru čutenja, ki mu pripadno, po Božji volji in po naravi bivanjskosti ter na ničelni sredini edine in svete Resnice edino pritiče.

Stanislava Knez, 13. avgust 2015

S skupinico mladih smo imeli v naravi meditacijo ob Božji besedi po DMŽ. Iskala sem miren, samoten kraj, da bi v tišini razmišljali. Odšli smo na Bloke v vas Ravnik. Ko so mladi dobili navodila za delo, smo se porazgubili po travnikih ob vasi. Mene je vleklo na planjavo, kjer je bil zelenjavni vrt in ob njem grm potonk, ograjenih s tanko žičnato mrežo. Uživala sem ob pogledu na zelenino smrekovih gozdov, v daljavi se je izrisaval Snežnik.

Za hrbtom me nenadoma ogovori moški glas. Počutim se nelagodno, saj sedim ob bogato obloženem zelenjavnem vrtu. Ko spregovoriva nekaj besed, se pozanimam za grm potonk, ki je bil ves obdan z žično mrežo, meneč, da bi ga sicer najbrž obžrle srne. Lastnik vrta pa mi razloži, da je bi tam, kjer sedaj sedim, nekoč skedenj. Leta 1941 se je nanj zatekel obstreljen partizan. Po spopadu so Italijani skedenj in vso vas zažgali in razen ene hiše je vse pogorelo. Njegovi stari mami je bilo za mladim partizanom tako hudo, da je na tistem mestu v njegov spomin posadila rožni grm potonik. Ker se njeni nasledniki bojijo, da bi rože kdo s kosilnico ali traktorjem uničil, imajo ograjene.

Ta pripoved me je zelo ganila. Torej je res, da je vsak košček slovenske zemlje prepojen s krvjo nedolžnih žrtev. Pretresena sem razmišljala, od kje je bil fant, kje je za njegovo življenje trepetala in molila njegova mati in ga nema pričakovala, ali ga je po vojni poiskala na pogorišču in mu prižgala svečo … Globoko ganjena sem začutila božjo bližino in potrebo po vseposvojitvi, saj je vsak košček slovenske zemlje zaznamovan in še poln neodkritih grobov. Dvignimo iz prsti zakopana človeška bitja, nekdaj ponosne, vesele in delavne Slovence, vredne vsega spoštovanja in časti!

Po licih so mi še dolgo polzele solze žalovanja in posvojila sem neznanega mladega fanta, katerega duša mogoče rabi molitev. Ob sebi sem čutila njegovo prisotnost. Moja duša je blodila po svetu umrlih tistih dni, ki se jih še malokdo spominja. Nekateri celo hočejo, da jih pozabimo.

Vzela sem Sveto pismo in brala. Bog je rekel: »Ne hôdi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja« (2 Mz 3,5). Stresla sem se od joka in božje zapovedi. »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov« (2Mz 3, 6a). On ni samo moj Bog, je Bog belih in rdečih in črnih ... Zemlja, po kateri hodimo, pa je SVETA ZEMLJA. Kako drugače bi bilo, če bi po zgledu mame z Ravnika na sveto zemljo posajali grme potonik, ne pa sovraštva!

Kristina Škibin, 31. maj 2015

SLIKA IZ ALBUMA

Kakšno bogastvo je bil stari album fotografij moje stare mame Marije. Vsake počitnice sva si vzeli kakšen večer za listanje po njem. Črno-bele slike iz njene mladosti, nekaj od starega ata, par njunih poročnih slik, potem pa že slike njunih otrok. Pa sorodniki in prijatelji, med temi pa nekaj fotografij, na katerih niso bili »naši«. Ko sem staro mamo spraševala po njihovih imenih, ni rekla več kot »znanci«.Vedno so bili nasmejani, vedno jih je bilo veliko na slikah, nekje v naravi, s kitaro, cvetjem, knjigami, na malici… Fant z violino se mi je še posebej vtisnil v spomin. In bili so zelo lepi …

Tako sem gledala te fotografije neznancev kot otrok. Kot mladostnica sem bila bolj radovedna, a sem lahko izvedela le to, da so morali ti lepi mladi bežati in da so bili od drugje ter da so pri njih doma skrili te slike. Ti lepi mladi so morali bežati, ker so verjeli drugače.

So bili mojih let? In če bi jaz morala od doma? Zakaj se še niso vrnili po slike? Vprašamo koga? Stara mama? … O tem ni rada govorila, to so bile hude, nevarne reči. Bilo je toliko hudega, bilo je pretežko. Tudi zanjo, ki je bila vsega vajena. »Oh, dragi otrok,« je rekla in s tem zaključila.

Ko sem odrasla, sem že sama odstrla ta skriti del zgodovine svoje domovine. K sreči domovino nosimo v srcu in je ponavadi vse lepo okoli nas, narava, domači, dvorišče, prijatelji, spomini in ne le to, kar kdo napiše. Vedno sem si želela, da so ti lepi mladi, ki se niso vrnili po slike k moji stari mami, nekje zaspali z domovino v srcu. Mogoče so padli pod streli, mogoče so zasuti jokali v kakšni jami in se nemočni oklepali rožnega venca in spominov. Želela sem si, da jih ne bi mučili, a tisti čas je bil čas mučencev.

Ne vem, od kod so bili (Domžale? Gorenjska?), ne vem, kdo je jokal za njimi, kdo je ponoči bdel, in jih čakal. Ne vem, če je danes kje kdo, ki jih še čaka.

Vem pa, da tam, kjer ti lepi mladi zdaj so, ne rabijo več fotografij, ne potrebujejo ničesar več, imajo VSE.

In tja si želimo tudi mi. Vsaj jaz.

 Helena Novak, 18. maj 2015

SERGEJ                                                                                                           

Bila sta dva fanta, mamina brata in bil je maj 1945. Eden je bil star 19 let, drugi 15 in pol. Prvi je bil domobranec, drugi je bil še premlad za to. Peš sta se odpravila iz Most v neko šolo blizu vojašnice za Bežigradom nasproti stadiona, kjer je bilo zbirno mesto za domobrance. Kar dolgo sta morala hoditi. Danes vojašnice ni več, tam je naselje Bežigrajski dvor. Pred vrati sta se poslovila in pri tem se je mlajši razjokal. Starejši je odšel noter, mlajši pa se je vrnil domov v podnajemniško stanovanje v Mostah. Kmalu se je izkazalo, da je eden odšel v smrt, drugi pa v življenje. Zgodba je znana, domobranci so se morali umakniti na Koroško, od tam pa so jih zavezniki – predvsem Angleži vrnili v Slovenijo, kjer so oblast že prevzeli partizani – komunisti. Kje so ga ubili, kam so ga vrgli, kako je pred tem trpel, kje ležijo njegove kosti – pojma nimamo. Tako smo izgubili Sergeja.

Meni pa je za celo življenje ostalo prepričanje, da so vsi partizani ljudje s puškami, ki streljajo in mečejo druge v jame. Včasih še žive. Nobeno objektivno razmišljanje, češ, vsi pa že niso bili taki, ne more pregnati tega občutka. Kot da bi se pri nekaterih od nas, ki smo bili rojeni po veliki moriji, strah pred komunisti zapisal v dedno zasnovo, v DNA bi danes rekli. Saj jih nisem poznala, domobrancev, saj so mi pri šolanju ravno tako prali možgane kot vsem drugim. Tudi doma nismo dosti govorili o tem, oče je včasih kaj rekel, mama je bila pa tiho. In vendar je bil njen molk še najbolj zgovoren. Danes tudi vem, da se političnih nasprotnikov ne pobija, ampak se z njimi tekmuje na volitvah. To je vsakomur jasno, revolucionarji pa so mislili in delali čisto drugače. To je bilo strašno 20. stoletje s komunistično revolucijo v Rusiji, z idejami svetovnega komunizma, ki so jih uresničevale partije po različnih državah. Ponekod je uspelo, drugje ne. Pri nas je uspelo tako dobro, da se jih še danes bojim, mnogo let po padcu Berlinskega zidu in nastanku države Slovenije. Kot da bi nas še vedno držali za vrat, kot da smo še vedno manj vredni od njih, čeprav imamo prav, oni pa ne. Čeprav se mi identificiramo z žrtvami, oni pa z morilci, ki so imeli roke krvave do komolcev, kaj do komolcev, do ramen. Zraven pa njihovi sinovi in vnuki govoričijo o miru, svobodi, nas učijo demokracije in so sploh zelo mehkega srca. Pri tem pa se nikakor ne distancirajo od dejanj svojih prednikov, tako krvnih kot političnih, ampak nadaljujejo z njihovimi idejami v na videz demokratičnem okolju.

Dorica Žuber, 16. maj 2015

 

Anica Krnc, 4. maj 2015

Jaz, Anica Krnc, sprejmem v posvojitev svojega starega strica Tomaža Knavsa, ki je padel kot žrtev (verjetno partizanov) avgusta ali septembra 1942. Vse, kar mi je znano o njem, sem izvedela iz knjige Kokrški odred I. Ker je bil rojen v Ameriki, sem težko prišla do podatkov o njegovem rojstvu, saj je bilo, kot da ne bi obstajal. Ker je zaradi hudih obtožb kot komandant zapustil odred in se šel borit drugam, verjetno na Dolenjsko, so ga sami ustrelili. Namigi so bili o mučenju, a o tem se v prejšnjem sistemu ni govorilo, sedaj pa verjetno ni več ljudi, ki bi kaj vedeli?

Elda Viler, 21. april 2015

O RUSKI KAPELI IN HUDI JAMI

Leto za letom padle soldate ob Ruski kapeli nad Kranjsko Goro

vse počastimo, jih pokropimo,

z molitvijo, govori tem sirotam se priklonimo.

Iz daljne dežele naši sobratje v zemlji naši našli so smrt.

Televizija, časniki jih razglasijo, mediji vsi prisotni so tu.

Kulturni program je lep in predan.

Po tem sledi žur te noči v Kranjski Gori, v hotelu Martuljku in kje drugje.

Ob letu dni podobno vse se ponovi.

Vse lepo in prav je tako.

Toda kako je tam bilo v Hudi jami,

kjer so še živi ljudje bili vanjo pometani, v Barbarin rov?

To bili so Slovenci, mladi in stari, pa tudi Hrvatje in drugi sobratje.

Še vedno tam čakajo že toliko let na svoj pokop, na svojo kapelo in na razpelo,

da jih počastimo, jih pokropimo, da vsi zadoščenje spet pridobimo.

Hermina Blanka Kumer Garbajs, 24. marec 2015

Bog daj dober dan! Hvala za posvojitveni list. Bogomir Hirsch. Podatki. Zrem, nemo strmim, oči so se zarosile. Misli so v Račah, vidim veličastno Pohorje. Gozd, samo gozd, nobenih zgradb. Pa so, le mogočnost gozdov jih odeva s svojim zavetjem.

Nostalgija. Nekaj bi rada nazaj, samo tisto. Proč s tistim, kar se je zgodilo. En sam poboj. Sumničenja, domneve, indici … s ciljem, pobiti čim več Slovencev. Hirschevi so bili zavedni Jugoslovani in razumljivo tudi Slovenci, kljub sch v priimku. Gospod je bil orožnik, gospa gospodinja. Moj oče je bil šolski upravitelj, mama učiteljica. Učitelj na vasi in orožnik sta bila pomembna poklica, še posebej, ko gre za zavednost, domoljubje.

Da smo vsi šli v boj proti okupatorju - partizane – Štajerska … za domovino, za kralja, je jasno. Ne za Stalina in ne Tita! Zato je bil tak masaker. Boljševizem. A to je bila stroga konspiracija!

Pošljite mi, prosim, še posvojitveni list za Karlija. Zanj molim že od 2004. V reviji Ampak je Mitja Ribičič izjavil, da je bil umor Karla Hirsch napaka … Do takrat sem mislila, da je padel. Moj Bog, iz zveze prek naše hiše je šel v partizane, star šestnajst let. Visoke rasti, čeden … in tako so ga pretepali. Groza. Pustil se je ubiti, moral bi povedati tudi naš priimek. Bil je rad v naši družbi, lep nasmeh in pogled za mojo sestro.

Za resnico in sočutje!

Anica Koler, 24. marec 2015

Zahvaljujem se vam za pošto in podatke o mojem stricu Jožetu Šimnovcu! Njegov stari oče je bil iz Vogelj, zato so verjetno v tistem okolišu tudi ti priimki. To je bil brat moje mame, ki je vedno žalovala za njim. Prvič sem o njegovi smrti izvedela pri svojem petnajstem letu, ko mi je mama pokazala Črne bukve. Vendar se o tem takrat ni smelo govoriti. Sreča je bila, da so ga lahko že po letu dni prekopali! Na pokopališče! Meni je to vseskozi ostalo v srcu in vedno sem se vpraševala … Zakaj … ?

Romana Bider, 22. marec 2015

Draga moja posvojenka, prvič sva se srečali tik pred lansko tiho nedeljo, ko sem v pobudi vseposvojitev sprejela vlogo varuhinje spomina nate. Večkrat se sprašujem, ali je zate to prav. Ne vem, zanašam se na božjo previdnost. Povezal naju je naključni računalniški izbor. Tvoje ime je na seznamu skoraj sto tisoč žrtev zla druge svetovne vojne in časa po njej med slovenskim prebivalstvom. Ko ti prižigam svečko, ko se priklanjam tvoji kalvariji, ko v molitvi zate tipam proti večnosti, sem bliže tudi vsem drugim na žalostnem spisku. V občestvo se varuhi spomina in posvojenci posebej povežemo v nedeljah opoldne ob angelovem češčenju.

Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol (Jer 11,19).To je tudi tvoja zgodba. Grozljiva nedoumljivost tvojega nedolžnega trpljenja naj bo položena v molk tihe nedelje, zraščena s Kristusovim križem in osmišljena v velikonočnem jutru. Mislim na tiste, ki so povzročili tvoje trpljenje in jih skupaj z mojimi slabostmi izročam božjemu usmiljenju. Odkrivam, kakšno je sporočilo tvojega življenja in tvoje smrti zame, za nas. Ob tebi se moja merila za pomembno in nepomembno spreminjajo in balast odpada. Imam te za svojo nebeško zaveznico, ki me spremljaš in navijaš, da bi s tvojo pomočjo izbirala boljše poti. Opominjaš me, da je smrt blizu. Za vse svete je bilo med mojimi dragimi rajnimi napisano tudi tvoje ime, ki je zazvenelo tudi pri prvi sveti maši za varuhe spomina v Šentvidu. Pesnik bi rekel, da obe skupaj hodiva nekje, kjer še ni bilo sveta.

Ida Meglen, 27. februar 2015

Pišem Vam v zvezi s posvojitvijo Marije Pugelj.

Jaz in vsa moja družina smo bili skupaj z Marijo na Teharjah, v sobi barake št. 4.

To je žal trajalo le nekaj dni, saj so Marijo poklicali iz skupine zapornic, ob dveh ponoči, naj se hitro javi. Marija je rekla, da je daleč v vrsti. »Ja, pa še dlje boš šla.« In res je šla v jamo, skupaj z domobranci.

Marija je bila dekle domobranca Vinka Levstika, s katerim je ponoči romala iz Slovenj Gradca, pod močno stražo, v Teharje. Med potjo se je Vinko odločil za pobeg. Skočil je iz vrste in zaklical: »Marija, zbogom!« Ona mu je zaklicala: »Zbogom, Vinko!« Te stavke je kar naprej ponavljala in vsa srečna govorila: »Glavno, da se je Vinko rešil, jaz nisem pomembna.«

Še bi lahko pisala o grozovitem trpljenju naših ljudi.

Lepo Vas pozdravlja nekdanja teharska zapornica.

Fanika Vodopivec, 26. februar 2015

Res sem bila žalostna, da nisem prejela posvojitvenega lista za mojega tasta Ivana Vodopivca ... Ni ga na seznamu?!

Mojega moža  je v nočnih morah preganjala rdeča zvezda, saj so tisti, ki so sredi noči odpeljali očeta, njemu in sestri grozili s puškami, na kapah pa so imeli rdeče zvezde. Oba otroka, mali Ivan star šele dobrih pet let, sta potem bosa tekla za vklenjenim očetom po snegu, pa so jima spet zagrozili s puškami.

Potem so čakali in čakali, a očeta niso videli nikoli več. Mama je sicer izvedela, da so ga, kakor še mnoge druge, tisto noč odgnali proti Dramljam, kjer so dobro živeli v neki hiši, hrane in vsega so imeli dovolj, saj so ropali po okoliških vaseh. Ko so pozneje tisti z rdečimi zvezdami na kapah gonili izgnance mimo njihove hiše v Bukovžlaku v teharsko taborišče, je mali Ivanček skrit za grmom gledal, ali bo morda med ljudmi zagledal očeta. Videl je tudi, kako grdo so ravnali z njimi. Kar s konj so jih suvali s puškinimi kopiti.

Ko je prišla tako opevana 'svoboda', je moral Ivanček v šolo, a hodil je nerad. Rdeča zvezda nad tablo, ter stalno zmerjanje učiteljev, da je otrok izdajalca, ga je ubijalo. Neke noči so se odločili štirje fantje, še ne trinajst let stari, da pobegnejo v Avstrijo, peš. Več noči so tavali po gozdu, pa jih je zajela patrulja. Zaprli so jih v zapor – Stari pisker. Po enem letu, s štirinajstimi leti, se je zaposlil, dobil je nočno delo na neki žagi. Večkrat se je poškodoval in zbolel, nekajkrat so ga komaj rešili.

Z materjo sta večkrat poskušala kaj izvedeti, kje je ostal oče. S sliko sta hodila po Dramljah in spraševala, če bi ga kdo prepoznal. Naletela sta na nekega gozdarja, ki je očeta spoznal. Povedal je, da ga je on našel v neki kotanji v gozdu ob potoku, ki teče mimo Dramelj, golega, ustreljenega, obgrizenega. Tu so potem skrivaj postavili križ, ki pa je večkrat izginil.

Midva z Ivanom sva se spoznala še ne stara 20 let, ko sem jaz zaključevala učiteljišče v Celju. Takoj se je porodila med nama velika ljubezen. Bil je moj prvi fant, za mene najlepši na svetu – visok, svetlolas, modrih oči in vedno tako resen. Še pred poroko mi je povedal vso zgodbo svojega težkega življenja. Uredila sva skromen grobek tam v gozdu in ga obiskovala vsako leto ter nadomestila odstranjen križ, če je bilo potrebno. Večkrat sva načrtovala, da bova naredila prekop. Veliko nama je pomagal gospod Janez Črnej, ki je prav takrat raziskoval ta prikrita grobišča. Mož je tako dobil status žrtve vojnega nasilja. Življenje se mu je počasi umirilo, dobila sva hčerko in si zgradila lep domek. Sam se je tudi došolal – končal osnovno šolo, naredil ekonomsko in v Mariboru diplomiral na VEKŠ. Bil je srečen, jaz pa z njim. Bil je izredno čustven človek. Pisal je pesmi, mnoge tudi že v zaporu, največ pa o najini ljubezni. Vse hranim.

Dočakala sva upokojitev. Med nama je le šest dni razlike. Potem pa se je začela pojavljati bolezen. Tri leta je preživel v Domu sv. Jožefa v Celju. Lepo so skrbeli za njega, bila sem vsak dan pri njem. Noči pa so postale neprespane. Ko sem odhajala, je jokal. Pa sem se odločila, da ga vzamem domov. Bila sem lahko 24 ur ob njem. Bil je srečen. Klical me je. »Moja, moja mamka.« Ponoči je iskal mojo roko in jo stiskal. Alzheimerjeva bolezen pa je napredovala kljub skrbni negi in neizmerni ljubezni. Meni ni bilo nič težko narediti zanj. Počutila sem se zdrava in močna. Sama sem ga hranila po trebušni sondi, mu previjala rane – preležanine, zapela sem mu njegove najljubše pesmi (nekoč je pel v zboru). 1. februarja letos pa je zjutraj po prejemu zdravil in hranjenju mirno zaspal in se ni več zbudil kljub takojšnji zdravstveni pomoči. Tudi maziljenje je opravil naš župnik g. Hren.

Ob urejanju njegovega groba želim izpolniti njegovo željo, da bo počival z očetom in materjo skupaj. Tu bom pozneje legla tudi jaz, moje telo, srce pa je itak odšlo z njim, kakor sem zapisala:

Vse prezgodaj si odšel,

nisi mene s sabo vzel,

moj dotik več ne doseže te,

s teboj pa vedno moje bo srce.

Prosim, pomagajte mi, da bom posvojitelj mojega tasta, ki mi je dal svojega sina.

Zbogom in hvala, če ste prebrali moje pismo.

 

 Jožica Žagar Muhič, 21. februar 2015

Bila je božja volja, da sem poslušala radio Ognjišče, ko je bila predstavljena pobuda vseposvojitve. Zapisala sem si telefonsko številko poklicala in se tako odzvala na pobudo. Klic je bil jasen in močan.

Naj vam povem nekaj o sebi. Rojena sem bila leta 1947 - torej po vojni - na Planini pri Sevnici. Da bi bil kdo pogrešan iz mojega ožjega sorodstva, nisem nikoli slišala. Pri 16. letih sem iz mojega rojstnega kraja odšla v Ljubljano - za kruhom, kot smo rekli, saj se nas je v naši družini rodilo deset otrok, hvala Bogu. Moja dobra starša sta bila globoko verna kristjana. Kar me je kot otroka včasih begalo, je bilo vzdušje v osnovni šoli, ko so nam govorili, da Boga ni. To je bilo v popolnem nasprotju z družinsko vzgojo.

Iz Ljubljane sem se pogosto vozila v rojstni kraj z avtobusom. Na tej poti sem bila večkrat pozorna na odcep TEHARJE. To me je navdajalo s posebnim občutjem, ki si ga takrat nisem znala razložiti. Šele po mnogih letih - približno po letu 1985, ko sem obiskovala teološke tečaje in med odličnimi predavatelji poslušala tudi dr. Antona Trstenjaka, mi je prišla v roke knjižica TEHARSKE ŽIVE RANE. Vsebina me je močno pretresla. Spraševala sem se, kako je mogoče, da o tem nisem nič vedela. Pa tam mimo Teharij sem se tolikokrat vozila.

V nadaljnih letih sem želela izvedeti čim več o naši povojni zgodovini in o zamolčani resnici.

Zahvaljujem se vam za pismo s podatki o posvojeni osebi z imenom MIHAEL KRIŠTOF. Ko sem pismo odprla, mi je srce vztrepetalo. Moje nadvse ljubo ime MIHA se je kot biser zasvetilo na beli podlagi.

V življenju sem doživela srečo materinstva. Bog mi je podaril dve hčerki. Ko sem pričakovala drugo hčerko (spola takrat še nismo vedeli pred rojstvom), sva z možem izbrala ime za fantka in punčko. Fantek naj bi bil Miha, punčka Maja. Prišla je Maja, Bogu hvala. Sinček ni prišel po krvi. Ime pa je bilo zapisano v mojem srcu.

Po upokojitvi se mi je odprlo zelo lepo življenje. Postala sem varuška. 5 let je bil moj ljubljeni varovanček Miha, ljubkovalno Mihec. Zdaj sem posvojila fanta, ki je pri 24. letih odšel v večnost. Ime mu je MIHA. Z veseljem se ga bom spominjala v molitvi in pri vsaki sveti maši.

V zahvalo in hvaležnost za pobudo vseposvojitve Vam pošiljam pesem, ki je nastala julija 2014.

MOJA DOMOVINA

Kako si lepa, kako si Sveta 

s krvjo mučencev prepojena

O MOJA DOMOVINA

 

Si ranjena - neodrešena - s svetišči naseljena

odsvit lepote si nebeške

O MOJA DOMOVINA

 

Še vedno joka narod Tvoj - resnica mu je vzeta

pravico išče, svobodo prosi

O MOJA DOMOVINA

 

Ostani dom potomcem našim - ostani domovina

naj up rodov in cvet njegov ozdravi bol spomina

Prenovi Bog slovenski rod - prenovi domovino

da brat postal bo bratu brat

POT V VEČNO DOMOVINO 

Malči Uršič, 21. februar 2015

Doma sem bila v Obrhu pri Dolenjskih Toplicah. Sosednja vas je Podturn. Med vasmi je cesta v Rog. Moja rojstna hiša je ob cesti. Partizani so imeli pri nas v zgornjem nadstropju okrožje.

Nekega dne so pripeljali sedemnajstletnega fanta iz okolice Žužemberka , češ da je domobranec. Zaprli so ga v sobo. Moj oče ga je hotel rešiti, pa ni mogel, ker je bil tudi on v nevarnosti.

Po dveh dneh so ga odpeljali in ga ob robu gozda ob cesti v Rog ustrelili. Z mamo sem stala zunaj in slišala strele, ki me spremljajo še danes. Spomnim se, da je mama jokala in da smo molili. Sestra pa je slišala, da je eden rekel: »Mal je pa slutil.« Stara sem bila okrog pet let.

Hvala, ker ste me poslušali. Čutim se dolžno, da to povem, ker mislim, da si tudi ta fant zasluži, da se ga vpiše v register. Kot sem izvedela, je bil sirota. Samo jaz še vem, kje je bil njegov grob, ki ga tako ni več.

Dala sem že tudi za mašo. Za neznano dušo.

Lenka Tevš, 9. februar 2015

Najprej naj vam sporočim, da sem zelo navdušena nad vašo idejo in pobudo. Ob poslušanju radia Ognjišče sem zasledila vašo pobudo in se tudi priključila vseposvojitvi. 

Berta Golob, 30. januar 2015

Moj Vseposvojeni

Njegova mizarska delavnica ni bila velika. V njej je dišalo po razžaganem lesu. Sto nasvedranih oblancev je ležalo po tleh.

Joža je imel veliko novo mizarsko žago. Kar švignila je skozi hlod in ga spremenila v deske. Delavnica je bila vedno malce prašna, a ne zaradi zanemarjenosti. Mojster jo je vsak dan pometel z mehkim omelom! Metla ne bi dobro očistila ne tal ne vseh vogalov. Prah je samo plaval po prostoru in je bil najbolj viden tam, kjer je skozi okno pogledal v delavnico sončni žarek.

Dela je imel mizar veliko. Izdeloval je omare in vseh vrst pohištvo. Kmalu je delavnica postala premajhna, zato si je najel prostor v velikem poslopju blizu Save. Zaposlil je pomočnika in v pisarnici mlado dekle.

Bila je pa vojna.

Že nekaj prej so menda Božičevi prišli od nekod s štajerske strani. On, brat in sestra, vsak po svojem poslu.

Vojna je vse postavila na glavo. Varnosti ni bilo več. Nikoli nisi vedel, s kom imaš opravek. Kdo je ta, ki kaj naroča, si ogleduje, sprašuje, odide in pusti za seboj sled negotovosti.

Potem pa bolj in bolj težko in vedno nevarneje. A Joža niti najbližjim ni pravil, kaj se pravzaprav dogaja. Saj vsega še sam ni mogel vedeti. Komu si pa tisti čas lahko zaupal?

Spet in spet je kdo izginil. Strahu niso zbujali le Nemci, ampak tudi gošarji. Mizar je zaslutil, da mu niso naklonjeni. Njegov brat je bil partizan, Joža pa nikoli »pri ta belih«, kot so domobrance imenovali vaščani.

Imel je volčjaka. Prelepo Drino, nenapadalno in podobno sebi. Tudi on je bil postaven in prijazen, Drina se je gotovo ob njem naučila biti do vsakogar prav taka.

Joža je Drino rad posodil Nani, da sta šli skupaj v sosednjo vas tja gor za Savo skozi goščo do mlina.

»Se boš počutila bolj varno,« je rekel.

Pri Nani doma nikoli niso imeli čuvaja, a prijateljstvo z Drino je bilo vzpostavljeno takoj. Joža se je pa tudi večkrat oglasil.

Odrasli so govorili bolj šepetaje in danes vem, da s skritimi pomeni, tako da smo otroci razumeli bore malo. To, kar je bilo vsem dano vedeti, je pa pisalo v časopisu Karawanken Bote. A če posplošim pogumne Tinčkove pripombe, časopisu ljudje niso verjeli.

Omara, tridelna, iz hrastovega lesa, ki nam jo je med vojno naredil Joža, še stoji v naši hiši.

Potem se je razvedelo, da hodi ponoči spat nekam v mesto, ker ne upa prenočevati doma.

Malo preveč za otroško razumevanje; a česa vsega tedaj otrok ni zmogel razumeti! Le bati se je znal in postal je nezaupljiv. Pa rastel je in prerastel vse lepo nakodrane oblance; niso ga več zanimali.

Naenkrat pa: svoboda!

Svoboda. A kot iz tal je zrasla nova stiska in zadišalo je po krvi.

Ne vem več, ali je Joža vzel dan ali ga je vzela noč, le nazaj ga ni bilo.

Ta in oni je dejal:

»Niti brat mu ni pomagal, pa taka živina je zdaj; delal pa ni nikoli rad.«

Nekje na občini je imel menda veliko besede. Samo ne za brata.

Nihče ne ve, česa naj bi bil kriv dobrodušni mojster Joža, ki je toliko svojega mizarskega dela opravil potrebnim ljudem za božji lon.

V tistih letih svobode ni bilo treba biti česa kriv. Razen tega, da komu nisi bil všeč.

Joža je očitno imel dovolj velikega sovražnika.

Šepetalo se je, kje da je pokopan in kdaj da je počil strel.

Blizu. Tam na robu gmajne. Nana je omenila. Kdo ji je povedal, ne vem. In da so ga mogoče izgreble in v svoj brlog znosile lisice.

Joža je že mnogo desetletij moj »vseposvojeni«. Spominjam se ga, je v srcu zapisan.

Ko me je sredi vojne moril strah pred neznanim, se mi je, plahi deklici, vedno prijazno nasmehnil.

 

Majda Žužek, 30. januar 2015

V našem narodu je nekaj bolnega, zelo težkega, kar nas iz dneva v dan vleče v spore, malodušje in življenje brez upanja in radosti. Tu ne gre le za gospodarsko in politično krizo. Gre za veliko več, za moralno in duhovno bolezen, ki korenini globoko v grobiščih naše domovine. Tu počivajo naši bratje in sestre, nepokopani, neimenovani in ne obžalovani. Pogosto sem se spraševala, kako je mogoče da za te žrtve nimamo niti lepe besede, sočutja, solze. Kako je otrdelo srce teh ljudi, da nismo sposobni niti jokati. Kje so umetniki besed, slike in filma, da v svojem srcu ne zaslišijo klica: "Tudi mi smo ljudje, sinovi in hčere Slovenije. Zanjo smo se borili in zanjo smo žrtvovali svoje življenje. Zakaj ste nas izbrisali iz spomina in zakaj nas ne pokopljete?" Če ne verujete v Kristusov evangelij, pa naj vas poduči Antigona!

Zaradi vsega tega spoznanja in zaradi bolečine, ki mi vznemirja vest in srce, sem z velikim zanosom posvojila Jožeta Bernarda, rojenega 25.08.1903 iz Lesc. Datum njegove smrti pa je 04.09.1941. Posvojila sem ga v torek, 15. julija 2014 po spletu. Najino druženje je vsakodnevno v Njem, ki edini more tolažiti in zdraviti bolečino. Srečujeva se v vsakodnevni molitvi. Pogosto se mu priporočam in prosim za spravo v našem narodu.

O tem ne molčim, pač pa pripovedujem otrokom, vnukom in odraslim. Le skupaj bomo rahljali zemljo slovenskega naroda za resnico in spoštovanje .

Hvala vsem vam, spoštovani pobudniki te ideje. Na ta način bomo umrlim vrnili imena in dostojanstvo, našemu narodu pa človeški obraz.

Marjeta Ahlin, 15. januar 2015

Za projekt Sočutje in resnica mi je povedal prijatelj.

Prebrala sem tekst na vaši spletni strani, poiskala dva strica, mamina brata, ki sta bila žrtvi vojne in se odločila, da postanem varuh njunega spomina. Eden je končal v Kočevskem Rogu, drugega so l. 1943 ustrelili Nemci, ko je šel iz Kočevja domov na obisk.

Po pravici povedano, kot varuh spomina nimam posebno bolečih občutkov že zaradi oddaljenosti, pa tudi stricev nisem poznala. Ganilo pa me je pri maši v Zavodu sv. Stanislava, ko sem s svečko v roki pred mikrofonom povedala javno njuni imeni. Takrat se me je dotaknilo, da mi je šlo na jok. Bila je zelo lepa maša.Upam, da bo še kdaj.

Vesela sem, da sem zvedela za to akcijo in da sem vključena kot varuh spominana na svoja strica, o katerih nam je mami, ki je lani umrla, pripovedovala z veliko bolečino.

Dovolite še moje mnenje. Ta pobuda je zelo dobra, ni pa dosegla veliko ljudi, saj ima samo nekaj čez 300 žrtev varuhe spomina. Mislim, da bi se za to odločilo veliko več ljudi, če bi bilo bolj enostavno. Veliko starejših ne uporablja računalnika. Predlagam, da objavite še telefonsko številko, na katero bi se lahko obrnili.

Hvala za vaš trud. Z veseljem se bom udeležila še kakšnega dogodka, ki jih načrtujete.

Ana Selan, 9. januar 2015

Večkrat slišim, da smo Slovenci rahlo depresiven narod, torej notranje žalostni. Sama to nerazložljivo žalost, ki se občasno razraste v pravo duhovno temo in ji ne vem izvora, čutim že od nekdaj. Opažam malodušje mladih, strah, ogroženost, negotovost pred življenjem … Kaj se dogaja? Ali bolje - kaj se je dogajalo?!

Generacija naših staršev (staršev nas, ki smo sedaj v lepih srednjih letih), je bila rojena neposredno po 1. svetovni vojni, ko je bilo doživljanje teže le-te v njihovih starših še zelo prisotno, živo - in so del tega zagotovo prejeli, saj vemo, da se čutenje staršev prenaša na otroke.        

Naši starši so 2. svetovno vojno neposredno doživeli v vsej razsežnosti; prav tako čas po njej (povojne poboje, komunistični režim …), z vso paleto čutenj. Vse slabo, zlo, namerno povzročene krivice, trpljenje … se prenaša iz roda v rod-s krvjo, geni, z zapisom na neki nezavedni ravni - manifestira se v realnem življenju in to niso lepe podobe. Kar doživljamo, čutimo navznoter, se slej ko prej odrazi v našem vedenju, delovanju, v odnosih s soljudmi; če nosim temo -sejem temo; če me teži - težim; če me boli - povzročam bolečino ... Teža teme, zla, slabega, je bila za naše starše (pre)velika; čutili so jo pri svojih starših, doživeli na lastni koži - in bili potisnjeni v molk. Teža, ko se nekdo postavi v vlogo razsodnika o življenju/smrti, še celo o načinu smrti; bili so v popolnoma odprtem lovišču, v areni smrti, nevarovani, nezaščiteni, izpostavljeni coni Zla, ki se je polastila človeka. Doba njihovega življenja je bila enostavno prekratka, da bi to grozoto lahko razrešili. Je pa bila zapisana v njihovem telesnem, čustvenem, duševnem življenju, ki so ga predali nam - otrokom. Mi to lahko vsaj poskušamo razrešiti, čeprav so rane še vedno zelo žive. Če presegam žalost s sočutjem, (so)čutenjem, prižigam svetlobo v sebi, imam točko orientacije. Zmorem preseči raven osebne bolečine, prizadetosti (mojih staršev in mojo), (so)čutim povzročitelja/e zla, teme, bolečine; sprejmem in izročim višjemu uvidu, izpustim=odpustim. Presekam začarani krog ločevanj, zamer … Ne želim prenašati teme naprej v naslednji rod, čeprav je ta že ob meni - morda lahko preprečim, zmanjšam zagrenjenost?

Vendar kot posameznik tega ne zmorem, lahko pa skupaj z drugimi, z zavedanjem Presežnega - zato podpiram, pozdravljam in sem hvaležna za projekt vseposvojitve! Ko začutim temo, nastrojenost, slab namen v drugem, mi nihče ne more preprečiti, da ga ovijam v svetlobo, naklonjenost, dobroto, ga blagoslovim, ga izročam Previdnosti … Močnejše kot bo moje sočutje, manjša bo moč slabega. Nihče nam ne more preprečiti, da se odločimo živeti v Dobrem, v območju svetlega, v sočutju. Poskus posameznika lahko deluje brezupno nesmiselno - skupaj pa nam bo uspelo. To preprosto potrebujemo, če želimo (pre)živeti, kajti na isti ladji plujemo!

Sem varuh spomina mojega strica duhovnika, ki so ga po večdnevnem mučenju umorili privrženci komunizma, ker se ni uklonil njihovim zahtevam. Je moj priprošnjik za notranjo trdnost, načelnost, vrednote … ki jo je izpričal v času življenja in mučeništva. Imen storilcev ne poznam, vendar jih izročam Njemu, ki pozna vzgibe njihovih src.

Bogdana Počivavšek, 8. januar 2015

S pobudo vseposvojitve sem se prvič srečala ob prebiranju spletnega magazina Časnik.si, prav tako kot z iniciativo "Resnica in sočutje". Pri množici informacij, ki so dandanes ljudem na voljo, je potrebno, da nas na posamezne kdo opozori, drugače lahko marsikaj spregledaš.

Takoj sem obiskala omenjeno spletno stran, vendar sem, nevešča ravnanja z računalnikom, verjetno naredila neko napako, tako, da do posvojenca nisem uspela priti. Tudi spletna stran mi ni bila več dostopna.

Na DV v Kančevcih sem soudeležence spodbudila, da se v mislih povežemo z župnijo Teharje, kjer je prav takrat potekala redna mesečna molitvena ura za spravo v slovenskem narodu. Na to moje povabilo se je odzvala ga. Romana Bider in predstavila "Vseposvojitev". Spodbudila me je, da ponovno obiščem spletno pobudo Vseposvojitve.

Udeležila sem se slovesnosti v cerkvi Zavoda sv. Stanislava in sem srečna, da sem bila, kljub oddaljenosti, prisotna. Bilo je dostojanstveno, kar si taka svečanost vsekakor zasluži! Ko prebiram - anonimne seveda - odzive na članke v Časniku, me včasih spreletava srh. Kako primitivno se ljudje včasih izražajo o občutljivih temah! Sedaj komentarjev že dolgo ne berem več. Tako si prihranim čas in ohranim mirne živce.

Želim opisati, kako sem prišla do svoje posvojenke.

Na svečanosti v Zavodu še nisem imela konkretne osebe, saj sem želela, da mi pri brskanju po spletni strani pomaga hčerka, da spet česa ne zašuštram. Ko pa sem tam slišala številko 99000, me je zadelo. Je to res možno, da sem slišala prav? Naslednji dan sem prebrala Čerinov zapis o slovesnosti in dobila potrjeno. Slišala sem prav, le stotic si nisem zapomnila. Potem sem obiskala seznam, radovedna, če je na njem tudi partizanka, na grob katere smo vsako leto nosili rožice ob prvem novembru. Živela je v isti hiši, v kateri sem mladost preživela sama. Njen oče je bil šolski ravnatelj in živeli so v istem stanovanju kot pozneje mi. Ona in njen fant sta padla v bližini domačega kraja, ko sta hotela obiskati domače. Tako sem se v mladosti večkrat poistovetila z njo. Zdelo se mi je, da bi tudi sama ravnala enako kot ona, če bi živela v tistem času. Občudovala sem jo.

Danes gledam na to z življenjskimi izkušnjami iz oddaljenosti in z drugačno zgodbo o njuni smrti, ki pa je ne morem preveriti. Žal mi je, da smo Slovenci zaradi povojnih dogodkov in potvarjanj prišli tako daleč, da ne verjamemo več v ideale in da smo umazali tudi tisto, kar bi moralo ostati čisto! Čisto - tudi zaradi nas samih, da bi lahko živeli. Zaradi mladih, ki živijo brez vrednot, ker so starejše generacije vse umazale, da so utišale svojo vest, ki kriči: "Kajn, kje je tvoj brat Abel?"

Moja posvojenka je Cvetka Jerin, partizanka, za katero še vedno verjamem, da je šla v boj za svobodo domovine polna idealov. Njeno mlado življenje je velika žrtev, pa najsi je padla pod nemškimi streli, ali zadeta od zadaj.

Molči Resevna in zvesto varuje

nad grobom pokoj neskaljenih sanj,

ko v noči mesec nad zemljo potuje,

ko v mladih srcih sije živih dan.

To je zadnja kitica pesmi, ki sem jo kot pionirka recitirala. Žal si začetka ne morem priklicati v spomin.

Nekoč je nekdo dejal, da bo enaindvajseto stoletje moralo biti drugačno, ali pa bo človeštvo propadlo. Tudi sama mislim tako! Če na vse brezsmiselne žrtve ne bomo začeli gledati s sočutjem, se našemu rodu slaba piše!

Na slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava je bilo rečeno, da bi bilo dovolj, če bi pet procentov Slovencev pristopilo k pobudi "vseposvojitve" in bi vse evidentirane žrtve našle nekoga, ki bi s sočutjem mislil nanje. Zato spodbujam vse dobromisleče Slovence, da se pridružijo in se združimo za nekaj lepega!